apartment no.3

Naslov sporočila: Re: apartment no.3 Ned Jul 07, 2013 2:47 am

zunaj je bilo nenavadno hladno. dejansko ni mislila, da se bo kdaj znašla sredi noči na ulicah mesta, brez pravega cilja ali ideje, kam bi sploh lahko šla. poleg tega je bila zaradi nevihte vse mokro in ona ni bila prav nobena izjema. ko je za seboj zaloputnila vrata, je bil dežnik zadnja stvar, na katero bi pomislila. poleg tega se je počutila skoraj bolje, ko so se njene solze jeze in nemoči pomešale z dežnimi kapljami in tako ni bilo tako zelo očitno, kako zelo je bilo vse skupaj pravzaprav narobe. počutila se je obupno. brezupno. in predvsem trapasto. stvari so postajale hujše vsak dan in počasi se je začenjala nicka skoraj bati. ljubeči, čudoviti nick, v katerega ni nikoli dvomila, jo je zdaj strašil. stvari so se obrnile tako zelo, da je bolelo in da se je počasi rušila. vsi so pričakovali, da bo močna. morala bi biti močna; morala bi biti boljša od tega in vsekakor bi morala zdržati. a poskusila je popraviti stvari. nick jo je od sebe odrival in sploh ni opazil, da je bil on tisti, ki je večal razpoko do te mere, da je bila evelyn popolnoma strta in se je uprla. zdaj sta stala vsak na drugi strani tiste velike razpoke in vedela je, da je ne bosta mogla popraviti. nikoli več. nick je še vedno krivil mesto. evelyn pa je bila evelyn – vedno je krivila sebe.
poleg tega se je zdaj, ko se je njen srčni utrip nekoliko umiril, zavedla, da sploh ni imela kam iti. mama bi je bila najbrž vesela, ampak vedela je, da bi nekaj pripomnila na to temo. ni bila več tako navezana na družino kot včasih – bili so skoraj njeni tujci. lahko bi šla k jaceu, ampak dvomila je, da je bil doma. ali pa sam. bilo ji je skoraj slabo, ko je pomislila, da bi se zdaj vrnila domov. izgledala je obupno – premočeno, na roki je imela modrico in njena oblačila so se oprijemala njenega telesa, ko je zavila proti edinemu mestu, ki se ga je domislila; se povzpela po stopnicah in skušala zadušiti občasno ihtenje, ki je še vedno vsake toliko časa streslo njeno telo. pozvonila je – bilo je sredi noči, kaj za vraga je sploh počela? – in se naslonila na podboj vrat, da bi dobila neko vrsto ravnotežja. vse skupaj je bilo preveč – vrtelo se ji je, najbrž je bila popolnoma bleda in iz las ji je kapljalo. ko je segla do obraza, da bi obrisala solzo, je tam pustila sled krvi – šele takrat je opazila, da je njena roka še vedno krvavela od vreznin, ki jih je dobila s tisto presneto razbito vazo. ampak potem so se vrata odprla in ko ga je zagledala pred seboj, ji je srce skoraj obstalo, ko se je zavedla svojega početja. »graham,« je zamrmrala, obenem pa objela svoje drgetajoče telo. mraz, šok, karkoli že. »oprosti… ne bi smela,« se je nenadoma zavedla, ko je stopila korak nazaj. kaj je sploh počela? morala bi odkorakati. ampak potem je ujela njegov pogled in obstala na mestu – tako prekleto ranljiva, medtem ko so se solze spet ulile po njenih licih.

tagged: graham! smitten 3

Naslov sporočila: Re: apartment no.3 Ned Jul 07, 2013 4:14 am

tag; graelyn

če je bil prej zgolj na dobri poti, da se sčasoma povsem uniči, je moral biti sedaj že na samem robu tistega smrtonosnega padca, po katerem se nimaš več moči pobrati. če imaš srečo mine hitro. v njegovem primeru bi to pomenilo zgolj začasno bolečino in potem bi prešel vse meje zdravega razuma, se res povsem nespametno spuščal v afero za afero in se vsak večer utopil v vedru viskija. če nimaš sreče potem si kot rastilna. samo še ždiš, se za silo premikaš, veš, kaj se ti dogaja, vendar ne moreš narediti nič. in počasi propadeš pred lastnimi očmi, ker prav čutiš, kako te vse razočaranje od znotraj počasi in vztrajno razkraja. imel je občutek, da je nocoj tisti večer, ki odloča o vsem. sedel je na stolu za kuhinjsko mizo in gledal v polno steklenico viskija in prazen kozarec. če se bo danes znova odločil zapiti, bo napravil korak v prepad. če bo vrgel steklenico v umivalnik in pustil, da se viski izteče v odtok, potem obstaja upanje. iz dileme ga je predramilo šibko trkanje na vhodna vrata stanovanja in morda je bil to njegov alarmni poziv, naj pusti pijačo pri miru. spravil se je pokonci in počasi odšel proti vratom, nesiguren, kdo bi utegnil ob tej uri priti na obisk. ni imel nikogar. zavrtel je ključ v pravo smer za odklepanje in z zgornjega dela vrat odstranil varnostno žabico. vrata so butnila v steno za njimi, ko jih je tako silovito odrinil iz svojega oprijema. nemudoma so bile njegove roke ovite okrog njenega pasu, ker se je počutil, kakor da ji mora dati podporo. v obraz je bila prav strahovito bleda, povsem premočena čez vsa oblačila do kosti in njen pogled je bil mešanica groze in strahu. ''kaj za vraga?'' je vprašal bolj sebe kakor njo, ko jo je previdno potegnil v notranjost in za njima zaprl vrata. stopil je korak nazaj, ne da bi jo izpustil, in s pogledom zdrsel navzdol. skoraj je že spravil iz sebe oddih olajšanja, ko je opazil krvavečo dlan. ''evelyn,'' je z nenavadno odtujenim glasom izrekel njeno ime, ko je prste ovil okrog njenega zapestja in poškodovano dlan dvignil navzgor. ''utegneš na kratko pojasniti, kako si staknila tole, preden...'' se je glasilo njegovo vprašanje, ki ga za lastno dobro ni dokončal in jo je za seboj odvlekel v kopalnico. del njega se je sicer zavedal, da je premočena in da joče. vendar ni mogel umakniti pogleda s krvi in prav čutil je, kako se tik pod površjem nabira neizmerna količina besa. je to storil nick? je to storila sama zaradi nicka? prekleto. ''ubil ga bom,'' je zamrmral predse, ko je podzavestno krivdo za njene solze in bolečino že pripisal nekdanjemu najboljšemu prijatelju. še vedno je ni pogledal v oči, ko sta stala pred ogledalom in je odpiral pipo vode, da je čistila rano na dlani.

