mariott hotel

Naslov sporočila: Re: mariott hotel Sob Jun 15, 2013 6:42 am

tag, brian smitten 1

ni si utegnila misliti, da bo do tega prišlo tako hitro, in vendar je imela, odkar se je vrnila v to od boga prekleto mestece, kovček v pripravljenosti. za dan, kakršen je bil današnji, ko se ji je svet počasi sesul. sovražila je ta kraj, sovražila je poglede neznancev, kar najbolj pa je sovražila hišo, v kateri je odraščala in spomine, na katere jo je ta hiša vezala. naletela je na družinske albume, ki jih je njena mati tako spretno odpravila od pogleda oči in jih spravila na police v kleti, kamor nikoli ni zahajal nihče. enega je odprla, bolj zaradi radovednosti in nikakor zaradi sentimentalnosti. prav nič ni pogrešala svojega življenja. tako je listala skozi slike, nazadnje pa se je skrušila na hladna tla in hlipala, preden je album zabrisala v steno, se pobrala, osušila lica in izginila. v hotelu si je vzela sobo, kjer je imela namen ostati, dokler se hiša ne proda, dokler ne bo končno imela razloga, da se spravi od tod. zdelo se ji je, da so se ji ključi zarezali v kožo, tako močno jih je stiskala v dlani, ko se je vzpenjala po tujih stopnicah, ki so bile vendarle bolj domače, kot njeno življenje v thompsonovi hiši. alexandrov zaskrbljeni klic, ki ga je prejela, jo je še toliko bolj spravil v stanje zamaknjenosti; razumel je, da vse ni dobro, in vendar ni razumel, da je del težav tudi on sam. ni se želela poročiti z njim, imela ga je rada, a že davno ga več ni ljubila. iskreno se je.. spraševala, če ga je sploh kdaj. morda ga ni nikdar, morda jo je začetna navdušenost nad njim pustila v zmotnem prepričanju. ignorantska zaljubljenost; saj ne bi bilo prvič. v sobi je prespala popoldan, okoli šeste zvečer se je zbudila in v sobo naročila buteljko belega. edino, kar se je tisti dan zdelo količkaj smiselno. pijanost, sladka, toksična omamljenost, ki jo bo odnesla stran od vsakdanjih skrbi, ki so jo pestile. nazadnje je prižgala televizor, skorajda po pomoti je pristala na kanalu, kjer so pravkar predvajali eno izmed serij, v katerih je nastopila. ujela je prizor, ki ga nikdar ni videla. njen obraz je žarel, bila je tako.. tako srečno je delovala. ni se ji zdelo nenavadno - ogledovati si lasten obraz na ekranu, ne, nenavadno je bilo zgolj to, kako je bila lahko popolnoma drug človek in kako je lahko šla skozi tisoče faz, ko je bila pred kamero, v resničnem življenju pa je bila tako.. tako žalostna. nekaj trenutkov je pustila kanal prižgan, nenazadnje pa se je naveličala lastnega obraza - in preklopila na cnn, kot da bi ji svetovne katastfore pomagale k sprostitvi. nekaj časa je preprosto ležala tam, s prvim kozarcem vina v roki. pila ga je počasi, a željno, hotela je.. kaj, še sama ni vedela, kaj natančno je hotela, a približek k temu bi bila utopitev v tem majhnem kozarcu. nazadnje je bil prazen, postavila se je na noge, da bi ga znova napolnila, nato pa je nekdo potrkal po vratih hotelske sobe. počasi, skorajda previdno se jim je približala.. in jih nazadnje odprla. »brian,« je zamrmrala, ko ji je po nekaj trenutkih postalo jasno, koga ima pred seboj. »kako.. kaj počneš tukaj?« je zamomljala s pristno zmedenostjo v glasu.

Naslov sporočila: Re: mariott hotel Sob Jun 15, 2013 7:39 am

tag;katie, dear
note; <3

klic najboljšega prijatelja ga je res presenetil, glede na njegov ton, s katerim ga je sprejel. bil je precej zaskrbljen in nervozen, ter po prvih uvodnih stavkih, je lahko spoznal da se gre zadeva o njegovi ljubi zaročenki. ni mogel reči ne, ko ga je prosil, če izkoristi svojo prisotnost v port charlesu, da preveri malce pri njej in poskrbi za njo, če je že res tako zelo na tleh in bil je res pripravljen to storiti. očitno so mu zadnje tedne bile vloge skrbnega in odraslega človeka pisanega na kožo in je poleg mirjenja sina znal miriti tudi odrasle ljudi. kdo bi si mislil, da bo postal tako sposoben v psiholoških dejanjih, ter sprejemati podobne podvige na način, ki ni vseboval alkohola s seboj. nekako je predvideval tudi da je katie že sama po sebi poležavala v hotelski sobi s steklenico vina pred seboj, ter njegove dodatne količine res ni potrebovala, ker tako ne bi ničesar rešila in to zagotovo ni bil način s katerim je alexander hotel da poskrbi za njo in tudi sam ni imel namena. lance je že ob jutru bil pripeljan v njegovo rodno hišo, kjer so starši bili popolnoma navdušeni nad prvim vnukom, ki ga sicer na takšen način niso pričakovali, a roko na srce tudi sam ni pričakoval da se bo hotel znebiti maddy in ji pojasniti da ni stabilna oseba, nato pa bo ona rekla da je noseča. prekleto, bil je nerazumen in zaletav, ter preveč željan neke svobode in ni še bil pripravljen na poroko, a tudi kreten ni bil in otrok ni bil ničesar kriv, še manj pa njune nepazljivosti. zato je bilo edino pričakovano, da je vzel stvari vsaj tokrat veliko bolj v svoje roke, se situacijo spopadel in sedaj izgubljeno iskal svoje mesto pod novim soncem. navsezadnje bi mu res prav prišlo, če bi bila maddy tu in bi vedela kako in kaj naj s sinom in bi on bil tisti privesek zraven, ki še zase ni znal skrbeti. vendar ne. karma je bila res nastrojena proti njemu in je njegovo podzavestno željo po svobodi deloma izpopolnjena, a pod preveliko ceno. maddy je hotel živo, a ne kot del njegovega življenja.
ošinil je uro na svojem zapestju in bil prepričan da je katie sedaj zagotovo v svoji sobi in je ne bi zaman čakal pred zaprtimi vrati. samo vstal je s svojega udobnega kavča, ki je bil poln hitro nabavljenih igračk, ter se odpravil na cesto pred njegovim stanovanjem, kjer je imel parkiranega svojega jeklenega konjička, čeprav bi se do hotela lahko odpravil tudi peš, navsezadnje port charles ni bilo kilometrsko mesto, da bi bilo potrebno res vzeti podzemno železnico samo zato da lahko prideš iz enega kraja na drugega. prav zato je bil bolj pristaš manjših mest, kot večjih, ter je bila muka živeti v toronu. ob poslušanju lokalnega radia se je peljal po znanih ulicah in kmalu pristal na parkirišču mariott hotela. zagotovo je moral biti pred leti zgrajen, ker ga sam ni poznal, a je na srečo njegova mama bila dovolj na tekočem, da mu je znala ob jutru pojasniti pot in je sedaj bil tu ob pravem času in na pravem mestu. vstopil je skozi vrtljiva vrata, stopil do receptorja, mu zamrmral ime in priimek gospodične katero je obiskoval in nato se že z dvigalom peljal nekaj nadstropjih navzgor, dokler ni z glasnim trkanjem po lesenih vratih zmotil njen mir. skoraj bi pomislil, da je ni, a se je njena glava kaj kmalu pojavila pred njim. » tebe sem prišel preveriti, « je dejal z osvežujočim nasmeškom na obrazu, ko je gledal v notranjost njene sobe in ali ga bo spustila mimo ali ne. » lahko si misliš, da je tvoj ljubi zaročenec v drugem mestu precej zaskrbljen zate in za tvojo dobrobit, a ker ne more biti tukaj sem jaz njegov kurir, « se je spravil k pojasnjevanju, a da ne bi zvenel tako zelo uradno in kakor da je tu samo zato ker mora biti, je dodal na vse skupaj še pristno resnico : » pa tudi kot tvoj prijatelj sem tu. zagotovo bi kakšnega potrebovala. «

