sidewalk

Naslov sporočila: Re: sidewalk Ned Jun 16, 2013 3:39 am

tag;delilah babe.
note; ah this two :3

medtem ko je bil lance v vrtcu, je sam zlahka lahko pozabil da ima sploh otroka, še posebej če je bil zatopljen v delo in v spremljanje kakšnih prihajajočih športnih dogodkov o katerim bi lahko pisal v svoji kolumni, ko se je pred mesecem vrnil nazaj domov in pustil delo v torontu. na kanado ga ni nič vezalo odkar je maddy umrla in ga pustila samega z majhnim otrokom, ki je njemu predstavljal največji problem, a hkrati srečo v življenju. skoraj dve leti je bilo od takrat in sam je še vedno norel in bil popolnoma zmeden, kakor da ni hotel sprejeti dogajanja okoli sebe, ter je vse skupaj sprejel kako grozno nočno moro iz katere se bo kmalu prebudil. nič od tega pa ni bilo res. novo vlogo v življenju je sprejel, a še vedno je težko se vživel v njo, ter dejansko v sebi videl dobrega očeta, ko pa se je komaj naučil preobleči otroku plenice in se naučiti vseh tistih oslarij okoli prave temperature mleka in kako kombinirati delo in njegove aktivnosti, ko je kot majhen dojenček potreboval še največ pozornost, ter je z leti postajalo vsaj minimalno lažje, a je tudi zahteval veliko več. vseeno pa ga je imel rad, v to ni bilo dvoma. maddy je uspelo, da mu je podarila res veliko kepo veselja in ni bil osamljen, s tem mu je bilo mogoče tudi lažje, kljub temu da je pogrešal svoje stare tirnice in svoje stare navade. novo življenje spet pa ni bilo tako zelo slabo. sprejel je še nekaj klicev okoli naslednjih športnih dogodkih in se s šefom pri enem izmed njih še dogovarjal o intervjuju, ki bi ga izvedel v new yorku z enim izmed novih nadobudnih nogometašev, ki prihajajo v enega izmed ameriških nogometnih klubov. ponudbo je sprejel in v glavi že začrtal načrt, da bo lance za tisti dan ali dva ostal pri njegovih starših, ali pa ga bo preprosto vzel s seboj in ga takoj odpeljal še malce ven iz port charlesa in vzel pot tudi kot nekakšen dopust, da bi lahko preživel nekaj več prostega časa z njim. navsezadnje ni hotel biti eden izmed tistih očetov, ki bi bil deloholik, pri tem pozabil na sina in ga prepustil da ga vzgajajo številne varuške.
po končanem klicu je ošinil uro in glasno zaklel : » sranje. « po sina bi že zdavnaj moral oditi v vrtec in na količino klicev je na to popolnoma pozabil. vzgojiteljice so ga zagotovo že noro klicale kje je, ko so navajene bile, da je vedno prihajal ob isti uri. stekel je ven iz svojega kotička v prostoru, kjer je imel svojo malo pisarno, ter se ne da bi pograbil ključev avtomobilov odločil da bo veliko hitrejši, če bo šel kar lepo peš oziroma če bo tekel. pri tem je že klical v vrtec in čakal da so ga po zakompliciranem sistemu končno lahko preusmerili na pravi oddelek in je potem čakal da se je kdo oglasil. zamujal je pol ure in bog ve kako se je lance počutil, ko je pripravljen sedel na klopi in kot zadnji čakal na svojega očeta. ne bi mu zameril, če bi ga sovražil, ko je bil tako zelo zmeden in neučinkovit oče. tekal je kot muha brez glave po ulicah in se po telefonu opravičeval ženski na drugi strani in zatrdil da se mu ni zgodilo nič hujšega, da je prišlo nekaj na delu vmes, ter da je na poti in oddaljen dobrih deset minut od vrtca. toliko so lahko še počakali in ne otroka vrgli na cesto. tekal je še naprej in s telefonom na ušesu videl zgolj svojo namišljeno sliko pred seboj, da ni gledal na prehodu ne leve in ne na desno, ter je v slednjem trenutku le začutil poteg nazaj in v situacijo ga je prebudilo trobljenje avtomobila in oglašanje voznika naj pazi kam hodi. pozabil je na telefon in kar avtomatično pritisnil na gumb za prekinitev klica in se obrnil nazaj, kjer ga je pozdravila ženska postava. » si me ti potegnila stran ? « je rahlo v šoku in namrščeno dejal, da je bil tako nepazljiv, a ohranil mero hvaležnosti v svojem pogledu. » hvala ti, « je to seveda še izkazal z besedami in se le uspel nasmehniti. » brez tebe bi bil že na pol poti v bolnišnico. « in s tem bi sin izgubil še enega izmed staršev, prekleto.

[/b]

Naslov sporočila: Re: sidewalk Pon Jun 17, 2013 11:41 pm

tag, emily smitten 1

ob štirih se je klub pričel zapirati. šefica, prijetna ženska z izredno dolgim jezikom, kar ga je pogosto spravljalo v neroden položaj, mu je dovolila, da odide kar takoj. obračun, je rekla, bo že naredila z maddie, on je naredil za ta dan dovolj. prijazno se mu je nasmihala in mu kar nekajkrat pomežiknila, da je bilo na koncu vse skupaj že precej neprijetno, ko je izza pasu odvezoval svoj predpasnik in ga nenazadnje odložil na enega od stolov v skladišču. ni se predolgo motal naokrog; bil je nekoliko utrujen, predvsem pa pripravljen, da se vrne domov. pred seboj je imel precejšnjo pot, avtobusi očitno še vsaj za kakšno uro niso začeli voziti, taksist pa ga je zadnjič tako nategnil, da je sklenil, da je bolje, če se preprosto sprehodi, namesto da mu znova plača veliko več, kot je bila pot dejansko vredna. v svoji redkobesednosti se je poslovil od sodelavcev in se po ulici napotil v smeri svojega doma. roke je potisnil v žepe kavbojk, njegovi daljši kodri so mu padali pred oči, pogled je imel usmerjen v tla in pred sebe je brcal večji kamenček, ki ga je ujel nekje na sredi poti. nekaj je razmišljal, da sploh ni opazil, kako ga je pot zanesla naravnost v osje gnezdo prostitutk, ki so se nastavljale ob cesti. nekaj jih je slonelo ob steni in klepetalo, ena je visela na oknu parkiranega avtomobila in se nekaj dogovarjala. vse skupaj se mu je posvetilo šele, ko je bilo prepozno in je za seboj zaslišal predirno sladek glas, ki je zažvrgolel: »a bi se pozabaval, ljubček?« ni se ustavil, je pa zmedeno zasukal obraz in se iz oči v oči srečal z žensko v svojih tridesetih, gotovo simpatično pod tono pudra, ki ga je nasipala na svoj obraz. na sebi je imela stereotipno obleko pocestnice, kratko krilce, ki je razkrivalo njene suhe, a ne ravno lepo oblikovane noge, na trupu je imela kratko majčko, ki je razkazovala veliko večji delež njenih prsi, kot bi si ga želel videti. »ne.. hvala,« je zamrmral, se obrnil in pospešil korak, da bi čimprej prišel iz te nevarne cone, ona pa je sklenila, da bo šla za njim. jasno je lahko slišal odmevanje njenih petk, ko je pohitela, potem pa je pričela govoriti o tem, kako ljubek da je in kako mu bo ponudila odlično kupčijo. nazadnje ga je prijela za roko in ga cuknila nazaj; ustavil se je, se znova srečal z njenimi utrujenimi očmi, ki so žarele v laži. veselo se mu je ponujala in se nastavila, kakor so se pač takovrstna dekleta nastavljala, in znova je zmajal z glavo, pogled mu je pobegnil stran, ker se je počutil prekleto neprijetno. najraje bi jo potisnil stran in zbežal, pa je nekako okamenel. »daj no,« je nadaljevala s svojim prosjačenjem, »obljubim ti, da se še nikoli nisi imel tako lepo, kot se boš imel z mano.« na tej točki je hotel svojo roko iztrgati iz njenega prijema, ko se je dogajanju pridružila še ena izmed njenih prijateljic.

