lexie & maddox [sidewalk]

Naslov sporočila: lexie & maddox [sidewalk] Sre Okt 03, 2012 7:21 am

for

''toliko o dobrem jutru...

'dobro jutro,

''saj bi vprašal, če se vračaš domov s kakšne enonočne avanturice, vendar vem da noben idiot ne more razmakniti tvojih nog niti za centimeter,''

Naslov sporočila: Re: lexie & maddox [sidewalk] Sre Okt 03, 2012 9:16 am

tagged: maddox st. cloud :3
info: 669 words, outfit

tako utrujena, kot se je počutila na zgodnje ponedeljkovo jutro, ni bila že dolgo. za njo je bila več kot naporna nedelja urejanja raznih zadev za poroko, ki jo je čakala prihodnji vikend, in kot običajno se je moralo nekje zalomiti. tako je večino dneva porabila za to, da je nevesto prepričala, da sprememba teme poroke na podvodni svet teden dni pred dejanskim dogodkom nikakor ni dobra ideja, nato pa je imela za povrhu še zmenek. ki se je, po pričakovanjih, končal precej klavrno. kaj pa naj bi pričakovala od večera, ki ga je organizirala njena mama? zavzdihnila je in se sama pri sebi oštela, ker je dovolila, da je sploh prišlo do tega. zaboga, saj ni bila obupana ostarela devica, da bi dovolila, da ji sorodniki urejajo ljubezensko življenje. če pa že bo vsekakor bolje, če to nalogo v bodoče prepusti komu od fantov. ampak ne! ne, ne, ne, ne bo se šla tega. obraz je za hip prekrila z dlanmi, ki jih je nato premaknila navzgor in šla z njimi skozi lase. hvala bogu so bile ulice ob tej jutranji uri še bolj ali manj prazne in ji ni bilo potrebno skrbeti, da bo srečala koga ob komer ji bo mar kako izžeto izgleda. in sedaj še razmršeno. super.
vzela je kavo, na katero je čakala zadnjih petnajst minut, jo plačala in se napotila proti centru mayberrya, kjer je bila domenjena za sestanek. par, s katerim se bo srečala, je že poznala in lahko je ugibala, kašne bodo njune želje. pod palcem sta imela veliko več, kot bi bilo dobro in kar slutila je, da jo čaka ogromna, razsipna in kičasta poroka, kakršne so bogataši nadvse ljubili. pff. pogled ji je ušel na izložbeno okno cvetličarne, kamor je uslužbenka ravno zlagala velike šopke vrtnic, orhidej ter belih lilij. slednje so bile že od malega njeno najljubše cvetje. mama ji je vsako leto na jutro njenega rojstnega dne položila cvet na blazino in tako se je zbudila obeta v prečudovit jutranji vonj. spomin ji je na obraz prinesel zasanjan nasmešek in v tistem trenutku se je, kot vedno, izgubila. pred njo je vstala podoba njenega dne, dne ko bo ona sama stopala po cerkveni ladji v beli obleki in ne le stala v ozadju. videla je čudovito cerkev, oblito z jutranjim soncem, cvetne aranžmaje lilij, nasmejane goste in ko je dvignila pogled k oltarju… zaslišalo se je glasno trobljenje, ob katerem je kar poskočila, nato pa še preklinjanje mimoidočega voznika, ko se je skupinica šolarjev hitro odstranila iz prehoda za pešce. ravno zaradi takih primerov je v mestu raje hodila peš.
obrnila se je, da bi nadaljevala pot, ko je njen pogled ujel par sivo-modrih oči, ki so zrle vanjo. super. pred njo je stal sam maddox st. cloud, eden tistih moških, ki si jih je ne glede na starost poželela vsaka ženska. tudi ona ni bila nobena izjema, a kaj, ko je vedela, da bi noč v njegovem objemu zanj pomenila samo še eno črtico pri številu žrtev, sama pa si ne bi odpustila, da je bila tako plehka in mu podlegla. kar je bil tudi glavni razlog, da ga je zadnje leto vztrajno zavračala. spoznala sta se ob njegovi zaroki, ko so jo najeli kot organizatorko in od takrat naprej pred njim ni imela miru. če je ni vsak teden pričakal vsaj en šopek ali pregrešno draga bombonjera, kateri se je le s težavo uprla, nekaj ni bilo prav in tako je bilo vse do pred dvema tednoma. videla je, da je začel stopati proti njej in v sebi se je pripravila za upiranje njegovim božanskim nasmeškom, a je namesto tega dobila le hladen pozdrav. »jutro.« je nekoliko obotavljivo pozdravila, nato pa porogljivo privzdignila levo obrv. »noben ali samo ti?« mu je vrnila milo za drago in ga sumničavo pogledala. očitno je moral biti strašansko slabe volje. »si vsako jutro tako prijetna družba ali imam samo jaz tako srečo?« je cinično vprašala in ga gledala, kot bi padel z vesolja. tega maddoxa vsekakor ni bila vajena.

