house no. 7

Naslov sporočila: Re: house no. 7 Sre Jun 12, 2013 4:18 am

KATIE! • let's start! :3 • lin is wearing this • i'm listening to leona lewis

rahel vetrič se je igral z njenimi lasmi, ko je z takšno lahkotnostjo stopala mimo majhnega piknik prostora kamor je včasih zahajala ko je bila še čisto majhna. na plaži se je nahajalo veliko kotičkov kjer so se skrivali zaljubljenci in seveda je bil popoln prostor tudi za mlade družine, ki so ob toplih večerih zakurili kres in naredili mini družinsko zabavico. vsaka plaža je imela svoj čar in goro spominov, ki so se plavolaski motali pred očmi ko se je za hip ustavil in pogled usmerila v zahajajoče sonce. tišina, ki je zavila v molk celotno plažo je govorila. družinice so odhajale iz popoldanskega kopanja in ponavadi je minila ura predno so se pojavili spet novi prišleki, ki so si na plaži popestrili večer. kakorkoli že, plaža ni bil njen cilj. tu je bilo dovolj spominov, ki bi ji dali razmišljati za cel večer vendar pa to ni bilo tisto česar si je tokrat želela. potrebovala je pogovor in potrebovala je objem česar si je po tako dolgem odhodu iz mesteca že pošteno zaslužila. družina sedaj ni prišla v poštev in kljub temu, da je imela dve sestri s katerimi odnosi so bili povsem v redu si je sedaj želel drugačno družbo. želela si je katie. govorilo se je, da se je pred kratkim vrnila iz new yorka in morala je minit že cela večnost odkar sta se zadnjič sploh videli. nobenih pogovorov, nobenih klicev zgolj smrtna tišina med dekletoma, ki sta bili nekoč najboljši prijateljici. kaj se je spremenilo ? morda dejstvo, da je bila lin noseča in je bila prav katie tista, ki ji je zaupala potem pa ji je tako grdo obrnila hrbet in ji je zaradi tega hudo zamerila ? morda je bil kriv tudi kat-in nenaden odhod in je potem plavolaska ostala popolnoma sama. počutila se je trapasto, morda celo rahlo izdano čeprav ji katie nekako ni želela obrniti hrbta. vsaj ne po vseh poletnih dneh, ki sta jih preživeli skupaj in vsaj ne po dolgih nočeh ko sta viseli na telefonu in razglabljali o fantih. res pa je, da se je odkar sta se razšli zgodilo marsikaj. na primer splav. in ravno to je bil eden izmed razlogov, da je sedaj tavala po plaži in zavlačevala z prihodom do prijateljičine hiše. morala je razmisliti o tem kako naj ji sploh pove, da ga je izgubila. da je imela nesrečo in da se je v turčiji pravzaprav počutila popolnoma prazno. ne samo v turčiji, tudi tu. bila je sama in zdelo se ji je kot bi se ji ves svet obrnil in kot, da se nikomur ne bi dalo ubadati z njo. ko je prišla do konca plaže je bila že na robu solz. v grlu se ji je naredil gromozanski cmok sline in vse težje je vzdihovala atome zraka. njeni koraki so bili vse hitrejši in nekaj metrov pred belo hišo z velikansko številko sedem je že skoraj da ne tekla. in čeprav je bila oblečena v zgolj rdečo potiskano obleko so bile temperature krepko čez dvajset stopinj in ji je bilo pošteno vroče. nabita z čustvi, adrenalinom in rahlim obupom je s pestjo udarila po vratih, da so se le-ta stresla na tečajih in je popolnoma pozabila na majhen zvonec, ki bi bil veliko boljša izbira. a bilo ji je vseeno. potrebovala je pogovor. potrebovala je pomirjevalo in potrebovala je katie. "kat?" je glasno izgovorila prijateljičino ime potem pa nekaj sekund počakala in se pri tem prestopala. bila je psihično in fizično izmučena in niti ni več vedela kaj naj počne sama s sabo. skrivnosti so jo ubijale in bilo jo je strah, da bi se ji ob takšni žalosti lahko zmešalo. moralo je miniti vsaj nekaj minut ko so se vrata pred njo nenadoma odprla in je pred seboj zagledala rahlo zmršano katie. "jaz... um oprosti," šele sedaj se je zavedala svojega sunkovitega prihoda in pri tem nekoliko pordela. njene oči so bile videti utrujene in podočnjaki so se razkazovali nekoliko višje od sedaj pordelih lic. "moram govoriti s teboj," je tiho zašepetala in se ozrla okoli sebe, da bi se prepričala če ju nemara kdo opazuje. ob pogledu na suhljato postavo pred seboj se je počutila nekoliko pomirjeno in ni si mogla kaj da se ji ni približala in z rokami krenila k njenemu obrazu, nekoliko obstala, potem pa jo močno objela in ni izpustila.