Naslov sporočila: Re: mariott hotel Čet Jun 20, 2013 3:49 pm

tag, brian smitten 1

Bila je nekoliko namrščena, a ni trajalo prav dolgo, da se ji je posvetilo, zakaj je Brian pravzaprav tukaj. Kako to, da se je prikazal na vratih njene hotelske sobe. Kako to, da je zdaj znova nenadoma del njenega življenja, čeprav je bil, roko na srce, vedno bolj Alexov prijatelj kot njen. Bil je dober človek, prijeten človek, človek s smislom za humor in ljubečim nasmeškom na obrazu. Sprejela ga je kot lastnega prijatelja, a vedela je, da to počne za njenega zaročenca. Alexandra je skrbelo zanjo, seveda, nič manj ni pričakovala, a vsekakor si ni mislila, da bo poslal lakaja, da njegovo delo opravi namesto njega. Sama bi svoje prijatelje veliko preveč spoštovala za takšna naročila; a to je bil njen zaročenec. Nič slabega ni mislil, nedvomno, istočasno pa ni mislil skorajda nič. Nič kolikokrat je povozil želje in občutja drugih na račun lastnih. Seveda ga ni znala ljubiti; slepila se je iz dneva v dan in se prepričevala, da bo nekoč srečna. Nasmehnila se mu je, ko ji je pojasnil, kar je tako ali tako po nekaj trenutkih uspela predvidevati, in nekoliko bolj na široko je odprla vrata, na katera se je do tedaj nežno naslanjala. Utrujeno se je nasmejala ob njegovem dodatnem pojasnilu; da, tudi to se ji je že davno sanjalo, a zdelo se ji je lepo, da je pojasnil, preprosto v primeru, da vendarle še vedno ne bi razumela. Pa je. O, še kako dobro. »Zares si dober prijatelj,« se mu je znova nasmehnila s taistim otožnim nasmeškom, nato pa vrata odprla na strežaj, da je lahko vstopil v hotelsko sobo. Počakala je, da je bil v notranjosti, nato pa je za njim nežno zaprla vrata in se za trenutek naslonila nanje, kakor da bi bilo v njeni glavi nekaj ekstremno težkega, kar je sleherni trenutek njenega življenja potrebovalo nekakšno.. podporo. Globoko je bila ranjena, četudi tega ni ravno ponosno kazala. Ranjena iz toliko nenavadnih razlogov; nesrečna iz še večjega števila teh. »Prosim,« je po nekaj trenutkih zasanjanosti nakazala z roko po prostoru, »Počuti se kot doma.« Njen dom je njegov dom. Samo, da to pravzaprav ni bil njegov dom, še manj njen, pač pa bedna hotelska soba, ker se je v njeni lastni hiši zdelo kot v najbolj vročem krogu pekla. »Ravno..« je nekoliko zadržano spregovorila, kakor bi imela pomisleke, če je primerno, da tako govori pred njim; a bil ji je blizu. Trenutno je bil edini prijatelj, ki ga je imela. Spodobilo se je. »Ravno sem se namenila po nov kozarec vina,« je pojasnila in iz mize privzdignila prazen kozarec, ki ga je prejle odložila, kot v nekakšni simbolični zdravljici. »Nisem ravno v stanju za.. kakršnekoli medčloveške odnose. Morda bo bolje, ko zvrnem še kakšnega,« je nato pojasnila s tistim istim nasmehom, ki je pričal o mizernosti njenega trenutnega razpoloženja. Z nekaj precej sanjavimi koraki je bila pri majhni vitrini, kjer je bilo spravljenih nekaj dodatnih kozarcev. Še enega je vzela iz nje, nato pa se je vrnila do police, kamor je, ko si je natočila prvi kozarec, nalila vino. Nato je pristopila k Brianu in mu v roke položila kozarec. »Mislim, da se bom tudi tebi zdela veliko bolj prijetna, če zvrneš kakšnega,« je nato zamrmrala in brez, da bi čakala na njegovo morebitno zavrnitev, je v njegov kozarec nalila vina. Enako proceduro je ponovila z lastnim kozarcem, nato pa je steklenico odložila na klubsko mizico pred kavčem. »Sedi,« mu je preprosto namignila, nato pa se je še sama namestila na precej udoben kavč, kjer je prej posedala sama.

Naslov sporočila: Re: mariott hotel Čet Jun 20, 2013 10:59 pm

tag;katie, dear
note; <3

mogoče ni bil ravno prava oseba katero bi obupan zaročenec pošiljal dekletu na vrata, ko ima sama očitno težko obdobje in sam ne more biti tam fizično ob njej, da bi ji nudil pravo oporo. mogoče bi bilo boljše za njegovega prijatelja, da bi našel v mestu kakšno njeno bližnjo prijateljico, ter bi skupaj prebrodili kar je katie morala prebroditi ob kozarcu vina in romantičnih komedijah. ob trenutku, ko pa je odprla vrata in se je zazrl v njen obraz, pa se mu je zazdelo prav da je on tu in da bo zmogel to opraviti kar se da najbolje in jo spraviti vsaj deloma na noge, čeprav se je resnično morala zgolj sama. zato tudi ni imel namena vstopiti in ji govoriti neke oslarije, ampak biti zgolj tam, spiti kozarec ali dva vina, ter preprečiti kakšno hujše stanje njene duhovnosti, čeprav je nekako dvomil da se bo pognala čez okno in naravnost na tla hladne ulice ob hotelu. ni bila takšne vrste osebe, toliko jo je že uspel spoznati, četudi je bil v veliko tesnejših odnosih z njenim bodočim možem, a je na trenutke ujel tudi čas z njo in kratkotrajni pogovor. » ja ? baje je genetsko v moji družini, « se je z veliko bolj vedrim nasmeškom odzval njenemu komplimentu, če je njene besede seveda lahko vzel v tej smer, o tem kakšen prijatelj je. vstopil je v njeno hotelsko sobico in se za trenutek razgledal po prostoru iz neke navade in ne dejanske želje po tem da bi videl kakšne sobe so oddajali tu. za sabo je slišal kako so se vrata zaprla in nekako ji je bil hvaležen da ga je sprejela in ne nemudoma postavila pred vrata. to bi si seveda lahko privoščila, če bi si želela samote in biti stran od vseh ljudi, kar pa je v port charlesu bilo težko. tu so oboževali kakršne koli zgodbe in radi so domačinsko drezali v ljudi, ter še posebej so oboževali ljudi, ki so se vračali, saj so vedeli da imajo neko posebno polomijo za seboj v življenju.
» hvala, katie, « je dejal na njene besede in se še vedno malce razgledoval naokoli in stopil do okna da bi opazil njen razgled iz hotela na majhno domače mesto. » upam da te sedaj ne oviram pri popivanju, « se je simpatično obrnil proti njej in sledil njeni postavi in v pogled ujel kozarec o katerem je govorila. dobro da ni segal po svojih steklenicah in jih vlačil sem, kajti očitno jih je sama imela dovolj in prepričan je bil da alexander ob obupanem klicanju njega ni imel v mislih, da se napijeta skupaj z njegovo zaročenko in tako na najlažji način blaži njene rane, čeprav je prav to kar je sam velikokrat počel in lagal bi, če bi trdil da tega ni storil tudi sam, ko je maddy umrla in je otrok nekje v ozadju jokal. » to sem že lahko ugotovil. v nasprotnem primeru ne bi ravno sama posedala v hotelski sobi in popivala, kajne ? « videl je lahko po njej sami da ni bila čisto svoja in da je res preživljala neko težko obdobje. sam je precej dozorel v teh dveh letih odkar je bil oče in je vedel da je vse šlo za neko fazo, ki se je s časom res poboljšala in je čas res zacelil rane, a to še ni pomenilo da je sedaj optimistično tudi izbrisal brazgotine, ki so žal večne in vedno bodo. » daj no. prijetna si tudi tako sedaj, čeprav je težko gledati tvojo bolj žalostno podobo, a zato sem tu. « sprejel je njen kozarec ne glede na vse in ga kot nek poznavalec vin zavrtel na rahlo v svoji dlani in se nasmehnil. sedel je poleg nje na kavč in pogledal proti njej. » nate, « je zamrmral zdravico, ko je s kozarcem obstal nekje v zraku in čakal na njenega, da se bo slišal poznan trk stekla. » če ne bi alex klical ne bi niti vedel da sva v istem mestecu, « je načel pogovor, ki se ni tikal razloga njene žalosti. zdelo se mu je tako še najbolje.

Naslov sporočila: Re: mariott hotel Pet Jun 21, 2013 12:14 am

tag, brian smitten 1

Ko se je pošalil, se je široko nasmehnila; nekaj je bilo na njegovih svetlih očeh in na njegovem širnem nasmešku, da je tako zlahka za seboj potegnil še druge, ko so to najmanj pričakovali. Kot njo, zdajle. Morda je bil Alexander še preveč pameten; Brian je bil tip osebe, ob katerem je bilo težko ostati ravnodušen. Bil je simpatičen in prijazen, izredno prijeten sogovornik je bil in smehljal se je, da je moralo človeku postati toplo pri srcu. Poslal ji je pravega človeka. »Ne, ne,« je zmajala z glavo, ko je, predvsem iz vljudnosti, povprašal, če jo morda moti. »Pri pijančevanju je družba vedno dobrodošla,« je na obraz zarisala senco nasmeška, obenem pa z roko segla v lase, da si jih je malce razmršila. Najbrž je izgledala kot strašilo. Make up si je samo delno izprala, temni lisi pod očesoma od ne popolnoma izprane maskare, sta se še vedno risali na njenem obrazu, a na srečo sta bili bolj ali manj izginili. »Najbrž res ne,« je prikimala; če bi bila boljše volje, bi kozarec alkohola vsekakor potrebovala enako goreče, a najbrž bi pila kje zunaj, kje s prijatelji, kje, kjer ji ne bi bila edina družba cnn. Od trenutka, ko se je Brian prikazal na njenih vratih, se je preprosto počutila nekoliko bolj.. živo. Bil je dobrodošla sprememba v njenem osamljenem vsakdanu. »Vesela sem, da si tu,« se mu je iskreno nasmehnila, ko sta že bila pri tem. Prav je bilo, da ve, da je hvaležna, četudi ni bila ravno cvetlične volje. A dobro ji je delo, da je videla znan obraz, ki ni bil prav tako obraz popolnega imbicila. V Port Charlesu so se ji zdele take stvari povsem samoumevne, da je že skoraj pozabljala, kako lepo je bilo videti prijatelja. »Name,« je sarkastično ponovila njegove besede in se mu nasmehnila, kakor bi mu hotela vedeti, da ona sama vsekakor ni nekaj, na kar bi želela nazdravljati. Zadnje čase je v življenju sprejela same slabe odločitve in najraje bi se ustrelila v glavo, če bi bila dovolj nepremišljena. Tako si je lahko zgolj šla na živce, ker je toliko neumna. »Tudi jaz nisem vedela, da si doma,« je prikimala, čeprav ji je Alex večkrat povedal, da izvirata iz istega mesta. Briana prej ni poznala, niti vedela ni zanj; nikoli se nista srečala, pa četudi Port Charles ni bil ravno metropola, marveč prej mestece, kjer so vsi vedeli za vse. Ona zanj vsekakor ni vedela. Nagnila je kozarec in zduška izpila skorajda polovico; sladko vino je prijetno delovalo nanjo in zdelo se ji je, da preprosto mora biti pijana, da bo lahko vsaj nekoliko boljše volje. Kaj pa je bilo narobe z malce toksične omamljenosti? Prav nič. »In kam si dal malega?« se je pozanimala in se nasmehnila, da bi še sama nadaljevala z debato, čeprav ji je iskreno, po prejšnjem izpitem kozarcu, že začenjalo postajati vroče v lica. Kmalu bo pijana. Sijajno. »Menda ga nisi pustil samega zgolj zaradi mene?« Malemu je bilo ime lance, star je bil.. dve leti? In spoznala ga je dvakrat, čeprav zanjo ni imel posebnega interesa. Tudi Brian ga praviloma ni jemal s seboj – tistih parkrat pa je naredil izjemo.