Naslov sporočila: Re: lexie & maddox [sidewalk] Čet Okt 04, 2012 7:03 am

ne vem. morda imaš samo neverjetno slab okus za moške in raje spiš s povprečneži, ki se bodo čez deset let lahko pohvalili samo s pivskim trebuhom in bodo do konca življenja sanjali o svojih študentskih letih, ko jih je še kdo povohal,

morda pa si res brezupen romantik in verjameš, da je ljubezen pomembna na notranji ravni. prepričan sem, da bo tvoj bodoči mož nadvse zadovoljen, ko bosta imela gručo otrok in nobene akcije v postelji. ampak... vsakemu svoje,

bi mi moralo biti mar, če me imaš za prijetno družbo?

za mano je dolga noč. ravnokar se vračam domov in pred sabo vidim samo še posteljo,

'tako da... saj bi vprašal, če greš z mano, ampak že vem, da sem pod tvojimi merili,

Naslov sporočila: Re: lexie & maddox [sidewalk] Čet Okt 04, 2012 8:35 am

tagged: maddox st. cloud :3
info: 587 words, outfit and this is short and lame, wich i'm terribly sorry for. -.-

Gospodič St. Cloud je očitno misli, da je pravi mali bog, vsaj glede na njegovo obnašanje. Kot da so ženske že samo ob pogledu nanj padale v trans in dobesedno njemu pod noge, da si jih je lahko vzel in naslednje jutro pozabil. In na žalost je bilo prav vse res, česar seveda ne bi nikoli na glas priznala. Če se ga ne bi držal dotičen sloves, če ne bi točno vedela, kaj in kako se bo zgodilo, ter če ne bi bila tako prekleto strahopetna bi mu že zdavnaj dovolila, da si jo vzame in ji pusti enega lepših spominov. a ne, ona je pač morala imeti svoj ponos in trmo, ki pa nista zapolnila prazne postelje ponoči. A ne glede na to, da je bilo njeno ljubezensko življenje na psu, on tega ni vedel. In niti slučajno mu ni imela namena pustiti, da jo žali z vsem, kar mu pade na pamet. »Morda pa imam tako visoka merila za moške, da se ti ne zdiš kaj dosti več od povprečneža.« Nikdar je ni bilo pretirano težko ujeziti in tudi tokrat se je njena obramba hitro sprevrgla v protinapad. »Ki se bo čez deset let lahko pohvalil samo s pivskim trebuhom.« Roke je prekrižala na prsih in trmasto strmela vanj. Ne glede na to, da nikakor ni bila majhna, je bil on še vedno precej višji od nje. Dejstvo, da ga je morala gledati navzgor pa ji trenutno ni niti malo dišalo.