Naslov sporočila: Re: apartment no.3 Ned Jul 07, 2013 4:29 am

še preden bi se utegnila odmakniti in odkorakati stran; pobegniti od edine točke, ki se ji je zdela smiselna in varna, jo je potegnil v notranjost stanovanja. sploh se ni upirala; preveč presenečena in osupla nad svojimi dejanji. ker je pobegnila k grahamu, ko ni vedela, kam bi šla. ker se je njegovo stanovanje nenadoma zdelo kot edini varen prostor v celotnem mestu. umaknila je svoj pogled, ko je s svojim zdrsnil prek nje in se počutila tako zelo neprepričano v vse in predvsem v samo sebe. skušala je odgovoriti na njegovo vprašanje, a nekako ni našla pravih besed in potem jo je s seboj odvlekel v kopalnico in že v naslednjem trenutku sta stala pred umivalnikom – hladna voda na njeni rani je povzročila, da je njeno celotno telo trznilo; prekleto, počutila se je približno tako, kot da se bo zlomila. »vaza se je razbila,« je zamrmrala v odgovor na njegovo vprašanje, ker je čutila dolžnost, da nekaj reče. nekaj – karkoli, ni bilo bistveno. »peče,« je dejala, ko je skušala izmakniti roko njegovemu oprijemu in jo osvoboditi, čeprav je nek del nje vedel, da ima prav in da bi morala držati roko pri miru ter pustiti, da voda opravi svoje. »o bog, najbrž misliš, da sem tako neumna,« se je šibko nasmehnila, ko je s prosto dlanjo segla proti obrazu in obrisala sled solz, ki jih ni mogla popolnoma ustaviti, potem pa je naprej potegnila svoje temne lase, da je voda kapljala v umivalnik. njena dlan je zdaj zdrsnila od lasišča do konice las, ko je stisnila vodo – karkoli, samo da se je zamotila. da ni imela časa, da bi popolnoma dojela resničnost trenutka. »sem te… sem te zmotila med čim?« se je ugriznila v ustnico in se končno le pripravila, da je svoj pogled uprla nekam proti njegovemu in šele zdaj opazila, da se je skrbno izogibal pogledu na njene oči, zaradi česar se je spet počutila popolnoma neumno in njeno telo je v njegovih dlaneh ponovno zadrhtelo, ko je skušala zadržati solze. ni bila ta oseba. v resnici je bila daleč od te osebe, a zdaj je bila zlomljena. »ne bi smela priti sem,« je nenadoma stresla z glavo, »ampak ne vem, kako dolgo sem bila zunaj. nikamor drugam nisem mogla, ni se zdelo dovolj…« zmanjkalo ji je glasu, ko je zajela sapo. dovolj kaj? varno? to je bila beseda, ki je ni mogla izreči, ampak imela je občutek, da je vedel. njeno telo je ponovno začelo drhteti – tokrat zato, ker jo je zazeblo in ker mokra oblačila niso pomagala.

tagged: graham! smitten 3

Naslov sporočila: Re: apartment no.3 Ned Jul 07, 2013 5:07 am

tag; graelyn

stal je za njenim hrbtom in z rokami segal naprej v umivalnik, medtem ko so se njegovi prsti neomajno oklepale njenega zapestja, da je njeno dlan držal pri miru pod curkom hladne vode. čutil je, kako je trznila po njem in zadržal se je, da se ne bi njegovo telo streslo z isto mero drgeta. ni mogel razumeti, kako jo je lahko pustil od doma v takem stanju. ni mu bilo mar ali sta imela velik prepir, šlo se je za njeno varnost, za njeno dobrobit. pustil jo je od doma, ko je bila razburjena, poškodovana in povsem oblita s solzami. redki so bili trenutki, ko je imel sam priložnost videti njene solze. izjema so bili tisti zgodnji otroški dnevi, ko so vsi jokali že zaradi najmanjših prask. ''seveda, vaze se imajo navado razbiti same od sebe,'' je stisnil čeljust skupaj in se zadržal, da ni v hipu vse izbruhnilo iz njega. da je ni nadrl kot psa, kaj ji ni bilo jasno. kaj je sploh počela z njim, če jo je takole učinkoval. nikoli si ni mislil, da bo naletel na kaj takega. pizda. menda jo je ljubil in ona njega, če sta bila pripravljena vsem pokazati sredinca, njemu natakniti rogove in jo pičiti neznano kam, kjer se jima ni bilo treba soočati s krivdo in pogledi razočaranja. ''ni pomembno, kaj si mislim o tebi,'' je nemudoma odvrnil in zaprl pipo. od njene dlani je voda počasi tiho kapljala navzdol in še naprej je vztrajal pri svojem prepričanju, da je ne zmore pogledati v oči. iz omare ob ogledalcu je vzel majhno belo brisačko in jo s skrajno nežnostjo ovil okrog njene dlani. rana ni bila pretirano globoka, obveza bo dovolj, da ustavi krvavitev. ''ne,'' je z isto mero ostrine odvrnil. zavedal se je, da jeze ne bi smel sproščati na njej. vendar je bilo tako prekleto težko gledati ureznino in se ohranjati pod nadzorom. ni ga zmotila. prej rešila, da se ne bi znova utopil v žganju. ''kot da je pomembno, kaj smeš ali ne. zdaj si tukaj,'' je zavzdihnil in stopil stran od nje na drugo stran kopalnice. odprl je eno od omaric in ven izbrskal gazo ter obliž. oboje je previdno položil na rob umivalnika in ji pomignil, naj nastavi dlan. ''prosim te, evelyn. samo utihni, prav?'' je naenkrat izbruhnil sredi njenega pojasnjevanja in izpustil vse iz rok. stal je ob njej, ko se je z dlanmi oprl na umivalnik, in se še kako dobro zavedal, da se njeno telo trese poleg njega. ''oprosti...'' je počasi izdihnil in odmaknil prst za prstom s keramičnega roba ter se lotil povijanja njene dlani. ''boš šla pod vročo prho ali bo dovolj, če ti dam nekaj suhih oblačil?'' je zamrmral predse, povsem osredotočen na droben vozljič, ki ga je napravil iz preostanka gaze. ''ali me mora skrbeti, evelyn?'' je zamrmral še tišje. komaj slišno.

Naslov sporočila: Re: apartment no.3 Ned Jul 07, 2013 5:22 am

vaze se nikoli niso razbile same od sebe. dejansko je bila vaza dragocen spomin iz pariza – eden izmed prvih kosov, ki jih je kupila in jih obdržala ter nanjo med vsemi selitvami skrbno pazila, dokler ni… poletela po zraku, se razbila ob steni in evelyn je imela to srečo, da je stala preveč blizu. dejansko ni hotela priznati, da jo je nick strašil, ampak kljub temu je bilo to zdaj skoraj očitno. morda je ravno zaradi tega stisnila ustnice skupaj ob njegovih besedah, nezmožna, da bi mu podala nek smiseln odgovor. in ostala je tiho, ko je zaprl vodo in tokrat so bile njegove besede tiste, ki so skelele. saj je to pričakovala – po njunem zadnjem srečanju vsekakor, ampak trenutno je vse dojemala še trikrat hujše, kot je bilo. bil je jezen. in ona še vedno tako zelo prestrašena; osupla in neprepričana v karkoli, da se ni več zmogla braniti. to je tega dne že poskusila in ni delovala. njena jeza je bila kaplja na rob in nekaj, česar ne bi smela dovoliti. spet se je ugriznila ob ustnicah, ker je imel prav. zdaj je bila tukaj. morda ne bi smela; ampak to je storila. poiskala je oporo pri človeku, ki ga je nekoč uničila. patetična, neumna evelyn. opazovala ga je, ko je iskal gazo, nato pa ubogala in nastavila dlan. zdrznila se je ob njegovem grobem ukazu, potem pa se je naslonil na umivalnik in njena dlan bi skoraj pristala na njegovem ramenu v neki pomirjujoči gesti, a jo je nato umaknila kot prestrašena srna, ko se je spet obrnil. »suha oblačila bodo najbrž dovolj,« je njen glas zvenel hripavo, ko je spregovorila. celotno grlo se ji je zategovalo od ogromnega cmoka, ki se je tam pojavil. prekleto, kaj je počela? spet jo je bilo strah; spet je njen pogled skoraj panično begal po prostoru in potem obstal na ovoju, ki ga je tako lično zavezal okrog njene rane. njeno telo je otrpnilo ob njegovem vprašanju, ko je počasi odtegnila dlan iz njegove in si ni mogla pomagati, da ne bi obeh rok v trenutku ovila okrog svojega premočnega, prezeblega telesa. »zapleteno je, graham,« je zmajala z glavo ob njegovem vprašanju; njen glas podobno neslišen kot njegov. »in navsezadnje sem sama kriva, zato najbrž ne.« tiho je zavzdihnila. »to ne bi smela biti tvoja naloga. in kljub vsemu se še vedno počutim, kot da je pomembno, kaj si misliš o meni. nisem si mogla pomagati, da ne bi prišla sem, in vendar me ne moreš niti… pogledati v oči,« se je njen glas izgubil, ko je odvrnila pogled nekam ob stran, medtem ko so se njene oči spet napolnile s prekletimi solzami.