Naslov sporočila: Re: mariott hotel Pet Jun 21, 2013 11:04 pm

tag;katie, dear
note; <3

presenečalo ga je da z katie ni že poprej imel kakšnih stikov. pred njegovim odhodom v toronto, pred alexandrom in pred njegovim otrokom. port charles je sam imel še za veliko manjšega kot je sicer bil, odkar je prestopil prag kanadskega letališča in se zazrl v pravo betonsko džunglo, ki je nosila ime toronto. pa vendarle spet ne tako zelo majhno, kakor bi nekdo pomislil. bilo je le tako majhno, da je mestna skupnost poznala skoraj slehernega člana, da so se ženske v svoji okolici dobivale na kavah ali se sprehajale po ulicah in nakupovale, ter pri tem tarnale o svojem življenju, o otrocih in opravljale druge, ki niso bile takrat z njimi in njihovo življenje. možje so se tu nekje dobivali na pivih in v barih gledali tekme, ali pa skupaj popravljali pri kakšnih hišnih opravilih. bilo je le toliko majhno, da so se otroci med seboj skupaj igrali in še deset let kasneje nekoga grdo gledali zaradi uničene igrače. in v vseh tej manjšini je sam uspel spregledati katie. izhajala sta iz istega mesta, a se nista poznala. tu se je postavilo tisto pravo vprašanje o veličini port charlesa ali o njegovi nekdanji ozkoglednosti, ko je videl zgolj nogomet in svojo družino, ter kasneje samo še ohranjanje svojega statusa športnika pred trenerji in dekleti. kako zelo klišejsko je zvenelo njegovo življenje. katie je bila mlajša od njega, nekaj je moralo biti tudi na temu, saj ga veliko mlajša dekleta od njega niso zanimala in je mogoče zato na šoli niti ni opazil in nikoli ni pritegnila njegove pozornosti,a je imel veliko mlajše brate in sestro, vsaj preko njih bi se lahko navezal kontakt. pa se ni. mogoče je bilo tako bolje. v tistih letih ni bil kaj prida, glede na sedanje stanje, ki tudi ni bilo na višku, je pa bilo deloma boljše. » to se pa strinjam s teboj, čeprav bi alex lahko poskrbela za kakšno boljšo, glede na to da sam nisem že dolgo ponočeval in pijančeval skupaj, da je vprašanje če ne bom prvi zaspal na kavču, « je dejal v njeno smer z namuznjenim izrazom na obrazu. lance je že mogoče bil pri očetu in ga ta del ni skrbel, a tu se je hitro kaj razvedelo in mnogi bi si narobe razlagali, če bi na ušesa navlekli, da je prespal v hotelski sobi pri zaročeni ženski. » tudi jaz sem vesel da sem tu. včasih prija odrasla družba, « se je odzval na njeni hvaležni ton glasu, ter se brez nasmeška, zgolj z milino na ustnicah obrnil proti njej in jo pogledal za trenutek ali dva.
zdelo se mu je da je ton njenega glasu na mestu in da zagotovo ni hotela nazdravljati nase, vendar sam zdravice ni spreminjal in je vztrajal pri svojem, ko je je radoživo gledal in ji dal vedeti da nikakršnega zanikanja ni hotel slišati. » da, končno nazaj doma. « ni se ga lotevalo posebno navdušenje, zgolj lažje mu je bilo s sinom tu, kakor pa če bi ostala v torontu. za malega bi seveda bilo več možnosti, a njemu bi težko uspelo brez domače pomoči, saj ni mogel biti sam tako zlahka kos energičnemu fantku. » pri očetu je. po njegovih besedah je rad z njim, ker ga pomladi in vrne nazaj v otroška leta, « se je odzval na njenem vprašanju o njegovem otroku in se očetovsko nasmehnil. da, oče je rad preživljal čas z njim. vsi njegovi otroci so odrasli, ter je tako ostal sam. mama je davi umrla za rakom na dojkah in ves svoj čas je preusmeril na njih, sedaj ga je lahko na prvega vnuka in upal kmalu na slednjega, čeprav je bil za tokrat prepričan da ne bo prihajal z njegove strani. » ne bi se ga niti drznil. z njim še ravnam v rokavicah in vedno poskrbim da ima neko varstvo, če jaz ne utegnem. je pa res da sem po klicu alexa takoj iskal nekoga, ki bo pazil nanj, da sem lahko prišel sem. saj vem da je alex po mojem delal iz muhe slona, a odkloniti nisem mogel in tudi ugaja mi ponovno snidenje s teboj, « je odvrnil. » kakšne načrte imaš ti za naprej ? dvomim da boš ostala tu. mogoče kakšna nova igra ? «

Naslov sporočila: Re: mariott hotel Sob Jun 22, 2013 10:08 pm

[tag] emily [word count] 572

Winstona je poznal od malih nog. Verjetno je to bil glavni razlog, zakaj se je sploh še ukvarjal z njim, medtem ko so vsi ostali že obupali. Winston je bil, milo rečeno, kreten in neverjeten idiot. V ženskih očeh resda ni izgledal pretirano napačno, a tukaj je bilo potrebno upoštevati faktor, da lepe ženske navadno padajo na njemu podobne barabe, ki jih bodo prej kot slej nekako zajebali. Verjamejo, da bodo prav one tista ena izjema v njihovi postelji in bodo prejele luksuzno priložnost, da se med njegovimi rjuhami valajo več kot zgolj enkrat, eno samcato noč. Verjele so, da bodo dobile več kot nekaj uric dobrega seksa in bodo v svoje mreže za vse večne čase ujele zloglasnega samca. Kreten, torej. Ampak prenašal ga je, ker ga je poznal tako dolgo in ker je bolje bilo imeti enega ušivega šovinistva za prijatelja, kakor nobenega. Morda mu je občasno šlo na živce, kako ga je poskušal potisniti k sebi ob bok, da bi bil njegov wingman, ko ga to ni niti najmanj interesiralo. Edini poskus, ko sta se skupaj pred nekaj leti odpravila v enega od nočnih klubov v New Orleansu, se je končal s pretepom in pristala sta v kehi, da sta se čez noč 'ohladila'. In Craig ni bil niti slučajno kriv. Slutil je, da ima danes nekaj za bregom, ko ga je poklical pred dobro uro in mu naročil, naj se primaje do mestnega hotela, na recepciji pove, kdo je in usmerili ga bodo do njegove sobe. Vse skupaj je smrdelo po kakšni nepremišljeni Winstonovi ideji, toda zdaj je že stal pred vrati sobe številke 322 in pazljivo poslušal, če se je na drugi strani kaj odvijalo. Karkoli. Iskal je najmanjši šum, ki bi pričal o drugi prisotnosti. A nazadnje je v ključavnico potisnil v vrata in stopil notri. Naročeno je bilo, naj bo tukaj točno ob osmih, in stopil je v prazno hotelsko sobo.

Na bližnji omarici ga je čakal oguljen list papirja, popisan s prijateljevo pisavo. Vzel ga je v roke: '20.15. Odpri vrata.' To je bilo vse, kar je pisalo na lističu in zmečkal ga je v pest ter vrgel nekam vstran. Res bi lahko vedel bolje, se z leti že navadil na to, da se bo njegov prijatelj moral vedno igrati določene vrste igric, ki bodo njega samega spravljale v zadrego in večen obup. Očtino je bilo neizmerno težko razumeti, da nekaterim ljudem enostavno ni bilo to letanja naokrog za ženskimi krili in izpostavljanja. Videl je, da se na malem vozičku nahaja steklenica ohlajenega šampanjca, luči pa so bile nastavljene na nekoliko zadimljeno jakost. Lahko bi še pravočasno odšel, sploh ko je pričel počasi ugotavljati, kaj bi tokratna Winstonova ideja utegnila biti. A na vratih je že nekajkrat potrkalo in prisilil je svoje noge, da so se pomaknile ena za drugo, v obotavljivih zadržanih korakih, vse do vrat. Ni se trudil z opazovanjem čez kukalo, marveč je samo odprl vrata in napravil hiter korak nazaj. ''Napačno sobo imaš,'' je hitro zatrdil svetlolaski, ki je stala pred njim in gledala navzgor vanj. ''Človek se tukaj hitro zmoti. Eno nadstropje ima vsaj dvajset sob in te zlate številke na vratih se tako bleščijo, da jih ne moreš res razločno prebrati. 323 iščeš? Naslednja vrata so,'' je drvel skozi besede in že pričel zapirati vrata pred njenim nosom. O bog, kaj je bilo z Winstonom narobe, da ga je spravil v nekaj takega?

