 caden winchester
Število prispevkov : 31
Reputation : 12
Join date : 06/11/2012
Kraj : columbia, south carolina
 |  Naslov sporočila: winchester, caden douglas Pon Jan 28, 2013 3:17 am | |
|  23 years - columbia, south carolina - independent novelist - straight - dave franco ''I am not a graceful person. I am not a Sunday morning or a Friday sunset. I am a Tuesday 2 a.m., gunshots muffled by a few city blocks, I am a broken window during February. My bones crack on a nightly basis. I fall from elegance with a dull thud, and I apologize for my awkward sadness. I sometimes believe that I don’t belong around people, that I belong to all the leap days that didn’t happen. The way light and darkness mix under my skin has become a storm. You don’t see the lightning, but you hear the echoes.''
8 LETO STAROSTI
--
"but eyes are blind. you have to look with the heart.'' mackenzie je včeraj praznovala svoj šesti rojstni dan. naša hiša je bila tako polna njenih sošolcev in sošolk. mama in oče sta povsod po hiši razvesila ogromne rožnate in bele balone. vsa dekleta so nosila kostume princesk iz raznih pravljic in fantje smo bili vitezi. moral bi reči, so bili. nisem se hotel obleči v kostum, ker sem pri osmih že dovolj star, da me takšne stvari ne zanimajo. vendar sem sedel poleg mack, ko je pihala svečke na ogromni čokoladni torti. povedal sem ji, da si mora zaželeti željo, ko upihne, in je ne izdati nikomur. niti meni ne. čeprav mi jo je seveda izblebetala že zvečer, ko sva šla spat. oče nama je v sobi spet napravil šotor iz rjuh in odej. to stori za vsak najin rojstni dan, včasih nama ga uspe prepričati, da ga postavi tudi poleti. vendar takrat sva večino časa z mamo, ker poleti ni šole in tako ne rabi hoditi v službo. dela namreč kot učiteljica višjih razredov. tudi sam bom enkrat hodil v višji razred, prav tako mack. enkrat sta nama razlagala, kakšen je svet odraslih. trdil sem, da bom kot mali princ – potoval naokrog po planetih in gledal s srcem. s tem sem mamo spravil v jok, medtem ko je mack gledala s širokimi očmi in z navdušenjem prikimavala. res je bil dober načrt. samo da zdaj vem, da ne morem kar hoditi po planetih, ker je vesolje ogromno. morda pa bodo možna takšna potovanja, ko bom velik.
14 LETO STAROSTI
--
''it is such a mysterious place, the land of tears.'' mama je rekla, da lahko jokam. vendar nočem. ker fantje ne jokajo in nenazadnje imam že štirinajst let in nikakor nočem biti kot dekle, neverjetno šibek. mamina polt je pepelnato sive barve in pod njenimi očmi se rišejo globoki temni podočnjaki, ki pričajo o številnih neprespanih nočeh. in predvsem prejokanih. oče me je nadrl, ker nisem hotel obleči temne srajice in hlač. nisem kriv, če se v takšnih oblačilih počutim... napačno. niso mi prav. mack bi hotela, da sem tam v svojem nogometnem dresu, čeprav igram nogomet precej zanič. toda namesto dresa sem urejen kot vsi ostali. celo morje črnine na pokopališču. mama me potisne rahlo naprej proti spuščajoči se krsti in ne rabim se ozreti nazaj. vem, da so njene oči spet polne solz. iz rok spustim čudovito rdečo vrtnico brez trnjev, ki počasi pade med prst na beli krsti. pljučnica. nekaj kar se začne kot prehlad in se konča v zemlji. gledam vrtnico, kako pada. vedno globje. mama me potegne nazaj, ko začnejo zasipati krsto s prstjo. ljudje me trepljajo po ramenih in mi kuštrajo lase, medtem ko razmišljam samo o tem, da mack ni več in bo hiša od zdaj naprej nepopisno prazna. jaz pa ne smem jokati.
18 LETO STAROSTI
--
''well, I must endure the presence of a few caterpillars if I wish to become acquainted with the butterflies.'' samo še nekaj mesecev in lahko bom odšel iz tega prekletega malega mesta. poslal sem svoj mali portofolio na columbio v new yorku in ciljam na polno štipendijo. ne morem več zdržati v tej hiši. oče se je povsem odtujil od mene in jaz od njega. tri leta nazaj, ko je mama spakirala kovčke in na lepem odšla, je bil odločilen dan. verjetno ni prenesla pogleda na dekliško sobo, ki je ostala povsem nedotaknjena. še zmeraj so naokrog ležali stari lipglossi dvanajstletnice in ob postelji kup revij, ki jih je brala med boleznijo. oče se je vrgel v delo in jaz sem obesil na klin nesojeno nogometno kariero. res sem bil zanič. namesto tega sem raje ostal zvest samemu sebi, četudi je to pomenilo dolge ure čepenja v lokalni kavarni in udrihanja po prenosniku. pisanje je pomagalo. pisanje mi pomaga. omogoča mi, da se osredotočim na tuja življenja in ne na svoje. tako ne rabim razmišljati o tem, da bi sedaj moral biti zgleden starejši brat, ki bi ščitil svojo sestro pred celim svetom. namesto tega sem edinec s očetom samohranilcem in talentom za skladanje besed. res mi je postlano z rožicami.
