Would you like to react to this message? Create an account in a few clicks or log in to continue.
dobrodošli na rpg forumu all these little earthquakes ali krajše ATLE, kjer je dogajanje postavljeno v idlični port charles v južnjaški louisiani. registracija zahteva ime in priimek v malih tiskanih črkah. lahko si izberete enega od canon likov ali ustvarite svojega. v mestecu je vedno pestro in govorice si širijo še preden zaviješ za naslednji vogal. umazano perilo visi sredi glavnega trga in zlobni jeziki ne prizanašajo. nikomur.
the leading lady
the leading gentleman
best friendly connection
best family
best chemistry
honorary member
biggest ego
biggest sweetheart
should be a couple
idejna zasnova in sam forum pripadata sandri. soustvarjati ga je pomagala celotna moderatorska ekipa, ki je poskrbela za odpiranje tem in strukturo. forumsko grafiko je ustvarila ana, za skin pa gredo zasluge rosemary. vsi prispevki in opisi so delo in last uporabnikov foruma. vsakršno kopiranje je prepovedano.
jackson sheridan student of mathematics and physics
Število prispevkov : 121 Reputation : 34 Join date : 04/10/2012
Naslov sporočila: port charles library Pon Jun 03, 2013 6:37 am
sophie rocher librarian
Število prispevkov : 14 Reputation : 2 Join date : 14/06/2013
Naslov sporočila: Re: port charles library Sob Jun 15, 2013 10:19 pm
tag: brian note: -.- it sucks. zgodaj zjutraj, okoli šeste ure, se je že odpravila v knjižnico. vzela je ključe avta, manjšo črno torbo, si nadela usnjeno jakno in za sabo pustila le še zaklenjena vrata stanovanja. s hitro vožnjo je bila v nekaj minutah pred veliko stavbo, kamor se je podala po stopnicah navzgor in prišla do mračnega, temnega prostora, ki ji je dal vedeti, da še nihče od delavcev ni tukaj. torej sem danes sama? počasi je odklenila vrata knjižnice, vstopila in jih za seboj zaprla. ključe je odložila na mizo, kjer si je prav tako prižgala manjšo svetilko. pospravila je knjige in jih poravnala, prav tako tudi stole. pripravila si je kavo, ki jo je v trenutku spila, kasneje pa prižgala luči, saj je čas mineval zelo hitro, toliko, da je bila ura že deset.
podpisovala je tone papirjev, ki so bili potrdila o novo kupljenih knjigah, spet drugi so bili računi, nekateri pa celo potrditve za nove člane knjižnice. vsakega člana, katerega ime je bilo na listu, je morala poklicati domov, naj se oglasijo v knjižnici, da vzamejo izkaznico in jim da vedeti, da imajo proste roke za izposojo knjig. poklicala je že najmanj deset ljudi, na naslednjem listu pa se je pojavilo ime brian bradford, katerega telefonska številka se je nahajala ob imenu in priimku. pograbila je telefon, vtipkala številko in čakala, če se ji bo kdo oglasil. ''pozdravljeni, sem dobila briana bradforda?'' s kemičnim svinčnikom je med tem potrkavala po mizi, a čisto tiho, da ne bi motila obiskovalce knjižnice, ki so brali, spet drugi iskali knjige. preko slušalke je sporočila novico, kasneje pa jo je odložila predse, ter podpisala nov papir, ter pripravila izkaznico. čakala je najmanj uro, ko se je ob njeni mizi pojavila postava nepoznane osebe. ''brian bradford, kajne?'' je spoštljivo dejala in pripravila papirje. razložila mu je, kaj kateri pomeni oziroma čemu kateri služi. ''zdaj imate prosto pot, da si izposodite knjigo,'' mu je z bleščečim nasmehom rekla. ko ga je lahko videla odhajati, je pograbila nek roman, da se je lahko kratkočasila, saj si je pošteno zaslužila odmor, zaradi vseh minulih ur, ko je delala. vendar vse ni potekalo tako lepo - prišla je neka manjša družina, kateri je morala odpisati vrnjene knjige. z nasmehom na obrazu je vse uredila, kasneje pa jih pograbila in se počasi sprehodila med police, kjer je za vsako knjigo iskala prostor. medtem je zagledala briana, ki je stal ob polici, kjer so se nabirale knjige za vzgojo otrok. še nekaj knjig je šlo na polico, druge pa so ostale v njenih rokah. ''potrebujete pomoč?'' še ena knjiga se je znašla na polici, medtem pa je čakala, da ji sogovorec odgovori. prestopila se je iz leve noge na desno, ob sebi pa držala preostale vrnjene knjige.
