sama sebi se je zdela kot žival, ki ve, da se pribižuje nekaj slabega, še predno to zaznajo vsi ostali. ampak, ko se je to dogajalo pri ljudeh, nihče v resnici ni vedel kaj se bo slabega zgodilo, marie se je dobro zavedala kaj jo čaka naslednjega dne in to je bil tudi glavni razlog, da ji je noga trepetala, ko je sedela na vernadi in da se ji je roka tresla, ko je ponesla skodelico čaja k ustnicam. njen pogled je zrl nekam v daljavo, ko se je natakar podeželskega kluba, ki ga je njena družina imela v lasti, sprehodil mimo in ji ponudil še eno skodelico čaja. namenila mu je prazen pogled in po nekaj sekundah nemega bolščanja v njegove oči polne pričakovanja, zgolj odkimala z glavo. obraz je zakopala v dlani in jih spustila toliko nizko nanj, da so izza dolgih tankih prstov, gledale samo oči. »počakaj,« se je še isti trenutek obrnila za mladim natakarjem, ki je že odhajal proč in ga tako priklicala nazaj. »prinesi mi steklenico martinija,« je naročila in ob njegovem presenečenm pogledu zgolj zavila z očmi in pristavila, »ne sprašuj, samo naredi.« če bi bila še vedno tista prasica marie, bi sedaj dodala še kaj sočnega v smilsu, saj te plačujemo za to, ampak ni bila več taka, vsaj ne ta trenutek. in šele po dobrem trenutku se je zavedala, da mogoče le ni bila tako pametna ideja naročiti cele steklenice žgane pijače v klubu, ki ga ima v lasti njen oče. in za povrhu vsega seveda steklenico dati na račun družine...ampak vsi so vedeli kako nanjo vplivajo ti dnevi, je pač potrebovala neko sprostitev in pomoč pri tem, da pozabi ta dan. ali pa če bi jo toliko raje gledali vso zabuhlo v obraz v dnevni sobi, ko ni sposobna niti odgovoriti z besedami, pač pa zgolj z prikimavanjem in odkimavanjem. tako je namreč potekala večina tistih dni, ki so jo tako vrgli. kot bi pozabila, da zna govoriti in komunicirati. kot bi bila tudi ona za nekaj trenutkov mrtva, kakor ena od tistih lutk, ki jih je zbirala, ko je bila še majhna deklica. izgledala tako živa, ampak hkrati v njej ni bilo niti trohice življenja. pograbila je steklenico, ki jo je mladenič postavil prednjo, zamrmrala nekaj kar naj bi bilo podobno pozdravu in pograbila še torbico, predno je sedla v svoj avto in se zapeljala nekam stran. ne da bi bila povsem odločena kam gre, je zavila proti mestu, glavni aveniji, kjer se je nahajal tudi park. dostikrat je zatavala tja, sploh ob večerih je bil zagotovljen mir in tišina. in to je bilo ravno tisto, kar je v tem trenutku najbolj potrebovala. parkirala je avtomobil na parkirišu ob bližnji veleblagovnici in odkorakala proti notranjosti parka. bil je vedno tako čaroben, ne glede na letni čas in razmere, ki so vladale. in tudi danes ni bilo nič drugače. obsijan z sončnim zahodom, poln ptic, ki so se podile med vejami dreves in če si se približal jezeru in sedel na rob, si lahko opazoval, kako sonce tone nekam za tiste griče v daljavi. odrinila je vrata stare lope za čolne in ob robu stopila do dela, ki je bil odprt v smeri jezera. dostikrat je bil to tisti njen varni kotiček. sedla je na rob, sezula balerine, ki jih je imela na nogah in noge namočila v vodo. prijetno hladna je oblivala njene gležnje in ji dajala občutek miru. to, da je imela v rokah steklenico martinija je bil samo bonus. pretegnila si je vrat po požirku iz steklenice in za trenutek zaprla oči, ko je za seboj zaslišala, kako je nekdo odškrtnil težka lesena vrata. obrnila se je in se srečala s pogledom temnolasega moškega, ki je nenapovedan vdrl na njeno zabavo, »mogoče iščeš kaj posebnega?« ni potrebovala družbe, potrebovala je mir, ampak ni izgledalo kot, da se temnolascu kam mudi.