tagged: graham! smitten 3

Naslov sporočila: Re: apartment no.3 Ned Jul 07, 2013 5:43 am

tag; graelyn

prikimal je v strinjanju, četudi se prav zdaj ni bil zmožen premakniti proti njegovi spalnici, da bi našel kak začasen kos oblačil zanj. morda je imel v kakšnem kotu omare celo škatlo z njenimi stvarmi. vendar ni bil pripravljen na dan vleči starih spominov, ki se jih je tako zelo trudil zakopati z odvečno kramo in ropotarijo brez smisla. jih zagradil z vsemi mogočmi stvari, da ne bi rabil gledati tiste škatle. odmaknil je dlan z njenega zapestja in se znova oprl na umivalnik. potreboval je hladen stik s keramiko pod njegovimi dlanmi, da ga je hlad ohranjal prisebnega. toliko stvari je želel izreči. še milijone več narediti. vendar je bilo prav vse narobe in pred očmi mu je utripala odebeljena rdeča linija, ki je ne sme prestopiti. in zakaj je potem tako panično iskal neko srednjo pot? nek izhod, ki ga poprej ni opazil. vrata skozi katera bi lahko odvihral, ne da bi se skregal z vsemi svojimi načeli. ni varal. in ni se zapletal z zasedenimi ljudmi. to sta bili dve pravili, ki se ju je nadvse strogo držal v zadnjem desetletju. ker je dobro vedel, kako je biti v dometu glavnega udarca. kako se je počutiti kot postranska škoda neke afere, v kateri ti nataknejo roge in ti dajo vedeti, da je bilo zadnjih najmanj petnajst let življenja navadna lažniva pravljica. ''ne more biti prav dosti zapleteno. vaza se je razbila in ti si nasrkala. meni se ne zdi zapleteno. zdi se mi prav kristalno jasno, kaj točno se je zgodilo. in če ne boš po hitrem postopku pojasnila, kaj se on gre, potem bom odšel naravnost do njega in oba veva, da to ne bo najbolj pametno,'' je izrekel celo poplavo besed in zaključil z globokim vdihom, ki bi moral pomiriti podvijano bitje njegovega srca. sunkovito se je ozrl naravnost k njej, naravnost v njene oči. ''kako, za popizdit, bi sploh lahko bila ti kriva?'' mu je ušlo in tokrat je bila vsa jeza jasno razvidna v njegovem pogledu. v načinu, kako se je njegovo celotno telo napelo v pričakovanju njenega odgovora. kakor da jo izziva, naj mu da možnost, da povsem popusti vse zavore. morda jih je. kakšno sekundo za tem, ko je njen glas izgubil moč in jo je le pogledal v od joka pordele oči. videl je celotno reakcijo – od začetne odločnosti do takrat, ko je pogledala v stran in se je rob vek zasul s solzami. takrat se je pripetilo. ko je do konca spustil zavoro in je njegovo telo trčilo ob njeno. ko jo je silovito potegnil v objem in so njegove ustnice zdrsele prek vlažne kože njenih lic, ne da bi postale. ustavile so se šele na sencih, kjer so izoblikovale povsem droban poljub. ni se zmenil za njena mokra oblačila, samo vedel je, da se bo tudi tokrat morala sama iztrgati od njega. niti slučajno je ni nameraval spustiti sam od sebe.

Naslov sporočila: Re: apartment no.3 Ned Jul 07, 2013 6:08 am

njeno telo se je ponovno napelo ob njegovih besedah; ob tisti tihi obljubi, ki jo je zaznala skoraj kot grožnjo. vedela je, v kakšnem stanju je pustila nicka. in videla je, v kakšnem stanju je bil graham. ni mogla pustiti, da bi se soočila – ne tako, ne zaradi nje, ne na tak način. včasih… včasih sta bila najboljša prijatelja. »ne vem, kaj se dogaja. ampak vse gre narobe in nick je tako zelo ljubosumen na vse in krivda je moja, da, ker sem vztrajala, da prideva nazaj. in ker sem mu takrat obljubila, da bova šla takoj stran; takoj iz mesta in ker te obljube zdaj ne morem izpolniti. ker je nočem izpolniti; ker nočem stran in nick…« nicku to ni bilo všeč. nick je vztrajal; vpil in grozil in metal stvari po hiši in ona… kako je lahko sploh pomislil, da krivda ne bi bila njena? »krivda je v celoti moja. v zadnjem desetletju sprejemam eno katastrofalno odločitev za drugo, kar se mojega življenja tiče,« je šepetaje zaključila. seveda ji je profesionalno življenje šlo krasno; brez problema se je soočala s težkimi odločitvami in sprejela vse prave – a zdelo se je, kot da je cena za uspeh tam popolna katastrofa na vseh drugih aspektih njenega življenja. a zdaj je vsaj zrl v njene oči in skoraj bolelo jo je, s kakšno lahkoto je lahko razbrala čustva tam.
potem pa se je nenadoma znašla v njegovem objemu – njegovo telo je z neko nenavadno silovitostjo trčilo ob njeno in njegove močne roke so se ovile okrog nje. spet je zadrhtela, ko je začutila dotik njegovih ustnic na koži svojega obraza – ko je pritisnil poljub na njeno sence in ko se je nenadoma odzvala po začetnem šoku, ko je njeno telo spet popolnoma otrpnilo. ko se je premaknila, je zakopala svojo glavo k njegovemu vratu – tisti varen predel, ki ji je vedno dajal občutek, da se lahko tam skrije; njene roke so se istočasno ovile okrog njega in zdaj se je končno počutila res varno. bilo je skoraj tako, kot da bi celotna teža sveta nenadoma bila vzdignjena iz njenih ramen in ko so se solze usule iz njenih oči, so našle svojo pot po njegovem vratu. dišal je tako kot njena preteklost, dišal je tako kot graham in kot vse, kar je izgubila, ko je tako nenadno sprejela najbolj neumno odločitev v svojem življenju in je bila končno sposobna priznati tisto, kar je skušala potlačiti vase že ves ta čas. »takrat sem sprejela najbolj neumno odločitev in popolnoma zajebala vse,« je bil njen glas skoraj prazen zaradi bolečine, ki so jo te besede vrezale pri njej.

