JUNE KATHLEEN BECKETT

-

26 • EVENT PLANNER • JULIE GONZALO

rodila sem se junija. kdo bi si mislil. bili smo samo trije mušketirji – oče, april in jaz. spominov na mamo ni bilo veliko in morda sem preostale drobce potlačila nekam globoko, ker nisem razumela, kako se je lahko ženska odpovedala lastni družini in dvema hčerkama. lahko bi razumela, da je želela zapustiti očeta. ljubezen zna biti včasih nadvse krhka stvar in hitro ponikne, če je ne gledaš s pravimi očmi. a midve sva jo potrebovali in on jo je ljubil. zato sem takrat ostala v new yorku. vedela sem, da je tam nekje in nameravala sem jo najti. naenkrat se je veliko mesto zdelo mnogo boljša možnost kakor domači port charles. tako ali tako sem poslala vpisnico na columbio in moje poletne počitnice za osemnajsti rojstni dan zgolj podaljšala za nekaj mesecev, dokler nisem bila sprejeta na univerzo. takrat je bila april že zdavnaj nazaj doma in v enem samem telefonskem pogovoru sem očetu pojasnila svoje načrte. le da jih nisem imela, ne zares. hotela sem najti mamo in od nje terjati odgovore, nato pa so se tri leta študija oblikovanja in menedžmenta spremenila v znatno daljših osem let, katera sem prebila v urejenem stanovanju v manhattanu. diploma je bila opravljena in uspelo mi je dobiti pripravništvo pri enem od vodilnih organizatorskih podjetij. port charles je bil daleč za mano in skupaj z njim vsi, ki sem jih poznala včasih.

z april sva vedno viseli na gradbišču pri očetu. marsikdo je na to gledal postrani, ker dve deklici res nimata kaj iskati med kupom moških, ki udarjajo s kladivi in kjer nevarnost preži na vsakem koraku. vendar sva jim pomagali in zabijali žeblje ali pa jim pripravljali sendviče in nalivali kavo. vedno je bila moja vzornica. ker mame ni bilo naokrog, sem se zatekala k njej, čeprav sva bile večino časa prej najboljše prijateljice kot sestre. oh bog, kako sva rinili v težave. hodili sva naokrog po mestu s fanti, se igrali skrivalnice, na travniku strmeli v žabe in ob več kot eni priložnosti pristali v blatnih lužah. ampak bilo je v redu. bilo je super. popolno otroštvo. tudi kasneje nisva ubrali vsaka svojo pot, marveč sva kljub dvoletni razliki ostali v isti družbi. nekdaj otroške nagajivosti so se prelevile v tihotapljenje čez okno sredi noči, zvijanje jointov za tistim starim senikom pri mchuddsonovi domačiji in seveda – kupovanje šestorčkov v lokalni špeceriji, kjer je delal tisti louis harton in vedno padal na najine osvajalske podvige. tudi ko sem pristala v zvezi z njem, sva si ostali blizu. samo priklopil se je k nama in... ne vem. bi mi moralo biti že takrat jasno?

rada bi rekla, da sem zgolj odrasla. da je to glavni razlog, zakaj moji lasje niso več spleteni v dve dolgi kiti in zakaj ne nosim kavbojskih škornjev, ultra kratkih hlačk iz jeansa in znatno premajhne majice, ki zatira moško domišljijo. vendar ni res. nalašč sem se spremenila od peta do glave. zdaj prej spominjam na preračunljivo hladno fatalko, kakor na južnjaško dekle. povsem sem se znebila našega osladnega naglasa in oblačila spremenila v visoke pete in ozka krila. ustanovila sem svoje podjetje in kdo ve zakaj prišla nazaj v rodno mesto. kaj sem sploh dosegla v teh osmih letih, se večkrat vprašam. z mamo sem na precej nestabilnih temeljih – občasno govoriva, a sva daleč od družinskega toplega odnosa. včasih se mi zdi, da ima raje april kakor mene. dobila sem si čudovito uspešno službo in tekom zadnjih let dala skozi nekaj zvez. zanemarljivih zares. preveč sem bila osredotočena na kariero in morda sem si res prislužila oznako prasice s svojo ostrino in hladom. odločena sem, da me domače mestece ne bo potegnilo nazaj v nostalgijo, ne glede na vse. tista butasta punčara ne bo prišla nazaj na dan, za nobeno ceno. pokopala sem jo že zdavnaj in všeč mi je, kdo sem postala. močnejša, boljša, odločnejša. pogumnejša. in vendar se mi dlan zatrese, ko se oprimem kovčka na letališču v bližnjem mestu, in moram čakati taksi, da me odpelje domov. po osmih letih. ostro ugriznem v spodnjo ustnico. april, on, oče, vsi ostali. vsi bodo pričakovali pojasnila in jaz jim razlogov za moj mali pobeg ne morem dati. ker je preveč sramotno naglas priznati, da si jih pustil na cedilu zgolj zaradi sebe. ker ti oni niso bili dovolj in si hotel imeti več. imeti vse.

SANDRA • A BUNCH • PM