nikoli ni bila zares bleščeča kar se smučanja tiče. pravzaprav je bila še danes povsem prepričana, da je res nesposobna v tem in niti ni vedela, zakaj točno se je na to spravila, vendar vseeno je nekako upala, da bo približno več na nogah kakor na riti, čeprav se ji je tudi to nekako slišalo kakor pobožna želja. tako se je končno spravila na sedežnico ter si popravila kapo ob tem pa globoko zavzdihnila. še vedno je dvomila v to, da ji bo vse skupaj kakorkoli uspelo. prvič ko je bila takole, je bilo z osnovno šolo, pa še takrat je bila dobesedno več na riti, kakor pa na nogah, pravzaprav se je komaj spustila kakšen meter, ne da bi padla. in res, da se je potem še nekajkrat odpravila smučati, vendar iskreno ni bila posebej boljša. in posledično je tudi dvomila, da bo danes.

ko je bil čas, da se spravi iz sedežnice je najprej globoko vdihnila, pripravljena da se bo ali nadzornik začel dreti na njo, naj se že spusti ali pa da bo padla direktno na nos. vendar očitno je imela več sreče kakor pameti, saj ji je kljub vsemu uspelo priti na začetek smučišča ter zopet je potrebovala en globok vzdih. pravzaprav se je počutila prav trapasto, ker je bila tu in smučati iskreno ni znala najbolje in drugega kakor da si bo sramoto delala tako ali tako ni mogla. sledil je še en globok vzdihljaj, ko se je le nekako spustila, vendar ko je začela izgubljati ravnotežje se je nerodno ustavila ter iz njenih ust se je usul plaz italijanskih kletvic, katere je uporabljala predvsem le v trenutkih kot je bil ta. po nekaj trenutkih, ko se je le odločila, da je pametno iti na prej, je zopet naredila nekaj metrov, tokrat pa skoraj pristala na hrbtu, če je ne bi nekdo prestregel. »oh, hva…« je že začela, nato pa se zazrla v še kako znan obraz ter avtomatsko ob tem priprla oči. ne, z njim ne glede na vse, ni želela imeti več opravka. »maddox,« je zamrmrala ter se v hipu odmaknila iz njegovega prijema. »torej, khm, hvala, da si prestregel moj padec,« je zamrmrala, ne da bi dvignila pogled proti njemu. »uživaj še naprej, adijo« je še dodala, že pripravljena, da se spusti naprej.

globoko je zavzdihnila, ko se je končno vzravnala ter se trudila, da bi kolikor toliko ignorirala tako njegovo prisotnost, kakor dejstvo, da je izpadla kot popolna trapa, ko se je na smučeh skoraj ubila pred njim. prekleto, zares ji sreča ni bila naklonjena. zares bi se spustila naprej po hribu, pa ne zato, ker bi bila povsem navdušena nad smučanjem in bi komaj čakala, da se spusti, pač pa da preprosto odide iz njegove bližine, vendar občutek je imela, da ravno ne bo imela te sreče, vsaj ne danes. »zaradi ene skorajšnje nesreče, še ne pomeni, da moram iti v šolo za smučanje ali imeti posebnega spremljevalca zraven« je dejala ter ob tem narahlo privzdignila obrvi, roke pa uprla v bok. »in kdo je rekel, da sem sama? ryan je bil malo prej še tu,« je dejala ter se zazrla naokoli, kakor da ga išče. hja no, bilo je logično, da ta del ni ravno resnični- no, prišla je nasploh sem z njim, bila je z njim v sobi, vendar danes na smučišče ne. ampak tega maddoxu preprosto ni hotela priznati, da je sama tu. ni vedela zakaj, vendar preprosto ne, vedela je le, da je še vedno prekleto besna nanj zaradi tistega zadnjič in niti ni vedela, zakaj se še pogovarja z njim ter čemu za vraga ni že odšla.

no, morda ravno zaradi tega ker je znal zadrezati v točko, ob kateri preprosto ni mogla ostati mirna ter zopet mu je namenila kolikor se je dalo hladen pogled. » moj sin ne bo ostal sam v nobenem primeru,« je zamrmrala skozi stisnjene zobe. prekleto, pa saj je vedela, da se kljub vsemu nekako celo norčuje iz nje, vendar bili so primeri, ko ji je preprosto znal nabiti pritisk prekleto visoko. »ima mater in babico, ki skrbita zanj, drugega ne potrebuje. njegov oče je pač preveč neodgovoren, da bi se s tem sprijaznil, da ga ima, vendar tu ni kaj za skrbeti- saj tako ali tako ne bo nikoli izvedel, da ga sploh ima« je nazaj pritisnila na točko, ob kateri je upala, da se bo vsaj malo izkazala za njegovo šibko- in glede na pogovor zadnjič, bila je tudi odločena, da adrian očeta zares ne bo poznal. »sedaj pa, če ne zameriš- lahko odidem?«