Naslov sporočila: Re: house no. 7 Čet Jun 13, 2013 2:19 am

tag, lincoln smitten 1

pred prihodom nepremičninskega agenta je sklenila hišo pospraviti, zdaj pa se je počutila kot živčna razvalina, ko je počasi brisala prah iz temnih polic in ob tem komaj zaznavno premikala predmete, ki so stali na njih. materini spominki iz njenih redkih potovanj po svetu, škatlice, ki jih nikdar ni smela odpreti in si jih tudi sedaj ni želela. kipci matere božje in jezusa na križu - groteskno je bilo opazovati stotere predmete, ki so jo grenko opominjali na nesrečno otroštvo v tej hiši. v tem prekletem mestu. na prste ene roke bi lahko preštela spomine, ki so jo morda osrečevali - iz dni, ko je živela v port charlesu. gledališče. prijatelji iz ulice. carlosova pekarna v centru. že tukaj ji je zmanjkalo. pod njenimi očmi so se risali temni kolobarji, njena lica so usahla; kdo bi si mislil, da bi bila lahko katie thompson, ki se je risala na rdečih preprogah v glamuroznih oblekah in popolnih nasmeških, lahko kdaj tudi tako nesrečna.. kajne? in vendar je bila, počutila se je prevarano in uničeno, ker se je sploh morala vrniti semle. ta luknja, ki jo je nekoč imenovala dom. vrnila se je v kuhinjo, da bi si privoščila odmor, in še preden je lahko dodobra premislila, je odprla steklenico sladkega belega vina in si ga natočila v visok kozarec. do vrha. odložila ga je na kuhinjski pult, nato pa iz hladilnika vzela jagode, ki jih je nakupila zadnjič, jabolka in nekaj drugega sadja, vse skupaj je umila pod pipo umivalnika in si stvari lepo naložila na pult, da bi si naredila nekakšen sadni krožnik ali kaj podobnega. z najostrejšim nožem, ki ga je uspela najti, je pričela rezati sadeže na majhne rezine in jih kot pod kakšno hipnozo nalagati na plitvi krožnik. skoraj je opravila, ko jo je iz stanja zamaknjenosti zbudilo tolčenje po vhodnih vratih. za vraga? bežno je lahko zaslišala ženski glas, ki je izgovoril njeno ime; namrščila se je. pravih prijateljev v port charlesu ni imela in četudi bi se kdo smatral za takšnega, bi se prav gotovo napovedal, preden bi se oglasil na njenih vratih. odpravila se je proti vhodu, odklenila vhodna vrata in jih nekoliko sumničavo odprla, takrat pa se je pred njenimi očmi izrisala znana silhueta. trenutek ali dva je potrebovala, da je dojela njeno prisotnost. njeno opravičilo je zletelo mimo njenih misli in zares jo je dojela šele, ko se ji je obesila okrog vratu in jo prižela v močan objem. za trenutek je še obstala, potem pa je še sama ovila roke okrog nje, kot v nekakšen objem sprave, ki ga do tedaj še nista imeli časa - ali volje - izvesti. »lin, oprosti mi,« je zašepetala v njene lase, v očeh pa so se ji v sekundi nabrale solze. žal ji je bilo, ker je zapostavila svojo prijateljico zavoljo lastnih ambicij, žal ji je bilo, ker ni mogla doživljati te bližine skozi pretekla leta. še kar je ni izpustila - kakor tudi prijateljica nje ne. obstali sta v tem prijetnem objemu, ki je nedvomno ogrel srca obeh.

Naslov sporočila: Re: house no. 7 Čet Jun 13, 2013 4:41 am

KATIE! • let's start! :3 • lin is wearing this • i'm listening to whiskey lullaby

