bourbon street. rdečelaska si je morala priznati, da ji je bilo ime te ulice všeč, kar pa ne bi mogli reči za vrvež ter skorajšnji kaos, ki je vladal tam. v trenutku ko je odrinila težka, baročna vrata operne hiše jo je utrip tamkajšnjega življenja potegnil vase. mislila je, da bo trenutek blaženosti ki jo je prevzel ob plesu pred občinstvom trajal dlje: da bo tako kot po navadi še ure in ure po njem čutila mravljince in nezaželeno tremo, ki sta jo tako prekleto trpinčili vsakič, ko se je zazrla v ljudi pred sabo, v veliko zver z neštetimi očmi, uprtimi vanjo. ne da bi se zavedala se je komaj opazno stresla. pa vendar so bili spomini na trenutke ko je plesala dobri, pustila jim je, da so jo prevzemalo, jo greli in ji dajali vedeti, da bo to lahko naredila še enkrat; da bo lahko še enkrat plesala, poslušala publiko, poslušala ploskanje, namenjeno njej. počutila se je kot majhen otrok, ko je razmišljala o tem na tako nedolžen način.
val ljudi, ki so se tistega večera namenili iskat zabavo v ulico bourbona jo je odnesel s seboj. tudi če bi se mu želela upreti ji to ne bi uspelo; roke so jo premetavale sem in tja, ona pa se je prepustila toku. bila je preveč utrujena od nastopa, preveč predana v to, da je ta ogromna množica ljudi prevelika zanjo. vedela je da mora stran od tam, nekaj v njeni glavi ji je vztrajno prigovarjalo naj ostane tam, naj se prepusti. vedela je, da v tistem trenutku svojih misli in dejanj, ni mogla nadzirati. panika se je kakor zablodeli demon naselila v njeno glavo, medtem ko jo je sama poskušala zatreti. lahko bi si mislila, da bo po tolikih letih napadov le-te znala obvladati, svoja občutja ob njih potisniti v podzavest. na svoj obraz nadeti lažen nasmeh in se pretvarjati, da je se v najlepšem redu. ampak ne, ona tega ni bila zmožna. in ko je njena bit že visela na tenki nitki, ko je bila stoodstotno prepričana da se ji bo zdaj zdaj utrgalo, da bo zgubila nadzor nad sabo... takrat se je kot po navadi vse končalo. mimo nje je prišel komaj še kakšen človek in ne glede na to kako zelo se je trudila, ni mogla ugotoviti če so bili vsi tisti ljudje plod njene bujne, nenadzorovane domišljije. razpuščene in divje skuštrane lase ji je prečesala s prstom ter si jih na temenu spela v čop. spravila se je k sebi, morala se je spraviti k sebi; umirila se je. svoj obraz je za trenutek skrila v dlani, nato pa si nežno pogladila trdno spete lase. na njenem obrazu je zasijal komaj opazen nasmešek in šla je naprej, pozabila je na nebrzdanost svojih misli in pustila življenju, da teče dalje. in vse samo za to, ker je tako moralo biti.
ulica jo je nesla dalje. ni stopala hitro, a prav tako ne počasi, vedela je kam je namenjena in to dejstvo jo je pomirjalo. a ne toliko kot to, da je ta kraj, parkirišče, le še nekaj minut oddaljen od nje. dovolila le, da ljudje ki so hodili mimo nje kradejo njeno pozornost: zagrenjen policist, na pol razgaljena lajdra, džanki, ki se je z nečim zadeval pod drevesom... in ravnokar poklical njeno ime. obrnila se je v smer, s katere je prihajal glas ni bila hvaležna svojim mislim, da so ostale v glavo. "marion," je rekla veselo in pokimala, ko je dekle pred sabo dokončno prepoznala. za trenutek je poskusila pozabiti na joint v njeni roki in jo objela, svoje roke nežno ovila okoli njenega pasu. da, bila je iskreno srečna da je zopet srečala staro prijateljico, še posebej sedaj, ko se je skoraj bala biti sama. "in ta večnost je bila občutno predolga, mari, spremenila si se v pravo lepotico - kaj je zdaj to?" je rekla in stresala svojo glavo, da je njen korenčkast čop veselo poplesoval po zraku. pomežiknila je in si položila prst na ustnice. "pšt. nisem jaz tista s takimi prečudovitimi očmi." seveda, marion tukaj ni bila kar tako, ali pač? vsekakor ni sedela tam in čakala na to, da se bo prikazala beatrice. s pogledom je zaobjela okolico ter s privzdignjenimi obrvmi vprašala dekle ob sebi: "čakaš na avtobus? hej, saj te ogromne vreče sploh ne bodo šle čez vrata," je še zamrmrala s kančkom ironije v glasu ob pogledu na očitne rezultati rjavolaskinega nakupovanja.