Temnolasec je očitno vstal z levo nogo in se odločil vso svojo jezo stresti nanjo. Tudi prav. Tudi ona je znala biti nesramna in pasja, če je hotela. Morda ne tako kot ta nesramni samovšečnež pred njo, ampak nekaj je pa že zmogla. Konec konec je odraščala obdana s samimi fanti, nekaj vaje je pa že imela. Ob njegovih besedah se je skoraj na ves glas zasmejala. »Oh ja, seveda. In zagotovo boš ti na moji poroki deklica s cvetjem.«Ki je ne bo imela. Pa saj ne, da si je bila pripravljena priznati karkoli o svojih trapastih sanjah. To so bili samo trenutki slabosti. Sicer je bila samostojna ženska, povsem zadovoljna s svojim življenjem in vsekakor ni potrebovala moškega za svojo srečo. »Na tvojem mestu bi malce pazila, kako otresaš z besedami. Kaj pa veš, mogoče pa boš čez deset let ti tisti, ki bo imel doma štiri majhne deklice in ljubečo ženo, ki bo imela konstantne glavobole. « Z besedami jo je potisnil ravno dovolj daleč, da ji je bilo že vseeno kaj reče, samo da mu vrne. Res bi se morala znati bolje nadzorovati, a ko jo je izzival tak mačističen primerek… bi ga najraje naskočila, ampak toliko samokontrole je pa še vedno imela. Na žalost. »Glede na to, kako zelo se zadnje leto trudiš, da bi mi zlezel v hlačke… hja, verjetno ja. To je običajno dober bonus.« Njegovo pojasnilo je ni pretirano ganilo. Saj mu ni ona rekla, da se ji mora sploh približati. Svojo utrujenost bi lahko mirne duše odnesel kam drugam, ne pa da je z njo utrujal še njo. »Pa še presneto prav imaš. Moški, ki je tako omejen, da ne vidi čez šopke in drage bombonjere?« Približala se mu je za korak in nekaj trenutkov dlje, kot bi bilo spodobno strmela vanj. »Veliko pod mojimi merili.« Z očmi se je ocenjujoče sputila navzdol po njegovi postavi, nato pa znova dvignila pogled in narejeno obžalujoče skomignila z rameni.

Naslov sporočila: Re: lexie & maddox [sidewalk] Pet Okt 05, 2012 5:45 am

note

mhm

hm, morda imam pivski trebušček že zdaj. nisi me videla še brez oblačil in srajice tudi ne pokažejo kaj dosti od podlahti in obrisa ramen

se boš še bolj razbesnela, če rečem, da izgledaš neverjetno dobro, kadar se jeziš?

verjemi, da me nočeš na svoji poroki,

'če bom imel čez deset let štiri deklice in ženo, potem bom poskrbel, da ne bo imela niti ena glavobolov. narobe me sodiš – ne bojim se začeti družine in ne bojim se poroke,

brez problema lahko organiziraš mojo... naslednjo, veš. ne obstaja več nobene nevarnosti, da te bom poskušal spraviti v posteljo – ne mesece pred poroko, niti dan prej

si končala?

ker resno lexie, bilo je zabavno, bila si dober izziv, vendar ne mislim letati za tabo, ko očitno ne vidiš dobre stvari, četudi jo imaš pred nosom. zadržal se bom in ne bom rekel še kaj bolj nesramnega, ampak predlagam ti, da se počasi zbudiš in morda kdaj poskusiš kaj tveganega,'

''ah, in veliko sreče ti želim – s komerkoli boš na koncu pristala. upam samo, da si vredna vsega truda, časa in živcev, ki jih bo tip moral zapraviti. ker res dvomim, da si tako, reciva temu zadržana, samo ko se gre za seks z mano,''

Naslov sporočila: Re: lexie & maddox [sidewalk] Pet Okt 05, 2012 8:56 am

tagged: maddox st. cloud :3
info: 735 words, outfit; here we go, finnaly in oh ja, vem. *.*