tagged: graham! smitten 3

Naslov sporočila: Re: apartment no.3 Ned Jul 07, 2013 7:18 am

tag; graelyn

''zadnjič, evelyn, zadnjič ti rečem, da krivda ni tvoja,'' se je njegov glas rahlo zazibal v besu, ko ji resnično želel prekriti usta z dlanjo in jo ustaviti. preprečiti nesmislov, da bi tako uspešno iskali pot na dan. še vedno ni razumela, kako prekleto popolna bo vedno ostala v njegovih očeh. lahko bi naredila karkoli, mu dobesedno izrezala srca. še vedno bi bila čustva docela enaka kakor poprej. ker se nek del njega, nek zelo specifičen del znotraj njegovega prsnega koša, ni mogel navaditi na nenadno praznino. na hlad, ki ga je čakal na vsakem vogalu, ko se je deset let skušal prepričati, da se ne bo naenkrat čudežno pojavila v njegovem stanovanju. mu rekla, da je bil vse nesporazum. da se hoče jutri poročiti z njim. ''povsem očitno je, da nekaj ni v redu v njegovi glavi, sicer ne bi nikoli vrgel vaze – vate ali kamorkoli že,'' je dejal, čeprav ni želel iskati izgovorov za nicka. nekako je razumel. kako je, če ti ljubosumje povsem skisa možgane do te mere, da pred seboj vidiš samo rdečo. vidiš samo neko iskanje maščevanja za vse hudo. po njenem odhodu je bil sam na tem kraju. ni si mogel izpred oči izbiti njene podobe z njem. vrtelo se je toliko različnih scenarijev. vsak za odtenek bolj boleč. ''in oprosti, ker ne razumem, kako si lahko v zakonu, kjer vsak hoče nekaj drugega in se ne zna prilagajati. ker tega pač ne morem razumeti. mislim, upam da se sama zavedaš, da je tvoj zakon daleč od zdravega?'' je previdno izrekel zadnje besede. ni ji mogel pridigati. ni vedel, kako je bilo na prstu nositi znamenje nekoga drugega. nek predmet, ki te je vezal na drugo osebo. nekdaj se je počutil, kakor da nosi tak predmet. verigo okrog njegovega srca, ki je navidezno peljala do njenega. ljudje se večino časa motijo. le videti nočejo lastne zmote. ''ej, nehaj,'' ji je strogo zaukazal, ko so se njegove ustnice premikale ob njenih sencih. ''ne govori tega. prosim te. ne govori tega.'' prosil je za sebe. ker ji ni mogel dopustiti, da bi naglas izrekla, da ga ne bi smela zapustiti. ker je vedel, da bi se prav patetično sesedel na tla in preklel cel svet. počasi. njegove ustnice so se počasi tihotapile po prej predrsani poti navzdol in se ustavile blizu njenih ustnic. a ne prav tam. poljub je enačica varanja. po vsaki logiki. ''vedno te bom... tvoj odhod, tvoja odločitev. nič ne more spremeniti tega, prav? tega, da te ljubim in da...'' je sprva napravil grob zamolk in v drugo mu je uspelo izreči prav vse do konca. a niti slučajno dovolj. previdno je vase vdihnil vonj poletnega dežja, ki ga je zdaj nosila njena koža. ''ne smem ti govoriti tega. uh. kreten sem,'' je rahlo zmajal z glavo in nič ni bilo dovolj, da bi se umaknil. dlani so zdrsele navzdol. navzdol. še malce bolj. oprijele so se zadnje plati njenih stegen in jo privzdignile navzgor, da jo je posedel na umivalnik. ''ne premikaj se,'' je zamrmral ob njeni koži. nekje na obrazu. dlani so se pomaknile naprej in zdrsele navzgor po stegnih, da so palci drseli po notranji strani in ustavil se je na razkrečenih bokih. njegova prošnja je še vedno veljala. sploh takrat, ko je premaknil ustnice na njene. in so tam obstale. v poljubu, ki ni bil poljub. nista se premikala. niti malo. ustnice so samo stale tam in se upirale želji po čisto majcenem premiku, ki bi ga spravil ob pamet.

Naslov sporočila: Re: apartment no.3 Ned Jul 07, 2013 7:40 am

zgolj stisnila je svoje ustnice v ravno črto ob njegovih besedah; ni jih mogla sprejeti, ni jih hotela sprejeti. to je bilo bolj pomembno od česarkoli drugega in tista krivda je bila nekaj, na kar se je do zdaj navadila. nosila jo je s seboj, vedno – ampak če je tako želel, bo molčala. a krivda jo je zaznamovala – od tega so se pod njenimi očmi risali temni kolobarji in zaradi tega je bila včasih povsem brez volje do česarkoli. zavedla se je, da zadržuje zrak, in ko je izdihnila, je zmajala z glavo. »ne vem, kako mu naj povem, da hočem ločitev. vem kaj hočem. ne vem, kje je vse šlo narobe, ampak že takrat v galeriji… vedela sem,« je mrmraje priznala. je razumel, kako je dejansko bolelo, ko ji je povedal, da lahko razrešita stvari? ker je slutila, kakšno smer bodo ubrale stvari; in ni se motila. seveda je imel graham prav. prstan na njeni roki je bil prej boleč opomin kot pa znamenje nečesa, kar bi bilo pomembno. vedela je, da bi moglo biti pomembno; da bi ji moglo biti mar, ampak kako bi ji lahko bilo mar, če pa je vedno končala popolnoma zlomljena?
spet je ostala tiho ob njegovem ukazu, ki jo je prej spomnil na prošnjo. seveda ne bi smela govoriti o tem – to ni bilo njeno mesto, to ni bilo nekaj, o čemer bi ji bilo dovoljeno govoriti, kajne? po vseh pravilih bi jo moral sovražiti. ampak bila je v njegovem objemu; tesno ob njegovem telesu, ki ga je poznala, tudi po vsem tem času bi najbrž bila sposobna prepoznati prav vsako linijo njegovih kosti in prav vsako pego. bitje njenega srca se je pospešilo, ko so njegove ustnice spet zarisale pot po njeni koži – in potem je njeno srce podivjalo, ko je spregovoril. ko je rekel nepredstavljivo; ko je dejal tisto, po čemer je dejansko hrepenela, ampak se tega ni zavedla do trenutka, ko je to bilo pred njo. graham… vedno? bog, kako je bila neumna. ampak po dolgem času se je nenadoma počutila… živo. nato jo je premaknil; sedela je na umivalniku in ga opazovala, potem pa zaprla oči, ko je bil spet tako zelo blizu, da je njeno srce vnovič podivjalo. ob njegovem mrmranju jo je spreletelo po telesu; njeno dihanje je postalo povsem zbegano in čudno, ko so njegove dlani zdrsele po njenem telesu in potem je začutila njegove ustnice ob svojih. bil je negiben in razumela je, kaj je počel – lahko bi se zjokala, ker je prepoznala pomen vsega skupaj. v tišini so njene dlani zdrsnile do njegovih ramen; oprijela se ga je z neko nežnostjo. »graham,« je šele po dolgem trenutku tišine zamrmrala; premik njenih ustnic ob njegovih, ki jo je spravljal ob pamet, a se je zadržala. morala se je. »nisi kreten.« samo nekoliko se je odmaknila – naslonila čelo na njegovo, da zdaj ni več z vsakim premikom ustnic začutila potrebe po tem, da bi ga poljubila. to ni bila njena odločitev. »v resnici si bil vedno samo ti,« je zaprla oči ob tem priznanju. ljubila ga je – ampak to je bil edini način, s katerim je to lahko priznala. njene oči so se zazrle v njegove; njeno telo še vedno premraženo od noči, ampak njegova bližina je pomagala.