Naslov sporočila: Re: mariott hotel Ned Jun 23, 2013 4:13 am

sama pri sebi je tiho zavzdihnila, medtem ko je preverila svoj izgled v ogledalu, ki je zavzemalo steno dvigala. izgledala je brezhibno – v ravno dovolj oprijeti rdeči obleki, da je poudarjala njeno telo, hkrati pa ni vzbujala vtisa, da je bila karkoli drugega kot elegantna svetlolaska, namenjena kdove kam. njeni lasje so bili rahlo skodrani. ni marala zapletenih stvari – tudi njena ličila so bila kar najbolj preprosta, kar je pomenilo poudarjene trepalnice in rdeče ustnice. na srečo je imela dovolj prediren odtenek modrih oči, ki so same po sebi zahtevale dovolj pozornosti. poslala je nasmešek svoji podobi; morala se je zbrati, imela je delo in morala ga je opraviti dobro, čeprav je bilo to vedno znova težko. vedno znova se je morala potruditi za vsak nasmešek posebej; za vsak kompliment in vsak pogled je morala zbrati dovolj moči in to… to ji je očitno dobro uspevalo. njena lepota je bila dovolj; tako se ni rabila preveč truditi. zatrla je jezo, razočaranje in vsa ostala čustva ter bila tisto, kar so hoteli in pričakovali od nje. pa čeprav njena današnja stranka ni imela pojma, kaj se bo dogajalo. njegov prijatelj je rekel, da je to presenečenje. tudi prav; ker je bila ona res najboljši približek darila, kar ga je bilo mogoče nekomu dati. na skrivaj je pričakovala nekoga čudnega, ki je očitno potreboval pomoč prijatelja – ampak ni imela pričakovanj. nikoli jih ni imela; tako je bilo lažje.
obstala je pred vrati hotelske sobe, zajela sapo, na svoj obraz zarisala polovičen nasmešek in potem potrkala. ni trajalo dolgo, da je odprl. pred njo se je znašel rjavolasec, najbrž njenih let. spregovoril je hitro – očitno ni imel pojma, kaj je njegov tako imenovani prijatelj pripravil zanj. spretno je zakorakala v notranjost sobe; mimo njega, ravno dovolj, da je z dlanjo ošinila njegovo kožo pri tem. odložila je torbico, nato pa pogled uprla vanj. »322. natančno tam sem, kjer bi morala biti,« ga je zavrnila; njen glas je bil topel in prijeten, ko je stopila do njega in se naslonila na vrata – ravno toliko, da jih je moral zapreti – z njo v sobi in ne pred njo, kot je to nameraval izvesti. s pogledom je zdrsnila po njem ravno dovolj nevsiljivo – tako, kot je to znala. bil je privlačen tip s tistimi razmršenimi lasmi in nekoliko zmedenim izrazom na obrazu. »živijo, craig,« mu je namenila svoj nasmešek – tistega najbolj očarljivega, najbolj privlačnega, ki je topil moška srca in zaradi katerega je bila pri svojem delu tako dobra. počasi je naredila tistih nekaj korakov do njega in svoje modre oči upirala v njegove. »winston ti pošilja svoje pozdrave,« je zamrmrala, ko se je ustavila pred njim. to ji je naročil – to je morala reči, to je bil del dogovora. bil je preveč presenečen, da bi lahko karkoli storil, ko se je njena dlan uprla ob njegov prsni koš, da ga je z neko odločno nežnostjo potisnila ob vrata in mu nato pritisnila počasen poljub na vrat – na tisto točko, ki je človeku poslala mravljince po hrbtenici. na točko, ki jo je emily tako dobro poznala. nikoli ni začela s poljubom na ustnice – ti so bili preveč precenjeni za začetek. in ona… ona je bila na nek način dovolj erotično bitje, da se je tega zavedala.

tagged: craig. smitten 1

Naslov sporočila: Re: mariott hotel Ned Jun 23, 2013 8:03 am

[tag] emily [word count] 664

Ni se nameraval slepiti in samega sebe prepričati, da je dekle pred njim zares zgrešilo sobo. Ura je odbila osem in petnajst minut in ona je bila oseba, kateri je moral odpreti vrata. Ni mogel preprosto spregledati, kako se je obleka ovijala okrog njenega telesa in poudarila prav vsako najmanjšo in najbolj pravilno oblino. Rdeča tkanina je delala čudeže in ni dvomil, da bi marsikateri moški padel na kolena v trenutku, ko bi odprl vrata. Izdal jo je njen pogled. V njem ni bilo niti trohice nesigurnosti ali oklevanja – tukaj je bila z namenom in njena glavna tarča je bil on. Winston mu je večkrat poskušal podtakniti vsa možna dekleta, večino časa ga je zgolj provociral in njemu je bilo vseeno. Malce so se mu le smilile dekline, ki jih je zavračal kot po tekočem traku, vendar niso razumele, da mu ni bilo do izkoriščanja in brezskrbnega seksa pozno v noč. Ni bil najbolj nedolžno bitje na svetu in vsekakor je videl že nekaj golih ženskih teles, jih občutil in okusil. Ampak to je bilo drugače. Ona je bila tukaj zaradi denarja in ni vedel, čigavo ponižanje bo večje. Njegovo, ker jo bo poslal naravnost nazaj skozi vrata. Ali njeno, ker ji ne bo dal vedeti, da ga je impresionirala na katerikoli način. Morda je ga malo, a zgolj ščepec. Izgledala je kot simpatično dekle, tam okrog njegovih let. In pot si je utrla kar mimo njega v notranjost najete hotelske sobe, kakor da ni rekel nič, kakor da je ni odslovil v svojem nerodnem slogu. Obstal je, ko je njena dlan oplazila njegovo, nato pa se počasi zasukal proti njej in vendarle zaprl vrata. Tega pogovora niso rabili slišati vsi gostje. ''Ne. Vidiš, tu se motiš,'' je pričel, ko se je naslonila na vrata in subtilno postavila celotno telo na ogled.

''Nisem te klical,'' je takoj zatrdil in ko je izgovorila njegovo ime, je vedel, da je vedela tudi ona. Verjetno si je zdaj mislila, da mora biti z njim nekaj hudo narobe, da potrebuje prijatelja, ki zanj kliče dekleta na poziv in jih vabi v sobo. Ali že samo zato ker ni sposoben seksa najti drugje in mora biti z njo. ''Da, Winston. On te je klical. Morda bi morala govoriti z njim in ga obvestiti, da te je poslal na napačen kraj?'' je predlagal, čeprav je v njenem pogledu videl, da je bila pripravljena na vse možno upiranje. Očitno se je njegov prijatelj potrudil in jo dodobra obvestil o tem, na kaj točno utegne naleteti na tokratni misiji. No, posiliti ga ravno ne bo mogla, a raje bi videl, da takoj dojame, da se ne bo zgodilo nič in je bolje, če samo odide. ''To je bila njegova izprijena ideja, ne moja, gospodična –'' je zamolknil, ker ni poznal njenega imena in prav njemu podobno je bilo, da je bil prekleto vljuden s prostitutko. Sklonil je pogled proti njeni dlani, ki je našla svoje mesto sredi njegovega prsnega koša in ga potisnila nazaj proti vratom, obenem pa se mu približala do tiste mere, da ju je ločevalo le nekaj tkanine. ''Ne razumeš – '' je poskusil znova, ko so njene ustnice rahlo zdrsele prek njegovega vratu in na nekem mestu pritisnile dokaj prijeten poljub. Dobro, morda ne bo ravno mogel v nedogled skrivati fizične reakcije na njeno bližino. Vendar to ni spremenilo ničesar. ''Nehaj,'' so se njegove dlani ovile okrog njenih podlahti, da jo je pomaknil malce nazaj, si dal ravno dovolj prostora za dihanje. ''Morala boš oditi. Žal mi je,'' je zatrdil znova s tokrat odločnim tonom in vidno jezo v očeh. ''Ne bom zanikal – si čudovito dekle, ampak... jaz nočem tega. To je bila njegova neslana šala, neka butasta kazen zame, zgolj zato ker nisem kot on in ne skušam spraviti vsake mimoidoče ženske v posteljo. Žal je izkoristil tebe in... um, koliko – koliko ti je dolžan?'' so besede komajda šle z jezika, ker je res ni hotel spravljati na poniževalen nivo. Kakor da je bila kaj manj od njega.

