LINCOLN ANN WESTWOOD

-

24 • ARCHEOLOGIST • FRIDA GUSTAVSSON

"denar zame nikoli ni bila prioriteta. nikoli mi ni bilo pomembno koliko denarja mi je oče nakazoval na bančno izkaznico in malo mar mi je bilo za vse posle v katere je oče vpeljeval starejšega brata in sestro. na takšne stvari sem bila malo da ne imuna in kdo bo podedoval podeželski klub in kdo bo ugodil očetovi želji o tem in onem. ne. to nisem bila jaz. nikoli se nisem prilizovala in vedno sem se le držala v ozadju kot da bi vedela, da je tako pač najbolje. velikanske debele bukve z centimetri prahu na sebi so bili tista stalnica, ki sem se je najraje držala in včasih sem izginila iz obličja zemlje se zaklenila v svojo sobo in prebirala stare zapiske, ki sem si jih izposojala v mestni knjižnici. bilo je kot bi lahko dihala zrak rimskih tržnic, zrak fontane sredi aten. stara grška mesta polna skrivnosti, rimljani, ki so zidali prve ceste in ameriški priseljenci, ki so preganjali indijance. Kaj pa vem kaj me je tako pritegnilo pri zgodovini, a mi je bila pri srcu in nisem potrebovala veliko poguma, da sem se odločila študirati v tej smeri.
v ljubezni nisem bila preveč izkušena. fant sem, fant tja in pri sedemnajstih sem na prijateljičini zabavi prvič spala z dve leti starejšim fantom. bilo je... prijetno, a morda vse skupaj preveč posiljeno. mislila sem, da bo to vsaj malo popravilo vtis sramežljive miške za kakršno so me imeli ljudje in morda se niti nisem preveč zmotila. "utrla" sem si tisto pot do pravih zabav čeprav me vsa ta stvar s popivanjem in občasni zakajanjem niti ni tako pritegnila. Saj ne, da bi se dolgočasila na zabavah ali pa, da mi seks z moškimi ni bil v užitek. A bili so trenutki, ko sem raje posedala sredi parka zatopljena v zgodovinske knjige in prebirala člane o izkopavanjih. To je bilo tisto kar me je še najbolj pritegnilo in mi dokazovalo, da ni ves svet mahnjen na denar in da je kaj več kot zgolj trg in prodajanje nepremičnin. spoznala sem nekaj moških, a kolena so se mi zamajala šele po tem, ko sem na novoletni zabavi srečala postavnega rjavolasca ob katerem nikoli nisem našla pravih besed. verjetno nista minili uri, ko sva se znašla v postelji, oba nekoliko opita od dragega šampanjca, a hkrati presrečna nad dobljeno nagrado. navdušena sem bila nad njim in nekaj časa sva celo hodila ven in se pretvarjala, da imava nekaj več kot zgolj prijateljstvo. ne vem koliko časa je minilo od tiste prve noči in ne spomnim se ali sva sploh uporabila zaščito, a svet se mi je v trenutku obrnil na glavo ko sta se na testu prikazali rdeči črtici. bila sem noseča. turčija je bila zame najlažji izhod in očetova debela denarnica mi je omogočila, da sem se za leto izognila vsem težavam. Tako je denar vsaj enkrat dobil svoj pravi čar in nihče ni vedel za to, da sem v sebi skrivala otroka in tudi to, da sem ušla pred njim se mi je takrat zdelo najboljše. zakopala sem se v delo in izkopavanje v eni izmed turških vaseh mi je nudilo uteho. spoznala sem ljudi in nekako je bilo to dovolj, da sem pozabila na domače, ki so se nahajali na drugem koncu poloble. morda sem bila naivna ko sem se nameravala prikazati na vratih z otrokom v naročju in mogoče bi to celo naredila, če v petem mesecu nosečnosti ne bi splavila zaradi nesreče na delu in izgubila otroka. Nesreča me je popolnoma dotolkla in šele takrat sem se zavedala kako močno sem si pravzaprav želela tega otroka. Nič me ni vezalo nanj, niti njegov oče, ki niti ni vedel da obstaja. A preprosto sem se prepričala v to, da bom postala mama majhnega fantka in nahuje je bilo to, da se je usoda odločila drugače in mi ga v trenutku vzela. vrnitev domov mi ne pomeni kaj dosti. nihče ne ve za nosečnost in nihče ne ve zato, da sedaj v sebi nosim zgolj žalost. globoko v meni se še vedno skriva tista iskrivost, naivnost in navdušenost nad arheologijo. kot nekoč, le da se sedaj vračam v domači kraj, ki mi ne predstavlja nič več kot zgolj otožne spomine na tisto kar sem izgubila. otroka. pri zgolj štiriindvajsetih letih."

EUSTACE • 3+ • PM