brian bradford sports journalist
Število prispevkov : 135 Reputation : 54 Join date : 02/10/2012
Naslov sporočila: Re: port charles library Ned Jun 16, 2013 5:49 pm
tag;sophie note; (:
imel je prost dan in lance je še vedno bil v vrtcu. ni imel veliko za početi, kakor da je pospravil po hiši, ki je bila sedaj polna njegovih igračk in včeraj na novo sestavljenih tirov za vlak, ki so zavzemali skoraj pol dnevne sobe in hiša tako ni bila ničemur podobna. edini zares pogleda vreden del je bila njegova soba in kopalnica. vse ostalo je ohranjalo veliko mero zmede, ki je nastajala v tem mesecu, odkar sta se z malim preselila nazaj v njegov rodni kraj. nekako je moral izrabiti dan počitka za to da je vsak nekaj naredil po hiši in ustvaril nek red, ki bi bil dostojen tud za goste, predvsem za njegove starše in brate, ter sestro, ki bi seveda bili izredno veselo obiska pri malemu. vsaj neko radost je prinesel vsakemu posamezniku v življenje. ni se ukvarjal z brisanjem prahu in takšnim podrobnostmi, ampak zgolj z pospravljanjem večjih kosov, ki niso imeli pravega mesta tam kjer so bili. poleg tega pa so tu bila še oblačila sina, ki so potrebovala pranje in tu je še enkrat pomislil na maddy in kako zelo si je želel, da bi bila tukaj in ona opravljala gospodinjska dela, ali pa da bi mu pot prekrižalo vsaj neko dekle v katero bi se noro zaljubil in bil pripravljen ustaliti, ko je bil že zakon z maddy zgolj iz neke obveznosti pri kateri so se nekje v ozadju skrivala prestrašena čustva nad novim življenjem, ki ga je čakalo tam nekje na koncu svetlega tunela. zmotil ga je zvok njegovega telefona, ki ga je naprej seveda moral poiskati, a ga je naposled le našel in se uspel oglasiti ženskemu glasu na drugi strani. » da, tukaj, « je dejal in prisluhnil kaj je dekle imelo za povedati in naprej se namrščil, ko ni vedel točno kdaj je sploh se uspel vpisati v knjižnico, nato pa se je spomnil svoje pretekle genialne ideje, da bi mu k vzgoji pripomogle knjige in se je tako prvič v tridesetih letih svojega življenja oglasil v lokalni knjižnici. življenje se je res turbulentno spreminjalo. stopil je do visokega pulta in pritegnil postavo ženske, ki ga je po vseh predvidevanjih tudi pred uro klicala in mu sporočila novico o njegovem članstvu. » jaz osebno, « se je očarljivo nasmehnil in ob njeni naslednji iztočnici izgubljeno stopil k policam in nekaj časa še zmedeno iskal pravo, dokler se le ni dokopal do predela polnega psiholoških knjig, knjig o zdravju in o vzgoji. k sebi je potegnil prvo in jo prelistal, jo vrnil nazaj in tako počel z še kar nekaj drugimi. dejansko niti ni vedel kaj naj išče, čemu naj verjame in ali se sploh spodobi, da je tu z knjigami o otrocih. kako težko pa je bilo prebroditi najpomembnejša leta vzgoje z dvoletnikom ? ne bi smelo biti težko. najhujše je zagotovo že dal mimo, ko je menjaval plenice, vstajal ob poznih urah in ga miril, ter vsakič grel mleko zanj. » potrebujem veliko pomoči, « se je odzval na vprašanje s strani ženske, ki ga je še malo prej pospremila k izposojam in se za trenutek obrnil k njej s tistim obupanim nasmeškom. » predvidevam da ni te knjige sveta, ki te lahko nauči kako