tagged: graham! smitten 3

Naslov sporočila: Re: apartment no.3 Ned Jul 07, 2013 8:16 am

tag; graelyn

izrekla jo je. magično besedo. tisto, ki bi si jo kadarkoli drugič želel slišati najmanj milijonkrat. tisto, ki je obljubljala toliko novega upanja v majhnih čvrstih epruvetkah. ločitev. ''evelyn,'' je iz sebe spravil njeno ime v rahlo raskavem glasu, ki ni bil povsem njegov. kot vlak na tirnicah, ki se skuša zaustaviti in tega ne more storiti povsem uspešno. ker je hitrost prevelika. ker je njegov cilj drugje. ker se nikoli ni hotel ustaviti. kaj je vedela? ''kaj si vedela?'' je besede hitro preslikal iz misli na ustnice, da so obvisele med njima v drobni slabo osvetljeni kopalnici. ustnice. sestavljali sta jih dve liniji pordele kože. kaj je bilo na njih tako posebnega in fascinantnega, da so imele največkrat vlogo glavnega greha? zdaj so njemu samemu predstavljale neizbežno skušnjavo. toda razumela je, kaj jo prosi in zakaj. samo dodaten dokaz, kako sta skupaj preživela toliko časa, da sta znala biti povsem usklajena. nikoli si nista bila pretirano podobna, prej čisti nasprotji. ona tako živa. on tako resnoben. ampak skupaj. čarovnija. in usklajenost. čista sinhronizacija. ni premaknila ustnic, ker je morala vedeti, kaj bi en sam poljub pomenil. zanj bi bilo to čisto uničenje. nikoli ni nameraval napraviti tega koraka v totalno pogubo. in četudi si je neizmerno želel, da bi jo lahko povem zavzel na licu mesta. se polastil njenih ustnic, s svojimi označil vsako ped njenega telesa – tega ni mogel storiti. ker je bila poročena. nagnil je glavo nazaj, ko je spregovorila, da trenje ne bi poznalo preveč neznosno. ''ne smeš govoriti tega. ne moreš. nočem, da govoriš take stvari, ker tvoja dejanja govorijo nekaj povsem drugega. imel sem deset let časa, da sem se sprijaznil. morda tega nisem storil povsem do konca, ampak... izbrala si njega in to nameravam spoštovati,'' je odvrnil in napravil korak nazaj. takrat se je zavedal, da jo je prisilil ostati v tistih premočenih oblačilih. z vrhnjega roba tuš kabine je potegnil veliko belo brisačo ter jo odložil poleg nje na umivalniku. z enako prezicnostjo kot nekdaj so se njegovi prsti oprijeli spodnjega roba premočene majice in jo potegnili navzgor. tvegala je prehlad in še kako hujšo bolezen, kriv pa je bil on. če bi se zadržal, sebe in besede, zase, potem bi bila že zdavnaj na toplem s čajem v rokah. pogled je ohranil na njenih očeh, ne na njenem telesu. majico je vrgel v notranjost odprte tuš kabine in se lotil odpenjanja njenega pasu. ''moral bi ti pustiti, da to narediš sama, oprosti,'' se ji je opravičil že stotič in kljub zavedanju, da dela narobe, nadaljeval. imela je vse možnosti, da ga ustavi. toda do zdaj je lahko že vedela, da ne namerava narediti naslednje poteze. ne dokler je poročena. ''vsaka ženska...'' je skoraj zamomljal predse in ji pomignil, naj se dvigne nad umivalnik z dlanmi, da bo lahko potegnil kavbojke navzdol. ''niso bile ti. in bilo jih je veliko. in zato dvomim, da bo katera lahko zadosten nadomestek. ker sem naravnost klavrn primerek prav patetično zaljubljenega moškega, ki ne zna pustiti preteklosti na miru. res sem poskušal. najti drugo. ni šlo. in vedno sem bil prepričan, da si ti do mene čutila podobno, da so bila čustva ista. zato takrat nikakor nisem mogel razumeti, kako si lahko vse vrgla stran. in kasneje nisem mogel razumeti, zakaj si ti lahko našla nekoga primerljivega in jaz ne. ker se ne zdi pravično,'' je končno napravil premor in vrgel vlažne hlače na tla. ''perilo, dol,'' je zamrmral in ji podal brisačo, njej pa obrnil hrbet, da bi se lahko sama do konca spravila iz oblačil. ''in zdaj si se vrnila,'' se je odločil nadaljevati prejšnji monolog: ''in del mene se je vrnil nazaj v preteklost in začel upati, da sem jaz razlog za tvojo vrnitev. ne skrbi, moja pamet se zaveda, da nisem. ne vem, kako lahko vrže vazo v tvojo smer in se sploh ne zaveda, kako prekleto dragocena si. kako zelo srečen je lahko, ker si tam. ker si samo tam. že samo zato.''

Naslov sporočila: Re: apartment no.3 Ned Jul 07, 2013 8:43 am

njene oči so ostale zaprte – tudi ko je postavil vprašanje, navezano na njene besede. kaj je vedela? »da se ne bo izšlo. da se ne bo spremenil. da ne bom mogla oditi. da ne morem spet vsega pustiti za seboj. da je celotna stvar z nickom v ruševinah in da bom morala najti nek izhod, preden stvari postanejo še hujše,« je naštela nekaj stvari, ki jih je vedela. s tistim tihim glasom, namenjenim samo njemu. bila sta sama; bila sta samo onadva in vse skupaj je občutila kot nekaj povsem naravnega; kot nekaj tako prekleto domačega in nekaj, kar je dejansko pogrešala. ne glede na vse je graham vedno bil edinstven. ugriznila se je v ustnico – močno. tako ali tako je bil odmaknjen in ko je govoril, so njegove besede žgale njeno kožo. ker je imel prav in ker njene besede dejansko niso imele smisla, ampak zanjo so razjasnile toliko vsega. »oprosti, graham. ampak res je. morda sem to zakopala vase; prekrila z nečem, v kar sem hotela verjeti iz nekega razloga, ampak nikoli se nisem znebila vsega… razumem pa, da tega nočeš slišati. to so tiste stvari, zaradi katerih se krivim vsak dan znova. v sanjah sem videvala tvoj obraz ali podoživela kakšne povsem naključne spomine in… vem, nočeš slišati tega,« je pustila glasu, da se je porazgubil v kopalnici. kako zelo prekleto naivna je bila včasih in kako zelo je zajebala celotno zadevo in jo naredila tako zapleteno, ko pa je v resnici bila tako preprosta. pustila je nicku, da jo je premamil s tistimi lepimi besedami in z obljubami o vsem, kar bo lahko videla. šla je v svet, ker je hotela doživeti toliko vsega – in to je, tega niti ni obžalovala, ampak način, s katerim je vse to storila, je bil popolnoma napačen in s tem je prizadela grahama bolj, kot bi si kadarkoli želela ali predstavljala.
dopustila mu je, da jo je slekel. tako ali tako se ni šlo za kaj drugega kot pa za mokra oblačila, ki jih je bilo potrebno odstraniti, čeprav se je tega le bledo zadevala. njeno dihanje je na trenutke postalo sunkovito ali pa se je ustavilo, ko je govoril, to pa je bilo tudi vse, kar je nakazovalo, da ga sploh posluša. njegove besede so jo udarjale z resničnostjo v njih, z vsem, kar je že vedela ali pa domnevala. ubogala ga je; zdrsnila iz umivalnika, se popolnoma slekla in se ovila v brisačo, ki se je zdela tako zelo prijetna na njenem premraženem telesu, da je lahko čutila, kako je dobila kurjo polt. ovila je roki okrog svojega telesa, ko ji je obrnil hrbet in nato čisto počasi ob steni zdrsnila na tla, da je zdaj sedela in objemala svoja kolena, medtem ko ga je še vedno poslušala. na tleh in zlomljena – to je bilo vse, kar je bila v tistem trenutku; vsekakor daleč od dragocenega bitja, o katerem je govoril. »samo… najti moram način, s katerim mu bom povedala.« njene tihe besede so bile namenjene bolj njej kot njemu – tega se je bala. »in nič od tega nisem, graham. mislim, poglej me. zlomljena sem; sama sebe bom počasi uničila. hotela sem nazaj; vedno sem hotela nazaj, pa nikoli nisem imela pravega poguma. in potem sem vse skupaj prikazala kot odprtje galerije tukaj. še ena izmed mnogih, ni bilo tako nenavadno. ampak v resnici sem hotela opraviti z vsem, kar sem pustila za seboj. to je bil glavni razlog. tudi ti. vrnila sem se, ker drugače ne bi mogla živeti sama s seboj, ampak nisem pričakovala, da se bo vse spremenilo. ampak se je. in danes, ko sem bila tako prestrašeno in zbegano tavala po mestu, sem se naposled odpravila k edinemu človeku, kjer bi bila varna.« varnost. nikoli ni vedela, da bo takšna vrednota. »in zdaj sem tu in prvič po dolgem času se počutim v redu. ne samo dobro, ampak dejansko v redu. in občutek imam, kot da se spet povsem od začetka zaljubljam vate,« je mrmraje zaključila.