note: ♥

Ob njegovih besedah je namuznjeno privzdignila obrvi in izpila naslednji požirek iz steklenice, ki jo je držala v rokah, »dobro, če sem tako posebna, tudi vredu. samo mir mi daj.« njegove besede je pač obrnila v svojo smer na način, kakršen ji je odgovarjal in to ni bilo nič novega. Sedaj pa je bilo vse odvisno od njega. ali ga bo to povsem spravilo ob živce in bo ob njej zdržal kakšnih borih nekaj minut potem pa pobral svoja šila in kopita in raje odkorakal stran, ali ga bo toliko sprovocirala, da bo na koncu pristala v jezeru, ali pa bo temnolasec povsem flegmatično obsedel poleg nje, kakor si je očitno zadal in s pogledom zrl nekam v daljavo. izgledal je, kakor, a ga sem, na ta tihi in odsotni kotiček, vleče nekaj podobnega kakor njo. le, da je on sebe utapljal v pogledu na jezero, ona pa kot dodatek k temu, še v alkoholu, ki ga je držala v rokah. glasen smeh se je izvil iz njenih ust, ko je namignil na steklenico in razlog zakaj alkohol drči po njenem grlu. odkimala je, ob tem pa mu verjetno ni ušel ciničen nasmešek na njenih ustnicah, »noben moški ni vreden steklenice dobrega martinija.« nikoli ni razmišljala, da bi bil katerikoli moški vreden njenih solz in sekiranja, vedno je verjela, da ji je tako pač usojeno. ampak ko je takrat prekinila z olijem najdaljšo zvezo kar jih je imela v svojem življenju, solz pač ni mogla zadržati. ampak on je bil vreden, tega se je dodobra zavedala, medtem, ko za nikogar drugega ni mogla tega reči. je bila pač prepričana, da no že našla tistega pravega, ko ji bo to namenjeno. pomignila je s steklenico proti njemu, kakor, da bi mu želela ponuditi požirek. ni izgledal ravno tip kroničnega pivca, ampak vsaj malce olike je lahko pokazala. »potrebuješ pomoč pri težavah, ali je pogled na tole zasvinjano jezero dovolj?« je vprašala, ko je očitno spregledal njeno ponujeno steklenico in še naprej zrl nekam v daljavo. neumno se ji je sicer zdelo razglabljati o težavah z popolnim neznancem, ampak tale poleg nje očitno ni imel prav nobenega namena, da bi se kaj kmalu kamorkoli premaknil. pretegnila je vrat in se z dlanmi naslonila na tla za seboj, pogled pa uprla nekam gor v nebo, »čeprav imaš prav, prekleto boljše je zgolj opazovanje narave, kot pa neumno nalivanje z alkoholom.« pa tega v resnici ni tako mislila. vedno se ji je zdel alkohol nekakšna rešitev, ko so jo pestile težave. in glede na to, da je bil jutri…tisti dan, je potrebovala nekaj kar jo bo povsem odklopilo in ji omogočilo, da bo dan preživela, ne da bi se ga v resnici sploh zavedala. »šit, preveč govorim,« je zamrmrala, ko se ji je zazdelo, da izvaja monologe, glede na to, da je temnolasec ob njej zgolj sedel in rekel ničesar, ob tem pa še vedno zrl v tisto eno točko, ne da bi se zdrznil za trenutek. spravljal jo je ob živce, pa sploh vedela ni kdo je. enostavno nekaj je bilo na njem kar jo je sililo, da bi izvedela več, medtem, ko jo je ta njegov zasanjani izgled in odnos tako odrival stran, da je še sama začenjala verjeti, da v resnici ne želi biti tu. čeprav je bila ona prva tukaj in pod nobenim pogojem ni imela namena odstopiti svojega posebnega kotička. »lahko nekaj rečem?« je vprašala in toliko pritegnila njegovo pozornost, da je glavo obrnil proti njej in se je lahko zazrla v njegove, morala je priznati, nadvse čudovite oči, »izgledaš naravnost obupno.« ne samo, da je izgledal potrto in povoženo tako kot ona, za nameček je izgledal kot, da sploh ne ve kaj počne tu, da niti ne misli, da zgolj diha, da lahko preživi. ali pa samo ona ni razumela takšnega pomena razmišljanja zaradi svoje mladosti.