biti dober oče samohranilec in kako vzgajati dvoletnega sina, da ne bo na koncu iz njega nastal morilec in posiljevalec, kajne ? « se je odločil vseeno poskusiti in se oklepati knjige, ki jo je držal v roki, o tem kaj je za otroke pomembno da jim prodate kot vrednote in načela in jih naučiti ločiti med prav in narobe, a nobena knjiga mu zares ni mogla povedati po točkah kako naj ravna. dve leti se je že s tem trudil, le da je prvo leto samo preživel, ne da bi zraven kaj preveč razmišljal, da ga je samo spravil iz plenic in deloma postavil na noge in preprečil njegovo zabijanje ob ostre predmete, ko je naposled le uspel zavarovati vse nevarne predmete.
[/b]
gael mckinnely waiter
Število prispevkov : 86 Reputation : 47 Join date : 07/11/2012 Kraj : port charles, la, us
Naslov sporočila: Re: port charles library Tor Jun 25, 2013 3:34 am
tag, adrianna
Prav počasi se je sprehajal med policami in vsake toliko iz kakšne potegnil knjigo, jo prelistal, jo postavil nazaj in postopek ponovil. Nazadnje je bral nekega češkega pisatelja, katerega imena niti slučajno ni znal izgovoriti, in stikal je za kakšno njegovo knjigo, pa je med policami našel samo to, ki jo je pred nekaj dnevi hlastno prebral. Imel je nekaj časa, njegov prihajajoči teden je bil skorajda prazen z izjemo sredine popoldanske in petkove jutranje izmene. Zdelo se mu je, kakor da bi morda izredno prijalo, če se loti nečesa, če se loti branja ali pisanja, ki sta se v njegovem življenju nenehno vzajemno izpopolnjevala, se spremljala, odkar se je navdušil za literaturo. Če je pomislil, kako prekleto nerazgledan je bil, ko sta z Marion še živela v tistem svinjaku, ki ga je imenoval dom, se je samemu sebi zagabil. Ideja takratnega življenja je bila povsem boleča, dihjemajoča in konstantna, nikdar je ne bo pozabil. Hujša od tega je bila ideja, da bo živel brez svoje sestre, ki je bila zanj kot zrak, ki ga je dihal; in vendar je življenje pri rejniški družini, kjer je pristal, prineslo kakšno boniteto ali dve. Čeprav je vsak večer malodane hlipal za Marion, se je naučil spoštovati umetnost. To je bilo nekaj, česar ne bi začutil, vzgib v srcu, ki ga ne bi spoznal, če se njegovo življenje ne bi odvilo točno tako, kot se je. In za to – če za nič drugega – je bil izredno hvaležen. Po nekaj korakih je povsem naključno iz vrhnje police potegnil Ovidove Metamorfoze in jih odprl na naključni strani. Poezijo je spoštoval, antično toliko bolj. Kakor da bi njegovo telo nenadoma prevzelo nekaj nenavadnega, navdih iz preteklosti, izpred tisočih let, ki ga je povsem pretresel. Nekoliko se je namrščil, kakor da bi potreboval trenutek, da se vrne na svoje mesto. To bo bral, dobro. To je dobro. Nekoliko se je zagugal na mestu, nato pa se obrnil in se napotil proti pultu, kjer je sedela simpatična Adrianna Bradford. Nista se poznala povsem dobro, a dekle mu je hitro priraslo k srcu, kakor mu je marsikdaj prirasel k srcu kdo, za katerega še ni povsem vedel, če je vreden zaupanja. Bila je simpatična. Bila je ljubka. Delovala je nekako.. kakor da bi se nekaj skrivalo v njem, nekaj podobnega, kar je začutil pogosto v sebi. Kar je pogosto videl pri sebi. »Hej,« je