BEATRICE LEO PARKER

-

21 • PROFESSIONAL BALLET DANCER • CINTIA DICKER

zasmejala sem se. rezek zvok, ki je prihajal iz mojih ust je presenetil še mene samo; svoje valovite rdeče lase sem stresala tako sunkovito, da so mi v trenutku padli na hrbet, odkrili so moj obraz. smejala sem se, tresla glavo v tem napadu evforije, pomešane z jezo, strastjo, besom in smejala sem se tej ironiji ter patetičnosti, po katerih je dišal moj izpad. s pogledom sem ošvrknila njegovo majhno, temno pisarno, nato so moje oči našle njega. mirno je gledal vame, medtem ko sem se davila od smejalnih krčev, gledal me je kot psihopata, s pomilovanjem ter gnusom. videlo se mu je da bi najraje stekel iz sobe, a hkrati se je zavedal da mu jaz tega ne bi pustila. "kaj za vraga pa misliš da si?" sem se končno zadrla, v trenutku sem se zresnila in moj smeh je prenehal zapolnjevati praznino prostora. izpodrinila jo je neizpodbitna smrtna tišina. stopila sem korak proti njemu ter se mu zazrla v oči. "ne moreš mi vzeti tega, veš, da mi ne moreš. delala sem za to, garala sem. veš, da potrebujem jebeno mesto v tem baletu," sem zasikala, vsa jeza in nespametnost sta me zapustili in zopet sem postala tista stara, naivna jaz. moji napadi panike, tesnobe in jeze so vedno odšli prav tako nenadno kot so prišli. kaj vse sem že slišala o sebi, kakšne diagnoze so mi že postavili tisti prekleti psihiatri, h katerim me je vlačil moj oče. da, bila sem očkova punčka, tista, kateri je on posvetil največ pozornosti; bila sem oboževana, pa vendar sem bila tisto dekle, ki jo popoloma ponorelo ob najbolj neprimernih dogodkih, ki je kričalo, vpilo kletvice in otepalo okoli sebe ter se že čez nekaj trenutkov popolnoma pomirilo, tako kot sedaj.
"torej je stranska vloga v hrestaču zate tako pomembna, ha?" je rekel skoraj posmehljivo. opazil je moj poraz nad samo sabo, videl je brezvoljno v mojih očeh ki se je vanje naselila ob spoznanju, da zopet nisem mogla nadzirati svojih dejanj. izgubila sem kontrolo nad samo in bal se je, da se mi bo to naredilo na baletnem odru. bila sem prepričana, da se to ne bo nikoli zgodilo, ne bi si dovolila. prikimala sem. "škoda, kajti odvzemam ti jo." njegove besede so bile mirne, kakor da ne bi ravnokar napovedal moje smrtne obsodbe. vedel je da je bila to moja življenjska priložnost, da me opazijo plesne akademije in me sprejmejo pod svoje okrilje. zazrla sem se mu  oči, proseče, rotila sem ga s pogledom. ni se zmenil zame: odšel je mimo mene kakor da bi bila zrak z očitnim namenom, da me pusti samo v njegovi zatohli pisarni. a na pragu se je ustavil, počasi se je obrnil proti nemi čeprav sem mu kazala hrbet. na sebi sem čutila njegov prodoren in hkrati prestrašen pogled, kakor da bi čakal da bom zdaj zdaj zopet znorela. "odvzemam ti jo, ker boš plesala v glavni vlogi," je zamrmral komaj slišno a te besede bi slišala tudi če i jih nekdo rekel na drugem koncu sveta. odšel je in me pustil samo s svojimi čustvi, s solzo, ki je zdrsnila po mojem obrazu in z bebavim nasmeškom, v katerega so se oblikovale moje ustnice.
ko sem bila stara nekaj več kot dve leti, sem se postavila na noge. zavrtela sem se, moj pogled se je zameglil, padla sem. oboževala sem glasbo, oboževala sem lahkotnost ki me je prevzela ko sem se ji prepustila. pravijo da si vsaka mlada deklica želi biti baletka, a le redke so tiste, ki svoje sanje tudi uresničijo. jaz sem ena od njih. moje življenje je bilo vedno posvečeno baletu, na vsakem koraku sem pazila na svojo držo, jedla samo zelenjavo da bi ohranila svojo idealno težo pa vendar me zaradi tega ni nihče nikoli pohvalil. vedno sem poslušala le komentarje o tem, s kakšno eleganco in lahkotnostjo se premikam, kako... se kar naredim izgleda prekleto lahko.
in to velja tudi za moje življenje nasploh. osnovno in srednjo šolo sem opravila z levo roko, moja desna je bila vedno pripravljena na to da z njo izvedem grand plie. a živela sem življenje, kot ga je le malokdo. smejala sem se, vsak dan do sedaj sem se znala nasmehniti sama sebi, svojemu uspehu, ali pa se ponorčevati iz svojih napadov - čeprav se mi ti nikoli niso zdeli niti malo zabavni, vse prej ironični. posmehovala sem se samo sebi, samo za to da bi bilo vredno za nekaj živeti. mnogo ljudi mi je že reklo da sem optimist in najbrž se bom s tem dejstvom pač morala sprijazniti; življenje me je obdarilo s tem neverjetnim plesom, odprlo mi je vrata v mojo kariero, dalo mi je vedeti da sem bom za to morala boriti in biti vztrajna. tega se zavedam in da, pripravljena sem sprejeti kakršnakoli tveganja, pripravljena sem na vsako oviro, ki jo ima zame nastavljeno moja trnova pot.
iščem se. iščem se z nasmehom na obrazu, z iskrico v očeh in z mojimi baletnimi copatki na nogah. iščem se in našla se bom.

TUNA! • ENOUGH • PM