Tag: Beautiful emma
Comment: It's a start of a beautiful realationship haha  
Words: 619

»Da DRAGA,« je v sitnem glasu in s skremženim obrazom dejal Scott. Bil je namreč en redkih večerov, ki ga je moral, ne glede na vse izgovore, preživeti s svojo ženo, s katero pa, roko na srce, v zadnjem času nista bila v najboljšem odnosu. Že res, da sta skupaj vzgojila otroke, s katerimi so hodili na razne nedeljske izlete, ali pa sta bila v visoki družbi v podeželskem klubu in kramljala o politiki in gospodarstvu, a teh časov že dolgo ni bilo več. Nekje sredi te poti sta se enostavno razšla. Pa ne fizično, ampak v glavi. Ni bilo več tistih nežnosti, kot so priprava zajtrka v postelji, ali pa prinašanja manjših darilc iz potovanj, ves blišč ki ju je nekoč obdajal, se je nekega dne nehal svetiti. In kot sta bila včasih unikat, sonce srede megle, sta bila sedaj le vsakdanji, nepomembni miši v množici sebi podobnih parov. Le da ti pari ni so imeli takšnih problemov drug z drugim, kot sta jih imela ona dva … no saj Scott o tem ni nič vedel.
Bil je večer Founder's families charity play. Bila je ena izmed vsakoletnih tradicij v mestu, ko so ustanoviteljske družine priredile dobrodelno igro v teatru. Sponzorirale so celotno igro, izkupiček od prodanih vstopnic pa je bil namenjen osnovnim šolam, ki so potrebovale obnove, novih potrebščin ali kaj podobnega. Predstava se je igrala cel teden. Ta običaj so pričeli kake šest let nazaj, ko je stari oče njegove ljube žene potožil, kakšno bedno stanje vlada v eni izmed osnovnih šol, v kateri pa je po naključju delal njegov dobri prijatelj. Tisto leto je bila prvič organizirana predstava, ki je doživela velik odmev, pa ne samo v domačem mestu, pač pa je glas segel tudi v sosednja mesta. Karte so šle za med in tako je bilo še vsako leto do sedaj. Scott je le upal, da se bo ponovil teden izpred dveh let, ko so zbrali vrtoglavih pol milijona ameriških dolarjev.
Kot rečeno, Scott je bil prisiljen cel večer kazati njegove bele zobe in biti vljuden, zgovoren, socialen, povrhu vsega pa še prijazen do svoje žene.
»Dam draga!!« je že v drugo zakričal iz spalnice, medtem ko si je zavezoval kravato. Emma je bila malce živčna, saj niso odšli ob dogovorjeni uri in bi se, po njenem paničnem mnenju, utegnilo zgoditi, da zamudijo. Ko je prihrumela v sobo in se drla, kaj toliko časa rabi se je razjezil.
»Kaj toliko časa rabim?! Saj si mi sam rekla, da tista srajca in kravata ne spadata skupaj, potem si mi zamorila še za čevlje, ni čudno da bomo pozni, če se pa vašemu veličastvu ni obleka po godu!«
Zdavnaj so že minili časi, ko sta te barvno usklajevala in držala pod roko na takšnih večerih in tokrat ni pričakoval nič drugega. Te manjše zbadljivke pa so postale del vsakdana pri njihovi hiši. Ko jih je limuzina odložila pred teatrom, se nista nič obotavljala, ampak sta šla direktno skozi stranjsko vrsto, ki je bila rezervirana posebej za ustanoviteljske družine, v lobi, kjer je nastopal blišč in obenem beda visoke Charelstonske družbe. Ženo je takoj pozdravil nek čeden ter mlad mladenič in ji ponudil kozarec šampanjca. Ko se je odpravil ponj, ji je siknil.
»Ali je to eden izmed tvojih novih cipic, s katerim te še nisem zalotil v najini postleji?« Stopil je korak bližje in ji šepnil. »Jaz bom otroke raje odpeljal na kozarec soka, da ne bosta priča kurbarjenju visoke družbe iz prve roke.
Vedel je, da se ne sploh ne trudi popraviti odnosa s svojo ženo. Ni vedel, ali naj se zato počuti slabo ali ne. Prijel je otroka, da bi ju peljal do bara, a je zvonec že oznanil, da se bo predstava začela.

Tag: Emma
words: malo mal, ampak ok 487

Čeprav je dobro vedel, da stavek o ljubimcih ni resničen, je bilo nekaj v njenem glasu, kar ga je prepričevalo v nasprotno. Tega si ni znal razložiti in si konec koncev sploh ni hotel, saj je vedel, da so ženske bitja, ki jih nikoli ne bo popolnoma razumel. Na njene beseda, da ga ljubi, ji ni odgovoril, kako bi tudi lahko, če pa je sam vedel, da je v resnici nikoli ni zares ljubil. Vse skupaj se mu je zdela le farsa. Odmaknil je roko in glavo, nato pa se obrnil proti njej in ji rekel, da bi rad gledal igro.
V predstavo seveda sploh ni bil zainteresiran. Spraševal se je, kdaj je zgubil apetit za kulturno udejstvovanje in prišel do sklepa, da ravno v času, ko je začelo v njegovem zakonu škripati. Tu so bili samo pomembneži, katerih bele nasmeške si je ničkolikokrat želel zdrobiti z ročnim udarcem, a kaj ko bi potem pristal za zapahi. »Sami hinavci in prevaranti,« si je rekel. Pogledal je ženo in imel občutek, da joče. »A le zakaj? Saj je že nekaj časa tako kot je. mogoče zaradi igre?« Nazadnje jo je videl jokati leto dni nazaj, ko je njen nečak dobil levkemijo. Otroka sta se nemirno presedala na stolu, vse skupaj je postajalo že dolgočasno. Na srečo je kmalu sledila pavza. Odkorakal je ven, kot so ga nesle noge. Na poti iz stranišča ga je prestregla žena in ga vprašala, če se lahko pogovorita. To nikoli ni bil dober znak. Vedno je načenjala kakšne resne debate, za katere ni imel niti najmanjšega interesa. Otroka je ta čas dal v varstvo ene izmed bankirk v njihovem mestu, gospe Jones. »Prijazna stara gospa,« si je rekel. Zvlekla ga je v nek kot zraven stranišč. »No vsaj nisva na stranišču tako kot lansko leto,« ji je zabrusil. Šele sedaj je doumel, zakaj tako rada rešuje stvari na javnem mestu. Tako ji tudi pobegniti ne more na podeželski klub.
Vprašala ga nekaj in medtem, ko je v glavi pripravljal vprašanje, ga je začela poljubljati. In to kako! Že lep čas ni doživel kaj takega od nje. »Očitno ji ni do pogovora,« je sklepal iz situacije. Začel jo je poljubljati nazaj, ne vedoč ali si to sploh želi. A kmalu je bilo prepozno. Med poljubljanjem se je že v drugo oglasil zvonec, kar je pomenilo, da se je predstava že začela, posledično pa, da nikogar več ni na stranišču. Dvignil jo je z rokami pod stegni in nesel v enega izmed stranišč. Roke je že položi eno na njen vrat, drugo na njeno zadnjico in jo nežno stiskal. Za sekundo sta prenehala s poljubi, pogledal jo je in že mu je začela odvezovati kravato, sam pa si je začel odpenjati gumbe na srajci. Slišal je, kako je Emma za njegovim hrbtom zaklenila vrata kabine v kateri sta bila in ob tem pomislil.
"Šment, v kaj se spuščaš Scott. V kakšno godlo si zašel sedaj."