GostGost
 |  Naslov sporočila: jones, erin amelia Sob Nov 03, 2012 12:59 am | |
|  23 - mayberry - art student - straight - emma stone »tvojih staršev še ni,«
»žal mi je, jutri ne bova utegnila priti,«
»pa naslednjič, prav?« mislila bi, da se počasi navadiš raznih variacij, ki pa vedno pomenijo le eno – zavrnitev in razočaranje, ki gresta z roko v roki. bila sem prav neumno majhno dekletce, ko sem vedno z velikimi očmi gledala, da bom končno zagledala obraza staršev, ki bi me opazovala v množici, s ponosnim izrazom na obrazu. le da se to ni nikoli zgodilo, vedno sta bila preveč zaposlena. saj nisem prosila za to. raje bi imela normalno družino, ko bi starša dejansko poznala, tako pa sta bila bolj ali manj le tujca, od katerih sem pač podedovala dedni zapis. sicer pa pozdravljeni, sem erin amelia jones in rodila sem se 22 avgusta, staršema jamie in phillipu jones. o njuni zgodbi niti ne vem kaj dosti, vam pa grem staviti, da ni prav nič zanimiva, tako kot je tudi z njunim življenjem. oba sta sicer uspešna poslovneža, a res ne vem če sem že kdaj videla bolj zdolgočaseni osebi. možno je seveda tudi, da je tako le, ko sta doma, že od nekdaj se prav dobro zavedam, da ju moja družba ne zabava kaj preveč. smo pa vedno imeli denar, ki bi mi lahko kupil karkoli, to jima morem priznati, tudi na darila sta se vedno spomnila, ko sta se vračala iz raznih službenih poti. če bi malce boljše poznala svojo hčerko, bi vedela, da si nič od tega nisem nikoli želela, nobenih daril, ki so bile kot izgovor, da se jima potem z mano ni bilo potrebno ukvarjati.
»bi rada še ti malce slikala na platno?«
»seveda vile obstajajo, nikar ne poslušaj sošolk, sonček«
»ko sem bila jaz mlada...«
verjetno bi se zaradi pomankanja pozornosti staršev popolnoma sfižila, ker bi imela občutek, da jo bom dobila, če delam kar se da najbolj nore stvari. menda ne bi mogla ostati tiho, ko bi bila njuna hčerka v spodnjem perilu na prvi strani kakšnega časopisa, ker je povzročala javni nemir. zakaj nisem? ker je bila tukaj vedno moja babica, ki je bila tista 'starševska' figura v mojem življenju, le da nikoli tista tipična ali starokopitna. ne, bila je tista, ki mi je odprla povsem nov svet domišljije, umetnosti in zabave. je slikarka in ena najbolj odpičenih oseb, kar jih poznam, še vedno torej trdim, da mora biti moja mama posvojena, ker si nista niti malo podobni. brala mi je o vilah, kazala kako se slika, pustila da sem uničila polovico njenih platen, prebarvala steno, risala po tleh, ji govorila o vseh mojih sanjah in skrivnostih. skupaj sva delali venčke iz rož, ki mi jih je potem vedno posadila na glavo, lovili metulje in kresničke, ko je bil dež, je vedno pustila, da sem tekala zunaj in se igrala v blatu, pa čeprav jih je zaradi tega kasneje poslušala od staršev. ni ji bilo mar, meni pa tudi ne, le jezik jim je kazala, ko so ji obrnili hrbet, vedno tako, da sem to videla le jaz.