Naslov sporočila: Re: sidewalk Pon Jun 17, 2013 11:56 pm

bilo je sredi noči in bila je utrujena, ko se je iz hotela vračala proti svojem stanovanju. tokratna stranka je bil bogat poslovnež srednjih let, ki jo je vedno znova obsipal s kopico skrbno pripravljenih daril in jo oklical za njegovo princesko, kar ji sicer ni bilo najbolj všeč, a je pač potrpela tistih nekaj ur. ne glede na to, kar bi kdo rekel, je bilo vredno, vsaj za kupček denarja, ki ga je lahko potem spravila v svojo velikansko torbico nekam med njegova darila, si popravila elegantno rdečo obleko in z roko segla skozi svetle lase, da bi jih spravila v red. z nasmeškom se je poslovila; nato pa zakorakala iz hotelske sobe in proti stanovanju. lahko bi vzela taksi, ampak navsezadnje proti hoji ni imela ničesar in poleg tega ji je hladen večerni zrak dobro del, čeprav je vse skupaj morda slabo premislila in bi morala imeti še kakšno jakno, da bi se počutila bolje. ampak pretrpela je tisti mraz. njene visoke pete so odmevale po pločniku, emily pa je bila povsem zatopljena v svoje misli. šla je mimo šole; mimo nekaterih klubov in naposled mimo mesta, kjer so stale prostitutke tiste najnižje vrste; ulična dekleta, ki preprosto niso zmogla biti tako elegantna ali očarljiva, da bi jih zaposlili kje drugje. ona je imela srečo; s svojo hladno eleganco in zapeljivim nasmeškom so jo nemudoma sprejeli in ji priskrbeli nekaj bogatih strank, zaradi katerih je življenje v ameriki postalo veliko lažje. tako je lahko nosila drage obleke, ko je hodila na zmenke; njihove znamke so ji bile znane, ampak nikoli si ni mislila, da ji bo diorjeva obleka tako zelo pristajala.
njeno pozornost je ujel glas ženske, ki jo je zmotil. zvenela je vsiljivo; tako zelo nadležno. in potem je s pogledom ujela dve postavi. temnolasec je imel na obrazu najbolj nenavaden izraz in je roko trmasto vlekel k sebi, medtem ko je bila ženska precej vztrajna. z rahlim vzdihom je spremenila smer svoje hoje. nekako ji je prišel do srca; najbrž je bil pošten moški, ki si ni niti predstavljal, da bi noč preživel z nekom njene vrste. »daj mu mir,« je spregovorila, njen nemški naglas pa je bil do zdaj že komaj zaznaven. »ne zanimaš ga, pojdi si poiskati delo kam drugam,« ji je namenila pogled zviška. ženska jo je samo premerila z očmi. trmasto. emily ni marala takšnih ljudi in sledila ji je s pogledom, ko se je njena postava izgubila v noči. »si v redu?« se je obrnila proti temnolascu in s pogledom nežno zavrtala v njegove oči. »nekateri ljudje znajo biti preveč nadležni. samo naučiti se moraš reči ne,« mu je pomežiknila in potisnila pramen svetlih las nazaj, čeprav je bil najbrž že čas, da gre naprej.

tagged: gael. smitten 1

Naslov sporočila: Re: sidewalk Tor Jun 18, 2013 12:22 am

tag, emily smitten 1

pripravljen je že bil na najhujše, ni bil ravno aseksualen tip, vseeno pa ga žensko telo samo po sebi ni toliko privlačilo, kot je vedel, da je druge. rad je imel široke in iskrene nasmeške in velike in tope oči, ne pa.. pocestnic. končno je iztrgal svojo roko iz prijema, v katerega ga je temnolasa ženska ukleščila, in roko povlekel k sebi, kakor da bi bilo na neznanki kaj strupenega, s pogledom pa je pričel begati od svetlolaske, ki je izgledala veliko bolj uglajeno in prijetno, pa do temnolaske in spet nazaj. očitno vendarle ni bila ena od njenih prijateljic, obravnavala jo je namreč nadvse hladno in odslovila jo je veliko spretneje, kot je sam poprej.. poskušal. »ja, dobro sem,« je prikimal, pogled pa mu je pobegnil k tlom. ni bil prepričan, če je bila to situacija, v kateri se mora vljudno zahvaliti. hvala, ker si odgnala kurbo, jaz je očitno nisem znal. veliko bolj smiselno se mu je zdelo preprosto molčati, momljati nekam k tlom, veliko, veliko bolje. »ja..« je pokimal, spet dvignil pogled, neprijetnost je skušal prikriti s tem, da je s pogledom sledil silhueti, ki se je počasi zgubila v temi noči. »saj sem rekel, samo..« pogled mu je zašel k njenim očem; ni vedel, kaj natančno naj bi govoril, ni je poznal, z neznanci je bil zmeraj izjemno nesproščen. »ne tako uspešno, kot ti..« počasi in previdno se je nasmehnil, komaj zaznavno, a vendarle. premolknil je, med njima je nastala neprijetna tišina, znova je pričel bezljati s pogledom nekje pri tleh, od konic svojih tenisk do njenih dragih čevljev, ki so krasili njene dolge noge. potem se je vrnil navzgor, njegovemu pogledu ni ušlo dejstvo, da je nekoliko trepetala, kakor da bi jo zeblo. »ti je hladno?« mu je bolj ali manj nenamerno ušlo in v trenutku je iz svojega trupa odstranil jakno in jo pridržal med njima, čeprav že v naslednjem trenutku več ni bil prepričan, če je bila to prava poteza. njegova lica so pordela, s pogledom je pomignil na črno usnjeno fabriko, ki jo je držal v roki, in dejal: »na, obleci se, če te zebe, meni je čisto dobro tako.« še v istem trenutku mu je postalo jasno, kako zelo neestetsko bo morala ta njegova stara cunja izgledati na njeni brezhibni rdeči obleki.. in tudi to, da te svoje stare cunje, ki je imela vendarle nekakšno sentimentalno vrednost, najbrž po tem, ko si jo odene, ne bo več nikoli videl. oh, prekleto, pa saj ni vedel, ali bi bilo bolje, če bi jo zadržal zase, zdelo se mu je prav, da ji ponudi nekaj v zameno za njeno uslugo. čeprav je bila, vsaj na pogled, veliko bolj premožna kot on - to je bilo preprosto vse, kar je imel, vse, s čimer jo je lahko počastil.