Naslov sporočila: Re: mariott hotel Ned Jun 23, 2013 8:47 am

bil je skoraj ljubek, ko se je takole začel upirati. prav, vedeti bi morala, da bodo z njim težave. v trenutku, ko ga je zagledala, bi to morala dojeti, ampak bila je prepričana, da je poznala moške njegovega tipa. glasni in odločni, nato pa so se stopili ob enem samem poljubu. včasih je bilo vse tako predvidljivo, da je imela občutek, da nastopa v predstavi. vedno isti scenarij z nekoliko drugačnimi igralci in scenami. ampak načeloma je bilo isto; dolgočasno, vse je vodilo k eni stvari in emily se je, po pravici povedano, ob tem že skoraj dolgočasila. sprejemala je normalne stranke, počela je normalne stvari. nič ekstremnega, nič divjega. k vragu, v knjigi agencije je bila zapisana kot elegantna svetlolaska iz srca evrope. sicer ni vedela, koliko je bila nemčija res srce evrope, ampak ta pojem bi lahko pomenil karkoli in zato je bil opis povsem primeren. »ni me klical,« se je mehko zasmejala; ne posmehljivo, zgolj tako, da je nakazala, da jo misel na to zabava. »nisem ena izmed deklet, ki jo lahko kar tako pokličeš,« ga je sedaj ošvrknila z glasom. kot da bi bila užaljena, ker je domneval, da je na tako nizkem nivoju. da je ena izmed tistih, katerih številko je bilo mogoče najti v časopisu. zdaj je postajala nejevoljna. morda je bila dekle na klic, kot so jim rekli, ampak bila je na visokem nivoju. in imela je svoj ponos. on pa… on pa takole. kakšen kreten. namrščila se je ob pridevniku, ki ga je uporabil. izprijena?
potem pa je ovil svoje dlani okrog njene kože. morda se je za trenutek v njenih očeh pojavila čista, popolna panika; ob tej potezi, ki jo je nenadoma v trenutku prestavila nazaj v preteklost; nazaj v nemčijo, kjer je tej potezi potem sledil udarec. zaradi spomina se je njeno telo nenadoma zdrznilo – komaj zaznavno, vsekakor je upala, da tega ni opazil. jeza v njegovih očeh, zoprne besede… v trenutku se je počutila obupno. kot da bi jo preteklost grabila in jo vlekla nazaj. morda je zato s takšno ihto iztrgala svoji roki iz njegovih in se umaknila s pogledom prestrašene srne v očeh. prekleto. prekleto, prekleto, prekleto, ne bi smela dovoliti, da bi ji to prišlo tako do živega. zalotila se je pri tem, da skoraj ovija roki okrog sebe – spustila ju je ob svojem telesu in s pogledom zavrtala vanj. »nihče me ni izkoristil,« je spregovorila – njen glas se je morda še nekoliko tresel od začetka, potem pa je bil spet njen običajen glas. »ni važno,« je zavrnila njegovo zadnje vprašanje. sploh ni delovalo tako, ampak on tega ni vedel. seveda ne. jeza jo je nenadoma minila, ko je izginil tudi strah. zavzdihnila je, potem pa mu obrnila hrbet in zakorakala do postelje, se znebila svojih čevljev z ubijalsko peto in se usedla. »prav, torej, kaj je tvoj problem? zakaj prijatelji najemajo dekleta zate?« se je pozanimala, nato pa se je bosa sprehodila do šampanjca in vzela dva kozarca ter ju napolnila. »boš? ne moreš me kar tako napoditi,« je skomignila z rameni, ko je naredila nekaj požirkov in se vrnila na posteljo. izpraznila je svoj kozarec, nato pa nagnila glavo in ga premerila s pogledom. »oh, in kaj je narobe z mano? so ti bolj všeč rdečelaske? rjavolaske? moški?« se je pozanimala s polovičnim nasmeškom na obrazu, medtem ko mu je pomignila, naj se ji pridruži na postelji. saj ga ni nameravala pojesti, za božjo voljo. skoraj se je počutila tako, kot da bi bilo vse v redu. kot da se ne bi nič zgodilo, kar bi jo spravilo v skoraj panično razpoloženje. v pretvarjanju je bila dobra.

tagged: craig. smitten 1

Naslov sporočila: Re: mariott hotel Ned Jun 23, 2013 9:59 am

[tag] emily [word count] 547

Niti za trenutek ni nasedel njenemu zvenkemu smehu in prekalkuliranim zlaganim besedam. Seveda jo je klica, le kako drugače bi takole mimogrede in spotoma našla vrata hotelske sobe, kjer bi se po največjem možnem naključju nahajal on – sam samcat in čakajoč na osebo, ki bo prišla ob določeni uri. Kakor pregnano, da bi takrat prišla mimo, vedela, da je sam in mu delala družbo. Ji je res deloval tako neverjetno zabit, da bi nasedel na kaj takega? ''Nisem mislil nič slabega,'' je zdrdral odgovor, ko je opazil, da so se njene ustnice naenkrat ukrivile rahlo navzdol. Res ni bil njegov namen, da bi jo prizadel ali ponižal. Lahko je razumel, da je bil to njen poklic. Ni mogla biti samo ena od Winstonovih bivših, ki jih je poklical in jim obljubil nekaj v zameno, da se prikažejo tukaj in spijo z njim. Ni točno vedel, koliko denarja je prejela in kaj je bilo njeni agendi za nocojšen večer. ''Ampak vendar si. Dekle na poziv. Nisem neumen. Winstonove bivše ga preveč sovražile, da bi naredile uslugo in spale z mano. Torej si nekdo posebej najet za njegovo šalo,'' je nadaljeval. ''To je zanj samo šala. Njegov poskus, da bi me spravil v zadrego in uspelo mu je. Ampak ti ne rabiš biti del tega. Gnili prijatelji so pač gnili prijatelji. Nihče ne bo vedel, kaj se je zgodilo. Oba se lahko uspešno pretvarjava, da si bila tukaj za eno zanič rundo seksa in to je to,'' je zaključil. Bo zdaj opazila, kako mirno ji je dal dovoljenje, da o njem govori kar hoče? Da naokrog razširi malo morje možnih govoric – da je impotenten, da je zanič, da ne dostavi željenega.

Dlani je umaknil, kakor da se je opekel, ko jih je sama iztrgala stran. ''Oprosti,'' je hitro izrekel opravičilo, četudi ni vedel, kaj točno je napravil narobe. Želel jo je ustaviti, preden bi naredila napako. Od nekdaj je bil dober opazovalec. Ker ni rad sodeloval v dogajanju, je stal ob stranski črti in spremljal preostale. Opazoval njihove gibe, mimiko, poteze, govorico telesa – večinoma za človeške kipe, ki jih je občasno izdeloval, četudi so bili do neke mere umetniško popačeni z njegovo domišljijo. A dejstvo je bilo, da mu njen odziv ni odšel. ''Hotel sem te samo ustaviti, nič drugega,'' je zatrdil in potne dlani obrisal navzdol ob oguljene kavbojke, ko se je nerodno prestavil na mestu in pogledal naokrog. ''Pravzaprav te je. Zaradi njegovih problemov z mano, si ti v središču dogajanja in samo sredstvo za dosego njegovih ciljev,'' jo je popravil in zdaj sam stopil mimo nje, ko mu ni podala njenega imena. ''Ljudi se da izkoristiti na več kot en način,'' je zamrmral besede, ki niso bile mišljene ravno za njena ušesa. Gledal je, kako so njeni čevlji pristali na tleh, in res si je želel, da bi jo lahko nekako zaustavil. A izgledalo je, kakor da je njena volja povsem samosvoja sila, ki se ne bo prilagajala nikomur. ''Ne mislim spati s tabo. Ali početi karkoli drugega. Od tega ne odstopam,'' se je namrščil in tokrat je tudi previdnost izginila iz njegovega glasu. Zakaj ni razumela, da je noče tukaj? Ne nje, ne sebe. ''Imam pomembnejše opravke, kakor je plačevanje seksa,'' je ostro izjavil in prezrl njen namig, naj se ji pridruži. ''Vrata, gospodična. Odidi.''

