verjamem v to da človek včasih sam pride do spoznanja da se mora spremeniti ali preprosto nekje sredi svoje življenjske poti spozna da je odrasel in da ne more več tako naprej. pri meni česa takega ni bilo. moja sprememba iz briana, ki so ga v mestu vsi poznali, do briana ki se sedaj sprehaja po ulicah port charlesa, je bila prisiljena. nisem imel druge izbire kakor da sem na tehtnico postavil določena načela, principe, vrednote in se odločil za tiste, ki nosijo veliko večjo vrednost, ter spremenil določene stvari v mojem življenju, ki je zapeljalo v slepo ulico brez izhoda in možnosti vzvratnega povratka. naenkrat sem obsedel v svojem stanovanju s sklenjenimi dlanmi na kolenih in nagnjeno postavo naprej in sredi torotna spoznal v kakšen drek sem se spravil. in kaj je bilo krivo za to ? na prvem mestu moj odhod v toronto. moja želja po karieri, ki se je končala tako da se je življenje obrnilo dvakrat okoli polnega kota v krogu. tu se zgodba začne in začne hkrati.


pri mojih dvaindvajsetih je sledila poškodba, ki je onemogočila za naslednje mesece, mogoče celo leto treniranje in tako sem imel veliko preveč časa, da sem se odločil pozabiti vse skupaj in nekaj narediti iz sebe, ter se odločil za študij novinarstva. bila je najlažja možnost in nek back up za kasnejše življenje, ki mogoče na podlagi poškodbe ne bi moglo teči v smeri v katero bi sam na prvem mestu hotel. življenje je spet za nekaj let minilo in s poškodbo ni bilo nič bolje. nekaj let sem še pri vsakem večjem nenadnem gibu trzal in vedel sem da ne smem tvegati, ko ni nobene možnosti, da bi me vzel kakšen velik klub in da bi temeljil na temu. bil sem le oboževalec nogometa in ne profesionalec. splet usode in naključij pa me je pripeljal do tega da sem postal športni novinar in nekako sem bil s trenutnim stanjem zadovoljen. pisal sem, razglabljal o messiju in njegovih preteklih neuspelih, se spraševal ali bo liga prvakov bila polna preobratov in bodo najmanj pričakovani klubi prišli v sam finale, ter s tem služil denar za svoje življenje. pri svojih okroglih sedemindvajsetih letih sem dobil možnost da odidem v toronto in pišem za malo večjo športno revijo in imam svojo redno kolumno. port charles tako ali tako ni bil kraj za večje uspehe in pobral sem svoje stvari in se preselil v manjše stanovanje, ki mi ga je priskrbel sedež časopisa, ter začel neko novo obdobje. tu pa se prične tisti ključni trenutek, ko se mi spremeni življenje in sem prisiljen tudi sam opustiti tistega briana, ki sem bil nekoč- malce neresnega človeka, ki je znal ob petkovih večerih oditi s fanti v bližnji pub, po možnosti spati s katero ne da bi zares vedel njeno ime, se spuščati v najbolj nenormalne zveze, ki so obsojene na začetku na svoj propad, biti precej prepričan v obstoj mirnega in srečnega življenja, ki si ga lahko krojim sam po svojem taktu. spoznal sem hitro in boleče svojo zmoto. tu sem spoznal njo- maddy. maddy je bila…vse. delala je kot tajnica direktorja in je bila tako velikokrat videna v podjetju in je pridobila tudi moj pogled. njeni rjavi lasje so ji vedno padali na ramena in človek se je težko ne zaljubil v njo. četudi ni bilo nič iz tega, četudi nisi spregovoril z njo ene same besede, je nekje ostala v tvojih mislih kot tista lepotica. bil sem bedak, tipično, očaral sem jo in deloma je tudi ona mene, potem sem imel nekako življenja v torontu dovolj, ter sem si želel vrniti nazaj domov, ampak brez nje. ko sem ji to povedal je ona rekla da je noseča in drugega mi ni preostalo kot da sem ostal v torontu in bil vsaj toliko fer da vidim kaj bo z otrokom. tu stvari niso tekle ravno najbolje. spoznal sem da dekle ljubim, se z njo poročil, imel splanirano neko skupno življenje, čeprav nekje v meni je še vedno gorela želja po tem da bi nekako bil svoboden in kakor da bi karma slišala tudi tista najmanjše šume v glavi mi je vzela njo, ko je pri porodu umrla, ampak mi dala sina. tu se vrne moja pripoved na začetek, ko sem obsedel v sobi s sklenjenimi rokami in spoznanjem kje v življenju sem sedaj, ter nekje v ozadju imel novorojenega otroka. nekaj časa sem ostal še v torontu, da se je iztekla pogodba, ter se posvetil otroku in se pred kratkim odločil vrniti nazaj domov,z otrokom. iskreno ? strah me je. ne znam biti oče, ne znam biti dober zgled, ne znam z otroci in ne vem kaj naj naredim s svojim življenjem. maddy je ostala nekje v preteklosti, čeprav je spomin na njo živ, a vem da tu poti ni konec. a kaj naj naredim z fantkom po imenu lance pa ne vem. otrok šteje skoraj dve leti in njegov oče je najbolj zmeden bedak, ki se je vseeno odločil nekako urediti svoje življenje, se odpovedati svobodi in urediti situacijo.