lincoln westwood archeologist
Število prispevkov : 241 Reputation : 31 Join date : 20/09/2012
| Naslov sporočila: tree house Pon Jun 03, 2013 6:37 am | |
| |
|
tara clayton art restorer
Število prispevkov : 97 Reputation : 44 Join date : 06/10/2012 Kraj : port charles, usa
| Naslov sporočila: Re: tree house Sre Jun 26, 2013 4:56 am | |
|
tag;colton, dear note;<3
tara je imela resnično ozek krog prijateljev, a so vsi med njimi bili tako zelo različni. ne samo v starosti, ampak na sploh z načini življenja. imela je tiste, ki so bili mirne narave kakor ona, ter tiste ki so menjavali svoje razpoloženje na pet minut in med vsemi njimi se je nekje vmes pojavil colton, ki je bil bolj razvpit v mestu kakor njena družina, le da je njemu govorjenje laskalo, njej pa se je gnusilo, ko se je nekdo obrnil proti njej in ji rekel karkoli. komentarji na njegov račun so udarjali na njegov ego, na njegov uspeh in način življenja, ter na število deklet, ki so se motale okoli njega in njegovega poslovnega uspeha. komentarji na njo pa so udarjali na nekaj najbolj svetega- na družino. četudi bi si želela nositi v srcu takšno ignoranco kakršno jo je nosil on, je ni zmogla, ker so se njuni komentarji preveč razlikovali, a vseeno jo je on sprejel in uspel jo prenašati in bil je sedaj tu ob njenem boku, ko sta si utrjevala pot do hiške na drevesu, ki je že dolgo časa že stala tam na svojem mestu in ji niti najhujše neurje ni moglo nič. tako sta hodila ona, posvojena hčerka gejevskega para in on, uspešni filmski producent in lomilec ženski src, lepotec za mnoge. za mnoge bi razlika v letih med njima bila ogromna ovira, a njej je prijalo da ni imela nekega otroka poleg sebe, ter se je posledično za to ni toliko obiral ob družino iz katere je izhajala in je pomagalo pri temu njegovo videnje sveta in velika mesta so te znala spreobrniti. najpomembnejše pa je bilo, da ni bil člen njene preteklosti in nikjer v njenih kriznih letih in letih največje pozornosti s strani otrok s šole, ni bilo omembe njegovega imena, ki bi si ga sicer zelo dobro zapomnila. ob njemu je poskusila pozabiti tisto svojo nedolžno in nerodno stran in si je postavljala izzive, da bi lahko bolj sodila v njegovo družbo in delovala bolj odraslo, ker ji samo dejstvo da je redno zaposlena in stara čez dvajset let pri temu ni zares pomagalo, ampak se je šlo zgolj za navajanje nepomembnih dejstev. » sem ti rekla da je tu bolj mirno, « je prekinila tišino od njenih zadnjih besed, ko mu je zatrjevala da je bil odhod v gozd do hišice na drevescu veliko boljša odločitev od javnega kraja sredi mesta, kjer bi bila na očeh javnosti predvsem ona in ni hotela ravno priznati na glas, da jo je to bolj plašilo kot pa jo je motila dejanska glasnost, kar je sicer rekla njemu, da ne bi izpadla še toliko bolj otročja. imela je premalo prijateljev in primerne družbe, da bi jih sedaj izgubljala zaradi lastne neumnosti in neprimernosti njihovem tempu življenja, kateremu se je ona prilagajala, ko svojega ni imela posebno izoblikovanega in poleg dela restavratorke in bežanja pred ljudmi ni imela posebnega hobija ali opravila z ljudmi, ki bi ji lahko bili blizu. » ni ravno hotel s petimi zvezdicami in udobje katerega si vajen. ali pa kakšna luksuzna restavracija, vendar vseeno, « je dejala, ko sta končno prispela, ter je z rokami nakazala na majhno ustvaritev na drevesu, » mar ni prikupno ? « namignila mu je naj stopi za njo in z obema rokama na vsaki strani oprijela vrvi, ki je tvorila z nekaj letvami postavljenimi vodoravno delujoče stopnice, da sta lahko prišla gor in je ne da bi počakala na coltona za seboj odprla vrata in se prepričala da ni kakšna ljubka žival prespala notri in sedla zunaj na rob podstavka, ki je tvoril tla hišice tudi izven nje. v tem sedečem položaju so ji noge igrivo bingljale čez rob in poplesavale v zraku. » rada sem tu. dobiš občutek kakor da si stopil milje stran izven port charlesa, « je spremila njegovo postavo, ki je kmalu za njo prisedla poleg nje in se z polovičnim nasmeškom usmerila proti svojemu starejšemu prijatelju. » vem da je tole lahko za osebo, ki živi v pogonu, kakor ti, lahko ekstremno dolgočasno, « ji je uspelo pozabiti nase in se postaviti v njegovo kožo, ko je tako trmasto, kakor še nikoli, določila kraj kamor se bosta zatekla, » oprosti. « toda bil je tu in tega je bila vesela. za to je bila hvaležna. » hvala, « je zamrmrala in se v vseh zmedi njenih besed, ki so se enkrat opravičevale in druge zahvaljevale, posmehnila sama sebi in uspela pristno nadaljevati v enakem tempu : » oprosti in hvala. «
|
|