note: ♥

ni ušlo, da je kar malce grdo pogledal, ko je omenila precej egoistično in samovšečno pripombo. in če ne bi bila tako zamorjena, bi se verjetno hitro spravila z besedami nad njegovo mimiko in reakcijo, tako pa je zgolj malce privzdignila obrvi in vnovič nagnila steklenico, da je tako zadržala besede v sebi. tip jo je pripravil do tega, da se je zamislila, četudi ni vedela niti njegovega imena, kaj šele kaj drugega, poznala pa ga je celih pet minut. če je temu dejanju sploh lahko rekla poznanstvo. globok vzdih se je izvil iz njenega grla in njegovo vprašanje, ki ji ga je namenil nazaj, je pospremila z tem, da je zavila z očmi, »resnično želiš vedeti kaj mislim?« vprašanje je obviselo v zraku nad njima in toliko se je obrnila v pasu, da je bila z zgornjim delom telesa obrnjena proti njemu, medtem, ko so bile njene noge še vedno namočene v vodo, »mislim, da si navaden kreten, ki nima boljšega dela kakor cele dneve presedeti nekje, buljiti v daljavo in upati, da se bo nekaj drastično spremenilo v njegovem življenju, čeprav za to ne dvigne niti prstka. upaš, da bo nekdo nekaj spremenil namesto tebe, da bi tebi olajšal vse skupaj. to mislim.« ni skoparila z besedami in niti najmanj je ni brigalo kaj si bo on zaradi tega mislil. kaj pa velja kaj si misli moški, katerega nekaj dnevna brada dela prekleto privlačnega in bi lahko v njegovem pogledu odplavala nekam daleč stran. in to ji je uspelo ugotoviti v tistih nekaj trenutkih, ko je zrla vanj, kar vsekakor ni namigovalo na nič dobrega. sploh, če se on ne bo kaj kmalu spravil stran in ji bo to uspelo storiti še nekajkrat. vedno je našla nekaj posebnega v starejših moških, kar je, vsaj glede na izgled, njen sogovornik vsekakor bil. in to, da jo je zanimalo več o njem, četudi z njo ni spregovoril niti celih deset besed, jo je potegnil notri še toliko bolj. dejansko ji v resnici ni bilo mar, ali sedi tam ali ne in po navadi bi že izgubila živce, vstala in pobrala šila in kopita. tako pa je še vedno nemirno sedela tam in vedno bolj se ji je zdelo, da se ta večer ne bo končal tako osamljeno kot se je začel. ampak še vseeno ni izgledalo, da bo temnolasec kaj kmalu postal navdušenja vredna družba. prikimala je, ne da bi ga ob tem pogledala, ob tem pa grizla noht, ki ga je nemalo prej zapela za rob jakne, ko jo je vlekla iz avtomobila. igrala je na iste karte kakor on malo poprej, ko ni dajala občutka, da jo kaj prida zanimajo njegove besede. »poglej gospodič, izgledaš obupno. mislim, da je ta beseda povedala vse, ali potrebuješ še posebno naštevanje kaj na tebi vse je katastrofalno?« je vprašala in zdolgočasen pogled navrgla v njegovo smer. pravzaprav bi potrebovala precej časa, da bi našla stvari, ki na njem izgledajo slabo, da bi jih lahko preštela na prste ene roke. izgledal je šarmantno, četudi nekoliko odtujeno. lahko je predvidevala, da je umetnik, le ti so bili zmožni tako odklopiti svoje misli. zavzdihnila je in zajavkala, ko se je z roko obregnila ob čelo, »oprosti…nisem tako mislila. nisi napačen, samo dan…ta je napačen.« še enkrat danes je svojo roko stegnila po steklenici in jo nagnila, tako da je nekaj požirkov steklo po njenem grlu. ni bila ena tistih, ki bi se nenadzorovano nalivali s pijačo, ampak danes se ji je to zdel edini izhod…kmalu bo minilo še eno leto. samo še mesec dni…na to resnično ni želela misliti. 23.7. in potem se ji spet lahko zmeša.