Naslov sporočila: Re: sidewalk Tor Jun 18, 2013 12:51 am

premerila ga je s pogledom in morala je priznati, da ni bil videti kot tip človeka, ki bi se znašel s prijateljicami noči. prej bi rekla, da je zadržan in vase usmerjen; ne tako glasen, brez vsakršne želje po izstopanju in vendar je na njem opazila nekaj, kar jo je pritegnilo. na svoj način, seveda – tega ne bi znala razložiti. s svojimi modrimi očmi ga je opazovala povsem nevsiljivo, preden je njen pogled spet zdrsnil do njegovih oči, ko je spregovoril. »prav,« je prikimala ob njegovih besedah, deloma zadovoljna sama s seboj, ker je posegla vmes. v ameriki se je naučila tudi nepotrpežljivosti, ki je sicer ni velikokrat zaznala, ampak ob pogledu na dvojico izpred nekaj trenutkov… ne, ni marala tega. pa čeprav navsezadnje, kdo je bila ona, da bi lahko s takšno prepričanostjo posegala v dogajanje? samo še ena izmed njih; morda veliko višjega ranka in veliko višjega cenovnega razreda, ampak princip je bil enak. z vzdihom je pregnala to misel in s pogledom ošinila temnolasca. deloval je zadržan, ko je pogled takole upiral v tla. jo je spregledal? ni imela tega občutka.
samo molče ga je poslušala, ko je govoril, čeprav je imela občutek, da nima pojma, kako naj se obnaša v trenutno nastali situaciji. ponudil ji je jakno in ob tej kretnji je občutila nekaj, podobno popolnemu presenečenju – pa čeprav ni bila človek, ki bi ga bilo lahko presenetiti. »morda je nekoliko hladno, ampak res ne rabiš,« se je nasmehnila. njen presneti ponos – morda jo je ustavilo to, da ni bila navajena sprejemati stvari na tak način. morda je bil samo tisti pogled, ki ga je že v naslednjem trenutku uprl v tla. kot da bi…. kot da bi takoj obžaloval to, da ji je jakno ponudil. že v naslednjem hipu je njeno telo spet nalahno streslo od mraza. kako neumno in nepriročno. »imam občutek, da je jakna zate iz nekega razloga pomembna in hej, malo mrazu mi ne bo škodilo,« je skomignila z rameni, ker ga je spregledala. ni bil navdušen nad idejo, da bi ji posodil jakno. ampak saj niti ni bilo bistveno. roki je sklenila v naročju in se sama pri sebi nasmehnila. »kako ti je ime?« se je pozanimala, ko je stopila korak bližje temnolascu, da je lahko govorila z normalnim tonom glasu in da je lahko pogled brez večjih težav uprla v njegove temne oči. »se me bojiš?« ga je nenadoma vprašala s kančkom zaskrbljenosti v glasu, čeprav se je že v naslednjem trenutku čez njen obraz zarisal nasmešek – prvi, ki ga je imel priložnost videti – ko je spet ujela njegov pogled. »oprosti. jaz sem emily,« se je predstavila in mu namenila še en previden nasmešek.

tagged: gael. smitten 1

Naslov sporočila: Re: sidewalk Tor Jun 18, 2013 1:48 am

tag, emily smitten 1

v trenutku je lahko opazil, da ga je spregledala, in bil je samo toliko bolj osramočen, ker ga je. ni hotel delovati kot nek škrti idiot, ki ženski pred seboj ne privošči, kar si pravzaprav povsem jasno zasluži. naredila mu je veliko uslugo in edino prav je bilo, da ji nekako poplača. pa kaj, če te jakne ne bo več videl, bo že nekje dobil novo. si jo bo kupil naslednji mesec, mogoče, ko je računal, da mu bo ostalo dovolj denarja za kaj prestižnega, ne pa samo za hrano in pijačo, kakor se je dogajalo preteklih nekaj mesecev. saj se ni pritoževal, čeprav je vedel, da bi bilo lahko njegovo življenje - če bi bil, seveda, rojen v drugačnih razmerah - veliko manj bedno. »daj, ne,« je odkimal in preprijel jakno, stopil je korak bliže in ji jo odel okrog razgaljenih ramen. »ni mi toliko pomembna,« se je gladko zlagal, pogled pa ji je skorajda trmasto uprl v oči, zavedajoč se, da bo moral biti dovolj prepričljiv, če ji bo hotel dati vsaj to majhno darilce hvaležnosti. saj mu jo bo morda nekoč vrnila, če se še kdaj srečata. in če se ne.. če se ne, potem si bo kupil novo. ja, drug mesec bo veliko boljši. morda iz zaloge napitnin, ki jo je dajal na stran, ker je mislil, da bosta z marione morda šla na morje. florida, morda, kot takrat, ko sta bila majhna in sta se zavlekla na plažo, stran od vseh tujcev, ki so ju obkrožali v tisti koloniji. zdaj je dvomil, da bosta šla kamorkoli, on je moral delati, časa nista imela kdo ve koliko in ni si mogel privoščiti odpovedi. znova je stopil stran, potem pa se mu je približala ona. »jaz.. gael,« je nerodno odvrnil, saj mu je bilo izredno neprijetno, ko je takole vrtala v njegove oči, pa četudi so bile njene tople in vsaj navidez iskrene - bile so preveč nepoznane, da bi se lahko ob njej sprostil, bila je tujka, s katero ni znal ravnati. »kaj? ne,« je nemudoma protestiral, ko ga je povprašala, če v njem vzbuja strah. bila je prijazna in prijetna, a spravljala ga je iz tira že z najmanjšim gibom. morda bi moral na kakšno delavnico za navezovanje stikov z ljudmi. morda bi mu potem šlo bolje. ali pa - morda - je bil že toliko uničen, da mu ne bi pomagala niti psihiatrija. kdo bi vedel. »ne, seveda se ne bojim, samo..« je zmajal z glavo, a pravih besed ni znal najti. kaj - samo? samo bil je presrana deklica, ki ni znala držati niti očesnega stika za več kot nekaj sekund. točno to je bil. »emily,« je ponovil, da bi si zapomnil. nadela si je širok nasmešek in delovala je prijetna, toda sence na njenem obrazu so bile neizbežne, naj je bila še tako dobra igralka. a on ni spraševal. nikoli ni spraševal. »domov grem,« je nato naznanil in ko je ugotovil, kako neverjetno bedasto je izzvenel, se je popravil, ko je dodal: »mislim.. tja grem.« z roko je pomignil v smer, v katero je bil že iz izhodišča namenjen. »in če greš tudi ti, lahko greva.. skupaj.«