življenje v turčiji se ji je za čase zdelo tako mirno in hkrati stabilno. nikoli ni bilo nobenih prepirov, nobenega stresa zgolj ona in malo bitje v njenem trebuhu. skušala se je osredotočiti na delo in morda je bilo kanček resnice v tem, da se je preveč zagrizla v izkopavanje in pri tem pozabila, da bi morala v resnici čuvati otroka in ne starih izkopanin. nesreča je bila nekaj s čimer se nenazadnje ni mogla sprijazniti. tega otroka si je zares želela, čeprav morda ni želela, da bi ga vzgajala v popolnem družinskem okolju in čeprav se je zavedala hudih posledic, ki naj bi sledile - a to je bilo bitje, del nje. in sprijaznila se je s tem, da bo tako kmalu postala mama. želela si je, da bi imel otrok dober zgled in da ne bi bila tako kot večina, ki jih ni bila pripravljena postati starš in so zato svojega otroka raje dali v rejo. ne ! bila je trdno odločena, da bo svojega sina obvarovala pred takšno katastrofo in verjela je v to, da se bodo tudi ljudje okoli nje sprijaznili s tem. nenazadnje to v enaindvajsetem stoletju ni bila nekakšna tabu tema. zanosila je pred poroko. pa?
na obraz, ki je bil videti utrujen in izžet se je narisal rahel nasmešek ko ji je prijateljica vrnila objem in ji zašepetala tiste tri besede kot v znak opravičila. ni želela razmišljati o tem kar se je zgodilo z njima. bila je preteklost in da bi se sedaj ubadali z njunim tihim prepirom je bilo seveda nesmiselno. za boga, bila je njena najboljša prijateljica in niti čas, katerega rane so sedaj prihajale na dan, jima ni mogel biti bolj naklonjen, ko ju je sedaj zopet združil skupaj. nekako je bila vesela, da je bila še vedno ujeta v njenem objemu in vsake toliko časa globoko vzdihnila vonj sveže umitih las, dokler se nista druga od druge počasi odlepile in si končno po tako dolgem času pogledali v oči. "kat?" je tiho zašepetala njeno ime pri tem pa z očmi polnimi solz naredila korak nazaj in usta pokrila z dlanmi in si jo do potankosti ogledala. oh ja, prekleto dobro je slišala govorice o tem kako je zaslovela. sedaj je bila hollywoodska zvezda in lin je bila neznansko vesela zanjo. tako vsaj ni imel tako morastega življenja kot ona sama. lahko je živela na veliki nogi in imela okoli sebe polno ljudi, ki jim je bilo mar zanjo. in slišala je za njene starše, kar je bila seveda tudi tragična novica glede na to kako dobro ju je poznala. "slišala sem za tvoja starca," je potegnila iz spomina in upala, da s tem ni obudila kakih tragičnih spominov. "žal mi je katie," je še dodala potem pa roko spustila k telesu in ji namenila neiskren nasmeh. vedela je kako se počuti saj je hkrati tudi sama še vedno žalovala za lastnim otrokom. "smem vstopiti?" je previdno vprašala kot bi bili še vedno povsem tujki. oči, ki jih je vztrajno upirala vanjo je spustila nekoliko višje in se zazrla v utrujen obraz. videti je bila tako čudovito. kljub temnim kolobarjem. kljub temu, da je bila verjetno pod hudim stresom in je preživljala takšne more kot ona sama. videti je bila nebeško.

Naslov sporočila: Re: house no. 7 Pon Jun 17, 2013 5:45 am

tag, lincoln smitten 1

še vedno jo je stiskala k sebi, med tem ko so se njene oči polnile s solzami ob misli na to, da je končno v objemu nekoga, ki ga ima tudi zares in srčno rada. tako zelo ji je bilo žal, da je po tistem prepiru preprosto pobrala šila in kopita in izginila, še preden bi lahko spor zravnali in vzpostavili taisto prijateljstvo. prekleto, ko pa jo je imela vendar zmeraj tako rada! kako je bila sploh lahko tako zelo sebična, da si je drznila tako.. tako nesramno zapustiti nekoga, ki ji je v tistih časih predstavljal tako stabilno osebo, oporno bilko, ki ji je bila zmeraj na razpolago. kako je pokazala svojo hvaležnost? ni je. preprosto izginila je, ko so nastopile težave, namesto, da bi ji pomagala. najraje bi se ustrelila. nato sta se počasi odmaknili ena od druge, obe precej pretreseni, precej uničeni od tega nenadnega navala emocij, ki se je nedvomno odvil v obeh. najraje bi zajokala od veselja in od žalosti istočasno, a solze so ostajale za njenimi rosnimi očmi. zmajala je z glavo, ko je lin omenila njene starše; tema, o kateri ni želela govoriti. ni se spodobilo grdo govoriti o umrlih, in vendar sama ni imela povedati nič lepega. veliko bolje je bilo, če je preprosto molčala, se preprosto hvaležno nasmehnila, istočasno pa jo je zapeklo v srcu ob misli na to, kako prekleto nehvaležna je, ko pa staršem preprosto ni bila sposobna vrniti tega, kar bi jim nedvomno morala. vsaj s hvaležnostjo, če ne s čimerkoli drugim. toliko dolgov je za seboj zapustila v port charlesu; zato je bila vrnitev še toliko bolj boleča. »seveda,« je nežno zmajala z glavo, kakor da bi bila sama misel na to, da mora lincoln o tem spraševati, naravnost grozljiva; in kakor da bi karala samo sebe, ker se tega ni domislila še prej. »seveda,« je ponovila še enkrat in nežno ujela njeno dlan ter jo pospremila v prostore hiše, med tem ko je za seboj hitro zaprla vrata. povedla jo je do dnevne sobe in jo tam nemudoma izpustila, med tem ko je pričela iz kavča pobirati razmetane rjuhe, med katerimi je spala preteklih nekaj dni. »oprosti,« je pričela majati z glavo, ko je le bežno zložila prvo rjuho in jo odložila na eno od polic, potem pa si dala opravka z drugo. »vse je razmetano in kaotično, sploh ne znam..« srce ji je divje razbijalo in prav zares ni vedela, ali naj bo hvaležna za nered ali ne, kajti zares ji ni bilo jasno, kako naj bi se obnašala. prijateljice že tako dolgo ni imela ob sebi, da ni znala reči, če sta bili še prijateljici.. ali zgolj tujki, ki sta si delili skupno preteklost. še drugo rjuho je odvrgla na polico in se nato znova obrnila k svetlolaski, na obraz je nadela mehak nasmešek. »daj, prosim,« je z dlanjo pomignila na vsaj približno pospravljen kavč. »sedi..« stopila je korak bliže in obstala, prepričana, da to ni bilo vse od gostoljubja, ki bi ga morala ponuditi. »boš.. kavo, sok, vino..?«