Ob njegovem neprizadetem obrazu ter naveličanim zavijanjem z očmi je vedela, da bo treba sprejeti resnico. Njene premišljeno stuhtane žaljivke so bile približno toliko učinkovite kot klima pozimi. V tistem trenutku bi najraje cepetala od jeze, a kaj, ko je svojemu ugledu za en dan naredila že več kot dovolj škode. Pa je bila ura šele sedem zjutraj. Čudovito. In kot da ni bila že dovolj sprovocirana je moral gospod perfektni načeti še temo, ob kateri ji je pogled avtomatsko ušel navzdol na predel, kjer bi se po njegovih besedah naj nahajal 'pivski trebušček'. Ja, seveda. Srajca, ki se je oprijemala njegovega telesa je nakazovala, da je vsaka misel na to temo že v naprej izgubljena bitka. Tkanina je padala tako ravno, da so njene misli kaj hitro spet ubrale svojo pot in še preden se je uspela obrzdati je njene misli napolnila predstava njegovih trebušnih mišic, za nameček pa je bila tam še njena roka, ki je drsela po njih. Nerodno. Sploh, ker je bilo več kot očitno o čemer premišljuje, ker ji še kar ni uspelo dvigniti pogleda. Zelo nerodno. Odkašljala se je ter namerno ignorirala njegove besede, ko se jo je že odločil blagosloviti z novimi. Te pa so jo, seveda brez kakršnega koli razmisleka, svetlobno hitro podkurile. Že mu je hotela zabrusiti nekaj ne ravno njenim letom primernega, ko so njeni možgani le dojeli skrito sporočilo. »Morda pa. Samo zato, da te spomnim, da tega kar vidiš nikoli ne boš imel.« Besede je pospremila s sladkim nasmeškom, ki je občutno zbledel, ko je njen poskus žalitve znova neslavno propadel.

Le kdo bi si mislil, da slavnega Maddoxa St. Clouda ni strah prihodnosti, ki je vključevala vezanost, ženo in družino? Ona prav zagotovo ne in s tem odgovorom jo je za trenutek osupnil. Prekleto, kot da že prej, ko je bila še prepričana, da je samovšečen prasec, ni imela dovolj težav s samokontrolo. »Hmm. Potem je bila tisto z Bethany samo začetniška napaka?« ga je pogledala narejeno radovedno, z razširjenimi očmi in vsem, kar je spadalo zraven. »Ali pa je to tvoj plan? Zasnubiti še malo morje žensk, jih potem par dni pred poroko pustit in čez nekaj let ugibati, katera se je najbolje odrezala?« Takšne besede so ji bile pošteno pod častjo, a ni si mogla pomagati. Njena toleranca je bila tako ali tako vedno ogrožena, v bližini tega moškega, ki jo je spravljal ob pamet, pa se je zdelo, kot da je sploh ne bi imela. »V tem primeru samo prosim, da mi to v naprej sporočiš, da se ne bom zaman trudila.« Čeprav ljudje tega običajno niso verjeli je bilo v organizacijo poroke vloženega neverjetno veliko dela. In če si nato dan ali dva pred dogodkom izvedel, da je šlo vse skupaj v nič… Hja, morda je Maddoxu to še vedno malce zamerila. Tisto je bila ena njenih večjih mojstrovin za prazen nič. »Kakšno olajšanje. Sedaj resnično deluješ kot popolnoma drug človek.« Sarkazma v njenem glasu ni bilo moč prezreti, a imela je občutek, da ga bo on brez posebnega truda ignoriral. »Ježeš, smo pa skromni,« je ob njegovem malem monologu ona zavijala z očmi. »Kaj tveganega? In kaj naj bi to bilo? Skok v posteljo s teboj? Lepo te prosim, tega sem imela na faksu več kot dovolj. In ni se mi zdelo posebno tveganje.« Lagala je, kar ji je verjetno z velikimi črkami pisalo na obrazu. A kaj bi ji taka noč prinesla? Spomin? Hotela se je že umakniti iz celotne zadeve, a je z dobro izbranimi besedami spet podžgal ogenj v njej. Ki je iz nje izstrelil besede, še preden jih je sama dojela. »Oh, prekleto. In če pristanem? Če ti dam to tvojo priložnost?« Presenetila je samo sebe, vendar sedaj ni bilo več časa za umik. Še preden se je vmešal je hotela določiti pravila igre, kajti kar tako mu še vedno ni nameravala pasti v objem. »Hočem zmenek. Čisto pravi zmenek, kjer me pelješ ven in ti plačaš. Ko si ves večer pravi gentlemen, ne glede na preteklost ali tvoj sloves.« Imela je občutek, da ga bo s ponudbo popolnoma šokirala, če pa bi že privolil je dvomila, da bo zmogel ves večer držati roke pri sebi. Glede na zgodbice, ki so krožile po mestu, so mu namreč zelo rade kam zašle, ona pa tega ni nameravala prenašati. »To, ali pa se me lahko vse življenje spominjaš kot tiste, pri kateri je tvojemu šarmu klavrno spodletelo.«