Naslov sporočila: Re: sidewalk Tor Jun 18, 2013 2:28 am

skoraj – skoraj – bi se zdrznila ko je začutila njegovo bližino, ko ji je ogrnil jakno okrog premraženih ramen. proti temu ni mogla storiti prav ničesar, pa najsi se je še tako trudila. v njej so bili spomini na tiste dni, ko je… ko je privzdignil roko nad njo in jo udaril in jo potisnil stran samo zato, da je lahko prišel za njo in jo ponovno udaril. včasih se je počutila kot preplašena srna, ko se je komu tako umaknila, a ji je še vedno uspelo, da je pozornost usmerila kam drugam in tudi tokrat bi bilo mogoče tisti lahen drget, ki jo je spreletel, pripisati mrazu. »hvala,« se je nasmehnila. čutila je toplino njegovega telesa na jakni in tisti zoprn občutek mrazu je začel počasi izginjati, zato je to kretnjo vsekakor cenila; poleg tega pa je bila odločena, da mu jo bo vrnila. tako ali drugače – ni bila dekle, ki bi se domov vračala z jaknami neznancev in jih obdržala kot svoje privatne trofeje. tako ali tako so bila tudi vsa darilca, ki jih je dobila, skrita v omari – daleč od oči vseh, ki so kadarkoli stopili v njeno stanovanje. podnevi je bila normalno dekle v spranih kavbojkah in preprosti majici. ponoči je bila daleč od tega. »me veseli, gael,« se je na hitro ozrla proti njemu, preden je z dlanmi segla v svetle lase in jih popravila, da so se kodri raztresli po njegovi jakni. deloval je kot človek, ki je bil prijeten, ko te je spustil k sebi. ampak ona je bolj kot kdorkoli drug vedela, kako težko je pravzaprav nekoga zares spustiti do sebe. ob njegovem odzivu na njeno vprašanje se je nasmehnila. »dobro,« je komentirala njegove besede, čeprav je imela občutek, da bi tudi ona morala manj govoriti, ko pa je bil že on tako zelo tih. ob njegovem približku pojasnila je samo pokimala. »ne skrbi,« je dejala s polovičnim nasmeškom na obrazu, ki je bil po svoje zamišljen. težko je bilo včasih govoriti z ljudmi, ampak on je deloval prijetno in ji iz nekega vzroka vzbujal zaupanje. kar vsekakor ni bilo pogosto pri njej. ob njegovem naslednjem naznanilu se je morala namuzniti, potem pa je prikimala. »ja,« je rekla, »tudi jaz sem namenjena v tisto smer,« je dejala, medtem ko se je premaknila. ravno dovolj blizu temnolascu, da ni bila preblizu – in ravno dovolj daleč, da je imela svoj osebni prostor. »kaj počneš tukaj ob tej uri, gael? se vračaš iz službe?« se je pozanimala, čeprav se je čez nekaj sekund nasmešek ponovno zarisal čez njen obraz. »rada imam sprehode sredi noči, čeprav znajo biti nevarni. ampak na njih je nekaj tako… neverjetno pomirjujočega,« se je odločila. »poleg tega je noč povsod ista in luna vedno visi na nebu. ne glede na to, na katerem koncu sveta si – vedno se bo na neb prej kot slej pojavila luna,« je skoraj zamišljeno zaključila ob misli na nemčijo, ki jo je odgnala in se zavedla svojega govorjenja. »oh, oprosti. najbrž te to ne zanima kaj preveč in baje tako ali tako govorim veliko preveč, kot bi bilo dobro zame,« je priznala in ga od strani ošinila s pogledom. le da... emily zares ni marala tišine. ne preveč.