tagged: graham! smitten 3

Naslov sporočila: Re: apartment no.3 Ned Jul 07, 2013 10:00 pm

tag; graelyn

verjetno sta po eni strani oba dobro vedela, da se je sama spravila v to sranje. toda to ni niti malo opravičilo nickovih dejanj. morda je tudi nick že od same vrnitve v port charles vedel, da utegnejo duhovi iz preteklosti pridivjati na dan in povzročiti nemire. graham je lahko zase prepričljivo zatrdil, da ni imel nič pri tem. niti enkrat je ni poiskal, niti enkrat ni iskal kontakta z njo, ne glede na to, kako zelo je tega želel. poiskala ga je ona, tistikrat prvič. srečanje v galeriji pa je bilo zgolj splet naključij in menda nekaj, kar se je moralo zgoditi. in zdaj je bila znova ona tista, ki je trkala na njegova navidezna vrata in hotela, da jo spusti v notranjost. toda. bilo je nekaj. nekaj, kar je bilo jasno vsem trem. nikoli ji ne bo mogel reči ne. in morda sta zato oba z nickom trepetala pred evelyn, ker ne eden in ne drugi ni vedel, kaj bo želela. v katero smer se bo obrnila. ''evelyn... trajalo je jebeno dolgo, da sem se sploh sprijaznil s tem, da si odšla. nikoli, nikoli nisem pričakoval, da bi ti in nick... pustila si me, odšla. in zdaj mi skušaš reči, da me nikoli nisi pozabila in da je bila vse napaka. oba veva, da je prepozno za takšno kesanje. poročena sta. vidva. ni pomembno v kakšnem stanju je vajin zakon trenutno, ampak očitno si ga morala ljubiti, če si se z njim poročila in... jaz pač ne verjamem, da lahko ljubiš dve osebi ali hkrati ali nasploh,'' je zmajal z glavo in se ob samem koncu rahlo posmehnil samemu sebi. zdaj, ko je to izrekel naglas, je bilo tako jasno razvidno. ker je ljubil njo, ne bo mogel ljubiti koga drugega. lahko bo prišla neka bedasta površinska zaljubljenost, povsem zanemarljiva. ali privlačnost, ta je pogostejša. vendar ne bo ljubezen in ženska ne bo evelyn, ne več. obrnil se je naokrog, ko ji je dal dovolj časa, da se ovije v brisačo in jo našel sedečo ob steni na tleh. ''ne boš sedela na tleh,'' je zamrmral in se brez nadaljnega obvestila sklonil proti njej, roke previdno ovil okrog njenega trupa in jo dvignil pokonci nazaj na noge. potisnil jo je v smeri vrat kopalnice in na hodnik, skozi prva vrata na levi v spalnico. ''torej se boš ločila,'' je naglas ubesedil tisti stavek, ki bi moral prinesti vsaj nekaj veselja. a ga ni. iz nekega razloga. ''prosi trevorja in jonathana naj gresta s tabo,'' je predlagal. bolje, da odide dostavit novico z bratoma, kakor sama. še vedno se mu je zdelo tako neverjetno, da bi nick lahko napravil kaj tako svinjskega, kot je prizadeti evelyn. vendar ljubezen in ljubosumje iz ljudi navadno priženeta čisto neznane strani. stopil je stran od njene v brisačo odete podobe in odprl enega od predalnikov. ''potem pa se reši, evelyn. ampak pri tem ti ne morem pomagati. zelo jasno si se odločila po kateri poti boš šla in če se na nicka ne moreš več zanesti, potem se moraš sama nase,'' je precej odločno povedal, da z njeno ločitvijo ne bo imel nobenih opravkov. ne da ji ne bi želel pomagati. samo ni bilo primerno. njegova pomoč bi vse skupaj samo še poslabšala. ''varna,'' se je tokrat nadvse cinično posmehnil besedi, ki jo je uporabila, četudi ji je z mrmranjem uspelo nemudoma izbrisati nasmešek iz obraza. ''torej se ustavi. se ne zaljubi,'' je pogled obrnil navzdol z eno od majic v roki, ki jo je previdno podal v njeno smer. ''z nama je konec. ne krivim te več, res ne, ampak si ti poskrbela za to. in če ti zdaj rečem, da je vse pozabljeno, da sva midva v redu, potem ti bom lagal. kar ti nikoli nisem in ne nameravam začeti sedaj.''

Naslov sporočila: Re: apartment no.3 Ned Jul 07, 2013 10:32 pm

počutila se je tako zelo nenavadno; tako zelo kot nekdo drug in ne evelyn, ker evelyn je navsezadnje bila tista močna oseba, ki je vedno točno vedela, kaj je hotela in kako se soočiti s kakšno stvarjo. ta oseba – ta neumna, patetična oseba, ki je bila trenutno – pa je bila daleč od tega. tako zelo pomilovanja vredno se je počutila, ko je zdrsnila na tla. vse skupaj je bilo prekleto preveč in njegove besede niso pomagale. resnica v njih jo je bolela; poznala ga je preveč dobro, da ne bi zaznala tistih neizgovorjenih misli, ki so bile za njimi in ki jih je lahko brala v njem. pa saj sploh ni rabil česa reči – vedela je. in še vedno je nek del v njej upal, da ji bo dal razlog – kakršenkoli razlog, še celo tisti najmanjši in komaj zaznavni razlog, ki bi jo prepričal, da morda… še obstaja nekaj, za kar bi resnično lahko živela. a imela je preveč sranja v svojem življenju – to navsezadnje ni bilo mogoče, kajne? poleg tega se takšne stvari niso dogajale njej. vsekakor je bila to karma; kaj drugega niti ni moglo biti.
pustila mu je, da jo je dvignil; odšla v smeri, ki jo je nakazala, potem pa je obstala na sredi prostora; skoraj izgubljena in vsekakor zbegana. njeno celotno življenje se je ponovno obračalo na glavo in tokrat se je počutila drugače kot takrat, ko je sprejela tisto odločitev, ki je zaznamovala življenja vseh treh. prijela je majico in obenem z roko segla v temne lase, ki so bili do zdaj že skoraj suhi in nežno skodrani zaradi vlage. »ni bistvno, kajne? morda je pomembno zate, ampak ne bistveno,« je dejala. njen glas je bil prvič bolj jasen, ko je izrekla to ugotovitev. razumela je – s takšno jasnino je lahko videla, da mu ni bilo vseeno, a vendar ni nameraval ponoviti svoje napake. »in zdaj, ko sem nazaj, mi ne zaupaš več. preveč dobro te razumem in trenutno je tako ali tako vseeno, ali se pretvarjam, da sem močna in da to lahko sprejmem – ker oba veva, da to ne bi bilo res. sem pa dovolj močna, da bom sama opravila tisto, kar moram. nikogar ne bom prosila, da bo šel z menoj in pazil name. nočem tega; saj niti ni važno, kaj se zgodi,« je dejala. ne bi ji moglo biti bolj vseeno za lastno varnost; za tisto, kar je še pred nekaj trenutki tako cenila. potegnila je majico čez svojo telo in potegnila brisačo stran. tako ali tako je bila majica dovolj dolga, da je prekrila večino njenega trupa in navsezadnje ni bilo važno. »saj si rekel, da je prepozno za moje kesanje. prav; prepozno je. ampak na koncu bo edina stvar, ki mi bo ostala.« njeni členki so pobledeli, ko je stisnila brisačo v roki; kretnja je bila tako zelo polna vsega, kar je čutila, da je vsaj nekoliko pomagala pri tem, da se ni spet zrušila. bilo je težje, kot je pričakovala – veliko težje, kot bi kadarkoli lahko uganila, da bo. »in potem… potem bom odšla. ničesar ne bo več, kar bi me držalo tukaj. to si mi dal dovolj jasno vedeti; nisva v redu in ne boš mi dopustil, da to popravim. naučila se bom živeti s tem,« se je njen glas samo zdaj malo zatresel – komaj zaznavno, a vendar. njeno srce se je spet zlomilo.

