NAOMI ANICE SHOWALTER

-

twenty two• business and economics student • terra jo wallace

mlada in neumna. ali slučajno obstajata kakšne dve drugi besedi v slovarju, ki bi me bolje opisale? ne? no, se mi je kar zdelo. naomi showalter, prav prijazno pozdravljeni. ah, to naj bi bil tisti moment, ko bi mi s prisiljenim nasmeškom in izigranim navdušenjem rekli, da ste veseli, da ste me spoznali. a najverjetneje, če ste že poznani obraz tega preljubega mesteca, se boste skremžili in brez premisleka pri sebi rekli, čakaj, kaj ni to tista, ki je imela afero z profesorjem in skoraj rodila otroka? oh, prav fascinantno je gledati, kako stare ženice vse vlečejo na ušesa in vsakemu, ki ga srečajo, čivkajo, kaj so novega izvedle. in tako počasi že celoten port charles jasno ve tvojo celo zgodbo in te popredalčka. krasno, zares krasno. kako prekleto ljubim ta kraj.
že kot otrok sem bila mala problematična bomba, kar je nekako nenavadno, glede na to, da sta moji starejši sestri bili uglajeni ter sta vedno upoštevali navodila staršev in učiteljev. kar ne-kaj. no, jaz sem bila tista najmlajša uporniška sestra, ki se je za vsako brez vezno stvar kregala in staršem delala sive lase kot da nista imela že dovolj skrbi s tisto bedasto hotelsko verigo. vsem nam štirim sta hotela vštuliti željo po hotelskem poslu, ki je pa v bistvu najbolj bedna stvar, a onadva sta nanj gledala kot najbolj zanimiv in oh in sploh biznis. moji dve sestrici sta, kot vedno, pridno poslušale starše in prišle že tako daleč, da delata v tej hotelski verigi. jaz, hm... jaz pa še delam faks ekonomije. toliko o tem. kot sem že razlagala, nisem bila lahki otrok, kot najstnica je malo manjkalo, da me ne bi starši dali stran, v kakšno sirotiščnico. ne, saj se hecam. v šoli sem bila tista priljubljena deklina, glavna navijačica nogometnega kluba, kar je bilo takrat kar mamljiv naziv, saj tako zlahka dobiš kakšnega luštnega nogometaša. vendar mene je pot nekako drugače popeljala. nekje pri mojih sedemnajstih, se mi je povprečje začelo nižati in sem skoraj dobila popravni izpit pri matematiki. to bi moje starše vrglo iz tira in hitro sem dobila odgovor, kako se rešiti iz te godlje. učitelj je bil kar simpatičen in mlad in zgodilo se je, kar se je zgodilo. čez počitnice se mi ni bilo treba ubadati, ker sem se tistega popravnega rešila, za to manjšo aferico sem bila pa prepričana, da nihče ne bo izvedel. ampak hej, tako kot zmeraj, življenje mi je vrnilo močan udarec in zopet sem padla na tla, tokrat se je bilo mnogo bolj težje pobrati. spomnim se vsakega trenutka tistega dne, ko sem se zaklenila v kopalnico in prvič opravila nosečniški test, bil je pozitiven. življenska prelomnica. panika. razočarani starši. zgroženi obrazi. vsega je naenkrat bilo preveč, svet se mi je obrnil za tristošestdeset stopinj in nisem imela pojma, kako naprej. profesorja po tistem nisem nikoli več videla, ne slišala. baje se je takoj, ko je skoraj celotna louisiana zvedela, preselil na drug konec amerike in začel znova. jaz pa sem ostala tukaj, nemočna. prekleto, zakaj nisem še jaz spakirala kovčke ter končno rekla adijo temu kraju. vem, da bežanje ne predstavlja rešitve, a morda bi mi beg pomagal, da bi se vrnila kot boljša oseba. vendar na koncu sem se odločila, da naredim splav in tako sem ubila majhceno bitje, ki se je razvijala v mojem telesu. še zmeraj ne morem verjeti. ničesar od tega. da sem dejansko se dol dala z profesorjem in še huje, postala noseča z nekom, ki sem ga le poznala iz šolskih klopi. veste, kako je bilo mučno se prosto sprehajati po port charlesu po tem, ko si padel na tak nizek nivo. vsi so do potankosti vedeli, kaj se je godilo in, da sem jaz tista. zdaj je že pet let od tega in so vsaj večina pozabili na to šokantno zgodbo. ah, dosti o tem, sicer se bom spet obremenjevala in bila zabedirana celi dan. *smeh*
dobro, gremo naprej s tem opisom. v tem odstavku bi verjetno lahko kaj napisala o sebi, a opisovanje svojega karakterja je zoprna zadeva. seveda se vsak vidi v najboljši luči, kaj pa drugi vidijo iz svoje perspektive je pa čisto druga zgodba. tako, da vam tukaj ne moram prav veliko pomagati. vendar lahko rečem, da živim za danes, nenehno povzročam preglavice, ne zaupam ljudem, ker so pač vsi po vrsti debili, kaj hočemo. lahko sem najbolj prijazna in ljubka oseba na svetu, a v trenutku sem lahko tvoja nočna mora s katero tudi sama ne bi hotela imeti niti najmanjšega opravka. razpoloženje se mi menja hitreje kot aprilsko vreme, nikoli ne veš, na kaj boš naletel, ko boš spregovoril besedo z menoj. pravite, da imam zakomplicirano osebnost? oh, dragi moji, to ni še nič. uh, še nekaj o moji prihodnosti? če sem iskrena, ne maram razmišljati o njej. strah me je pomisliti, kaj vse bom do takrat izgubila in nasploh me je strah prihodnosti same. verjetno je moje življenje samo en velik 'ne vem' in se le sprehajam po temnem tunelu, nevede, kaj mi bo v naslednjem trenutku spet spodneslo tla.

REDHEAD • 2 YEARS • PM