19 LETO STAROSTI
..
''you see, one loves the sunset when one is so sad.'' moja prijava na columbio je bila sprejeta. vendar sem še vedno tukaj v južnokarolinski columbiji, namesto da bi hodil po new yorku in užival v svobodi. ko je oče izvedel, da nameravam oditi, se mu je zlomilo srce. ne šalim se. mislil sem, da bo planil v jok in šel na kolena. zato sem ostal. ker sem nekako razumel njegovo potrebo po tem, da ostanem. mack nas je zapustila vse, neprostovoljno. mama je obupala in odšla, prostovoljno. da bi ga pustil na cedilu tudi jaz bi bilo preveč. zato živim doma in obiskujem državno univerzo. ni ravno nekaj najbolj prestižnega, a predmeti niso tako zelo slabi. študiram angleščino in književnost. da, večino časa tičim nos v knjige in ne opazim ničesar okrog mene. vsekakor pa sem opazil nenadno spremembo v vedenju očeta. posledično se je izkašljal in priznal, da se z nekom videva. prevrtimo čas nekaj mesecev naprej in ženska stoji na naših vhodnih vratih, ob njej pa rjavolaso dekle, njena hčerka. ne vem, kaj mu je padlo na glavo. kako pričakuje, da bo to funkcioniralo? dekle, sierra, je dobilo mackino staro sobo, ki jo je predelal kakšno leto nazaj v sobo za goste. resnici na ljubo je ne morem niti pogledati. v glavi mi odzvanja, da bi bila mack njenih let in naenkrat mi je vesolje podarilo mlajšo sestro. ki je nočem.
20 LETO STAROSTI
--
''you’re responsible for your rose.'' obe živita v naši hiši in na videz delujemo kot mirna meščanska družina brez večjih problemov. verjetno smo res. le da jaz in sierra ne govoriva. in ko pravim, da ne govoriva, ciljam na to, da nimava nobenega kontakta z izjemo juter, ko se odpravim na univerzo in ona v šolo. oče se slepi in vsem zatrjuje, da imam samo nekaj problemov z zaupanjem, ker me je sestrina smrt precej potrla. potem začne nakladati, kako vse raje premlevam v sebi ali pa spravim na papir. nova žena navadno kima in me gleda z nekim sočutnim pogledom, ki ga ne morem prebavljati. zato sem redkokdaj doma. ponavadi sem se klatil naokrog z brianom po raznih zakotnih lokalih ali po mestnih parkih. odkar je spoznal sierro je kot utrgan in tako sta skupaj pristala moj najboljši prijatelj in moja nova polsestra. nikoli se ne družimo vsi trije skupaj. namesto tega sem pristal v neki kvazi zvezi z dolgoletno prijateljico in občutek imam, da se ne bo končalo lepo. prepričana je, da imava nekaj posebnega, ker sva začela kot dobra prijatelja. toda z moje strani ni nobenih večjih čustev. niti privlači me ne kaj dosti. je bolj kot ne samo oseba s katero preživljam čas, ko čakam na briana, da neha nategovati mojo polsestro. včasih se mi zdi, da mi bo doma razneslo glavo in misel, da bi preprosto odšel je vedno bolj mamljiva.
23 LETO STAROSTI
--
''you - only you - will have stars that can laugh.'' leto dni sem že na svojem. z občasnim pisanjem za mestni časopis sem si nabral nekaj prihrankov in se zatem z njimi odpravil na pot. sanjska destinacija bi bila seveda evropa, a uspelo mi je priti najdlje do new yorka, kjer sem vodil nekaj delavnic kreativnega pisanja, objavljal kratke zgodbe v literarnih analih in naenkrat ugotovil, da nimam več niti centa. zato sem jo poklical. prisežem, da je bil to edini razlog. sem preveč ponosen, da bi klical očeta in ga prosil za denar. zato sem poklical sierro. hotela je, da se vidiva in z zadnjim denarjem sem kupil vozovnico nazaj do columbie, da sva se srečala. celo noč sva preždela v 24-urni kavarni in pila kavo, se pogovarjala kot dva znanca. spregovorila sva več besed kot prej v nekaj letih. potem pa sem napravil najbolj bedasto možno odločitev in pristal na to, da gre z mano iz mesta in že sva bila na avtobusu za charlotte. zakaj se je mama odločila, da me pokliče po skoraj desetih letih ne vem. vendar me je. in takoj sva skrenila s poti, stran od glavnega mesta in proti majhnemu mestecu z imenom mayberry. nekako sva skrpala skupaj dovolj denarja za soldino stanovanje in zdaj živiva tukaj. sedaj jo vsaj pozdravim zjutraj in občasno jo vprašam po počutju. vendar se nikakor ne moreva slepiti, da sva prijatelja. ali brat in sestra. daleč od tega.
sandra - 9teen - 8 or so - maddox, artie, nolan, rebecca, indiana |
|
 sandra
administrator
Število prispevkov : 573
Reputation : 69
Join date : 16/09/2012
| | Naslov sporočila: Re: winchester, caden douglas Pon Jan 28, 2013 6:42 am | |
| potrjujem svoj opis, because it's all pretty and done. :3 |
|