tagged: graham! smitten 3

Naslov sporočila: Re: apartment no.3 Pon Jul 08, 2013 12:25 am

tag; graelyn

''veš kaj je pomembno zame? da si ti v redu. da si cela. da mi ni treba naslednjih nekaj dni ali tednov panično razmišljati, če se je spet razbila kaka vaza. to mi je pomembno,'' verjetno je bilo res vseeno, kaj na tej točki izda ali prizna. tako ali tako je že zdavnaj razkril vse svoje karte in ni nameraval svojih besed jemati nazaj. povedal ji je, da jo ljubi. kaj večjega in bolj usodnega že ni mogel izreči. torej je lahko brez problema vedela, da bi se mu zmešalo od skrbi, če bi moral v temi tavati in čakati, da izve, kaj se dogaja za zaprtimi vrati njene hiše. ''in bistveno. ker je v končni fazi to ena in ista stvar. in ko sem odprl vhodna vrata in te zagledal čisto sesuto, nisem mogel niti prisebno razmišljati. ker sem videl samo dež in kri in pizda. spravil te je v jok. in bila si podobna jenni. kar je najhuje,'' je dodal in sklonil pogled. primerjava z njegovo mamo ni bila največji kompliment. ampak v njenih očeh je danes opazil isto bojazljivost. jenna jim je vsem pustila, da so hodili po njej. ko so jo zavrgli kakor največjo smet, je bila večina besed iz njenih ust zgolj obtožbe njega ali sestre. kot da sta bila onadva kriva za vse njene propadle zveze. toda evelyn je bila močnejša od jenne, kar je vedel. a podobnost je bila vseeno nespregledljiva. ''zaupam ti, da boš naredila tisto, kar je najboljše zate. v to zaupam,'' je odvrnil, ker je imela prav – popolnega zaupanja vanjo ni mogel več imeti. lahko je bilo zakopano nekje globoko, a zdajle ji ga ni mogel dati. ''oh, ne ne. nisva se dobro razumela,'' je naenkrat zmajeval z glavo in stal naravnost pred njo, potem ko se je že preoblekla v njegovo majico. ''prosi brata, da gresta s tabo. v nasprotnem primeru grem jutri zjutraj jaz s tabo tja in ne bo mi niti malo žal, ko me bodo morali zvleči z njega, če bodo hoteli, da še diha, ja?'' je zahteval, ker nikalnega odgovora ne bo mogel sprejeti. preveč pomembna je bila, dragocena, edinstvena, da bi jo lahko nick sesul. in če je hotela ločitev, potem bo ob sebi potrebovala nekoga. raje bi videl, da bi to bila njena brata, ker ni bil povsem prepričan, koliko samokontrole mu je sploh še ostalo. ''imaš družino. vsi te bodo brez pomislekov sprejeli nazaj in te bili veseli. lahko greš domov, začneš znova,'' je zmajal z glavo in se odmaknil od nje, sedel na rob velike zakonske postelje. naslonil se je s komolci na kolena in nemudoma pogledal nazaj proti njej: ''odšla?'' kako si je drznila. kakšna grda beseda. ''ne...'' je pričel odkimavati in ustnice so se mu izoblikovale v nejeveren nasmešek. ''ne moreš oditi.'' ni mogla ravno priti nazaj, priplesati nazaj v njegovo življenje, samo zato da bo spet odšla. ''mislim... ne moreš, kajne?'' se je namrščil, kakor da mu bo tudi ona zatrdila, da po vsem, kar je bilo in kar ni bilo, ne bo mogla oditi. ''ne boš odšla. ne.''

Naslov sporočila: Re: apartment no.3 Pon Jul 08, 2013 12:56 am

»ne skrbi glede tega,« je dejala z rahlim vzdihom – z neko zadržanostjo, ker mu je hotela to prihraniti. ker mu ni hotela povedati, da so prepiri v zadnjem tednu postali hujši kot kadarkoli naprej in da po zraku niso letele samo grde besede in vaze. začelo se je z udarcem v kuhinjski element poleg nje – in od takrat naprej je šlo samo še navzdol, ampak to je bilo nekaj, kar mu je morala prihraniti – še po vsem tem času ga je hotela zavarovati pred čemerkoli že. njene oči so se hipoma uprle v njegove ob omembi njegove mame. jenna james je bila nekdo, ki ga je evelyn vedno imela kot opozorilo za osebo, kakršna nikoli ne bi hotela postati. in njegove besede so spet bolele – na njeni koži so skelele, ampak kljub temu je zmogla polovičen nasmešek. »mene nihče ne spravi v jok,« je zamrmrala – pa ne zato, ker bi zanikala njegove besede, temveč prej zato, ker je to bil odmev njenih besed iz preteklosti. ne glede na vse je evelyn vedno ohranila svojo moč – nikomur ni dovolila, da bi jo potrl in dovolj hitro se je zamotila in znala ločiti med stvarmi, ki so bile nepomembne in med tistimi, ki so nekaj pomenile. in takrat – takrat je ob tem vedno omenila njega. sploh ni vedela, kje je zdaj našla ta spomin in zaprla je oči za delček sekunde, da se je končal. potem pa je spet stal pred njo in s stisnjenimi ustnicami je samo pokimala. morala mu je dati to zagotovilo – čeprav še vedno ni bila prepričana, kaj bo storila. jace bi jo podprl in se obenem še zabaval; trevorja pa ni videla že vse predolgo. ampak tega ni vedel; seveda ne. »uredila bom, prav? ne rabiš… ne,« je dejala in pogled spet dvignila do njegovih oči. dlje, kot je bila v njegovi bližini, bolj boleče očitno je postajalo, koliko čustev je še vedno gojila do njega. nikoli jih ni nehala – samo zakopala jih je pod vse, v kar je morala verjeti, da se ni kar takoj sesula. »ne morem nazaj k njim, graham,« je dejala ob omembi družine. morda bi jo res sprejeli nazaj, ampak za kakšno ceno?
zdaj je sedel na postelji in ona je obstala na mestu, pogled pa je upirala vanj. njegove besede… prekleto, ubijal jo je. najprej ji je povedal, da jo bo vedno ljubil in to je pognalo njeno srce v nenormalne ritme, nato je izpostavil očitno in zdaj… zdaj je bil na postelji, pogled nejeverno uprt predse in njegove besede so ji ponovno prišle do srca. nekaj trenutkov je še obstala na mestu, potem pa se je premaknila; stopila do njega, pokleknila in pogled uprla vanj. »graham, zapleteno je,« je šepnila. kot da tega še ni vedel. »ampak za zdaj… samo dovoli mi, prosim?« je rekla, svoje besede pa nekoliko pojasnila, ko se je premaknila, se vzravnala in se usedla poleg njega; njena dlan na njegovem prsnem košu, ko ga je nežno prisilila, da se je ulegel. zdel se je tako tog; tako nezaupljiv in previden, a potlačila je bolečino ob tem, ko se je tudi sama ulegla poleg njega in glavo položila na njegov prsni koš. tako zelo previdno; vedela je, da če jo bo zdaj odbil, ne bo mogla več upreti pogleda v njegove oči. bilo je očitno, da bi jo to dokončno zlomilo – ampak kljub temu je tvegala, morala je. in potem je obmirovala – njeno telo privito ob njegovo, njena glava na točki, kjer je lahko slišala utrip njegovega srca. »nočem oditi,« je šepnila v polmrak sobe čez nekaj dolgih trenutkov tišine.

