EVA JACQUELINE ANDERSON

-

23 • MAKE-UP ARTIST • CHRISHELL STUBBS

Bila bi srečnejša, če spomin na starše ne bi segal tako daleč nazaj. Spomni se tistih nesrečnih juter, ko je komajda odprla oči in z mamo – brez zajtrka – zapustila dvosobno stanovanje, kjer so živeli. Sredi poti ali pa morda po par sto metrih je šibka in prav tako skodrana ženska ni bila več sposobna držati v naročju. Sem in tja je nenadzorovano zahlipala in jo prestrelila s pogledom, kot da bi bila ona, triletna deklica, kriva za karkoli se je že pač dogajalo. Prijela se je tistega nekoliko daljšega konca njenega krila in v ponošenih sandalih stopicljala za njo. Takrat tega ni opazila, toda bili so ji občutno preveliki, morda zato, ker je bila prav drobna za svoja leta, ali pa zato, ker jih je slabi dve leti nazaj nosila njena starejša sestra. Včasih je pozabila slediti in trmasto obstala sredi cestišča z gostim prometom, pa se je njena mati tega zavedala skorajda prepozno, včasih je sedla na pločnik in planila v jok še preden sta prilezli do avtobusne postaje, kjer sta počakali na avtobus številka tri, ki ju je prepogosto peljal tja, kjer je gnil njen oče. Ko ga je videla skozi steklo je stegnila svoje drobne ročice, v očeh pa so se nabrale solze. Kot, da bi bila pozabila, da je nekaj dni nazaj nalašč zažgal njenega medvedka. Kot, da ne bi vedela, da odrivanje in kletvice namesto objemov in prijaznih besed niso tisto, kar starši navadno privoščijo svojim otrokom.


Štela jih je osem. Morda preveč, da bi se lahko uspešno skrila pred roko živčne in kronično depresivne mame, toda definitivno premalo, da bi jo slednja vzela s sabo, ko je zjutraj izginila in se – če je imela srečo – prikazala zvečer. Štela jih je osem in vsako jutro sama stekla po natančno zarisani poti do šole. Če je imela srečo in je v oropanih predalih vendarle našla dolar ali dva si je privoščila kosilo, sicer je ostala lačna. Štela jih je osem, precej manj kot večina podobno samostojnih otrok, toda še vedno ji ni preostalo drugega, kot pa da sama zleze med neoprane rjuhe in zaspi brez poljuba na čelo. Saj ne, da bi ga dobila, četudi bi doma bila onadva, človeka, za katera je še do pred kratkega upala, da bosta dojela kaj pravzaprav počneta svojim otrokom.


Živela je v prepričanju, da jo imata rada. Da vse to počneta zato, da bi odrastla v samostojno in odločno žensko. Do takrat je že zaključila srednjo šolo in namesto s staršema se je ukvarjala s čenčami in žaljivkami, s katerimi so jo obkladali. Črnjuhinja. Sužnja. Packa. Toda na slednje se je ozirala vse manj. Prepričana, da bo v življenju dosegla več, kot sta njena starša kdajkoli sanjala, je izkoristila svoj talent, svoj trmast, neomajen značaj, ki ga je oblikovalo njeno življenje polno izdaj, zlorabe, zanemarjanja in mučenja. Pri rosnih osemnajstih je sodelovala na prvem modnem dogodku, kjer je poleg trojice drugih vizažistov ličila koščene obraze modelov, na koncu pa obtičala brez cvenka v žepu, toda s kupom vez, ki jih je od takrat naprej vsakokrat s pridom izkoristila.

NASTJA • 7 • PM