Naslov sporočila: Re: house no. 7 Sre Jun 19, 2013 5:20 am

njena nervoza je bila vidna že na daleč. pravzaprav sta bili nervozni obe, le da se je lin nekoliko zadrževala in solze, ki so silile na dan potlačila globoko vase. silila je naravnost v osje gnezdo in ni se zavedala, da bodo s tem pogovorom prišle na dan vse skrivnosti, ki so bile tedaj še vedno zgolj nje same. nihče ni vedel za otroka. nihče ni vedel za to, da je potiho žalovala za izgubljenim sinom, ki je umrl pri njenih petih mesecih. edina svetla točka v tem trenutku je bilo njuno ponovno snidenje, ki pa je bilo za obe popolna mora in nič drugega. sedla je na udoben kavč in se s hrbtom naslonila na vzglavje potem pa globoko vdihnila in pogled preusmerila okoli sebe. čudovito kaotično stanje jo je spominjalo na čase, ko je tu še živela celotno družina thompson. mama je bila vedno ena tistih, ki je na poličkah zbirala zaloge darilc iz potovanj in je vedno rada kuhala in silila svojo hrano lačnim gostom. morda je bil tudi to razlog, da se je lincoln v času, ko sta bili še z katie prijateljici tako zredila. odkar je katie-na mama umrla se je celotna hiša zdela zapuščena. in potem je bil tu še njen oče, ki si je vedno dal opraviti z hišnimi opravili in dekleta vozil na razne zabave in jih prihajal iskat ko je bilo to potrebno. sama nikoli ni imela tako sproščenih staršev. njena starca sta bila perfekcionistka, mahnjena na popolno družinsko idilo, ki se je kakopak zalomila ko je lin odšla v turčijo. kaj bi se zgodilo šele če bi se izvedelo, da je bila noseča in da je otroka splavila? tega si nikakor ni želela privoščiti zato je bila vesela, da je bila katie edina, ki je vedela za njeno malo skrivnost. "sok bo v redu," je prikimala in se nasmehnila njeni gostoljubnosti. z njo je ravnala kot s kako visoko gostjo in njen prijateljico. vedela je, da je bilo med njima veliko neizrečenih besed, velik stvari, ki so se zgodile in jih en samcat pogovor in oprosti ni mogel odpraviti. "kaj se je zgodilo z nama?" je žalostno vprašala in se srečala s plavolaskinimi očmi. bila je sesuta in potrebovala je prijateljico. ni si znala predstavljati, da bi izgubila še njo. zakaj? kako? ni ji bilo jasno. ni bil kriv zgolj odhod v turčijo in njen odhod v new york.

počakala je, da se je prijateljica prikazala izza vogala in predno je lahko karkoli izdavila, pogoltnila debel cmok sline, ki ji je preprečeval, da bi lahko normalno zadihala. težnost zraka in težnost vsakega diha jo je dušil. počutila se je izigrano v lastnem življenju. kot bi si jo nekdo privoščil in na to ne bi imela niti najmanjšega vpliva. popolnoma prazna je bila. izmozgana od vsako večernega joka, ki je trajal tudi več ur. "te ne zanima kaj se je zgodilo z otrokom?" je z polomljenim glasom vprašala in po njenem licu je stekla prva solza. ni mogla več. pritisk je bil prehud in resen obraz njene prijateljice jo je silil v jok. v nenaden izbruh, ki ga je zadrževala pred ostalimi ljudmi. "katie, jaz.." je zašepetala. hotela se je opravičiti, a so besede obstale v zraku. kaj naj ji reče? da ga je ubila in da otroka ni več?

» this used to be a fun house,
» house no. 5
» house no. 15
» house no.22
» house no. 10

house no. 7

house no. 7

Similar topics

Similar topics