tagged: graham! smitten 3

Naslov sporočila: Re: apartment no.3 Tor Jul 09, 2013 2:02 am

tag; graelyn

''pizda, evelyn, daj že dojami. lepo te prosim, dojami že enkrat,'' je vzkipel, ko je še kar naprej bentila svoje. je bilo res tako težko razumeti, da mu ni bilo vseeno? ''ne moreš mi reči, naj ne skrbim. gre se zate. vedno me bo prekleto skrbelo,'' je nadaljeval v istem srditem tonu in dlani zakopal nekam med kratko pristrižene lase. bolj kot ji je dopovedoval, da ne bo mogel mirno spati ali sploh funkcionirati, bolj mu je poskušala prodati teorijo, da bo z njo vse v redu. ''očitno te nick precej lahko, glede na to, da si prišla trkat na moja vrata povsem objokana,'' ji je v dihu odvrnil in besede takoj zatem obžaloval. moral se je opomniti, da sam ni imel dovolj poguma, da bi takrat sploh pogledal navzgor v njen obraz in se soočil s solzami, ki so se tam mešale z dežnimi kapljami. ''nič ne boš uredila. vidim, da boš prav butasto trmasta hotela sama nazaj. s tabo grem tja, takoj zjutraj,'' je sklenil namesto nje, ko je sedel na rob postelje in združil dlani pred seboj. raje se sam sooči z nickom, kakor da tvega. najverjetneje bi mu zatrdila, da je poklicala brata, nato pa sama odvihrala tja. ''torej ti bova našla stanovanje. ali pa boš šla začasno v motel. ali pa boš ostala tukaj in bom šel jaz v motel. opcij je dovolj,'' je zamahnil z dlanjo nekam v stran, kakor da je to njen najmanjši problem. in verjetno je tudi bil. ''seveda je zapleteno. vedno bo zapleteno,'' je prhnil v povračilo. iz njegovega vidika je bila celotna zgodba povsem preprosta. bila sta skupaj in potem nista bila več. je z nickom, kmalu bo ločena. ni hotela oditi, naj ne odide. ni vedel, kaj bi se zgodilo z njim, če bi vedel, da jo vidi zadnjič. če bi zjutraj odšla skozi njegova vrata s slovesom. verjetno bi bila to njegova dokončna poguba. tista točka, s katere se človek nikakor ne more več vrniti nazaj. ''kaj?'' je zmedeno dvignil pogled, ko ni razumel, kaj ga namerava prositi. in bil je prepočasen, ker je že sedla na posteljo poleg njega. prav otročje trmasto je zatisnil oči in zmajeval z glavo v moledujoči prošnji: ''evelyn, ne - '' toda njena dlan je pristala sredi njegovega prsnega koša in ga potisnila nazaj, da je bil primoran legniti nazaj. za kratko sekundo je srce preskočilo en sam utrip, ker se mu ni sanjalo, kaj želi od njega. prikimal je in čeprav ni rekel nič, je to lahko čutila – torej naj ne odide. previdno je odmaknil njeno dlan, ki ga je tiščala navzdol, in se obrnil na bok skupaj z njo. ''moral bi te sovražiti,'' je zamrmral, ko je pramen skodranih vlažnih temnih las ovil okrog kazalca. sklonil se je navzdol in poljubil lok njene ključnice. drznil si je z dlanjo zajadrati prek golih stegen navzgor pod robom njegove prevelike majice in jo ustaviti visoko nad pasom, da je s palcem zaobšel rob njenih prsih. ''zakaj te ne morem?'' se je dvignil na komolcu in gledal navzdol vanjo. le zakaj.

Naslov sporočila: Re: apartment no.3 Tor Jul 09, 2013 5:07 am

imel je prav, ampak njena trma ji ni popolnoma dovoljevala, da bi to dopustila ali priznala – pa čeprav je tega večera že tako ali tako šla čez vse meje, ko je prišla sem. ko je obstala pred njegovimi vrati in potrkala. ko je… ko je požrla vsa svoja prepričanja. zanj. »ne. poklicala bom jacea. prav? obljubim, da bom poklicala mojega brata in bo poskrbel zame,« je dejala in njena obljuba je bila nekaj, kar je tokrat resno mislila. jace je bil tam zanjo – to ji je dal vedeti. bila sta tako zmedena in tako različna, a obenem sta si zaupala in to je bilo dovolj zanjo. njen starejši brat bo opravil to, ker ni nameravala mešati grahama v vse skupaj – pa čeprav je vedela, da je že bil vmešan. »ampak hvala. cenim to. a oba veva, da se ne bi dobro končalo in da moram s tem opraviti sama,« je dejala. sama – ne popolnoma sama, ampak v celoti sama, kar se je tikalo glavnega dela. morala se je soočiti z nickom. poslušala ga je, ko je govoril – tako daleč sama še ni razmišljala, dejansko ne. stanovanje? morda hotel. ali pa bi si našla svoje stanovanje, čeprav bi to najbrž trajalo, glede na to, da je znala biti izbirčna. »nekako bom že. in nočem te kamorkoli poditi, da bi lahko bila tukaj,« je rekla in se zavedla, da je to zvenelo, kot da ga hoče tukaj. kar je bilo narobe. in najbrž točno tisto, kar bi ji bilo všeč. kako trapasta je lahko bila – povedal ji je, česa noče. in to je bila ona.
upiral se je, ampak samo njegove besede je niso zaustavile, ko ga je nežno potisnila nazaj. hotela – ne, morala je slišati utrip njegovega srca, tisto pomirjujočo melodijo; se prepričati, da bi lahko sprejela dejstvo, ki ga je izpostavil pred nekaj trenutki in ki je pomenilo, da nima več možnosti, da bi to kdaj drugič še storila. ni hotel, da odide – to je pognalo njeno srce v čudno razbijanje v njenem prsnem košu, potem pa se je nenadoma premaknil in zdrsnila je na posteljo, pogled pa uprla vanj. molčala je ob njegovih besedah – moral bi, da, po vseh pravilih bi jo moral sovražiti. njeno celotno telo se je napelo ob njegovem popolnoma nepričakovanem dotiku, ki je spolzel po njeni goli koži. to mu ni moglo uiti – njegov dotik je imel še vedno isti učinek nanjo. njene ustnice so se od mešanice vseh čustev razprle, ko je zajela sapo – zdaj je nenadoma spet dihala veliko hitreje, kot da bi že samo njegov dotik povzročil, da je začela izgubljati pamet. ampak navsezadnje, po vsem tem času, to niti ni bilo daleč od resnice. »graham,« je zamrmrala, potem pa ujela njegove oči; njegov pogled, ker je tako lahko povedala veliko več, kot bi lahko kadarkoli z besedami. njena dlan je zaobjela njegov obraz s takšno previdnostjo in hkrati z nečem neizrečenim. usločila je svojo hrbtenico in se potem nenadoma privila k njemu. »samo eno priložnost mi daj,« je nenadoma zamrmrala, njene oči še vedno uprte v njegove. »morda ne zdaj ali jutri, ampak nekoč. prosim, samo… samo eno priložnost, da poskusim popraviti to. naju,« je mrmraje prosila, medtem ko je njen prst zdrsnil čez njegove ustnice. samo en poljub – evelyn bi umrla zanj, ampak poznala ga je. ni smela. ni nameravala.

tagged: graham! smitten 3

» apartment no. 9
» apartment no. 7
» apartment A2,
» apartment no. 22
» apartment B2,

apartment no.3

apartment no.3

Similar topics

Similar topics