nerodno postal pred pultom, knjigo je položil predse in s prsti potapljal po lesu. Dvignila je pogled in nasmehnil se ji je, upajoč, da mu bo znova ponudila nekaj svojega časa, kakor je to včasih počela, ko ni imela veliko dela. Zdaj ga gotovo ni imela; ura je šla proti sedmi zvečer, knjižnica je bila skorajda povsem prazna, pa saj ne, da bi se pretirano oziral po tujcih, ki so se znašli na enakem mestu ob enakem času. Opazil je samo ljudi, ki so mu kaj pomenili. »Tole bi si sposodil,« je nato povsem brezpomensko pojasnil; navsezadnje je bilo menda vendarle očitno, ko pa se je ustavil tukaj s to knjigo. »Imaš danes veliko dela?« se je nato precej nelagodno pozanimal, ker je želel navezati pogovor, pa ni imel pojma, kako. Ni ji hotel jemati njenega dragocenega časa, se je pa želel pogovarjati.. če se je, seveda, želela tudi ona.
adrianna bradford librarian
Število prispevkov : 21 Reputation : 4 Join date : 19/06/2013 Kraj : port charles, louisiana
Naslov sporočila: Re: port charles library Sre Jun 26, 2013 1:12 am
tag, gael
ljubezen do tega kar je počela ni izvirala iz dela samega ampak bolj iz ljubezni do prostora. svoj delovni prostor je namreč poznala do potankosti, nič čudnega, v njem je namreč preživljala svoja otroška leta. po več ur je prebila med policami, večkrat se je usedla kar na tla in kar požirala besede iz otroških knjig, ki so se kmalu spremenila v mladinske, dokler je ni zmotila ali knjižničarka ali pa...njena mama. še vedno se spomni dne, ko jo je najprej pripeljala v mestno knjižnico. nikoli ne bo pozabila ljudi, ki so bili takrat tam, kaj vse sta prelistali z mamo, tistega vonja. adrianna se večkrat, ko ni nikogar več, sama sprehaja po knjižnici in poskuša začutiti tisto kar je zgubila že dolgo nazaj. svoj vzor in sebe. tisto malo dekletce, brez težav, svobodno, nezafrustrirano, ki se spusti v svet domišljije in ugasne svet okoli sebe. velikokrat se je po končanem dnevu zaklenila v knjižnico, ugasnila vse luči razen tiste pri pultu. sesedla se je na tla in odprla knjigo, ki si jo je rezervirala in komaj čakala da jo prebere. velikokrat, ko ni želela domov kjer bi bila sama, je prespala kar tam in se zbudila tik pred obratovalnim časom, da je odprla vrata in nadaljevala z delom kot da je šele prišla. čeprav je bila sama v obeh primerih je ta prostor je imel zanjo poseben pomen. iz neznanega razloga je čutila vse, ki so zapustili knjižnico. ko je bila mlajša je verjela, da vsak pusti delček sebe v knjigi ki jo prebere. današnji dan ni bil nič drugačen od drugih. ritual se tudi danes ni spremenil in adrianna je pridno urejala še zadnje papirje za jutrišnjo dostavo novih knjig. v mislih ji je odzvanjala beseda potrdi, ko je že stotič pritisnila na tisto presneto tipko. končno je bilo naročilo končano in iz fotokopirnega stroja so prihajali škripajoči zvoki, ki so oznanjali konec muk. segla je še po papirju, ki je zdrsel iz mašine na njeni levi in se podpisala na tanko črto. skoraj prepričana je bila, da ni nikogar več zato se je za trenutek odločila glavo nasloniti na svojo roko. v polsekundi, ko je zaprla svoje oči pa je nad sabo zaslišala moški glas. glavo je hitro povzdignila