JONATHAN GRANT O'SHEA

~

28 • real estate agent • josh henderson

Saj ne pravim, da sem rojen v družino samih cepcev, ki jih je nemogoče prenašati, ampak včasih sem preprosto hvaležen za nepremičninski market, ki mi polni žepe in hladilnik. Že pet let delam kot agent in pravzaprav precej elegantno izkoriščam to naše pristaniško mestece, ki že dalj časa ni priljubljeno zgolj med Američani, pač pa tudi južnjaki, ki določenim nepremičninam žal zgolj s svojo prisotnostjo nižajo ceno, ampak tudi s tem se je bilo potrebno sprijazniti. Če v kombinaciji s stalno zaposlitvijo ne bi avtomatsko prejel tudi ključev do vseh možnih stanovanj in vil, bi si verjetno že zdavnaj poiskal kaj drugega, tako pa mi prekleto odgovarja, da koga tu in tam preprosto zvlečem v tujo hišo, nato na grobo pospravim za sabo, preostalo pa prepustim snažilkam in bodočim stanovalcem. Če bi brat vedel, da sem tako storil tudi z njegovim stanovanjem, bi mi verjetno izbil zobe, ampak glede na to, da ne govoriva že vsaj kakšno leto, se kaj takšnega verjetno ne bo zgodilo. Vsaj upam. Nazadnje sem ga videl pred dvema tednoma na družinskem kosilu, še vedno me gleda izpod čela, svoji novi miški pa razlaga o tem, da sem navaden kreten in izkoriščevalec. Sem pač očitno pričakoval preveč, ko sem upal na zastonj pijačo v njegovem klubu. Sem in tja mi je še pogledal skozi prste in zgolj pomignil z rameni, ko sem po par kozarčkih samo vstal in izginil skozi zadnja vrata, tisti žur on the house pa je očitno sodu izpodbil dno.

»Rečem mu naj se skulira, ko mi s prsti stisnjenimi v pest domala razbije nos. Udari še enkrat, kot da bi ga moj piker glas samo še bolj razjezil, in poln kozarec mi z enim samim zamahom izbije iz roke. Podobno stori s steklenico viskija, ki je sicer njegov, zato se ne sekiram preveč, ampak vseeno škoda. Vem, da sem mu verjetno stopil na žulj, nenazadnje si je vse ustvaril sam z mamino pomočjo, jaz pa sem vse skupaj včasih vendarle jemal nekoliko preveč zlahka, ampak premoči nikoli nisem bil pripravljen priznati. Obregnem se ob njegovo tamalo, v katero sem bil – čisto mimogrede – včasih zagledan tudi jaz, ampak zdaj je prepozno. Zaročena sta, jaz pa sem že zdavnaj prebolel. Z vso silo se zaleti vame in ko se vendarle sesujem po tleh začutim kako me vleče pokonci in proti vratom. Vrže me na cesto, jaz pa se mu režim v obraz. Nikoli ga nisem maral. Ne zares.«

Včasih kdo pripomni, da sem od vseh otrok, ravno jaz najbolj podoben fotru. Tistemu izmečku, ki ga je mami pred leti brcnila na cesto. Ne vem, če je to res to, ker ga nisem prav dobro poznal, spomnim se njegovega rahlo kljukastega nosu in osivelih brk, ostalo pa mi je ušlo iz glave. Nikoli ni bil nasilen, le jezik je vrtel podobno spretno kot jaz, on predvsem zaradi stalnega pijančevanja, jaz pa zato, ker je to moja služba. Vsaka beseda je skrbno premišljena in izrečena, včasih flirtam in se prilizujem, drugič je potreben zgolj pomežik. Ampak sem navajen in ni mi težko. Ne za nekaj jurjev provizije od vsake prodaje.

»Šefica ve kaj počnem. Ve za občasne večerjice v 'njenih' vilah, ki si jih včasih polastim. Ni neumna, ne, vsekakor ne. Dve leti starejša je in prejšnji teden se je prikazala ravno, ko sem iz pečice vlekel creme brule. Zadrla se je nad tisto svetlolasko, katere imena se še sedaj ne spomnim, in pogled ji je avtomatsko obstal na meni. Prav pretkano je zaigrala vlogo moje – vsaj toliko sem razbral iz njenih besed – žene in to je bil večer, ko sem prvikrat zares povsem brez skrbi užival v seksu. Ni sicer deset let mlajša barbika, je pa vsekakor ženska s smislom za estetiko, pa še posodo je pomila. Dogovorila sva se, da zadevo morda še ponoviva, ampak na podoben način. Očitno sem vsa ta leta predvideval narobe, ko sem mislil, da je frigidna in dolgočasna.«

Spomnim se, ko so nas mamice kolegice primerjale s tremi mušketirji. Danes smo kilometre daleč od tega. Najmlajši je najino pravo nasprotje, vsaj skregana nisva, je pa prevelik čistun, da bi z njim lahko normalno shajal. Poročen je in verjetno bo tudi prvi, ki bo mami dal tistega vnuka, ki si ga tako želi. Včasih me čisto dobronamerno opomni, da jih štejem že osemindvajset in da mi bodo počasi začeli poganjati sivi lasje, še vedno pa nimam v življenju ničesar oprijemljivega. Službo, ja, življenjske sopotnice pa ne. Toda čisto po pravici povedano si je niti ne želim, samo v napoto so in v zvezi so potrebni kompromisi – jaz pa jih žal ne znam najbolje sklepati.

NASTJA • PLENTY • PM