smešno, kako se celo življenje samo učimo in učimo, pa na koncu še vedno obstanemo popolnoma brezmočni in nevedni. vsak ve, kako se bo vse skupaj končalo, nihče točno ne ve, kaj storiti. nihče te ne nauči umreti. kaj naj bi sploh storil, ko sem izvedel, da imam raka? morda sem se ustrašil, umaknil od svojega lastnega življenja in začel pisati listek stvari, ki jih hočem dopolniti pred koncem. morda sem obupal. z vsakim dnem me je bilo manj strah smrti, manj kot sem imel moči, bolj vseeno mi je bilo. lahko bi umrl. hotel sem umreti. ampak nato se je v moje življenje vmešala ona. skrivnostna neznanka, ki me je imela v hipu, takoj sem bil njen. podaril sem ji svoje življenje in ona ga je v zameno napolnila z upanjem. sebično sem ji dovolil, da me osreči, čeprav jo bom moral jaz nekega dne razočarati. nekega dne bom odšel, brez da bi jo povedal zakaj. bolezen je ob njej izpuhtela, ni je več. zdrav sem in bom ostal, vse do tistega dne, ko bom moral zapreti oči in jo zapustiti. ampak takrat bo pripravljena, naučil jo bom življenja brez mene.

odraščal sem v eni tistih družin, katerim se slabo preprosto ne sme zgoditi. vedno sem bil obkrožen z ljubeznijo, pa tudi denarjem, kateri pomembnejše vloge ni imel. srečno otroštvo bi imel tudi brez njega, saj sta bila starša dovolj razumna, da sta vse učila na podlagi ljubezni. vedno sta nam hotela le najboljše, celo svoje življenjsko delo sta nam bila pripravljena pokloniti. vsak od štirih otrok bi moral prevzeti določen del vodenje hotelske verige in danes boste tudi videli moje sestre kako hodijo naokoli v oprijetih krilih in visokih petah. in ko boste zrli v enega od naših hotelov, se ozrite naokoli; v enemu izmed rumenih taksijev boste najverjetneje videli mene. kako se je dedič hotelskega imperija znašel za volanom? preprosto, želel sem narediti nekaj svojega, brez pomoči staršev. moral sem dokazati sam sebi, da zmorem. in oči bi se mi takrat verjetno odpovedal, če ne bi prišla novica o raku. tako je bila cela družina prisiljena, da sprejme mojo odločitev z nasmeškom in mi pusti zaživeti na svojem. lagal bi, če bi rekel, da se takrat nisem spremenil; temni podočnjaki in shujšane ličnice so izpodrinile mulca, katerega je oboževalo celo mesto. kako naj bi sploh sprejel smrt? prišli so dnevi upanja, ko sem bil prepričan, da bo vse v redu ter se že skoraj odpravil na zdravljenje, a prišli so tudi dnevi obupa, ko sem se predal smrti. in ti sivi dnevi so obstali nad mano, izgubil sem se v vrtincu besa, zmede in obupa. v glavi se mi je vrtelo na milijone vprašanj, ki bodo najverjetneje za vedno ostala neodgovorjena. zakaj jaz. zakaj zdaj. zakaj le. zakaj le bi se trudil preživeti, če mi je očitno smrt namenjena. hotel sem umreti kot nathan in ne kot shujšana, neprepoznavna podoba sebe. hotel sem umreti. in nato se je pojavila ona s svojim popolnim nasmehom. rešila me je, čeprav se tega sploh ne zaveda. izbrisala je sence pod očmi, prinesla mi je srečo. upanje. strah. pokvarila je moje načrte, da bi odšel kot popolnoma nepomembna oseba in sedaj se jo bojim zapustiti. nočem. nikoli je nimam dovolj, vsakič si je želim več. več njenih besed, poljubov in dotikov. kako naj odidem, če jo pa ljubim?