note: ♥

preslišala je njegov negativni odziv na precej retorično vprašanje, ki mu ga je prej namenila. in ni bilo težko opaziti, da nanjo gleda nekoliko zviška. očitno jo je imel samo za eno neumno najstnico, ki je svojo nesojeno ljubezen utapljala v alkoholu. nič novega, dostikrat je naletela na takšen odziv, tako, da ga je po navadi zgolj spregledala. ampak nekaj je bilo na njem, da jo je ta očitajoč pogled na njenem licu motil. skomignila je z rameni, kakor, da mu pred tem ni nekaj očitala, ampak ji je zgolj obrazložil svoj položaj, »in potem boš dejal, da te to pomirja?« sama ni nikoli našla popolnega miru, ko ga je iskala, še najmanj pa v naravi. po navadi jo je vse skupaj delalo samo še bolj nataknjeno, glede na to, da jo je oblegala prekomerna tišina, to pa ji pač ni odgovarjalo. če ne drugega je prej kot slej sama začela peti ali ko je šla v druge skrajnosti, izvajati monologe in upati, da nihče nebo naletel nanjo ob tem. nežno je stisnila ustnice skupaj in s pogledom prečesala njegov obraz, »ampak spomini te lahko samo zavirajo.« sama je dobro vedela kako to gre, vedno, ko je pomislila na tisti mesec, ki so ga preživeli na kubi, jo je oblil hlad. in tako je bilo s spomini. zavirali so te, te držali v preteklosti in ti onemogočali normalno, umirjeno življenje, h kateremu si tako goreče stremel. »in nočem ti sedaj soliti pameti ali karkoli, ampak, če se predolgo oklepaš spominov ti vse skupaj lahko samo uniči življenje,« je dejala mirno, ob tem pa si nežno popraskala nos, kakor je to počela kadar je postala bolj živčna kot po navadi. »spomini pač niso vse, četudi so lepi,…« je še dodala tiho, toliko, da jo verjetno sploh ni slišal. tudi če so bili lepi, kakor je bilo sedemindvajset dni na kubi, je vedno prevladal tisti en, ki ji je povsem spremenil življenje in ji ga spremenil v pravo nočno moro. namuznila se je in misli odrinila nekam stran, odločena, da bo ta mesec preživela brez joka in strahu, da bodo bele stene okrvavljene, ko se bo obrnila proti njimi. z zgornjimi sekalci se je nežno ugriznila ob spodnjo ustnico in skušala z rahlim skomigom opravičiti svojo presojo temnolasca še pred nekaj trenutki. »ne bi bili ljudje, če se nebi motili. in kar šteje, je priznanje, da si se motil, ni res?« se je na njenih ustnicah zarisal kisel nasmešek, ki je še dodatno skušal moškega prepričati, da je opravičilo spravila direktno iz srca in ni mislila ničesar slabega. je pač imela slab dan in narobe presodila človeka. »ne bo ga popravil, samo pomagal ga bo preživeti in ga lažje pozabiti,« je komentirala njegovo vprašanje in ob tem s pogledom ošinila steklenico, ki se je vztrajno praznila v njenih rokah. »in kaj je bilo to o moji starosti?« ga je še vprašala in se namuznjeno obrnila proti njemu, medtem, ko se je z hrbtom naslonila na steno hišice, »veš, verjameš ali ne, ampak od let, ko je bila večina stvari zame še ilegalnih, je minilo že kar nekaj časa.« so ji starši pač namenili mladosten obraz, ki ji bo verjetno čez kakšnih štirideset let koristil, dandanes pa ji je povzročal bolj kot ne samo probleme. obraz je obrnila proti notranjosti hišice, se zagledala v star čolniček, kateremu niso manjkala niti vesla, lastnika pa verjetno že nekaj let ni bilo naokoli, glede na to, da se je notri nabralo listje, veje in polno druge krame. »napačni dnevi vsak dan kaj? ne morem reči, da vem kako je, ampak glede na to, da ga imaš tudi danes potem…kaj praviš na tisto traparijo, ki si jo prej omenjal?« ga je hitro vzela za svojega partnerja, brez da bi čakala na njegov ugovor vstala in stopila proti čolnu. »daj no, tvoja ideja je bila, da naredim nekaj neumnega namesto, da se nalivam z alkoholom,« ga je spodbudila, ko je počepnila k njemu, prijela njegovo dlan in ga tako prisilila k temu, da je vstal in ji sledil k čolnu. »in mimogrede crime partner, marie sem,« se je še uspela predstaviti, predno je z eno nogo že stopila v čoln, da se je ta nevarno zamajal.