Naslov sporočila: Re: mariott hotel Ned Jun 23, 2013 10:34 am

»vsekakor je zvenelo tako,« mu je namenila senco nasmeška, ko je zatrdil, da ni mislil nič slabega. pajade. »kot da bi kdorkoli komerkoli delal uslugo, če bi spal s tabo,« je zavila z očmi. resno, že en sam pogled nanj je bil dovolj, da bi se določena dekleta najbrž bila pripravljena vreči pred njega. bil je privlačen. morda toliko bolj, ker se tega ni zares zavedal. na njem je bilo nekaj osvežujočega, čeprav je bil po drugi strani tudi popoln idiot. a temu popolnemu idiotu je uspelo, da jo je presenetil. ljudje je niso zlahka presenetili – sploh ne, odkar je okrog sebe tako skrbno zgradila svoj oklep in bila točno tisto, kar so hoteli, da bi bila. ampak nikoli ni bila presenečena. in kljub temu, ta čuden, nenavaden rjavolasec jo je ujel nepripravljeno in zdaj je bila tukaj, večer pa se je odvijal v povsem tretji smeri. opazovala ga je s pogledom, ki je bil sprva hladen, potem pa je nakazoval, da se svetlolaska pravzaprav zabava. »oh, zaradi tebe zvenim tako poceni. naj ti razložim ponovno: deklet, kot sem jaz, ne moreš poklicati. vredne smo veliko več, kot bi si kadarkoli mislil. nismo samo seks igračke – od nas se zahteva toliko več in v tej igri je ogromno denarja… ampak navsezadnje, to te niti ne zanima. samo pazi in me ne postavljaj na nivo navadnega dekleta na klic,« je bil njen glas hladen. kaj za vraga? na to je bila občutljiva. bila je pametno dekle, ki je moralo početi marsikaj, da je lahko preživelo. pojma ni imel, kdo je bila in kakšna je bila njena zgodba. zasmejala se je, najbrž povsem nepričakovano. »in zanič seks, resno? se res tako nizko ceniš ali imam pri tem kaj opraviti jaz?« se je pozanimala z nasmeškom na obrazu.
»človek kot cilj in ne kot sredstvo… nisem pričakovala, da boš na dan privlekel kanta,« se je namuznila in zmajala z glavo ob njegovih besedah. »in ne skrbi glede tistega prej,« je odvrnila pogled, medtem ko je njen nasmešek nekoliko zamrl. nikoli si ni dovolila odreagirati tako – nikoli si ni smela. prestrašila je sebe in najbrž tudi njega, kar je bilo naravnost trapasto od nje. »vajino prijateljstvo vsekakor deluje zanimivo,« se je zbrala in se spet ozrla proti njemu. »prav, no, umiri se. ne bom se dotaknila tvojega dragocenega penisa, tako da ne skrbi,« si ni mogla pomagati, da se ne bi nasmehnila. počasi je drsela nazaj v svojo kožo. stran od tistega dekleta na klic, ki naj bi ga predstavljala. »in poleg tega je vse skupaj že plačano. celo noč sem samo tvoja in ti… no ja,« je skomignila z rameni, nato pa se je zazrla proti njemu. »emily,« ga je popravila. jo bo še lahko obravnaval tako, zdaj ko je dekle na klic dejansko dobilo ime? ljudje so se včasih – včasih – po tem obnašali drugače. »in ne, ne grem kam. daj no mir,« je rekla, potem pa ga je ošinila s pogledom. »ne, čakaj, veš kaj? dolguješ mi nekaj. prenašala sem tistega kretena z navodili, prišla sem in vse, ti pa si bil samo grd do mene...« tega ni mogel zanikati. »poljub,« se je odločila, vstala in z roko segla v svoje lase. ni bila več odločno dekle na klic – na njej je bilo tokrat nekaj pristnega, ko se je ugriznila v ustnico. »samo en poljub,« je zdaj zamrmrala, ampak obstala na mestu. odločitev je bila njegova.

tagged: craig. smitten 1

Naslov sporočila: Re: mariott hotel Pon Jun 24, 2013 2:20 am

tag, brian smitten 1

Ob njegovih besedah se je tiho nasmejala in zmajala z glavo. »Potem sva prav zares popolna družba drug za drugega.« Predstavljati si ju je znala, čez kakšno urico, kako oba prav mrtva zaspita na tem hotelskem kavču in se zjutraj zbudita ob jutranjih novicah na CNNu. Spraševala se je, kaj je bilo takšnega na Brianu, kako je bilo mogoče, da je bil tako zelo prijeten. Dečki, ki jih je spoznala v Port Charlesu, so bili kot po pravilu kup nemogočih imbicilov; kakor so bili tudi vsi Alexandrovi prijatelji, ki ji jih je predstavil. Pa tudi velika večina moških, ki se je gibala v njeni smeri. On je bil povsem drugačen; spraševala se je, kako je bilo mogoče, da je ostal tako odkrit, tako iskren in prijazen, ko je bil vendar del nečesa tako nemogočega, kot je bila njihova industrija. Bil je.. popoln moški. Spravljal jo je v dobro voljo, česar niti slučajno ni pričakovala. »Toliko časa preživiš z Lancem?« ga je povprašala, ko ji je priznal, da je prijetna sprememba – preskok v odraslo družbo. Na njenih licih je počival miren nasmešek, Brianova družba jo je namreč pomirila veliko hitreje, kot bi utegnila pričakovati in veselje v njegovih očeh, ki se je pojavilo, ko se je debata zgolj dotaknila njegovega sinka, je bilo nemogoče spregledati. Kar zažarel je – svojega malega je imel iskreno in prisrčno rad in to se ji je zdelo vredno ogromno. »To je lepo,« je skoraj nekoliko zasanjano odvrnila; spraševala se je, če bi bila tudi njena starša srečna, če bi imela nekoč otroka. Kljub temu, da si je želela to verjeti, kar ni in ni mogla iz misli izbrisati njune podobe, njunega večnega razočaranja nad njo, večnega prezira nad vsem, kar si je želela, nemogoče strogosti in dejstva, da sta umrla, še preden bi se lahko primerno spokorili. Lažje ju je bilo sovražiti, kot pripisati krivdo sebi. Lažje je bilo reči, da sta bila preprosto slaba starša, kot pa priznati, da ji je žal, ker se niso nikoli primerno pobotali. Tako ali tako je imela v življenju preveč težav; misliti o tem, kako slaba je pravzaprav bila, ker ni bila pripravljena zakopati bojne sekire, je bilo naravnost uničujoče. »Brian..« Hotela je začeti, a besede so ji, zaradi morebitne neprijetnosti, ostale na koncu jezika. S čim si je zaslužila, da je z njo delal tako lepo, ko pa se nista poznala.. toliko dobro? Kako je bil lahko tako.. očarljivo prijeten? Hotela mu je povedati, hotela mu je reči, da je tako prijazen, da ga občuduje, da je neverjeten človek, a navsezadnje ni rekla ničesar. Po nekaj trenutkih je odmaknila pogled od njegovih sinjih oči, rahlo zmajala z glavo, kakor da bi bila povsem neumna zaradi tega, kar je želela reči, in dvignila kozarec k ustnicam, da si je lahko še enkrat primerno preprečila naval neumnih besed. »Samo nekaj časa bom še tukaj,« je mirno priznala in se znova namuznila, še vedno so se namreč njene misli osredotočale nanj. Na dejstvo, da najbrž še nikdar ni spoznala prijetnejšega človeka. »Dokler se hiša ne proda,« je dodala, kozarec je znova nagnila k svojim ustnicam. Kmalu si bo morala znova doliti. »Mislila sem, če bi se tačas pozanimala, če se lahko pridružim kakšni lokalni predstavi v delu. Zadnjič sem govorila s kolegicama, ki delata v teatru, in rekli sta, da bi bili zainteresirani v moje sodelovanje..« Počasi je skomignila z rameni, njen pogled je znova ujel njegovega. »Rada bi igrala. To me pomirja. Me osredotoči na stvari, o katerih rada razmišljam,« se je nasmehnila. Prav zares, to je bilo njeno življenje, v tem je bila dobra. To je bilo.. to je bilo zanjo to. »Kaj pa boš ti?« je nato vprašanje vrnila. »Imaš namen ostati tukaj? Ali se boš tudi ti kmalu vrnil v Toronto?«

Naslov sporočila: Re: mariott hotel Pon Jun 24, 2013 6:46 am

[tag] emily [word count] 676

''Nisem povsem prepričan, kaj naj bi to pomenilo,'' se je namrščil ob njenem komentarju. Da, ona bi napravila uslugo Winstonu, če bi ga zvlekla med rjuhe in pripravila do tega, da krši lastna načela. On bi napravil Winstonu uslugo, če bi sprejel ponujeni izziv. Vendar tega ne bo naredil. Toda ona je vse obrnila naokrog, tako da je izgledalo, kakor da uživa v tem, ko ga ljudje prosjačijo, naj jim ustreže. ''Skratka... vseeno se ne čutim dolžnega, da bi ti prav podrobno razlagal, zakaj točno te je Winston poklical sem. Zgodba je res nezanimiva in nadvse otročja,'' je hitro pometel s tem problemov, ker ne bo dekletu na klic razlagal o tem, da se ne rad spušča v socializiranje z drugimi ljudmi in je vajen govoriti zgolj s člani družine ter nekaj redkimi prijatelji. ''Prav. Torej mi povej tvojo ceno za eno noč in dobila boš dvojno vsoto, če odideš. Sam nikakor ne nameravam ostati v tem hotelu – lahko pa pokličeš koga drugega. Tvojega, um, fanta morda?'' je previdno vprašal. Saj so tudi prostitutke imele nekoga, kajne? Ojoj. Zdaj se je počutil samo še bolj krivega in sploh ni bil kriv. Naenkrat je lahko razmišljal le o tem, da jo tam nekje nekdo čaka in ona se razdaja drugim moškim. ''Nikakor ne mislim, da si seks igračka. Mislim, poglej se,'' je zadnje besede zamrmral v ne preveč prikritem občudovanju. Bila je čudovita, vsak je to lahko videl. ''Samo sklepal sem, da ti bo bolje, če boš krivdo za neuspeli posel zvrnila name,'' je v obrambi odvrnil, ker se raje ne bi spuščal v debato o tem ali je dober ali ne v postelji.

