NICK CASPAR NAVARRO

-

29 • PR AGENT • HENRY CAVILL

moral bi se skriti, namesto tega, da je prišel nazaj. se zakopati v globoko luknjo, skočiti v ocean in nikoli priplavati nazaj na površje. oditi nekam, kjer ga ne bi našel prav nihče. nihče razen nje. sladek in mamljiv greh, ki ga je spravil na rob, pahnil naravnost v prepad. a še vseeno življenja brez nje ni bilo. nič, prazen nič je bilo vse skupaj brez rjavolaske in njenega nasmeha. lahko bi se ji uprl in olajšal celotno situacijo, a namesto tega je raje kot kakšen blaznež izgubil glavo in uničil vse. družino, prijatelje, življenje. dovolil ji je, da ga uniči. kaj pa naj bi storil drugega, omamljen z njeno bližino, kot pa da se ji preda, jo kot princesko ugrabi in odpelje v čudovit grad nekam daleč stran od krute realnosti. želel ji je podariti prav vsako zvezdo na nebu. ni mu bilo žal. bilo je vredno, vsak zdrobljen košček preteklosti, vsak pretrgan spomin- bilo je vredno. če jo je le lahko imel v svojem objemu, tesno privito k svojemu srcu.

nihče ni verjel mestnim čenčam, ko je zaokrožila po mestu novica, da naj bi mu bila všeč. ona, večna punca njegovega najboljšega prijatelja. mladi navarro naj tega ne bi bil sposoben, bil naj bi predober za kaj takega. morda je bilo to res, morda je bil predober. morda včasih. a v trenutku, ko se je sprijaznil s tako preprostim dejstvom ljubezni, je bil pripravljen pozabiti prav vse. tudi najboljšega prijatelja. nikoli ni verjel v ljubezen, ki se je zdela nekaj povsem nemogočega in absurdnega, sploh zaradi zaigrane družinske idile doma, katera se je včasih zdela tako resnična, da bi ji lahko nasedel. ampak ji ni – preprosto ni mogel. in morda je ravno zato s tolikšno močjo potegnil k sebi rjavolasko, jo ukleščil v svojem naročju in jo vsakič znova le s težavo spustil, da se je vrnila k drugemu. skrivanje v vseh najtemnejših kotičkih mesta mu vsekakor ni bilo po godu, a lagal bi, če bi trdil, da je sploh pomislil na prijatelja. leta prijateljstva so se zdela nepomembna, vse je izginilo, ko je pomislil nanjo. bil je srečen, iskreno srečen in očitno je bilo vse kar je potreboval ona. samo in zgolj ona. vsak dih je bil posvečen njej, vsak utrip srca je bil zanjo. vse je bilo tako prekleto popolno in niti slučajno si ni belil glave s tem, da drvi naravnost v prepad. ni spoznal svoje napake, ni bil pripravljen priznati svoje zmote. a mesto je tudi brez tega govoričilo dalje, prav vsaka starka je obsojala njegov nasmeh, ki je iz dneva v dan bolj razsvetljeval ozke ulice. nihče mu ni privoščil sreče. še v njo je večkrat podvomil, v njen poljub, pa čeprav na to sploh ni hotel pomisliti. njene ustnice so se zdele vsakič bolj prežete z nezvestobo, z njegovim priokusom. tiho je ostal vse do tistega dne, ko se je na njeni roki zasvetil prstan; šele takrat ga je prvič zadelo, da ni bila popolnoma njegova. sploh ni bila njegova. s šibkim nasmeškom je prikimal prošnji, da postane priča, tisti, ki mora poskrbeti za vse. to je tudi storil, še isto noč je čutno poskrbel za nesojeno nevesto. in zanjo je poskrbel tudi vsak naslednji dan, pred vsakim sončnim vzhodom jo je zapustil z nežno prošnjo; naj ne stori tega. potreboval jo je zase, samo zase.

in tako sta pristala v evropi, daleč od realnosti. nekje, kjer je lahko postavil grad in z neba sklatil vsako zvezdo in ji jo podal v naročje. izbrala je njega, on je izbral njo. za seboj sta pustila prav vse. lagal bi, če bi rekel, da je karkoli pogrešal. užival je v svetu, katerega pravila sta narekovala sama, nepričakovano ga je zadelo ogromno olajšanje, ko je pustil za seboj svojega najboljšega prijatelja. ko ga je ona pustila za seboj. končno je lahko sredi ulici prijel njeno dlan, si jo privil k prsim in jo poljubil. lahko ji je nadel zlat prsten in jo klical moja draga. pripravljen je bil na cel svet, prav z vsem se je bil pripravljen spopasti. vsaj tako je mislil, dokler se ni vrnil nazaj. nazaj v vrtinec starih zamer, nepojasnjenih govoric, grdih pogledov, nedokončanih prepirov. v vrtinec, ki bi lahko uničil tudi njegov zakon.

MAŠA ŠPELA • 3+ • PM