note: ♥

namrdnila se je in zmajala s pogledom, »lepi ali ne, če živiš s spomini, potem živiš v preteklosti in pozabiš tok sedanjosti.« sama sebi se je zdela kot nekakšen filozof, ki prodaja filozofijo življenja na svoj način in upa, da bodo ljudje dojeli, da jim govori resnico. ampak ta tip je iz nje izvabljal takšne komentarje in takšne ugotovitve, da je bila še sama presenečena nad seboj. nikoli ni marala ovinkarjenja in nekih izkrivljenih pojmov, on pa jih je kar vlekle iz nje in še sama ni vedela kje jih najde. »ali pa bi bilo mogoče še vseeno boljše, da si najdeš nekaj, za kar boš zjutraj vstajal in zvečer hodil spat, ali nekoga…pa stvari pustiš za seboj,« pač ni ostala brez svojega komentarja na njegovo pripombo in upala, da si ob tem ne bo mislil kaj svojega, »in nisem se ponujala ali karkoli, da si ne boš narobe razlagal tistega nekoga…« debate pač ni želela pustiti odprte za nadaljnja razpravljanja in možne ugotovitve. dobro je vedela kako znajo moški stvari obrniti v svoj prid, ko si tega želijo in pri njem si tega pač resnično ni želela privoščiti. in ne, da je s tem trdila, da temnolasec ni simpatičen, daleč od tega, pravzaprav je bil prav prijeten na pogled, ampak takšnih stvari v tem trenutku ni potrebovala. njeno življenje je bilo tako zavito v meglico in zavoženo, da ni želela v to brezno s seboj potegniti še koga drugega. še najmanj pa je to privoščila ljudem za katere ji je bilo resnično mar, med katere je vedno štela svojo družino in najbližje, kar je vključevalo tudi carterja. ob misli nanj je avtomatično nagnila steklenico in spila vnovičen požirek, ob tem pa ujela karajoč pogled temnolasca poleg sebe in v opravičilo skomignila z rameni, »vredno je dan ali dva živeti v temi.« tako ali tako je imela namen cel naslednji dan preživeti v postelji, pokrita z odejo čez glavo, odklopljena od sveta. tako se je še najlažje zavarovala pred tem, da bi prizadela še koga okoli sebe, medtem, ko ji je bilo za lastno trpljenje dokaj vseeno. je pač potrpela tisti dan dva, tisti mesec v letu in potem šla naprej, z dvignjeno glavo kolikor ji je pač to uspevalo. dogodkov preteklosti pač ni mogla kar tako izbrisati, tega se je zavedala. in zato je bilo včasih najlažje vse skupaj nekako pozabiti, oziroma postaviti na stranski tir. odkimala je z glavo in mu pred ustnice postavila prst, »kar prenehaj z omahovanjem…brez razmišljanja, samo neumnosti, se spomniš?« še njegova ideja je bila, da naj raje prekrši kakšno pravilo, stori kakšno bedarijo, in sedaj jo je nameraval ustavljati? no, če ji je že dal idejo, potem jo bo izvedel skupaj z njo. »ne smej se!« ga je okarala, a mu vrnila nasmešek, medtem, ko je vmes še uspela zaviti z očmi, »dragec verjemi, v meni je ravno toliko svetnice, kolikor sem sedaj trezna in prisebna.« mogoče ji primerjava ni najbolje uspela, a vseeno je verjela, da bo caspian dojel bistvo količine. in ni trajalo dolgo, da sta oba sedela na čolnu, drug poleg drugega, obrnjena v smer jezera, vesla pa so ležala v čolnu, med njunimi nogami. pomignila je proti njimi in nato glavo obrnila proti jezeru, »vesla baje še ne znajo veslati sama.« ampak nič kaj ni izgledalo, da jih bo casp kaj kmalu pobral, zato je ona pograbila lesene palice in ju po nekaj zavesljajih uspela pripeljati ven iz hišice. ampak nadaljevanje je bilo precej klavrno, glede na to, da ji je uspelo samo čoln nekajkrat zavrteti okoli, premaknila pa se v resnici nista nikamor naprej. »dovolj imam,« je obupala in vesla odrinila od sebe ravno toliko, da so pristala v vodi. »o šit…tega nebi smela kaj?« se je nadvse nedolžno obrnila proti temnolascu, ki je njeno dejanje spremljal z nekakšnim presenečenim strahom in besom v očeh, ob tem pa si še nervozno ugriznila ob ustnico, da bi njena nedolžnost delovala kar se da prepričljivo.