''Kanta?'' je ponovil ime za njo in v hipu je od nikoder privihralo tisto sramotno dejstvo, da je šolanje obesil na klin po končanem prvem letniku srednje šole in začel početi 'svoje stvari'. ''Ne vem, kdo je to,'' je zamrmral s pogledom nekam v stran, od vseh prostitutk je moral Winston najti neko izobraženo prostitutko z nabritim jezikom in neverjetnimi sivozelenimi očmi. ''Sploh se ne gre za moj dragoceni penis. Zakaj moraš vse obrniti na seks?'' je naenkrat tudi njegova miroljubnost našla svoj konec, ko se je sunkovito obrnil proti njej. ''Gre se preprosto za to, da tvoj 'posel' vidim kot izkoriščanje. In ga ne podpiram in v njem ne želim sodelovati. Ne gre se za moj penis ali mojo spolno usmerjenost, gre se le zato da si zaslužiš veliko več kot je nekaj zelencev od kretenskega Winstona,'' je zadajal besedo za besedo, da bi končno razumela, da se niti slučajno ni šlo za seks. Šlo se je za vse prej kot to. In da, res ni verjel v prodajanje ljubezni in res je preziral vse povezano s prostitucijo. Vendar je lahko razumel, da je bila v ozadju neka zgodba, nek razlog, zakaj se je v to spustila. Delovala je kot simpatično pametno dekle. Torej, zakaj? ''Prav, Emily. Pa se pojdiva to igro. Kaj ti dolgujem? Denar? Prav, dobiš,'' je zavzdihnil in zmajal z glavo, ko je dlani uperil v boke in obstal ob postelji pred njo. Dekle v ozadju je za kratek trenutek pokukalo na plan, ko je segla med lase v komaj vidni nervozi. ''Kaj? Zakaj ti je toliko do tega?'' ni mogel verjeti, da je res še vedno vztrajala. Poljub. Res majhna stvar, malenkostna. In kolikor je vedel, bi morala biti v tem primeru tudi nadvse neosebna. ''Dobro... prav. Prav,'' je naenkrat izrekel in kdo ve, kako se je pripravil do tega, da je stopil pred njo. Nekaj mu je v mislih šepetalo, naj samo opravi s tem. A njegova dlan je prav nežno zdrsela prek njenega lica, ko je za uho potisnil pobegli svetli pramen in se previdno sklonil proti njej. Ne, ni zmogel tega opraviti neosebno in samo spraviti s poti. Njegove ustnice so se zgolj lahno dotaknila njenih in njen izdih je ujel vase. In to je bilo tisto, kar ga je pripravilo do tega, se je njegova dlan zakopala med njene lasje in jo je potegnil k sebe v poljubu, ki ni varčeval prav z ničemer.

Naslov sporočila: Re: mariott hotel Pon Jun 24, 2013 7:28 am

namenila mu je samo majhen, droben skomig ob njegovih besedah. ni bil prepričan in ona ni nameravala razlagati svojih besed. glede tega je vedno znala biti nepredvidljiva – včasih je lahko govorila in govorila, spet drugič pa je nekomu namenila samo nasmešek in s tem povedala vse. ponavadi ni toliko govorila, ko je opravljala svoje delo – ampak hej, saj ne, da bi jo to motilo. skoraj se je že znebila tiste drže, skoraj je pozabila, da je bil on stranka, ko pa je navsezadnje bil prav zanimiv po svoje. vsekakor nenavaden. samo nagnila je svojo glavo in mu namenila enega izmed tistih pogledov, ko je omenil zgodbo z njim in winstonom. vsekakor je bil boljši od svojega prijatelja – bolj normalen, manj zoprn in ni živel v prepričanju, da se svet vrti okrog njega. po pravici povedano je pričakovala nekoga dokaj identičnega winstonu – ampak bilo je dobro, da je bil drugačen. s svojimi očmi je zavrtala v njegove, ko je nadaljeval z govorjenjem. za nekoga, ki je njegov prijatelj opisal kot zadržanega, je vsekakor veliko govoril. »ne čutim se dolžno, da bi ti podrobneje razlagala dogovor, kaj šele moje osebno življenje,« ga je zavrnila, čeprav jo je za trenutek zbodlo, ko se je spomnila na nathana. ampak to ni bilo to – to ni bilo osebno. odrinila ga je iz glave in iz svojih misli. »preveč prijazen si,« je ugotovila po tem, ko ga je nekaj časa motrila s pogledom. bil je prijeten. bil je krasna oseba, dejansko, čeprav najbrž niti ne bi smela ocenjevati tega.
»immanuel kant. nemški filozof iz osemnajstega stoletja. zanimiv tip,« se je sama pri sebi nasmehnila in potem opazila njegov pogled nekam v stran, zaradi katerega se je čutila dolžno popraviti svoje besede. »ampak ne tako zanimiv, tako da ničesar ne zamujaš,« je skomignila z rameni. ob izgovarjavi imena je v poštev prišel njen nemški naglas. ime je izgovorila popolno – tega sploh ni opazila, tega ni nikoli opazila. potem pa je postal jezen in izbruhnil je, še preden bi sploh dojela, kaj se dogaja. sprva je postajala jezna ob njegovih besedah; skorajda besna, ker ni imel pravice govoriti o tem, potem pa se je zgolj žalostno, otožno nasmehnila. »ne poznaš me, craig. ne veš, kaj si zaslužim in česa si ne,« je potem le spregovorila, medtem ko je bil tokrat njen pogled uprt nekam v tla. na neko naključno točko, s katero se je lažje soočila. ni bilo pomembno. ne zdaj. pogled je spet dvignila, ko je dojel, kaj je hotela. poljub. dovolj preprosto, kajne? in vendar se je počutila nenavadno, ko se je nenadoma odločil in se ji približal. njene oči so mu sledile. njegova dlan je zdrsnila prek njenega lica. za uho je potisnil pramen njenih las. in potem je zaprla oči, ko jo je poljubil. že v naslednjem trenutku jo je potegnil k sebi, poljub pa se je nemudoma poglobil. bil je… tako nepričakovano divji, tako omamen in njeno telo se je avtomatsko privilo k njemu.
ni se več šlo za to, kdo je komu plačal in kaj naj bi se zgodilo. prepustila se je trenutku, ga s svojim telesom potisnila na posteljo in se nato znašla v njegovem naročju, ne da bi ga niti za trenutek nehala poljubljati. njena dlan je zdrsnila v njegove lase, medtem ko se je z drugo dlanjo oklenila njegovega vratu. mehko ga je ugriznila v njegovo ustnico in nato s poljubi nadaljevala čez njegovo kožo ter se ustavila pri njegovem ušesu. »kaj hočeš, craig?« je zamrmrala, tiho vprašanje, med katerim so se njeni prsti sprehodili čez njegovo kožo z neko nujo, ko je naslonila čelo na njegovo in pogled uprla naravnost v njegove oči. »iskreno,« je premaknila svoje ustnice tik ob njegovih, ko je spregovorila, medtem ko so si njene dlani utrle pot pod njegovo majico – pripravljene, da mu jo potegne čez glavo in odstrani kos oblačila, ki zdaj ni več imel smisla.

tagged: craig. smitten 1

Naslov sporočila: Re: mariott hotel Tor Jun 25, 2013 9:26 am

[tag] emily [word count] 579

''Oprosti,'' je zamrmral že vsaj petič in krivda se je nadvse uspešno naselila preko njegovega celotnega obraza. Razumel je njena pravila igre, čeprav mu jih ni razložila. Nobenega govoričenja in razgovorov o osebnih zadevah, že to da mu je povedala svoje ime, je bilo verjetno preveč. Morda se mu je zlagala. Vendar ji je 'Emily' pristajalo, sploh k njenim dolgim svetlim lasem in na videz ranjenem pogledu. A ti preblisku ranljivosti so bili nadvse redki. Večino časa je v pogledu ohranjala iskrico igrivosti in lahko se mu je samo dozdevalo, da je ta iskrica docela zaigrana. ''Pravijo,'' je z zavzdihom prikimal. Da, bil je velikokrat povsem preveč vljuden in preveč prijazen. Določene ljudi je to motilo, ker tega niso bili navajeni in so avtomatično sklepalu, ali da igra ali pa ima nekaj za bregom. In tako so si v glavo vbili, da ni vreden zaupanja in je navaden blefer. Spet drugi pa so ga pričeli provocirati. A njena izjava se je zdela kot zgolj preprosta ugotovitev. Nič drugega. Spoznano dejstvo, ki si ga je vtisnila v spomin. ''Nisem.... um, obesil sem šolo na klin. Zdelo se mi je, da obstajajo pomembnejše stvari kot so Kanti in kvantna fizika,'' je odvrnil in pristavil prisiljen nasmešek, ki naj bi prikril njegovo nelagodje. Kar mu ni uspelo ravno najbolje, a pravijo, da šteje že sam trud, četudi povsem jalov. ''Dobro opazujem, Emily, ena od mojih redkih vrlin,'' je napravil globok vdih, da je prekril prej poparelo jezo: ''In ti si zaslužiš več, kot je preživljanje noči z neznanci za nekaj zelencev.''