tagged: gael. smitten 1

Naslov sporočila: Re: sidewalk Sre Jun 19, 2013 1:55 am

brian

rada je opazovala ljudi, ko so se sprehajali mimo nje. v njih je našla posebno lepoto, nekaj, česar ostali niso mogli videti. življenje. pred port charlesom ni nikoli našla lepote v le-tem, vedno se je potikala po umazanih velemestih, ki niso premogli iskrenosti in nasmeha in sedaj, ko je popolnoma naključno zašla sem, se je počutila kot v nebesih. velikokrat je hodila naokoli, brez končnega cilja, in z daljave opazovala nasmejane postave. ni se jim hotela približati, ni si upala. lahko bi jih uničila s temačnostjo, katero je prinašala, lahko bi spoznala, da sploh niso tako čudoviti. opazovala jih je z roba, lovila je njihove besede ali pa si v glavi ustvarjala svoje zgodbice, s katerimi si je krajšala dneve. rada je imela majhno mestece, v katerem se je znašla, oboževala je ljudi okoli sebe, čeprav ni z nikomer spregovorila niti besede. bili so dobri, tako kot je bilo dobro tudi življenje z njimi.
s hrbtom se je naslonila na hladno steno za seboj, skrila se je v senco visoke stavbe. lahkotna poletna sapa ji je mršila temne lase, v katerih so bila zataknjena sončna očala, igrala se je z belo poletno obleko. pogled je bil spuščen do torbice, po kateri je divje brskala za majhno cigaretnico, katero je ukradla stari sosedi v chicagu. glavo je dvignila šele, ko je zaslišala moški glas. nedaleč od sebe je zagledala rjavolasca, ki je nekaj živčno prigovarjal v telefon, opazovala je njegove hitre korake, ko je hitel naokoli. nemudoma je pritegnil njeno pozornost, s pogledom je ostala prilepljena nanj in opazovala je prav vsak njegov gib. zaskrbljenost na njegovem obrazu je povzročila kup vprašanj, zabaval jo je, ko je zmedeno letal naokoli. v mislih se je že tiho poslovila od njega, skorajda je že umaknila pogled, ko je stopil na prehod za pešce. moral bi oditi iz njenega življenja tako hitro, kot je tudi prišel – vedno je bilo tako. a še preden bi ga lahko izpustila, je v kotičku očesa avtomobil, ki se je približeval rjavolascu. pričakovala ja, da se bo nekdo od njiju ustavil, čakala je nekaj kratkih trenutkov. nihče se ni ustavil, avto je še kar drvel proti temnolascu. lahko bo ga že prej opozorila na nevarnost in ga rešila, a iz ust ni prišel noben glas. bala se je približati, dotakniti pravega človeka in stopiti v tisti svet, katerega je tako rada zgolj opazovala. imela je zgolj trenutek ali dva, da se je odrinila od hladne stene in se v koraku ali dveh znašla na robu cestišča. stegnila je svojo suho dlan in komajda ujela njegovo roko ter ga potegnila k sebi. »am, ja. jaz,« je zamrmrala, ko je pristal skorajda v njenem objemu. »ni problema,« je še spravila iz sebe, brez, da bi si upala dvigniti pogled do njegovih oči. šele takrat se je zalotila, da se krčevito oprijema njegove roke. »oprosti, videla sem, da hodiš proti avtu in potem… ja,« je v hipu odskočila, opravičujoč zaradi svojega dotika. šele takrat je prvič dvignila pogled do njegovih oči. »si… si v redu?« njegov glas je bil prijazen, želela si je ostati dlje, a namesto tega je stopila korak nazaj ter se na pol obrnila stran od njega. pustila je, da pade mednju nekaj kratkih trenutkov tišine, preden je ponovno spregovorila. »am ja, šla bom. pazi nase.«

Naslov sporočila: Re: sidewalk Čet Jun 20, 2013 3:21 am

tag;delilah babe.
note; ah this two :3

že je bilo res da so morali moški izpasti pogumni in kakor da jim nič ne pride do živega, a njega bi sedaj lahko pravkar zbil avto in bi trdno ležal na tleh, po možnosti mrtev, ter bi tako njegov sin izgubil še enega starša, da je bil njegov rahel strah in šok popolnoma na mestu. tako nepazljivo se je sprehajal, kakor da nič ni puščal za seboj, ter se mu res ni bilo potrebno bati smrti, a ni bilo tako. sedaj je puščal veliko preveč za seboj in moral je veliko bolj paziti in ne tako zaletavo leteti na cesto in čakati da ga bo kdo s strani potegnil izpred odbijača avtomobila, avtobusa ali katerega drugega prevoznega sredstva na ulicah port charlesa. v svojem in sinovem imenu je tako lahko bil hvaležen ženski, ki je stala ob njegovi postavi, ter ga je še pred sekundo potegnila na varno in preprečila tragedijo, ki se je končala le z njegovim zmedenim pogledom in voznikovim tarnanjem čez njega, ko se je že kasneje odpeljal in pozabil na skorajšnjo prometno nesrečo, ki bi jo bil doživel, če ga temnolaska ne bi opazila ob pravem času in hitro reagirala. imel je res veliko več sreče kot pameti, očitno. » hvala. še tisočkrat, « je dejal in lahko se je po njegovem glasu počasi slišalo da je prihajal k sebi in da se je otresel začetnega šoka nad dogajanjem. » ni se ti potrebno opravičevati. naredila si dobro stvar. mislim…rešila si me. mogoče bi res lahko jo odnesel z lažjimi poškodbami, a nikoli zares ne veš in ti…si bila na pravem mestu in ob pravem času. « stresal je z glavo in gledal v njeno smer, ko je pričela z nekim opravičujočim tonom nadaljevati njun pogovor. prej bi se moral opravičevati on, ker je povzročal ji take nevšečnosti, ko se ji je zagotovo kam mudilo in ji zagotovo ni bilo do tega da bi reševala nekega zmedenega bedaka njegovega kova.
» da, da dobro sem. nič hujšega mi ni samo malce sem pretresen, kar pa je zagotovo logično, navsezadnje nisi vsak dan v tako tesnem srečanju z nesrečo, « je odgovoril na njeno skrbno zastavljeno vprašanje in se ji nasmehnil, da je lahko potrdila še dodatno njegovo trditev. pogledal je nazaj na cesto in za trenutek celo pozabil kam je namenjen in že bi se hotel spomniti na sina, ko je slišal glas dekleta poleg sebe in videl kako je imela resno namero oditi. ujel je njeno zapestje in jo obrnil nazaj proti sebi. » oprosti, « se je prvo odzval, ko je opazil, da je sedaj mogoče bil precej vsiljiv in vse skupaj omilil z očarljivim nasmeškom. » smem izvedeti vsaj kako ti je ime ? oziroma če imaš čas…nekam se mi mudi, ampak lahko bi me pospremila, ter bi kakšno rekla… « se je končno spravil k govorjenju in nakazal v smer v katero je bil prvotno namenjen. » jaz sem brian, « je iztegnil roko v znak svoje predstavitve in resnično upal da ga temnolaska ne bo imela za popolnoma blaznega, ampak nekako je hotel vedeti kaj več o njej, se ji nekako bolje kot z besedami zahvaliti za rešeno življenje, ter nekaj je bilo tudi na njej da je bila videti zanimiva in definitivno ne nekdo od katerega samo preprosto odkorakaš. » mislim razen če seveda nimaš kakšnega drugega dela od reševanja slepih pešcev. « dogodek je sedaj uporabil zgolj za šalo na svoj račun in upal je da bo dekle sprejelo njegovo ponudbo, ter v prvi vrsti, da bo čim prej v vrtcu in ne bo lance umiral od skrbi, čeprav ga je lahko videl brezskrbno se igrati na travniku in kako mu oče niti pade ne na pamet.

