CRAIG TANNER PARKER

-

25 • SCULPTOR • DANIEL BEDEROV

V moji roki se nahaja steklenica zdaj že postanega piva. Po vratu navzdol polzijo drobcene kapljice vode in skušam se osredotočiti na znanca, ki stojita ob meni in mi navdušeno pripovedujeta o pripravništvu, ki sta ga osvojila za čez poletje. Menda je to odskočna deska za njuni svetli karieri dveh potuhnjenih odvetnikov, da bosta lahko do konca življenja grabila tuj denar na kup in se pretvarjala, da sta na samem vrhu sveta. Vendar se vseeno nasmehnem in z zaigranim občudovanjem prikimam. Vem, kam ta pogovor vodi. Nekaj časa smo skupaj obiskovali srednjo šolo. To je bilo še preden sem se odločil, da šola na sploh ni zame in sem vse obesil na klin. Najprej sem samo nehal hoditi k pouku. To je bilo pri šestnajstih ali sedemnajstih. Potem so doma ugotovili, kaj si dovolim in usedli smo se za mizo. Tisti pogovor je bil bolj ali manj sestavljen iz enega samega vprašanja – zakaj to počnem. In zato sem ju peljal dol v klet, kjer sta mi velikodušno odmerila moj osebni prostor, in jima odklenil vrata do mojega malega kraljestva. Pogledala sta kamen, glino, kdo ve kaj vse in samo prikimala. Rekla sta prav in naslednji dan sta me izpisala iz šole, da sem lahko visel v tistem malem prostoru in se potil nad praktično vsem. Ker se je oblikovanje začelo kot hobi, sem najprej preizkušal vse. Začel sem s preprosto glino in podobnimi reči, danes oblikujem praktično vse. Najraje imam sicer kamen. Nekaj je na njegovi moči in hladu, kar zna pomirjati. Ampak ljudje tega ne vidijo kot dejanski poklic. In zato vem, da bosta zategnjena mlada odvetnička pred menoj vprašala, kaj počnem ali še študiram. ''Nimam službe,'' jima zato odvrnem ob njunem vprašanju in jima dam tisti nasmešek, ki govori, da veliko raje zabušavam naokrog po podobnih zabavah, kakor služim denar. Prisiljeno se nasmehneta in raje pričneta pogovor drug z drugim, kakor da bi se še naprej ukvarjala z nekim izgubljenim primerkom, ki tava naokrog brez ciljev.

Uvidevno se pomaknem vstran in naredim napako, ko z ramenom ponesreči zadanem ob dekle, ki je stalo za menoj. V ozadju zaslišim njen pridušen vzklik presenečenja in se hitro obrnem naokrog, da bi popravil storjeno škodo. Očitno je nerodno premaknila kozarec in polila vsebino prek svoje majice. Ni potrebe reči, da so se moške oči okrog nje prilepile naravnost na moker material, ki se je raztezal prek oprsja in zdaj dajal vsem vedeti, da je pod tisto belo majčko nosila živo moder čipkast nedrček. ''Oprosti,'' prav čudno zamrmram in odložim steklenico, ki je ne nameravam izpiti. Morda sem nalašč čakal tako dolgo, da se je otoplila, da imam izgovor za nepitje. Prezrem njen nasmešek, ki mi ga nameni , češ je že v redu. In vidim, kako se njena drža vzravna, ko stopi naravnost predme in prisežem, da ne vem, kaj ji je padlo na pamet, ampak nagnila je kozarec nazaj na majico in ga do konca polila po sebi. In takrat vem. Vem, da misli, da sem jo zadel nalašč. Da tako kot vsi okrog nje uživam v pogledu na mokro majičko in imam verjetno že samo zaradi podobe pred seboj v hlačah trdega tiča in bom nedvomno naredil korak naprej, ji rekel za ples ali pa ji iz prve rekel, če se sprehodi z mano po stopnicah navzgor do prve proste sobe. In potem ona opazi, o čem razmišljam in se namrdne, ker ne bom naredil ne prvega in ne drugega. Zamomljam še eno opravičilo, ji obrnem hrbet in se hitro odpravim čimdlje stran od nje. Ženske? Prej jastrebi.

Uspe mi priti skoraj do izhoda, ko me na lepem ustavi roka na mojem komolcu in me potegne nazaj. Zadržim se pridušene kletvice in se samo zasukam naokrog, čeprav vem, kaj lahko pričakujem. ''Se mi je zdelo, da si ti. Brat od tiste manekenkice?'' se zasliši iz njegovih ust in po gruči zbrani okrog njega, si lahko kar mislim, kakšna je njegova funkcija na svetu. Bahač, šovinist in nekdo, ki uživa v centru pozornosti. Nekdo povsem drugačen od mene in uspelo mu je, da so se zdaj vsi pogledi obrnili name, postavili mene v središče, kjer nikakor nočem biti. Ravno to je bila tista najbolj super stvar pri meni in Hope. Ona je bila v središču, vsem na očeh, jaz pa sem se lahko brez vprašanj držal v ozadju. Včasih se mi je zdelo, kot da je na ta način prestregla že tisoče mojiih padcev. V grlu mi ob njegovem vprašanju nastane droben cmok, ki je vseeno dovolj velik, da mi onemogoči odgovor. ''Te kaj moti, ko polovica tvojih prijateljev drka na slike tvoje sestre?'' se njegove ustnice razbijejo v širokem arogantnem nasmešku, ko ve, da mi bo počasi prišel do živega. Nima smisla razmišljati o dobrem comebacku. Pogovori so moja šibka točka in četudi dobro prebiram ljudi ter v naprej ugotavljam njihove reakcije, ne bom nikoli zmagal v takšnih argumentih. ''Odhajam,'' mu namesto tega rečem in se zasukam proti vratom, ko za mano izbruhnejo salve smeha. Moški so prepričani, da sem pička. Ženske prepričane, da sem uganka, ki ji morajo priti do dna. In jaz odidem z zabave, vesel, da sem sploh poskusil. Včasih se slepim, da bo postalo lažje. Ampak čas se vrti naprej in prav nič lažje ni sedaj, kakor je bilo pred leti. Vendar na srečo imam Hope, ki bo vedno razumela. In morda še osebo ali dve, ki se trudijo razumeti. In to je tisto, kar šteje, mar ne?

LEXIE • SOME • PM