CARTER OLIVER BRADFORD

-

25 • BARTENDER • COLTON HAYNES

killian bradford, njegov oče: »oh, moj najmlajši sin vas zanima? hja, ne bi mogli prezreti tega, da je prav očitno najmlajši in seveda – tudi najbolj zaletav in otročji. no, ne ravno otročji, vendar… ja, še vedno mu gre na otroško, ni sposoben sprejeti nobene odgovornosti, ima malce predolg jezik, vedno ima odgovor prav na vsako mojo zahtevo, na kratko, včasih me prime, da bi mu zavil vrat, res. morda šteje petindvajset let, vendar carter ni nič drugega kakor nek povsem nedozorel najstnik. no, že res, da na trenutke deluje kakor da ga je srečala pamet, navsezadnje, če je situacija resna, bo poskrbel za družino, prijatelje ter podobne zadeve in dal svojo uporniško plat na stran. kakor druga dva brata, zna biti prekleto zaščitniški do sestre, hkrati pa tudi do ostalih, ki so mu blizu. tako da nekje globoko v sebi, imam ob teh trenutkih upanje, da bo prerastel te najstniške traparije. vendar potem zopet, ko začne s svojimi tipičnimi neumnosti, ki jih zganja ko jih lahko, zopet obupam. kakorkoli je, morda bi potreboval le dekle, da ga spravi k pameti. če bo sploh kdaj prišel k pameti. kakorkoli že je, res je čas, da se malo zresni zaboga, vseeno jih ima že celih petindvajset!«

sebastian james, njegov dolgoletni prijatelj: »o njem imam povedati samo dobro, res. ne spomnim se, da bi mi bilo kdaj ob njem dolgčas. mislim, fant je res za zabave, prav tako mora ves čas nekaj govoriti, vendar iskreno? kakor pravim, vsaj ni dolgčas. ne vem sicer zakaj, vendar zdi se, da mu posebej veliko adrenalina v kri privede dejstvo, da lahko tu in tam beži pred policisti, ukrade avto in ga pusti na drugem koncu mesta ter podobne zadeve. in seveda, je kakor vsi ostali, tisti, ki gre rad zvečer v bar ter če se le da, se napije do mrtvega, kaj pa drugega. vendar hkrati, ni ves čas takšen. je hkrati tudi tisti tip človeka, ki mu lahko jaz osebno zares brezpogojno zaupam in ne dvomim, da je tudi do ostalih takšen. je človek, ki zna svojo, hm, divjo plat odmakniti na stran ter prisluhniti človeku. preprosto je vedno tam, ko ga potrebujem in to je tisto, kar najbolj cenim pri njem, kljub temu, da mu večino časa gredo ''neumnosti'' po glavi. zna se zresniti, če se hoče in zna biti prijatelj, ki ga je treba iskati. in vesel sem, da sem našel njega.«

lydia mason, njegovo bivše dekle: »carter? oh prekleto, ta tip je tako neresen. in mislim resno. dvomim, da ga bo kdaj srečala pamet ter bo začel normalno življenje, kot bi se pri njegovih letih spodobilo. občutek imam, da bo za vedno ostal najstnik, pa čeprav to pri svojih petindvajsetih že zdavnaj ni več. vendar kakorkoli že je, priznati moram, da zna dekle oviti okoli prsta s tistim svojim že tako čudovitim obrazom in nekaj sladkih besed ter seveda, katera pa se ob tem ne bi stopila! tudi meni je spodnesel tla pod nogami, kako tipično. in priznam, na začetku, nekaj časa, je bilo vse tako lepo ter prekleto prav, res je bilo. vendar čez čas, se je vse obrnilo. ne vem, ali izgubi interes ali kaj za vraga, vendar naenkrat sem dobila občutek, da mu je vse drugo bolj pomembno od mene, na vse je odgovarjal tako zdolgočaseno, ni se zanimal pravzaprav za nič več, nič več mi ni povedal ter zadeva je s svetlobno hitrostjo drvela proti koncu. in kaj potem, ko sem se odločila, da zadevo končam? povsem prekleto vseeno mu je bilo! le skomignil je z rameni ter besede pospremil s preprostim prav. bog, še vedno mi spomin na tole povsem zdvigne pritisk. tako da blagor tisti, ki ga bo ujela ter se njegov nepopisen šarm niti ne bo končal. vendar iskreno? močno, ampak zares močno dvomim, da bo bila kdaj katera dovolj dobra za carterja bradforda.«

