NICOLAI CAIN NAVARRO

-

25 • MECHANIC • HUNTER PARRISH

vse se je jebeno spremenilo. jaz sem se spremenil, vsaj mislim, da nisem več takšen kot sem bil še kako leto nazaj, ne vem. še nekaj časa nazaj sem bil na srednji šoli in pogrešam tiste čase, takrat je bilo vse enostavno. bil sem popularen, igral sem lacrosse in bil sem zvezda, blazno sijajoča zvezda, sonce okoli katerega so se vsi, iz meni neznanega razloga, vrteli. ja, pogrešam tiste čase, takrat sem vedel vse, no vsaj mislil sem, da vem vse, šele zdaj se pa zavedam, kako zelo naiven in neumen sem bil, prav nič nisem vedel! ampak saj to sem šele pred kratkim ugotovil, potreboval sem kar nekaj let, da sem prišel do spoznanja, da nimam pojma kdo sploh sem. no, naj mi nekdo v obraz pove točno kako patetičen sem, prosim.

zdaj? zdaj večino časa preživim v delavnici, v celoti prekrit z umazanijo, saj veš olje sem in olje tja, nekaj benzina tako, da če bi kdo prižgal vžigalnik v moji bližini bi verjetno eksplodiral. no, mogoče pa bi bilo še najbolje, če bi se sam sebe raznesel v zrak, mogoče. se ti je kdaj zgodilo, da si se pogledal v ogledalo in začel razmišljati zakaj si sploh pristal na tem svetu, kako bolje bi bilo, če bi lahko enostavno evaporiral in te ne bi bilo več? si kdaj potegnil z britvico po licu, si s prstom obrisal kri in si predpostavljal kaj bi se zgodilo, če bi le nekoliko močneje potegnil po zapestju, kako bi tista kri pričela teči v potokih in pred tvojimi očmi bi se razgrnila črnina in v nekaj minutah bi vse izginilo? jaz sem, nekajkrat ampak na koncu vedno ugotovim, da sem strahopetec in tega nikdar ne bi mogel storiti, strah me je smrti.

kaj pa pravi gospa navarro na vse skupaj?

ni napačen fant, napačne odločitve je le sprejel v življenju. spominjam se, ko je bil mlajši in je s prijatelji tekal naokoli po igrišču in so ves čas brcali žogo, domov je vedno prišel s kakšno novo plavico ali popolnoma krvavim kolenom. tipičen otrok je bil, vsi so ga oboževali. ne vem kaj se je vmes zgodilo, z leti so se stvari nekako spremenile in zdaj ga skoraj ne prepoznam več, ni več tisti moj preljubi svetlolasi otrok, kot je bil nekoč. pogrešam ga takšnega, pogrešam kako se je stisnil v moj objem in mi razlagal kaj vse so počeli s fanti na igrišču in kako je med tekom padel in si podrsal obe koleni. bil je tako priden, naravnost prisrčen fant. zdaj pa pravi, da ima rad tudi fante, tako kot naj bi vsak normalen človek moral imeti rad punce. šokirana sem bila, ko mi je to povedal in jasno sem mu povedala, da to ni normalno! saj bo že še prišel k pameti, vsaj upam, no.

sovražim jo, naravnost sovražim njo in očeta prav tako, kretena sta oba!

vem, da nisem normalen in vem, da ima prav in je razočarana nad mano. nisem se jaz tako odločil, četudi ona verjame, da sem se ampak se jebeno nisem! zakaj bi se kdarkoli odločil, da si bom iz nenada otežil, sicer pred tem tako blazno preprosto, življenje, zakaj?

enkrat sem bil z moškim, samo z enim. takoj sem moral pod tuš, počutil sem se naravnost gnjusnega in sovražim ta pofukan občutek. poskusil sem zapreti oči vmes, si predstavljati, da to kar počneva ni prav nič napačnega ampak v sebi sem vedel, da se to ne bi smelo dogajati, ne moški z moškim, to ni prav! ampak ne morem se spremeniti, seveda sem bil tudi z ženskami ampak srce hoče nekaj drugega, nekaj kar je glava oznanila za napačno in to je moje prekleto breme.

glava in srce se ne strinjata, jaz ne vem več kaj naj si mislim. mogoče bi res bilo boljše, če bi kar izginil nekam, daleč stran.

drugače sem še vedno precej podoben kot sem bil v srednji šoli. zavedam se svoje privlačnosti in včasih to pretirano izkoriščam. mogoče bom zato vedno sam, le kdo bi me prenašal, ko pa večino časa preživim bodisi v delavnici, kje zunaj na zabavi ali doma pred ogledalom. zavedam se svoje patetičnosti, toda ne morem si pomagati, nikakor ne morem iztrebiti tega narcisa v sebi, se mi zdi, da je preveč zakoreninjen od mojih srednje šolskih dni.

obožujem tišino, najrajši grem nekam sam na kavo, ko nisem v delavnici. tišina me nekako pomirja, ne vem zakaj. obožujem vonj po dežju, še posebej sredi poletja. rad imam grozljivke, še posebej tiste pretirano ogabne, pojma nimam zakaj. včasih sovražim sebe, zaradi moje usmerjenosti predvsem. sovražim, da sem takšen narcis, da ne morem mimo ogledala brez, da bi vsaj za trenutek ujel svoj odsev v njem. sovražim, da bom verjetno vedno sam, ker nisem sposoben nikogar obdržati ob sebi. sovražim, da sem včasih tako prekleto patetičen in se smilim samemu sebi.

imam dobre dni, no vsaj nikdar ljudem okoli sebe ne dam vedeti točno kako temne znajo včasih biti moje misli, lažem jim, da sem v redu, da sem naravnost odlično. saj nihče ne pričakuje, da boš na vprašanje kako se počutiš, dejansko odgovoril, da si slabo. nihče ne bi vedel odreagirati, če ne bi prejeli tipičnega v redu sem odgovora. jebeno življenje je včasih, mar ne?

FRANCO • 6+ YRS • PM FOR MORE