JACKSON DAMIEN SHERIDAN

-

22 • STUDENT • LOGAN LERMAN

uau, pa smo spet tu. zelo klišejsko bi bilo, če bi rekel da v tem res nisem dober kaj? vem, VEM. ampak res nisem. pravzaprav ne samo, da nisem dober, naravnost sovražim to. ampak dobro, gremo lepo po vrsti in mogoče se prebijemo skozi. rodil sem se dvaindvajset let nazaj, kot zadnji v mojo družino. moje rojstvo ni bilo prav nič posebnega – nisem bil prvorojenec, nisem bil prvi deček, iskreno povedano sem že od nekdaj moji družini predstavljal nek višek, nekaj kar se je pač zgodilo. vseeno sta mi starša nadela ambiciozno ime. jackson damien sheridan. na koncu mi manjka samo še kakšen 'tretji' ali kaj podobnega, in bi res zvenel kot eden izmed tistih nadutih bogatašev, ki jih poznate. pa na pogled to res sem – najboljša oblačila, zasebni tutorji, jahalna šola in polo – vse te neumnosti, kar si jih lahko predstavljate. mislim, da sta bila starša prvih nekaj let mojega življenja še presenetljivo ponosna name – poglejte našega jacksona, tako umirjen in brihten poba. oh ja, saj iz njega pa še nekaj bo. in to je res – ne da bi sam sebe hvalil, ampak za razliko od ostalega življenja so mi bile stvari vedno... jasne. ni druge besede. pred sabo sem vedno našel rešitev, številke so se kar same postavile v logično zaporedje, enačbe so se rešile kar same. živalsko drevo in celično dihanje se je kar samo vsidralo v moje možgane, in nikoli nisem imel težave z učenjem. kar pa še ne pomeni, da sem bil uspešen drugot. prosim, skušajte si zdaj predstavljati to sliko – majhen za svojo starost, suhljat v vseh pomenih besede, oblečen v draga oblačila, ki si jih očitno ni izbral sam. najpametnejši v razredu, žoge pa se boji kot kuga vode. ja, tam nekje do štirinajstega leta moje življenje res ni bilo najlepše, ampak vsaka stvar se obrne na bolje, vsaj tako sem se naučil sam. kmalu se je puberteta ujela z mano in takrat so se iz nekega razloga dekleta odločila, da pa nekaj je na mojih modrih očeh. in kar naenkrat smo bili piflarji 'in'. in dejstvo, da je moja družina tako založena, da lahko serjemo denar tudi ni bilo ravno slabo. vedel sem, da nikoli ne bom popularen športnik ki po hodnikih razkazuje mišice, a sem vedno vedel da imam druge adute. razredni predsednik, član dijaškega sveta, na odboru za šolski vestnik – vi samo povejte kaj si želite, povsod sem imel prste zraven. a hitra je pot do dna, kot sem sam ugotovil, ker je ne glede na to kaj sem počel vedno obstajala ena težava. lahko sem priredil zabavo za cel letnik (o ja, tudi to se je začelo, sem imel dobrega učitelja v mojem bratu), lahko so se po meni plazila vsa dekleta in zrla v moje oči ampak... mene to ni nikoli zanimalo. ne vem, kdaj sem prvič ugotovil, da sem gej, a ko me je enkrat zadelo kot strela iz jasnega ni bilo več poti nazaj. nikoli nisem bil človek, ki bi si zatiskal oči pred resnico, nikoli se nisem pretvarjal, da sem karkoli drugega. mogoče nisem vsega obešal na veliki zvon, a če vam lahko karkoli povem o gimnaziji je to – vse skupaj je kot minsko polje. en napačen korak, in okončine letijo povsod. samo eno razredno lepotičko preveč sem zavrnil, samo eno napačno prijateljstvo, kava v sosednjem mestu, in enega ki mi je na hodniku pridušeno zamomljal 'peder' je bilo dovolj, da so se začele širiti govorice. prijatelji so zrli stran, ko sem šel mimo, kar naenkrat so imeli vsi polne roke dela. šele takrat sem res ugotovil kako brez veze je vse skupaj, ta 'prijateljstva' kot jim pravimo, kakšna farsa je vse skupaj. ti ljudje so bili zaljubljeno v neko predstavo ki sem jo igral, in iskreno povedano sem je bil naveličan. zato sem preprosto dvignil roke v zrak od vsega in postal spet nek nov jackson, ki mu je pač dol viselo za vse skupaj. mojo družino je skoraj zadela kap, še posebej očeta, ko je prvič slišal govorice – in še posebej ko mu jih nisem zanikal. moja mama je preživela 3 dni zaprta v postelji in jokala nad svojimi 'izgubljenimi vnuki' (kot da jih nima že zadosti bog ve kje), in vse skupaj je bilo zelo napeto. po eni strani so se mi skoraj smilili – želeli so si nazaj svojega popolnega sinčka, ki je bil najboljši od vseh, sina ki sem jim ga kruto iztrgal iz rok, in namesto tega so dobili mene. dokler sem imel njega, kakorkoli sem ga že imel sem vse lahko prenašal, potem pa sem res že počasi začel dvomiti, da bom svet kadarkoli ugotovil, našel svoj prostor v njem in zaživel, kot sem hotel. do takrat pa imam svoje številke in enačbe, ki vedno ostajajo enake – rešljive in lahke.

MARUSA • A LOT • PM