ariana o'connell, njegova bivša sošolka: »oh, seveda se spomnim faksa in kako da se ne bi spomnila carterja bradforda osebno. tip se preprosto ima za nekaj več. dobesedno in me ne zanima kaj drugi mislijo. prekleto vzvišen, misli, da si lahko vse dovoli ter prav na vse kar mu rečeš, prekleto rad zabija nazaj. in oh ja, da ne rečem, kakor rad se komu smeji v obraz, če mu človek ni pri srcu! in tega preprosto ne skriva! res ga ne prenesem, ne prenesem njegovega težkega in nadležnega karakterja, ne prenesem njega celega. ne vem kaj si tip misli, res ne, vendar prepričana sem, da se ima za nekaj več, vedno je prekleto rad dokazoval tako. tako da dragec, mislim, da je čas, da te nekdo postavi na realna tla - in več od ostalih ljudi nisi, še zdavnaj ne.«

carter bradford, osebno: »kaj vam niso povedali že dosti? za ene sem razvajen prasec, za večino si preveč dovolim, mnogi bi me označili za alkoholika, ki življenje jemlje povsem neresno ter potem se tu in tam najde kakšen prijazen človek, ki zna povedati kaj lepega o meni. da ne bo pomote - saj sem tudi jaz čisto v redu tip, le če hočem biti. in oh ja, ta hočem biti ima res velik pomen. moja skrivnost? zakaj vas pa to naenkrat zanima? kaj pa, če je nimam? kaj pa, če morda celo šibke točke nimam? vsak človek jo ima? kaj pa če jaz ne? v redu, v redu, je nekaj ja, priznam. bog, ne maram, da ljudje blazno vrtajo vame, jaz nikoli ne vrtam v njih, le tam sem ko me potrebujejo in to je tisto, kar večina ceni. dobro, ne bom spreminjal teme. vse skupaj se gre predvsem za to, kar se je zgodilo pred leti, triindvajsetega julija. datuma in prizora ne bom nikoli pozabil. veste, gre za takšno stvar, ki jo v življenju nikoli ne pozabiš, preprosto ne moreš. torej, bilo smo na kubi. jaz, moje nekdanje dekle oziroma sedaj najboljša prijateljica - marie ter prue in pier. precej zabavna druščina, ki pa je bila na koncu vse prej kakor to. spomnim se prepira, kako je nekdo udrl v našo počitniško hišico ter najbrž sem lahko hvaležen nekomu zgoraj, da sva bila z marie na terasi ter najbrž posledično preživela, drugače ne vem, kaj bi bilo z nama. ja, precej travmatična zadeva, ko se zaveš, kako blizu smrti si bil, vendar jaz sem za razliko od nje, zadevo pokopal globoko vase, res da zaradi tega ne govorim veliko o sebi, morda malce več hodim ven, da pozabil kričečo barvo krvi iz sten, ko se spomnim vsega skupaj, vendar pomaga, spomin bledi. kakorkoli, bilo je kakor da bi se znašel v nekem bednem filmu, kjer je bil očitno nekdo preveč paljen na kri. ubili so mi prijatelja, res nisem mogel dojeti, še zdaj ne dojamem, da ga ni več. in ko pomislim, kaj so naredili iz naše prijetne hišice, kaj so naredili iz njiju,... me spreleti srh, stisne me pri srcu in iskreno, nočem misliti na to, to mora ostati zakopano v meni, preprosto. ne vem, kako nama je uspelo pobegniti, vendar nama je, še vedno se spomnim, kako je nek tip pred stavbo nato prijel marie za roko in za hip sem pomislil, da so naju dobili. vendar na srečo ni bilo tako. zaradi nekaj droge, ki si jo je prue priskrbela, sta ona in pier ostala brez življenja, umrla, kakor si nihče ne zasluži in midva,... hja, midva tega ne bova nikoli mogla pozabiti. in zdi se, da na mojo vest trka dejstvo, da tiste nisva pomagala ujeti. vendar kaj hočem sedaj, življenje gre dalje - nič več ne morem storiti.«

TAMS! • A COUPLE OF YEARS • PM, FB