[/b]

Naslov sporočila: Re: sidewalk Čet Jun 20, 2013 3:52 pm

tag, emily smitten 1

Pomirjeno se je skušal nasmehniti, ko je sprejela njegovo jakno z zahvalo, četudi se je počutil precej nervozno. Ni znal.. ni znal funkcionirati s tujci. Še z znanci je težko funkcioniral, kako naj bi torej sproščeno klepetal s to čudovito žensko, ki mu je nenadoma, na beden večer, prekrižala pot in ga odrešila vsiljivih pocestnic? »Dobro, torej..« se je tokrat nasmehnil nekoliko odločneje in z dlanjo zarisal pot, ob čemer sta se oba premaknila. Bila mu je precej blizu, a ostajala je tudi dovolj daleč, da mu ni ob njeni bližini postajalo še dodatno neprijetno. Iskreno – tega zares ni potreboval. Tako ali tako se je brez vsakega dodatka počutil povsem izgubljeno in ženska bližina ponavadi ni ravno pomagala. Na prste ene roke je lahko naštel ljudi, ki jim je zaupal in ob katerih se je počutil sproščeno. Prav nič nenavadnega ni torej bilo, da ni znal biti očarljiv in klepetav ob nekom, ki ga je prvič srečal. »Ja,« je kratko prikimal, ob čemer se mu je kaj hitro zazdelo, da njegova redkobesednost ob tako simpatičnem dekletu preprosto ne bo dovolj. Precej je moral pobrskati po možganih, da je bil sploh sposoben tvoriti normalen stavek, ki je trajal več kot pol sekunde; delež tega je lahko upravičeno pripisal utrujenosti, a ta delež je bil precej majhen. Predvsem je bil preprosto – takšen. Od nekdaj. Ker drugače preprosto ni znal in ni mogel. »Ja, delam v baru v centru.. Danes me je šefica spustila nekoliko prej,« je momljal in skomignil z rameni, precej zavedajoč se, da je najbrž povedal popoln nesmisel, ki je ne zanima. Prekleto, tudi njega to ne bi zanimalo, če bi bila situacija obratna. O bog, kako zelo nesposoben je bil, ko je prišlo do vodenja pogovora. Najbolje bi bilo, da se ustreli v glavo, preden bo morda nekoč moral svoje življenje braniti z besedami. Ker bo umrl, ker najbrž ne bo nikoli odprl ust. O bog. Pogled ji je šinil proti njej, iz profila je izgledala zares lepo, njeni kodri so valovili v večernem vetru, njen zasanjan nasmešek jo je delal veliko bolj pristno kot karkoli, kar je videl v nocojšnjem večeru. »Si bila na veliko koncih sveta?« se je tiho pozanimal in če bi pogledala po bliže, bi lahko videla, da so se mu oči zaiskrile. »Jaz nisem bil nikdar nikjer,« je zmajal z glavo. Ni bilo denarja, ni bilo časa. Port Charles je zapustil trikrat v življenju in razen kolonije, ko je bil star dvanajst ali tam nekje, ni še nikdar zapustil države. Vse, kar je bil, je bilo v tem bednem mestecu. »Ne,« je hitro zmajal z glavo, njegovi kodri so poskočili ob nenadni gesti. »Mislim, ne – ne, hočem reči, zanima me,« je nekoliko zmedeno protestiral, upajoč, da bo razumela, kaj hoče povedati, čeprav bi jo, roko na srce, s temi dodatnimi pojasnili lahko samo še dodatno zmedel. »Jaz.. sem tako nespreten pri pogovoru,« je nerodno pojasnil in ob tem nekoliko zardel v lica. »Ampak rad poslušam.«

Naslov sporočila: Re: sidewalk Sob Jun 22, 2013 8:26 pm

tag: wade

čeprav s seboj ni imela ure, je sonce že dovolj zašlo, da je lahko začela iskati svojo nocojšnjo žrtev. sprehajala se je po pločniku in iskala primerno osebo, dokler ni zagledala mladega fanta. star je bil okoli dvajset let in čeprav ni bil videti kot oseba, ki ima s seboj veliko gotovine, je midori vseeno izbrala ravno njega. nenazadnje je zadnje čase to počela iz zabave in ne zaradi potrebe po denarju, ki sta ga z možem tako ali tako imela že preveč. ceste so bile bolj ali manj prazne, zato ni trajalo dolgo, da je fanta spravila v eno izmed najbolj temačnih in oddaljenih slepih ulic.

občutek je bil tako nenavaden. čudno, da je po toliko letih sploh še vedno čutila strah. šele nekaj let nazaj je bila le običajna najstnica, ki jo je čakala čisto povprečna prihodnost, zdaj pa je bila pri triindvajsetih poročena, živela na drugem koncu sveta in v prostem času ropala. saj ne, da ji tako življenje ni bilo všeč, vendar je včasih vseeno razmišljala kaj bi bilo, če bi ostala doma. starše je pogrešala, bolj kot si je bila pripravljena priznati, in želela si je, da bi se nekoč lahko vrnila domov. po drugi strani pa je oboževala tole dvojno življenje. vsi so jo imeli za tiho in zadržano gospodinjo, v resnici pa je bila ravno nasprotno. všeč ji je bilo, da v resnici nihče ni poznal njene prave osebnosti in ker si je že v otroštvu želela postati igralka, ji je ta vloga več kot odgovarjala. pravzaprav je bilo njeno celotno življenje kot kakšen slab film, z nekvalitetnim scenarijem, vendar dokaj razburljivo zgodbo. ne smemo pozabiti tudi na dejstvo, da je končno imela to, kar si je vedno želela – denar. njena prejšnja družina je sicer bila bogata, vendar njihovi edinki ni pripadal niti najmanjši del bogastva, zato se nikoli prej ni dejansko imela za bogato. do zdaj. z možem sta seveda denar v celoti pridobila ilegalno, ampak to se ji ni zdelo pomembno. pomembno je bilo, da si je lahko kupila chanelovo torbico, miu miu salonarje in tiffany nakit ter s tem privabljala poglede ljudi, ki si tega niso mogli privoščiti.

popravila si je pištolo, ki jo je le za vsak slučaj nosila za pasom. fant je izgledal nedolžen in zato je dvomila, da jo bo nocoj sploh uporabila. ponavadi jo je sicer potegnila na plano le, ko je hotela koga prestrašiti, z njo nikoli ni dejansko strelala. skratka, približevala se je fantu , še pred tem pa si je na obraz nadela črno masko in rokavice. ko je z odločnim in ravno dovolj glasnim glasom izjavila že dobro znan stavek, je fant naenkrat stopil korak proti njej in jo dobesedno napadel. prepričana je bila, da ga lahko premagal, saj je zadnja leta pridobivala tudi na fizični moči, zagotovo pa ni pričakovala, da se bo njunemu pretepu pridružil še nekdo drug. iz glave si je nahitro potegnila masko in snela rokavice ter oboje vrgla čim dlje stran. »pizda,« je svoje misli po pomoti povedala na glas. ni vedela kaj je sledilo, še predobro pa je vedela, da mora ostati zbrana, saj jo lahko v nasprotnem primeru tale incident stane življenja. ali pa vsaj prostosti.