Njegove dlani so sprva zgolj lahno zdrsnile prek njenega obraza in res je nameraval zgolj oplaziti njene ustnice, oznaniti, da je bil to poljub in se ji odmakniti s poti, da bosta lahko zaključila ta večer po dogovoru. Vendar ni pričakoval, da bo okus tako sladek, tako dober. In kmalu ni šlo le za bežen dotik, temveč za bitko ujeti sredi poljubov in njegovo telo je brez ugovarjanja sprejelo bližino rdeče tkanine, v katero so bile omrežene njene obline. Samodejno je napravil korak nazaj ob njeni najmanjši indikaciji in kolena so klecnila pod robom postelje, da je sedel na njej in vihal njeno obleko daleč navzgor, da je čepela v njegovem naročju. Desnica je našla svoj kraj med dolgimi svetlimi prameni, ki jih je dodobra zdelal, levica pa je krožila prek svilnate kože njenih razgaljenih stegen vse do samega roba znatno privzdignjene obleke. Prekinil je iz vseh meja pobegli poljub in glavo nagnil rahlo nazaj, ko mu ju je uspelo ustaviti za sekundo ali dve. Njeni poljubi se niso ustavili na njegovih ustnicah. Nadaljevali so prek obraza in se ustavili tik kraj občutljive ušesne mečice. ''Iskreno?'' je nekajkrat zamežikal, ko je uspel razbrati njeno vprašanje, in pomaknil pogled nazaj na ustnice, ki so ga tako nepredvidljivo spravile povsem iz tira. ''Nočem te izkoristiti, nočem te izpustiti'' je namesto odgovora podal kontro, ki je vseeno povedala dovolj. Hotel je njo. Morda iz radovednosti, morda zato ker je čepela v njegovem naročju in ga poljubljala z strastjo, ki je nikoli ne bi pripisal dekletu na poziv. Zadržal je dih, ko so njene dlani zdrsele pod tanko majico prek trebušnih mišic in se tam ustavile. ''Prav,'' je prikimal in sam premaknil njene dlani rahlo nižje do roba kavbojk in zapetega pasu. Lastnoročno je majico potegnil prek glave in jo izpustil nekam ob sebe na posteljo. ''Vstani in sleci obleko,'' je spregovoril in ni imel pojma, od kje je prišla odločnost v njegovem ukazu. ''Čakam.''

Naslov sporočila: Re: mariott hotel Tor Jun 25, 2013 10:53 pm

tag;katie, dear
note; <3

ni si mogel misliti da bo bila katie v nekem bolj osamljenem okolju zares tako zanimiva in topla oseba za pogovor. mogoče ji je pri temu pomagal prej popiti alkohol, a občutje v ozračju je bilo veliko večje in veliko bolj resnično. » da, « je dejal z mehkim tonom svojega glasu usmerjenim proti njej v pričakovani odgovor, » lahko bi se tako reklo. « kot alexov najboljši prijatelj je bil vesel da si ni našel kakšne zategnjene in vase zagledane ženske. katie je bila res super dekle, kaj dekle, ženska in želel jima je resnično vse najbolje v zakonu, ki bo temeljil na nečemu bolj trdnem, kakor je njegov z maddy. saj jo je imel rad, a je ni ljubil z vsem srcem, ni je ljubil strastno in noro. včasih se je zaradi tega počutil krivo, a eno so bile misli, drugo pa je bilo tisto, kar je lahko srcu narekoval. v mislih je že imel sliko življenja z njo in sinom, v srcu pa tega ni bilo; bila je zgolj obveznost in naklonjenost do nje, mogoče nekje tudi hvaležnost. » kolikor mi delo dovoli in kolikor zmorem. nočem biti eden izmed tistih očetov, ki bodo zatopljeni zgolj v svoje delo in bodo otroci imeli pomanjkanje starševske ljubezni. eno je že izgubil, mojo toliko bolj potrebuje, « ji je z milim tonom v svojem glasu odgovoril in se ji nasmehnil. res je bilo lepo, trudil se je da je preživel kolikor je lahko, da mu je nudil vse kar mu je lahko. ni ga hotel razvajati in mu dati vedeti da je vse v življenju zagotovo, a tudi pomanjkanja ni hotel videti, ter je tako mnogokrat bil na tisti skrajni meji, ko ni vedel ali pretirava ali ne, kar je bilo najhuje od vsega. zanj je bilo pomanjkanje, ko ni dobil tistega kar je hotel, a sam je kot oče razmišljal odraslo in je včasih si res zaželel kakšno bolj stalno pomoč ob svojem boku. nekakšno pomoč, katero ne bi bilo potrebno plačevati, ter bi bila tam iz ljubezni do njega in njegovega sina.
» če se misliš zahvaljevati da sem tu in sem prijazen, je bolje da ne rečeš nič, « se je odzval mirno in iskreno na svoje ime iz njenih ust, » to ni nekaj kar zares potrebuje zahvalo. « ni potreboval zahvale z nobene strani, ne z njene in ne z alexove, saj je to počel iz svojih nekih ljudskih načel. nikoli zares ni bil mož, ki bi znal čustvovati in nuditi pravilno oporo, a je imel svoje druge načine in s temi je deloval tudi pri njej, ne zato ker bi dobil tisti klic, ampak zato ker je tako hotel. » si dobila že kaj potencialnih kupcev ? « je vprašal kakor da bi govorila o vremenu, ter ne o temi, ki je bila njej zagotovo težka, pa četudi je vsebovala zgolj besedo hiša. občutek pa je imel, da je bilo že tudi to dovolj. » to bi bilo super. z veseljem bi si prišel pogledati kakšno igro, če že zaradi tebe, « ji je odvrnil v njeno smer in si na ustnice narisal topel nasmešek, ko so sledile njene besede o ljubezni o igri, da je sam lahko z enim samim pogledom opazil tisto iskrico. » na toronto me nič več ne veže in tempo tam je veliko bolj nor kakor tu. ostal bom doma in si tu zgradil življenje zase in sina. ni ravno kakor da je kariera športnega novinarja lahko večja od mojega trenutnega stanja, kar se pa tiče da bi se vrnil nazaj na igrišče, je ideja prav tako opuščena. « ob iskrenem odgovoru je izpil še tisto malo vsebine vina in bil primoran seči po steklenici na klubski mizi in si previdno doliti še en kozarec izmed mnogih, ki bodo še definitivno sledili. » mislim da ne bi smela hiše prodati. ne glede na vse. mogoče boš kdaj v prihodnosti ugotovila da je svet res prevelik za ljudi iz majhnega mesteca in si boš zaželela da bi imela nekaj k čemur bi se lahko vrnila, « se je v tišjem tonu, skoraj v mrmranju, izvilo iz njega, ter bilo namenjeno v celoti njej.

Naslov sporočila: Re: mariott hotel Pet Jul 05, 2013 8:37 pm

zgolj skomignila je z rameni in se potrudila za brezbrižnost ob njegovem vnovičnem opravičilu. preveč je bil nežen; preveč zavzet v to, kaj je bilo po njegovem mnenju očitno prav in kaj je bilo narobe. in njeno početje – če ne celo ona v celoti, toliko bolj pa ideja tistega, kar je predstavljala – je bilo daleč od pravilnega. prav, saj se je zavedala moralne spornosti svojega početja, ampak takrat… takrat je bila to edina izbira, ki jo je imela. morala je nekaj storiti; ni bila dekle, ki bi se kar vdalo. in poleg tega so v njej našli ogromen potencial in denar, ki ga je služila, je vsekakor pomagal pri novem začetku zanjo in za njeno ljubljeno sestro. »pa saj obstajajo pomembnejše stvari,« se je strinjala z njegovimi besedami in misli usmerila tja. »ampak nikoli ne veš, kaj lahko pričakuješ od življenja. verjemi, če bi šlo vse po načrtih, bi se zdaj specializirala za kirurginjo…« je nenadoma obmolknila. njeni načrti, njene sanje iz prejšnjega življenja so se zdele predaleč, da bi lahko sploh govorila o njih. poleg tega ni smela. njene ustnice so se ukrivile v žalosten nasmešek ob njegovih naslednjih besedah. »ne veš, kaj si zaslužim. ne poznaš me,« je zavrnila njegove besede. njeno življenje je bilo velika zmeda in vsekakor tega ni nameravala pojasnjevati njemu.
njegovi poljubi… ni jih pričakovala, ne takšnih. prej bi rekla, da je svojo zahtevo izrekla zaradi radovednosti; če bo to storil, če bo izpolnil njeno drobno zahtevo. ampak strasti ni pričakovala; ne v takšni meri, prav tako kot ni pričakovala, da bo po njenem telesu zdrsel na tak način. njene ustnice so se razpotegnile v polovičen nasmešek ob njegovih besedah, izrečenimi s prepričanostjo, ki je od njega ne bi pričakovala. ne po vsem upiranju, ne po vsem govoričenju… a vendar, tukaj je bil, vanjo je strmel s tistim specifičnim pogledom v očeh, ki ga je poznala. a ni se šlo za denar; nekje med tem, ko se je mimo njega prerinila v sobo in poljubom, je to postalo nekaj več. ob njegovi kretnji je počasi odpela pas, njeni prsti so se lotili še gumba in počasi potisnili vstran zadrgo, preden je spet spregovoril in ni se obotavljala, ko je zdrsnila iz njegovega naročja in z dlanjo segla do zadrge obleke ter potem počasi stopila iz nje. to je bila ponavadi predstava; a vanjo običajno ni vložila toliko same sebe, ampak na njej je že tako ali tako bilo nekaj erotičnega; sploh v rdečem spodnjem perilu s temno čipko, za katero je prav dobro vedela, da ji pristaja. stopila je do njega, se ustavila pred njim in pogled uprla vanj. »in zdaj, craig?« se je mrmraje pozanimala, njen glas nekoliko hripav, ko je poiskala njegove oči. bil ji je všeč – in ne samo kot njena povprečna, običajna stranka.

tagged: craig. smitten 1

» wilmington hotel,
» peachtree street hotel,
» benjamin & cassandra [wilmington hotel]
» donna & nikolai [peachtree street hotel]
» lexie & maddox [peachtree street hotel]

mariott hotel

mariott hotel

Similar topics

Similar topics