prvih sedem let mojega življenja sem preživela v santa feju, skupaj z mamo in očetom. najbrž bi lahko rekli, da nismo bili ravno idealna družina, pa čeprav smo se imeli med sabo zelo radi. naš glavni problem je bil vedno oče, ki je trpel za blažjo obliko shizofrenije, medtem ko sem bila na drugo mesto postavljena jaz in moja bipolarnost. na začetku smo se z vsem skupaj borili precej dobro, kljub temu da nam je bilo nemalokrat zelo težko – na koncu smo se s skupnimi močmi prebili na svetlejše področje. z mamo nikoli nisva izgubili upanja v aleca, niti takrat, ko je bil sam čisto sesut in so se iz njegove sobe več noči zaporedoma slišali srce parajoči kriki. upali sva, želeli sva si, toda v sebi sva ves čas vedeli, da se ne bo več dolgo držal pokonci. videla sem rdeče polmesece kjer so njegovi nohti prebadali kožo in neenakomerno razporeditev las, kjer si jih je pulil v brezupu. stara sem bila komaj sedem let, vendar sem razumela kaj se dogaja z njim. razumela sem neizmerno žalost v očeh moje mame, ko sem ji z vprašujočim pogledom prinesla veliko stekleničko belih tablet z nočne omarice v njegovi sobi. globoko je zavzdihnila in me z rahlo trepetajočo roko pobožala po laseh, nato pa mi pomignila, naj jih nesem nazaj. naslednji dan naju zjutraj ni zbudilo stokanje ali tiho hlipanje, temveč mrzla tišina, ki je kot megla napolnjevala stanovanje. spomnim se, da sem nekaj minut jokala, takoj nato pa me je prevzel mir. očetu bo nenazadnje v nebesih veliko lepše, kot mu je bilo tukaj in bila sem vesela zanj.