Naslov sporočila: Re: sidewalk Ned Jun 23, 2013 3:29 am

po svoje je bil zanimiv. emily je bila vajen vseh sort ljudi in vseh vrst moških, a še nikoli ni naletela na koga tako zelo… iskreno zmedenega, kot je bil on. deloval je skoraj kot izgubljen kužek, ko je takole iskal prave besede in skušal biti tisto, kar je očitno menil, da je ona pričakovala od njega. le da ona – roko na srce – ni imela prav nobenih pričakovanj. bil je prijetna sprostitev po noči, ki jo je preživela. počutila se je skoraj popolnoma sproščeno ob njem, čeprav za to ni imela nobenega dejanskega vzroka razen tistega občutka varnosti, ki ga je vzbujal pri njej. morda je bilo to presneto naivno od nje, ampak ni si mogla pomagati. »zveni kot zanimiva služba. naporna,« je našla približno pravo besedo, s katero je to opisala. bila je normalna služba – tiste vrste služba, v kateri je bilo potrebno veliko garanja za malo denarja. poleg tega emily najbrž ne bi dobro prenašala pogledov, komentarjev in nenehnega pritiska. saj je poskusila – ampak kot natakarici ji ni uspelo. preprosto ni bilo dovolj, ampak to je bila zgodba, ki je ni nikoli delila z ljudmi. zato je bilo toliko bolj dobrodošlo njegovo vprašanje, ob katerem je sprva skoraj presenečeno dvignila pogled in se potem nasmehnila.
»rojena sem bila v nemčiji,« je potem izdala nekaj, česar ni povedala veliko ljudem in kar so v tem mestecu vedeli le nekateri. njen naglas je sicer bil komaj zaznaven; večina ljudi ga je pripisala evropi, ampak nihče se ni vtikal ali spuščal vanj, ker ga je znala tudi zelo spretno zamaskirati ali pa se ga znebiti. »tako da sem posledično videla dober del evrope, preden sem prišla sem,« je nadaljevala s polovičnim nasmeškom na obrazu. »saj veš, tista tipična mesta. v berlinu sem živela, potem pa imaš še prago, london, varšavo, paris in podobna,« je njen nasmešek ob spominih za trenutek postal nostalgičen, preden se je zbrala in pogled uprla vanj ob njegovih besedah. »saj imaš še ves čas na svetu,« je previdno rekla, čeprav je bilo v njenih besedah tudi vprašanje. kaj ga je ustavljalo? stvari niso bile vedno preproste, tega se je zavedala. spet jo je pripravil do nasmeška – ni vedela, kako za vraga mu je to uspevalo, ker ljudje ponavadi niso kar tako slikali nasmeška na njen obraz – in s pogledom je poiskala njegove oči. »prav, kaj te zanima?« se je pozanimala in ignorirala njegovo pripombo o nespretnosti. saj mu ni šlo tako zelo slabo – poleg tega je bila po svojem navajena obravnavati zadržane ljudi. »vprašaj me karkoli. najbrž bi se počutila čudno, če bi zdaj kar začela govoriti o nečem čisto tretjem, tako da boš moral biti bolj specifičen,« mu je namenila topel nasmešek, medtem ko se je bolje ovila v njegovo jakno in ga obenem zaskrbljeno ošinila s pogledom, ker se ne bi počutila dobro, če bi zdaj ugotovila, da njega zebe.

tagged: gael. smitten 1

Naslov sporočila: Re: sidewalk Ned Jun 23, 2013 8:11 am

odhajal je domov iz enega izmed mnogih barov v mestu, kjer je preživel določen del večera. tega dne ni imel veliko dela; na gradbišču je preživel samo nekaj ur zgodaj zjutraj, preden so ugotovili, da niso imeli dovolj materiala za gradnjo in so vse poslali domov. bilo mu je prav; imel je dan samo zase, ki ga je zabil v svojem stanovanju, ne da bi zares kaj počel. bilo je skoraj neverjetno, kako sproščujoče je to vplivalo nanj. dejansko je prebral knjigo – nekaj, česar ne bi nihče verjel, ampak ne bi mu moglo biti bolj vseeno. potem je posedal na balkonu in kadil, popoldne pa se je napotil proti baru in potem… potem je čas kar zdrvel mimo. še preden bi se zavedal, je bil večer. ni ga nameraval preživeti v baru, vsaj ne v tistem, v katerem se je nahajal. plačal je, potem pa počasi in brez prevelike naglice zakorakal po eni izmed ulic do bara, ki ga je štel pod svoje najljubše. tam je bil stalna stranka – poleg tega je prijateljeval z lastnikom, zaradi česar si je lahko privoščil bolj kot ne vse. vsekakor ga je to zabavalo.
a nikoli dejansko ni prišel do bara, ker je na sredi poti opazil znano postavo in se namrščil. je bila to – je bila to midori wei? kaj za vraga je počela v tem delu mesta in kam je bila namenjena? poznal jo je, odkar je v njeni hiši popravljal steno, ki se je nekako… zrušila sama vase ali nekaj podobnega. pripeljal se je s službenim avtom – njenega moža ni bilo, temnolaska ga je povabila v notranjost in lahko bi skoraj prisegel, da ga je osvajala – privlačna, temnolasa in bogata lepotica – res ni imel kaj proti. ampak ta predel mesta je bil nevaren; daleč od primernega zanjo in obstal je na mestu in ji sledil s pogledom, kolebal med odločitvam in potem zaslišal zvok ruvanja, ki ga je poznal. zvok, zaradi katerega je z vzdihom stopil proti mestu in potem opazil – kaj, pravzaprav? tipa, ki jo je napadel? vedel je. posegel je vmes, tipu serviral dober udarec in jo potegnil stran, v eno izmed stranskih uličic in potem obstal. »to ni ravno najbolj varen predel mesta,« je bil njegov glas hladen, tako kot ponavadi, ko je spregovoril in s pogledom zavrtal v njene oči. »midori wei, kajne?« je dejal in počasi zmajal z glavo. »vse v redu?« kako neotesani ljudje. delovala je tako krhko – prav dobro je vedel, zakaj so se vedno spravljali na takšne.

tagged: midori. :3

Naslov sporočila: Re: sidewalk Ned Jun 23, 2013 9:58 pm

tag: wade

hihi, this is sooo fun!

