Njeni predali se ga morda res niso zadevali – bila je stvar zasebnosti, tako kot polovica stvari, ki jih je vedel o njej, samo tako, ker mu je bilo dolgčas. Saj ni zares vedel, od kje je imel energijo, da se je zanimal za življenje tujke, ki je sploh ni spoznal. Dobro, zdaj jo je, pa še to samo po golem naključju, ko je nenamerno vdrl v njeno galerijo. V slavno galerijo brez elektrike. Dvomil je, da bo kdaj sploh pozabil na ta pripetljaj – po možnosti se bo še nadaljnih tisoč let stalno norčeval iz njene predarhaične galerije, po kateri je nahodila naokoli s prižgano svečko. Čudno, da v predalu ni imela še kakšne petrolejke ali kaj podobnega – sicer pa ni mogel vedeti. Lahko je kje tudi zares skrivala pištolo in ga bo že čez hip z njo izsiljevala, naj ji izda določene podatke, ki ji do zdaj še ni uspelo izbrskati. Kaj pa je vedel – bilo je vseh sort ljudi na tem svetu.
 
»Prav, dojel sem. Bila si na Švedskem, pa kaj,« je zavil z očmi in skušal sam sebe prepričati, da z besedico 'tam' ni imela v mislih nekaj bolj specifičnega. Resnično ne bi rad podoživljal tistega dne še enkrat, a mu drugega niti ni preostalo. Misli so mu kar samodejno zašle tja in v njegovi glavi je nastala prava mala poplava spominov; tistih najbolj temačnih spominov, ki si jih je tako prizadeval potisniti nekam v ozadnje svoje glave in tistih, ki so ga včasih preganjali v sanjah, ko so postali material grozljivh nočnih mor. »Kaj si vse videla?« se je glasilo prvo vprašanje, ki ji ga je zastavil takoj po kratkem premolku, ki ga je izkoristil za razmišljanje o tem, koliko zares ve in koliko bi sploh smela vedeti. Nezaupljivo se je srečal z njenimi očmi in počasi dvignil obrvi, medtem ko je čakal na njen odgovor, s katerim bi preveril, če ne samo blefira. Lahko je bila vse samo past, da bo od njega izvedela čim več, potem pa eksluzivno zgodbo prodala medijem. Življenje ga je naučilo, da ni zaupal ljudem in ni imel razloga, zakaj bi zaupal njej, ki je nenazadnje še vedno veljala za neznanko. »Težko,« je prhnil, kot bi se zdaj skoraj posmehoval njeni izbiri besed. Seveda je bilo težko – takšne stvari nisi mogel kar tako pozabiti, niti se nisi mogel kar pretvarjati, da se niso zgodile. Tako pač ni mogel živeti v oblakih in srečno do konca svojih dni, četudi je od tega minilo že precej časa. A kljub temu je svojega dvojčka neizmerno pogrešal, Becco pa tudi. »Nora si,« jo je zavrnil precej bolj ostro, kot je sprva nameraval, a za koga se je pa imela? Je bila poleg neveste, ki je sredi poroke pobrala vsa šila in kopita in jo pobrisala z najboljšim prijateljem ženina in poleg lastnice te ušive galerije tudi osebje psihiatričnega oddelka? Morda njihov pacient?
 
 

TAGGED: awesome evelyn
WORDS: 477
NOTES: i'm sorry. he is an ass. XD 

DESIGNED BY NODDING.ACQUAINTANCE OF CAUTION 2.0