house no.22

Naslov sporočila: Re: house no.22 Ned Jun 30, 2013 8:05 pm

tag; nathan

zadnji teden je zaznamovalo ogromno priprav, prekladanja škatel, telefonskih klicev vsem možnim ljudem in na koncu je še pristala, da s samom odletita za nekaj dni v severno dakoto k očetu. jack baker je vztrajal, da hoče videti svojega vnuka še zadnjič preden ga bo povsem pokvarila z vsemi južnjaškimi navadami in bo postal eden izmed tistih polizanih tičfiričev, ki kuhajo gumbo in imajo sumljivo sladek naglas. seveda so bile vse podobne skrbi povsem odveč. verjetnost, da bo sam kadarkoli izrekel, kaj vsaj približno sladkega, je bila blizu ničelne. po nekaj dneh na severu sta tako odletela naravnost nazaj v new orleans, kjer je morala urediti še zadnje opravke. in zdaj je že sedela na zadnjih sedežih taksija in že stotič zavzdihnila, ko so jo na drugi strani telefonske linije dali na čakanje. morala je dokončati dogovore s selitvenim servisom, ki naj bi tekom tega tedna pripeljal vso njuno staro pohištvo, opremo ter kup škatel, s katerimi se je ukvarjala odločno preveč časa. vsaka je bila tako perfektno zalepljena z rjavim lepilnim trakom, da je bila še sama ponosna nase, ker ni nikjer zašla izven linije. sam je sedel poleg nje in v svojem značilnem pospešenem slogu nekaj čebljal. najverjetneje je ubogega taksista mučil s stotimi vprašanji. kaj je tisto zunaj? je to roza krava? ali imate pri vas oskubljene kokoši? je tvoj lulček večji od mojega? otrok je bil včasih res naporen do te mere, da bi mu najraje s kosom selotejpa prelepila usteca ali pa ga zaprla v omaro. ''sam, pssst,'' mu je poslala svarilen pogled, nato pa se ozrla naprej proti voznikovem ogledalcu in taksistu s parom toplih rjavih oči poslala opravičujoč nasmešek.

''da, gospod greenberg. še vedno sem tukaj in še vedno čakam,'' je dodala novega v vrsto zavzdihov, ko se je nekdo na telefonu oglasil in jo poprosil, naj počaka še malo. je bilo res tako prekleto težko pogledati na njihov seznam naročil in potrditi, da bodo ta teden dostavili vse njene stvari? potrebovala je samo en jebeni da in oh bog, nič čudnega, da je mali tako preklinjal, ko je imela njegova mama usta, ki se lahko kosajo z mornarjem. avto se je nenadoma ustavil in nagnila se je prek sama proti njegovemu oknu. njuna nova hišica. majhna, sestavljena zgolj iz pritličja, a imela je domač pridih. povsem brez živcev je prekinila telefonski klic, ker si ji ni ljubilo več ukvarjati z neresnostjo tipa na drugi strani. sam je že odpenjal svoj pas in v manj kot dveh sekundah tekel po dovozu hiše do vhodnih vrat. ''oh, sranje,'' se je iz avta pognala še sama za podvijanim otrokom in v roki držala ključ. ''sammy, vzami vsaj ključ, ja?'' je zadihana pritekla do njega in pobingljala pred njegovim obrazom s srebrnim ključom. ''puding!'' se ji je samo zadrl v obraz in se pričel ukvarjati z vrati. njo pa je čakalo še raznašanje kovčkov in tovorjenje vsega v hišo. zasukala se je naokrog in obstala, ko je videla, da taksist že zlaga stvari iz prtljažnika. ''hvala,'' se je nasmehnila proti njemu in segla proti enemu od kovčkov na pločniku. zraven je zajela sapo, stisnila vse namišljene trebušne mišice, da bi ga premaknila, in zraven skoraj izdihnila. ''samo... pustiva vse skupaj na pločniku. bom znosila notri preden začne deževati,'' je zamrmrala s kančkom nejevoljne, ker ni bila sposobna premakniti kovčka. glede na to, da dežja ne bo vsaj še teden dni, se bodo kovčki kar lepo načakali. ''plačati vam moram!'' je naenkrat vzkliknila in odhitela mimo rjavolasca do njenega sedeža, kjer je pustila torbico. takrat se je z vhodnih vrat oglasilo otroško vpitje: ''taksist nathan, zakaj gledaš v mamino rito?''

» house no. 7
» house no.3
» house no. 11
» house no. 7,
» house no. 78,

house no.22

house no.22

Similar topics

Similar topics