Naslov sporočila: Re: lexie & maddox [sidewalk] Pet Okt 05, 2012 9:15 pm

note: just so you know, tista zaroka je trajala samo tri tedne, tko da so ble priprave še bolj v začetni fazi. Wink

njegov obraz bi skorajda preblisnil zmagoslavni nasmešek, ko je pogled spustila navzdol prek njegove srajce in se ustavila na točki pod katero naj bi se skrivalo izmišljeno pivsko salo. njen pogled je povedal dovolj, da je v trenutku razumel, kaj se ji sedaj podi po glavi in skorajda bi jo naglas opozoril, da ga slači z očmi. vendar je ostal pametno tiho, ker bi vse skupaj dojela kot še en poskus zapeljevanja. ''sem že dojel, ne rabiš me spominjati,'' je nato utrujeno zavzdihnil. da, precej hitro je sprevidel, da obstaja velika verjetnost, da mu je ne bo uspelo spraviti v posteljo, preprosto zato ker je bila prepričana, da maddox predstavlja svetovno zlo in da je hudič v človeški podobi. in moral ji je dati prav, na njem ni bilo čisto nič dobrega ali svetniškega, prej je bil reinkarnacija smrtnih grehov. le da se je ona s tem obremenjevala, njemu pa je bilo vseeno. ''ne poznaš mene, in ne poznaš bethany. vedela si samo, da sva zaročena in potem, da nisva več. tako da prosim, ne soli mi pameti in ne obnašaj se, kakor da poznaš to zgodbo,'' se je namrščil v bolj osornem tonu, kakor mu je bilo v navadi. sploh se ni več spomnil, kdaj so se začele seksualne odiseje z bethany, a ljubezen nikoli ni bila prisotna. nekaj časa sta si krajšala noči, potem so vsi govorili, da sta par in potem jo je kar tako za šalo zaprosil za roko. ljubezen? ne, ni je bilo.

''nisem je pustil nekaj dni pred poroko, temveč mesece pred tem. nikoli se ne bi izšlo, kar sva vedela oba, sploh pa sem bil takrat preveč zaposlen z letanjem za poročno načrtovalko, kakor zadovoljevanjem svoje zaročenke. ironično, kajne?'' je odvrnil brez nasmeška, ker je imel, roko na srce, njenih stalnih obtožb že več kot dovolj. vsako minuto in ob vsaki priložnosti ga je opominjala, da je daleč od popolnega, da na njem ni prav nič prijetnega in da je samo beden izgovor za bogataškega dediča, ki sedi na visokem prestolčku. vse to je poslušal že od vseh drugih in od javnosti, ni potreboval še nje, da mu zadaja dodatno težo na ramena. ''vse prej kot skromen sem. samo zavedam se svojih močnih točk in prav tako šibkih. nič slabega ni v tem, če človek govori resnico,'' se je njegova utrujenost, in s tem tudi razdraženost, večala iz minute v minuto. pravzaprav je bilo dovolj samo, da je odprla usta in že ga je potisnila bližje robu tolerance. ''seks z mano ni prav nič tveganega, ker že na začetku veš, kaj dobiš. zabava, užitek, to je to,'' je odkimal, ko je razmišljala v napačno smer. resno je dekle delovalo preveč odgovorno za svoje lastno dobro. najraje bi jo potisnil na sredo paint ball igrišča in vsem naročil naj jo obmetavajo z barvo, samo da bi izgubila nadzor za nekaj minut. ob njenem nenadnem vprašanju je obstal na mestu, čeprav je bil že napol pripravljen za odhod domov in naravnost na zasluženo spanje v ogromni francoski postelji. ''kaj?'' je tako zmedeno izrekel, ko je omenjala priložnost in pristanek v istem stavku. uspešno je pritegnila njegovo pozornost, vsekakor. namrščil se je v trdni koncentraciji in poslušal vsako njeno besedo, dokler ni prišla do konca in je v zraku obvisela tišina. morda je minila cela minuta, preden je končno dojel, kaj mu govori in se je odločil odpreti usta: ''pravi zmenek je vse, kar si hotela ves ta čas?'' resnično... trudil se je z vsem mogočim 'osladnim' sranjem in hotela je nekaj tako preprostega kot je zmenek, zakaj točno tega ni mogla izreči že prej? ''mučila si me mesece dolgo in obenem hotela samo to, da te peljem na zmenek?'' je za vsak slučaj še enkrat ponovil, da bi preveril, če se nahajata na isti valovni dolžini. ''mojemu šarmu ni spodletelo, če si pripravljena iti z mano na večerjo,'' jo je najprej malenkostno popravil in nato prikimal: ''petek ob osmih?''