»tisti s črnimi lasmi, praviš?«
»še vedno prepoznam dobro rit, ko jo vidim, veš«
»kar sedi, skuhala bom zeleni čaj, ti pa mi povej kaj se je zgodilo,«
ko sem nekoliko odrasla, se moj odnos z babico ni prav nič spremenil. še vedno sem ji lahko povedala vse in ona meni o stvareh, ki bi si včasih prav želela, da jih ne bi vedela. ampak tak odnos sva pač imeli, ni ji bilo težko govoriti o fantih, seksu, pravzaprav o čemerkoli. nič ni bilo sramotno, zaradi česa sem do takih stvari postala zelo odprta. bila je tista, ki sem ji jokala v ramo, ko me je pustil prvi fant in mi pomagala, da sem začela na te stvari gledati čisto drugače. če ti je usojeno, se bo zgodilo, v nasprotnem primeru pa se ni izšlo, ker te čaka nekaj boljšega. bila je tudi oseba, s katero sem pokadila svoj prvi joint in potem opustošila njeno shrambo. edina je kazala zanimanje za moje slike in nemalokrat sem si želela, da bi se lahko odselila od doma ter živela pri njej, nekajkrat sem to celo storila, a sta starša takrat vseeno ugotovila, da skrbništvo nekaj pomeni ter me zvlekla nazaj domov. seveda pa me to ni ustavilo, da ne bi čez kake pol ure splezala skozi okno, nazaj. skodelico čaja pa sem ja morala dokončati, kaj?
»ti je sploh za kaj mar?«
»življenje niso le mavrice in samorogi, erin«
»včasih res ne vem kaj bo iz tebe,« seveda mi je bilo mar za stvari. mar mi je bilo za umetnost, mar mi je bilo za babico, redke prijatelje, ki so prenašali mojo norost, mar za sonce, ki je zjutraj razsvetlilo sobo, dež ki je trkal po oknu, mar mi je bilo za življenje. nisem jaz kriva, če to očitno ni bilo dovolj dobro za starša, ki ju ni prav nič brigalo, da si želim jaz življenje živeti. da sem srečna, ko se lahko ob zori spravim na jogo v parku, čeprav sem bila dan pred tem zunaj in pila ter kadila s prijatelji. da mi na obraz še vedno prikliče največji nasmešek, ko lahko lovim kresničke ali pležem po drevesih, ko lahko s spalko taborim pod zvezdami. seveda pa ni preveč prijetno, da moram ob tem vedno prenašati razočarana pogleda mojih staršev, ki sta imela za svojo edinko čisto drugačna pričakovanja, sama sem se že navadila, da jih ne bom nikoli dosegla, kajti res pa je, da mi očitno ni bilo mar za enake stvari, kot njima. pa tudi ubadala se s tem nisem kaj preveč, tako kot pa tudi glede mnogih ostalih stvari. raje sem se prepustila toku, da bi videla kako se bodo stvari obrnile kasneje. vsaka slaba odločitev, je dobra zgodba in vsak problem, problem le, če imam rešitev.
»mislila sem, da te zanima umetnost,«
»ne delaj tega, erin«
»si končno le prišla k pameti, kaj?« vse sem nekoliko vrgla na rit, ko sem se vpisala na medicino. bila sem preprosto naveličana tistega pomilovalnega pogleda staršev, ko se se ozrli vame, kot bi bila najhujša tegoba njunega življenja. za nekaj časa sem bila celo tako neumna, da sem dejansko verjela, da ju bom napravila ponosna, da bosta vesela. to je trajalo le kak mesec, potem pa sem s časom ugotavljala, da nikoli ne bom storila dovolj. trudila sem se in kar nekaj časa je trajalo, da sem ugotovila kakšno napako delam. tako sem pustila študij in se namesto tega raje prepisala k umetnosti. tako pa smo že v sedanjosti, kajti trenutno sem nadvse srečna študentka umetnosti, ki se trudi, da ne bi mislila o sebi, kot o enem samem velikem razočaranju za njena starša. večino časa mi to prav dobro uspeva, ker ne potrebujem veliko, da najdem srečo. rada se od srca nasmejim, rada delam nepredvidljive stvari ter živim iz dneva v dan. saj veste, carpe diem.
ami - seventeen - six years - jacqueline bardem |
|