in njen namrščen izraz se je hitro spremenil v prijazen nasmešek. »hej,« je ponovila za njim le z drugačnim tonom. gael mckinnely. lagala bi, če bi rekla, da si od vseh ljudi, ki prihajajo in odhajajo iz knjižnice ne bi zapomnila njega. pravzaprav jo je velikokrat spominjal nanjo. sicer o njem ni vedela veliko, večkrat pa sta poklepetala ob pultu. v knjižnici je preživljal skoraj toliko časa kot ona in bil je eden tistih ljudi, ki so v njej največ časa preživeli, ko ni bilo nikogar več. gael je vedno pogosteje postajal njena družba ob večernih urah in, če je prav pomislila je bil on tisti, ki je zlomil njeno rutino... na nek način no. ponavadi je sama ostajala v prazni knjižnici, zdaj, nekaj večerov zapored pa je čas zabijal z njo on. poprijela je za knjigo, ki jo je položil na pult. ošinila je naslov preden je knjigo obrnila, da je kodo vpisala v računalnik. »feeling poetic i see,« je komentirala njegovo izbiro knjige a takoj po izrečenih besedah zmajala z glavo. zakaj se vedno obnaša tako presneto nerodno? knjigo je položila nazaj na pult in sogovorniku namenila prijazen nasmešek. »ja, v bistvu je bil kar naporen dan, jutri pridejo nove knjige,« precej skromno je odgovorila na njegovo vprašanje preprosto ker jo je nekdo po dolgem času vprašal po njenem počutju, tudi če je bilo to le iz vljudnosti. »zadnjič, ko sva ostala zvečer tu sem potem našla tisto knjigo, umetnost ljubezni, če se spomniš?« je poskušala še sama navezati pogovor. ni bila navajena takega odnosa, z gaelom sta večino časa preživljala skupaj sredi noči, pa še to je bilo le nekajkrat. kakorkoli, vedno sta s pogovora o knjigah skočila na tematiko, ki je glavna pri tistih pogovorih ob treh ponoči. tvoji strahovi, cilji, spomini,... čeprav drug o drugem nista vedela veliko sta po drugi strani ogromno. »pridi ti grem pokazat,« spravila se je na noge in stopila izza pulta ter rjavolasca prijela za roko in ga popeljala skozi nežno osvetljene police. »tadaam, ovidij je bil strokovnjak za ljubezen,« je zamomljala s priokusom sarkazma, čeprav je bilo nekako res. celotna pesnitev govorili o tem kako spoznati svojo ljubezen in jo tudi ohranjati. svetlo rdečo knjigo je porinila proti gaelu in se namrščila. ni vedela, če mu bo všeč, umetnost ljubezni je za nekatere predhodnica sodobne kamasutre. ni hotela da bi mu bilo nerodno ali pa da bi mislil, da je nekakšna s seksom obsedena ženska. »si bral bukoliko? vergilij, pastirske pesmi...« je ubrala varnejšo izbiro in se sramežljivo nasmehnila. »smešno, vse svoje sorodnike, prijatelje in sebe je postavil v vlogo pastirjev,« je nadaljevala in se zahihitala sama pri sebi. »zakaj se ne morem jaz spomniti česa takega? mislim, ti bi bil tak postaven pastir ohh,« se je pošalila in ga rahlo udarila v ramo, prešinila jo je misel in njen obraz je pridobil privdih resnosti. »hej, samo enkrat si omenil ampak, a še vedno pišeš?« enkrat sta se pogovarjala o svojih otroških željah vključno s to, da je bila adrianna pri svojih sedmih odločno prepričana, da bo enkrat avtomehanik. vprašljivo se je zazrla v njega in nekoliko povesila glavo. spoznal se je na literaturo, bilo je precej predvidljivo pravzaprav.
