GRACE ARIANNA BROWN

-

24 • BOOKSHOP OWNER • TAYLOR MARIE HILL

spomnim se spisa, ki smo ga morali na podobno temo napisati v šoli. kdo smo? kaj si želimo postati? še vedno je tako živa tista slika pred očmi, kako sem namrščena strmela v list, ne da bi vedela kaj naj napišem. večina mojih sošolcev je napisala povsem običajne, samoumevne stvari, jaz pa s tem nikakor nisem bila zadovoljna, saj sem vendarle več kot le številka ali ime, več kot barva kože ali oblačila, ki jih imam na sebi. že takrat sem spoznala, da je moj način razmišljanja drugačen, bila sem eden izmed tistih otrok, ki imajo na vsak odgovor že novo vprašanje, svet okoli mene me je zanimal in me zanima še vedno, želela sem ga poznati, prebrati sleherno njegovo stran.  morda se res nisem nikoli zares našla v družbi sovrstnikov, kar pa me še ne napravi za samotarko, pravzaprav sem bila v otroštvu vedno nasmejana, zunaj sem lovila metulje ali kresničke ob večerih, se pogovarjala z rožami, ker mi je nekoč babica rekla, da tako lepše rastejo in iskala vile, o katerih sem brala v knjigah. knjige so ena stvar, brez katerih ne morem in res verjamem, da sem do neke mere postala takšna kot sem, zaradi vseh teh prelepih zgodb in svetov, ki so se mi odpirali med platnicami. starša sta me sredi noči še vedno našla s svetilko pod odejo, kako sem se jokala nad kakšnim koncem, težko sem se namreč poslovila od likov, ki so bili za tisti čas moji prijatelji, moj pobeg od vsega ostalega. tako je verjetno že zdaj precej očitno, da nisem bila ravno tipičen otrok, kaj šele tipična najstnica, v vrsti nisem stala za ličila, podpise kakšnih zvezdnikov, ampak sem hodila po sejmih knjig, prebirala stare police za kakšnim skritim zakladom.  ni bilo dosti oseb, ki bi me razumele, v srednji šoli sem bila zasanjano dekle z velikimi očali, ki jih imam še danes, le da v zadnjem času včasih raje posežem po lečah. seveda pa mi to nikoli ni prišlo do živega, kot že rečeno, nikoli se mi ni zdelo, da mi karkoli manjka – verjetno sploh nisem opazila postrani pogledov, ki so mi jih namenjali, ko sem se s knjigo v roki sprehajala po hodniku šole, v mojih puhastih copatih. bila sem vesela, rada sem imela življenje, ker sem vedela kako ga živeti, brez da bi se obremenjevala z mnenji drugih ljudi. zaradi zgodb, ki sem jih prebirala sem si tudi sama želela pustolovščin in verjela v tisto pravo ljubezen, ljubezen, ki ti spodnese tla pod nogami in bila prepričana, da je tudi zame nekje zunaj sorodna duša, tisti pravi. moji standardi so bili temu primerno visoki in nisem se želela zadovoljiti z ničemer manj, zaradi česar si lahko kar predstavljate kako pestro ljubezensko življenje sem imela, fantje so z mano spregovorili kakšno besedo le, če so želeli prepisati domačo nalogo. morala bi vedeti, da je bilo nekaj narobe, ko me je eden izmed najpopularnejših fantov na šoli vprašal, če bi šla z njim na maturantski ples, a zame je bilo to vse tako pravljično, popolnoma sem bila prepričana, da bo to ena tistih epskih ljubezni, končalo pa se je tako, da sem ugotovila, da je pri vsem skupaj šlo za neumno stavo. vse v stilu 'she's all that' ali kaj podobnega, vendar pa se moja zgodba ni končala tako filmsko, bolj z objokanimi očmi doma. mama mi je takrat rekla, da sem preveč naivna, ljudje so na tem svetu veliko bolj zahrbtni kot jim bi naj to pripisovala jaz in baje temu nisem kos. le da se je tukaj motila. ljudje so lahko kakršnikoli si že želijo biti, a me ne potrejo. nikoli nisem pustila, da bi me, sploh pa se je vse spremenilo, ko sem šla na univerzo, 'drugačnost' naenkrat več ni bila tako zaničevanja vredna, nič več popularnih klik, da sem celo našla nekaj ljudi, ki so mi bili blizu. po končanem študiju ustvarjalnega pisanja sem odprla svojo knjigarno, občasno pa delam tudi na svojem prvem romanu, na katerega sem sicer zelo ponosna, a ga ne kažem nikomur. lepo je delati na svojem, med knjigami, tako da lahko v prostem času še vedno brskam po sejmih, da najdem kakšne še posebej redke izdaje. tudi sicer ne vem, če sem se kaj dosti spremenila od srednje šole. še vedno sem tisto zasanjano dekle, a nasmejano dele polno optimizma in ljubezni do življenja, ki se najraje zvije v udobnem naslonjaču, z dobro knjigo in joče med gledanjem beležnice, pa čeprav že stotič. ljudje te bodo vedno kritizirali, jaz rečem zaupljiva, oni naivna, jaz polna življenja, oni otročja, nezrela, a še vedno to ostajam jaz, s svojimi prepričanji, ki verjamem, da je nekje tam zunaj zame prava ljubezen, čeprav je do zdaj še nisem imela priložnosti spoznati. na tem svetu si želim pustiti pečat, potovati v nove kraje, dobiti lepo polt in se zaljubiti v tujca. tako, da bom lahko na koncu tudi jaz izrekla znane besede edith piaf - non, je ne regrette rien.

AMI • 5 YEARS+ • PM