note: ♥

preteklost gor ali dol, vso to njuno govorjenje o spominih in obujanju le teh, so jo že pošteno spravljali ob pamet. čeprav je morala priznati, da je zaradi njegove prisotnosti in tistih nekaj besed, ki sta jih namenila drug drugemu, za nekaj trenutkov celo pozabila na to, zakaj je v resnici prišla sem in kaj steklenica počne v njenih dlaneh. skomignila je z rameni in mu namenila dvomeč pogled, »kakor hočeš, saj ne trpim jaz.« no vsaj zaradi njegovih muh ni trpela, je imela dovolj svojega gneva na ramenih, da ji je včasih kar spodnašalo tla pod nogami. in če ga je po eni strani na nek način obsojala, da živi v preteklosti s spomini, ga je po drugi povsem razumela. konec koncev se jih je tudi ona oklepala, čeprav ne ravno po svojih željah. in bila sta si takšno nasprotje. on se je oklepal spominov in jih nikakor želel izpustiti od sebe, ona jih je želela na vsak način pozabiti in jih pustiti tam, na tistem malem otočku sredi oceana, ti pa so ji vztrajno sledili skozi dan. »najbolje, da preboliš tole steklenico, če se že nočeš pridružiti,« je pokomentirala njegovo neodobravanje njenega pitja. je pač iskala najboljše možne izhode iz tega prekletega dneva, ki je sledil jutri. in če bi ji alkohol pri tem pomagal, potem ga je bila pripravljena popiti več steklenic, četudi bo s tem povsem zapacala svoje telo. o tem bo razmišljala kasneje, ko bo mimo. če je dobro pomislila se je sama sebi zdela kot tisti naivneži, ki tako opevajo petek trinajsti in se ga na smrt bojijo. le da je ta črni petek prišel na vrsto mogoče trikrat na leto, ona pa je morala tisti dan preživljati vsak mesec. »resno?« je vprašala začudeno, ker je pač predvidevala, da jo ima pač za veliko bolj nedolžno, kot se mu je skušala prikazati, »ne verjameš v ta nedolžni obrazek?« če je že dvomil o njeni starosti oziroma legalnosti njenega pitja, zakaj potem ne bi imel še kakšnih bolj bizarnih misli. »glede na to, da si dvomil o moji polnoletnosti in tako naprej, potem sem kot naslednje vprašanje bolj pričakovala nekaj v stilu, če sem nedolžna tudi še,« pač ni mogla mimo trapaste primerjave in dolgega jezika, s katerim pač nikoli ni varčevala. glasen smeh se je izvil iz njenega grla, ko je opazila trapast pogled na njegovem obrazu ob njenem komentarju, ko je vesla spustila v vodo, »poglej, vidiš, da bi se veliko bolje izšlo, če bi veslal ti, tako pa si čakal, pa vidiš kje sva.« pravzaprav ne bi bilo nobene krize, če ju nebi vedno bolj in bolj odnašalo stran od obale, proti sredini jezera, ki pa po drugi strani niti ni bil tako mali. »oho, sedaj boš pa še…žalil,« je skušala odrezavo podati svoj odgovor, a jo je njegova kretnja za nekaj trenutkov pustila povsem brez besed. srajca, ki jo je imel na sebi je končala na klopi poleg nje, on pa je v naslednjem trenutku že skočil v vodo, še predno si je sploh lahko dodobra pregledala njegovo pojavo. in lahko bi mu pomagala splezati nazaj na čoln, lahko bi mu tudi prijela veslo in mu potem ponudila še dlan, da bi še on lažje prišel nazaj gor, ampak kaj, ko ji ni bilo ravno do tega. nagajiv nasmešek je šinil čez njen ljubek obraz, ko je sedla na dno čolna, se ob tem naslonila na rob le tega in mu namenila najočarljivejši nasmešek kar jih je premogla, »hm, žališ me, ravno toliko, da mi ne rečeš, da sem otrok, da ne omenjam tvojih pridig,…in potem naj ti pomagam na čoln?« lahko si je predstavljal, kakšne misli so se podile v njeni glavi, ko bi ga pustila takole nekaj časa v vodi, ampak na koncu koncev bi lahko brez težav odplaval do obale, njo pa pustil tu. ampak tega ne bi storil…no verjetno bi, samo upala je, da ne bo pomislil na kaj takšnega. »kaj dobim?« je vprašala kot bi bila razvajena najstnica, ki za vsako stvar nekaj želi in se zazrla naravnost v njegove oči, ki so že nekoliko zlobno bolščale vanjo.