»wade?« zakaj ravno on? čeprav je midori imela moža, ki ga je ljubila to še ni pomenilo, da ni mogla ljubiti tudi koga drugega. vedela je sicer, da bi kakršnokoli bližnje razmerje z nekom takšnim kot je bil wade pomenilo nevarnost za njeno kariero, zato se ga je od njunega srečanja kar se je dalo izogibala. popravljal jim je steno, v kateri je bila luknja od naboja, potem pa sta jo z možem raje podrla, kakor da bi komu razlagala, zakaj sta s pištolo merila v steno. takrat je torej spoznala tega prikupnega mladeniča, ki jo je zdaj rešil iz pretepa in bil je videti popolnoma prepričan v dejstvo, da je tisti fant napadel njo in ne ona njega. seveda, kdo bi si pa sploh mislil, da bi tako majhno in krhko dekle napadlo nekega študenta? poleg tega pa je bila midori v mestu znana po tem, da se je raje izogibala težavam, znala je ostati mirna ne glede na situacijo v kateri je pristala in bila je le nedolžna gospodinja, ki je doma pripravljala zajtrke in s sosedami ob kavici klepetala o njihovih otrocih. ampak, priznajmo, njena inteligenca ni bila ravno na višku, zato so obstajale tudi situacije, ko preprosto ni vedela kako reagirata, in ta je bila ravno eno izmed teh.

»hm... wade... bradford?« je igrala, da se ne spomni točno njegovega imena, čeprav si ga je zapomnila že v prvem trenutku njunega prvega srečanja. »mhm, midori. vse v redu.« govorila je zmedeno. prvič zaradi tega, ker se je vse odvijalo tako hitro, da situaciji skoraj več ni mogla slediti in drugič zato, ker je wade stal tako prekleto blizu nje, da se je komaj zadržala, da ga ni potegnila še bliže k sebi in poljubila na njegove sladke ustnice. pravzaprav ni vedela, če so zares sladke, ampak si je predstavljala, da so. »hvala,« je zadihano rekla, ko je ugotovila, da je med njima nastala neka neprijetna tišina. le o čem razmišlja on, je pomislila. pa da ne boste dobili napačnega vtisa o njej, ne, midori ni bila kakšna mestna kurba ali kaj podobnega, nekaj je bilo na tem wadeu, zaradi česar si ga ni mogla izbiti iz glave. »hvala,« je ponovila in nadaljevala: »da... si me rešil. sploh ne vem kaj se je zgodilo... kar naenkrat je skočil izza vogala in... me napadel. misliš, da je še vedno tam?« je pomignila proti ulici, kjer se je vse skupaj odvilo. »kaj pa sploh ti počneš tukaj? upam, da me nisi zasledoval ali kaj podobnega,« se je hotela pošaliti, čeprav ji to ni ravno uspevalo. »wade,« je na zelo seksi in zapeljiv način izgovorila njegovo ime: »kaj ko bi se počasi odpravila od tukaj? koliko je sploh ura?« predvidevala je, da je bila okoli polnoči, vendar, še preden je dobila njegov odgovor, se je pred njima prikazal tisti študent in začel kričati. kričal je zelo nerazločno, zato wade najverjetneje ni razločil besed, kot so lažnivka, denarnica in nisem bil jaz. midori mu je namreč že prej spretno ukradla denarnico, zato se fant ni jezil brez potrebe. ni bilo videti, da bi se wade zmenil za njegovo blebetanje, sploh zdaj, ko je bil fant videti veliko nevarnejši kot prej, saj je imel krvavo levo roko in nekaj prask na obrazu. midori je nalašč prijela wadea za roko, kakor da jo je strah, čeprav je v resnici ni bilo niti malo, ker je bila še preveč navajena na kri, in se prepustila njegovim odločitvam.

Naslov sporočila: Re: sidewalk Tor Jun 25, 2013 7:39 am

»wade bradford, ja,« je prikimal; sicer nekoliko nepotrpežljivo, ker je istočasno z očmi preučeval njeno postavo in skušal odkriti kakšno poškodbo, rano ali karkoli podobnega temu. na srečo je bila videti povsem v redu – nedotaknjena, če je odštel rahlo razmršene lase, a lahko bi skoraj prisegel, da tisti niso bili njegova krivda. se je pa zdela dokaj zmedena. morda prestrašena? ni je mogel popolnoma prebrati in to mu je šlo po malem na živce – rad je imel tisti občutek, ko je razvozlal človeka, čeprav načeloma to ni bilo težko, ker so se ga ljudje bali ali nekaj podobnega. že od nekdaj je veljal za problem in vsi se mu raje izogibali, ampak pri njej ni imel občutka, da bi bila prestrašena zaradi njega ali da bi imela kakršenkoli problem zato, ker jo je… rešil ali karkoli že. samo opazoval jo je – njegove temne oči na njenih, ko je govorila, potem pa je odkimal, ne da bi se nasmehnil. »namenjen sem bil nekam,« je bilo vse, kar je rekel. nikoli ni slovel po svoji zgovornosti ali prijaznosti ali… čemerkoli že. prikimal je ob njenih besedah. »najbrž bi bilo pametno, da,« je odvrnil, potem pa se je za njima prikazal tisti tip od prej in nejevoljno se je obrnil proti njemu.
midori je poniknila nekam za njega, medtem ko se je wade soočil s tipom. zdaj je bil precej bolj raztrgan in sam pri sebi je zavzdihnil. ti se nikoli niso naučili. »poglej mali, samo pojdi domov,« je dejal in potem zmajal z glavo, ko je začel spet govoriti ter ga tako nemudoma utišal. »naredi nama obema uslugo,« je dejal in privzdignil obrvi, ko je tip zakorakal proti njemu, čeprav je bilo očitno, da mu je wadeov ton prišel do živega in je omahoval pri svoji odločitvi. morda je bil dovolj prepričljiv. morda ga je prepoznal. morda pa je preprosto obupal – wade je bil večji in očitno močnejši, kar je bil rezultat njegovega poklica. končno se je tip obrnil in med nejevoljnim mrmranjem odšel, medtem ko se je wade obrnil in se soočil z midori, ki je stala nenavadno blizu njega. »ta ti ne bo več povzročal problemov,« je dejal, čez njegov obraz pa se je razlezel polovičen nasmešek. »torej, kje sva bila?« je dejal in s pogledom ošinil njeno dlan, ki se je še vedno oklepala njegove roke. počasi je njegov pogled nadaljeval svojo pot do njenih ustnic in se nato ustavil pri njenih očeh, medtem ko je nadaljeval, »pri odhodu? te pospremim do doma?« se je pozanimal, medtem ko je vanjo uprl skoraj izzivajoč pogled.

tagged: midori. :3

» sidewalk,
» lexie & maddox [sidewalk]

sidewalk

sidewalk

Similar topics

Similar topics