Naslov sporočila: Re: lexie & maddox [sidewalk] Ned Nov 04, 2012 11:04 am

tagged: maddox st. cloud :3
info: 475 words, outfit; short for the end.

Njegove besede so pošteno udarile po njenem ponosu, a je tokrat raje ostala tiho. Vedela je, da ima prav – niti o njem niti o Bethany ni vedela ničesar, ali pa vsaj ne dovolj, da bi lahko presojala o takih rečeh. Zaradi izrečenega ji je bilo pošteno nerodno, zato je pogled raje usmerila nekam na cesto in si pričela živčno gristi ustnico. Vedela je, da je brcnila mimo, a njen ponos je bil prevelik, da bi zmogla opravičilo, zato je namesto tega samo komaj opazno prikimala. Z vsako njegovo besedo se je počutila huje in proti koncu njegove male pridige se je skoraj počutila krivo za razpad njune zaroke. Kar je bilo po eni strani res, čeprav ni nikoli in nikdar s čemerkoli namignila, da se za temnolasca, ki je stal ob njej, vsaj približno zanima. Vsi tisti pogledi, ki so izdajali, kako greha vreden se ji pravzaprav zdi, so bili pazljivi in namerjeni samo takrat, ko je bila prepričana, da je ne bo nihče opazil. To je bila pač ona – edina karta, na katero je znala igrati, je bila previdnost.

»O tem bi se vsekakor dalo razpravljati. « je brezizrazno odvrnila, ob enem pa mu goreče zavidala njegovo samozavest, ki mu je dovoljevala takšne besede. Sama je bila v sebi veliko preveč negotova in bi kaj takega težko izjavila celo podprta z veliko količino alkohola, četudi bi bila obkrožena s samimi prijatelji. On pa je to lahko izrekel, kadarkoli se mu je zahotelo. Tudi ona je hotela biti taka, sproščena, samozavestna, vse, kar je vedela, da ni in ne bo. Nekatere želje se pač nikoli ne uresničijo. Ob njegovi presenečenosti, skorajda šokiranosti, si je na obraz nadela brezizrazen obraz in skomignila z rameni. »Človek bi si mislil, da bo šarmer z izkušnjami kot si ti v letu dni dojel.« Poskušala je ohraniti miren glas, a ni bila najbolj prepričana, da ji je to uspevalo. »Ne vem, koliko je za to zaslužen tvoj šarm, sama sem imela bolj vtis, da gre zasluga tvoje neverjetno nadležni vztrajnosti.« Tu mu vsekakor ni imela namena ostati dolžna, kar je z besedami tudi jasno pokazala. Srknila je požirek kave, ki jo je še naprej stiskala v roki, pri tem pa ji je pogled mimogrede ušel na zapestno uro, katere kazalci so kazali veliko več, kot je imela v mislih. »Sranje,« je zamrmrala in dvignila pogled, nato pa le hlastno prikimala. »Mislim, da bo šlo.« Med odgovorom se je že ozirala levo in desno čez cesto, nato pa se je, tik preden je stekla čeznjo, še enkrat obrnila k njemu. »Nasvidenje v petek torej.« Ko je stekla čez cesto, upajoč, da ne bo zamudila, ji je ustnice ošinil nežen nasmešek.