note: ♥

njegov komentar je pospremila z pogledom nekoliko v stran, ravno toliko, da ni videl kako je zavila z očmi in se ob tem nasmehnila. »ne vem no, nisi nekaj preveč navdušen nad njo, če veš kaj hočem povedati,« več kot očitno je bilo, da si je njene besede razložil malce po svoje, ravno tako, kot je ona naredila z veliko večino njegovih komentarjev. kaj ti bo sicer domišljija, če stvari ne znaš interpretirati po svoje. in njima je šlo to precej dobro od rok, oziroma bolje rečeno od ust. »sploh pa, dokler te ne bom pijana poljubila, česar se mimogrede, resnično nimaš za bati,« je stvar spet preusmerila na čisto šalo, »te sploh nima za skrbeti za tole v mojih rokah.« resnično ni imela pojma kaj je imel tip toliko proti tisti ubogi steklenici martinija v njenih rokah. slabi spomini, neljubi dogodki po nori noči? ampak s takšnimi in drugačnimi vprašanji ga pač resnično ni imela nobenega namena naslavljati. to je bila izključno in samo njegova stvar in resnično ni imela nobene povezave z tem. dokler ji pač česa ne bo vzel iz rok in vrgel nekam na sredo jezera, mu bo pač dala mir. vnovič si je prislužil nadvse neprijeten pogled iz njene strani, kot bi ga hotela okarati ali nekaj podobnega, »mlajše, če pogledam tebe vsega zaraščenega in osivelega, ja, mladoletnice pa hvala lepa.« resnično ni prenesla, da so od nje zahtevali osebno izkaznico vsakokrat, ko je želela nekam priti pozno sredi noči. je bila pač ljubkega obraza, ki je kazal veliko manj let, kot ji jih je bilo v resnici, ampak dobro, skoraj je bila že navajena. »nisi imel v načrtu kaj? potem si resnično poseben moški,« je izpostavila njegovo, hm, vrlino. slej ko prej bi vsak moški tako ali drugače napeljal na temo seksa in ljubezni. ali pa samo prvega, brez drugega. odkimala je in stisnila ustnice v tanko črto. »ali pač?« se ni mogla upreti smehu, ki ga je izvabil iz nje, »so se tvoji načrti kar iznenada spremenili?« spet je svojo pokvarjenost, katero je izvabila že z prejšnjimi besedami, obrnila sebi v prid in nekako na tapeto s tem postavila njega. čisto nedolžno in povsem ne direktno, tako s stilom, da sploh opazil ni, kdaj se je to zgodilo. ali pa jo je že čital kot odprto knjigo, sodeč po preučevalnem izrazu na njegovem obrazu, ko se je zazrl v njene oči. »resnično ne vem, zakaj bi mi znanje veslanja kdajkoli koristilo…prej bi morala znati pošteno udariti z veslom nekoga po buči…« je namignila na njegovo gobezdavost in neposredno bližino njenega dosega, le, da je bila v resnici brez vesel in povsem nemočna. sploh pa ga v resnici nikoli ne bi poškodovala, kajti to bi pomenilo, da bo posledično poškodovala njegov simpatičen obraz in nagajiv nasmešek, ki se mu je prikradel na obraz, ko ga je v to nekako uspela pripraviti. ali pa, ko se je za to odločil sam, kakor v tistem trenutku, ko jo je iznenada prijel za roko in je naslednjo sekundo že pristala v vodi. »preklet bodi,« je uspela iztisniti iz sebe, ko je priplavala na površje in zajela zrak. čutila je kako se ji obleka lepi na telo in njegovo roko, ki jo je držala na površju toliko, da ni potonila, če bi slučajno pozabila brcati z nogami. »in ti meni praviš, da sem otrok?« je vprašala, ko je zaplavala bližje k njemu z namenom, da se mu obesi na ramena in ga potopi globoko pod vodo. njene dlani so se zasidrale na njegove rame, a dejstvo, da so bila njegova ramena napol gola, ker se mu je srajca toliko odpela, ji ni prav nič koristilo, glede na to, da ji je spodneslo dlani in je čmoknila direktno v njegovo 'naročje', medtem, ko se je njen obraz povsem nenamerno nevarno približal njegovemu in njene ustnice njegovim. še predno se je sploh zavedala kaj se dogaja, med njima ni bilo niti centimetra prostora več, ravno tako ne med njunimi ustnicami, ki so se združile v nežen, a hkrati poljub poln pričakovanj. »o…oprosti,« je zamrmrala, ko se je odmaknila po nekaj sekundah od njega, toliko, da se je z dlanmi še vedno naslanjala na njegova ramena, on pa se je z eno roko držal za čoln, drugo pa je imel ovito okoli njenega pasu, »zdrsnilo mi je…« a v resnici ni tako zelo obžalovala tega poljuba, kakor se mu je trudila v tem trenutku opravičiti.

