DELILAH ISABELLA DIAMOND

-

27 • WAITRESS • MELISSA STASIUK

smrt. mirna, spokojna smrt. nekaj tako čistega in čudovitega, skrivnostnega in osvobajajočega. pot do prave sreče in svobode, kraj, kjer se izpolni vse. nihče ne ve točno, kaj je to, nihče ne ve, kaj te čaka, ko zapreš oči. ampak je lepo. tako prekleto lepo. čutim, da je tako. povsem nov svet, ki se odpre ob koncu kratke minute na zemlji. čas za vse skrite sanje in želje. le tam se zgodi tisto, kar se mora. pravica. ni ljudi, ki bi uničevali ljudi, zgolj dobro in sreča ter na drugi strani vse slabo, ki se ne more dotakniti dobrega. in zanimivo je, kako te lahko smrt potegne vase, pa čeprav nisi mrtev. fascinira te, očara in zapelje, nato pa s tabo odpleše ples kar med živimi. objame te, ti pokaže svojo magičnost in spravi na rob. vodi te po tanki črti med življenjem in smrtjo, včasih te porine čez rob, a še pravočasno ujame, hkrati pa te nauči razumeti. ne zasluži si vsak življenja in ne zasluži si vsak smrti. a o tem odločam jaz.

negibna sta ležala na hladnih tleh, jaz pa sem se kobacala mimo njunih trupel. nekje v ozadju so plavale sirene rešilcev ter kriki prestrašene sosede. jaz pa sem ju samo opazovala, brez solz in joka. morda bi kdo rekel, da kot otrok pač nisem razumela, kaj se dogaja, ampak ne, ravno nasprotno – razumela sem bolje kot ostali. zaslužila sta si, z razlogom sta ležala tam, popolnoma pordela od prekomerne količine drog. in jaz sem si zaslužila več. tudi sirotišnica je bila boljša možnost, kot življenje z njima. tam so me imeli radi, tam sem bila človek. mojo tišino so pripisali travmi iz otroštva, pripravljeni so mi bili ponuditi prav ves mir tega sveta. želeli so, da bi bila v redu. da bi bila normalna. nemogoče. proti meni je bila nastrojena zgolj ena oseba, glavna nuna skrbnica; dejala je, da sem hudičev otrok ter da imam okoli sebe smrt. običajno bi se človek ob teh besedah zdrznil, a meni je bilo všeč. všeč mi je bila smrt. pri osemnajstih sva odšli stran – jaz in smrt. samostan je postal premajhen za moje misli, potrebovala sem več. cel svet. morala sem jo raziskati in spoznati. in pijan starec se je zdel popoln. tiho sem zarezala v njegov vrat, se počasi igrala s točko življenja in smrt ter ga na koncu porinila v temo. za trenutek ali dva sem imela v rokah tuje življenje, bila sem… bila sem bog. v tišini sem opazovala potok krvi, ki se je vil do njegovih sivih las, vpijala sem bližino smrti. v njegovih očeh sem videla olajšanje, vesel je bil, ko se je rešil umazanega življenja. dala sem mu mir. nato sem se zaprla v majhno stanovanje, skozi majhno okence sem opazovala slehernega človeka, ki je prečkal ulico ter iskala smrt. in našla sem jo čez kakšne pol leta, ko se je prah zaradi starca polegel. mlada ženska, nekaj let starejša od mene je brcala nedolžnega brezdomca ter se sredi ulice drla vse možne žaljivke. tokrat je bilo drugače. kri je bila bolj rdeča in oči bolj žive. čudovito je bilo opazovati počasno hlapenje njenega ničvrednega življenja. in nato je v moje življenje vstopil on. prvi ob katerem je bilo vse normalno, jaz sem bila normalna. za trenutek sem verjela, da mogoče tudi življenje na zemlji ni tako slabo. ob njemu sem si želela biti živa. vse je bilo popolno, dokler ni tudi sam postal tarča. hotel me je zapustiti in to je rekel s hladnostjo, ki je rezala moje srce. morala sem mu vrniti, morala sem se zagnati k njemu in se s konico noža vsaj dotakniti točke njegovega srca. ponovno sem imela tuje življenje v svojih rokah. ampak njega sem pustila, nož je obležal nekje na tleh, jaz pa sem odšla. nekam daleč stran. majhno podstrešno stanovanje v new yorku je bilo moje zatočišče. rada sem opazovala hiteče ljudi, ki si niso vzeli niti trenutka, da bi užili življenje. lahko bi bil njihov zadnji dih. lahko bi poskrbela za to. v stanovanju sem bila zaprta celih sedem let, sončni žarki so le redko zadeli moji lica. v temno ulico sem se podala samo še enkrat, dan pred svojim odhodom. ustavila sem življenje mimoidoče ženske, podarila sem ji mir – večnost, da se bo lahko ustavila, odložila mobilni telefon in posvetila sebi. in nato sem odšla, odločena, da opravim še poslednjo stvar svojega življenja. podarila si bom normalno življenje, nov začetek. postala bom navaden človek z ulice ter si nato poklonila največji dar življenja – smrt.

MAŠA ŠPELA • 3+ • PM