note: ♥

»čudno, da je tebi sploh kaj jasno,« ga je spodbodla, a mu ob tem namenila nagajiv nasmešek, le toliko, da je lahko vedel, da je vse skupaj samo šala. enostavno ji je vedno dajal takšne priložnosti s svojimi odgovori, da ni mogla ostati tiho. v kolikor se tega še ni navadil, bo slej kot prej dojel, da je skoraj nekaj nujnega. glasen smeh se je izvil iz njenega grla, ko ga je premerila od glave do pet, še vedno nepriznajoč, da izgleda prekleto dobro, »mislim, da se ti tega pod nobenim pogojem ni treba bati.« če bi bile okoliščine drugačne in bi bila tudi njena volja malce drugačna, potem mogoče teh besed ne bi izrekla, ampak bi bila sposobna česa bolj direktnega in pokvarjenega, česa takšnega, česar je bila zmožna ponavadi. tako pa je zgolj zanikala vse na kar je namignil, da mu le ne bi na kakšen način dala vedeti, kaj si v resnici misli o njem. tako ali tako pa je ves čas stokal o nekih spominih in preteklosti, česar pa ona resnično ni potrebovala v tem trenutku. »to bom vzela kot kompliment. od nekdaj mi je šlo dobro od rok nerviranje ljudi,« je pokomentirala njegovo opazko o njegovih sivih laseh in zavila z očmi. ja, verjetno je res znala biti naporna, ampak nihče ji še nikoli ni rekel, da mu povzroča sive lase, še najmanj pa nekdo, ki ga je poznala le dobro uro. z dlanmi se je zapletla med svoje lase in jih razmršila, tako, da je nekaj kodrov viselo ven in ji padalo na obraz, »kakor sem dejala, ničesar takšnega se ti ni treba bati.« s tem je seveda zavzemala kakršno koli pijano poljubljanje in skakanje po njem. in lahko je upala, da ji je on verjel, kajti sama sebi ni ravno. »če bi se karkoli zgodilo bi me verjetno tvoja preteklost pošteno usekala z veslom kaj? mislim, glede na to, kako se jo držiš,« mu je namenila rahel komentar, ko se je trudila z ravnotežjem v čolnu, nekaj sekund predno je pristala v vodi poleg njega. lahko bi ga usekala, ravno tako, kot je nemalo prej namigovala, da bi ga lahko z veslom. lahko bi se le obrnila stran in se tukajoč odpravila proti obali, ampak toliko volje za plavanje ni imela, čeprav ju je tok sedaj začel nesti v drugo stran, proti drugemu koncu jezera in je bila obala le še malo odmaknjena od njiju. namesto tega pa se je odločila za maščevanje, ki se je kaj hitro sprevrglo v vse kaj drugega. še predno se je sploh dodobra zavedla so bile njune ustnice združene, njeno telo pa prislonjeno tesno ob njegovega. »kriv je alkohol, ne jaz,…« je še uspela zamrmrati predno je tokrat on prevzel pobudo, ter jo vnovič potegnil bližje po še en poljub. njene roke so se, povsem avtomatično, ovile okoli njegovega vratu, ko je z hrbtom zadela ob rob nabrežja in je lahko lažje zadihala, ko ji z nogami ni bilo treba več ves čas brcati, da ne bi potonila. stopila je na mivko, ki je pokrivala tla, njeni prsti pa so se zapletli v nekakšen čuden ples z njegovimi lasmi, medtem, ko so njegove ustnice še vedno ljubkovale njegove. »toliko o tvojih namerah?« se je hudomušno nasmehnila, ko se je za nekaj trenutkov z obrazom odmaknila od njega. čutila je njegovo dlan, ki je polzela po njenem golem hrbtu, ko je voda poskrbela, da se je njena majica dvignila malce gor in prav tako je lahko čutila njegovo toplo sapo, ko je bil njegov obraz le nekaj centimetrov oddaljen od njenega. zdelo se je tako narobe po vseh tistih besedah, ki sta si jih izmenjala prej, a vseeno je njegova dlan dajala tako popoln občutek na njeni goli koži in njegove ustnice so se tako perfektno skladale z njenimi, da se je kaj hitro stegnila po vnovično dozo poljubov. »sredi parka,« se ni mogla zadržati vnovičnega komentarja, čeprav se je še njej sami zdelo, da očitno preveč govori za situacijo v kateri sta se znašla.

note: ♥