house no. 15

Naslov sporočila: Re: house no. 15 Sob Jun 15, 2013 8:57 pm

tag;grace, dear
note; <3

kot očeta ga je seveda skrbelo, da je dobil klic grace, da se lance počuti precej slabo in ga je odpeljala dežurnemu zdravniku v mestu. verjetno ni bilo nič hujšega,a se je v sekundi spremenil v enega izmed tistih staršev, ki paničari zaradi ene same praske, ko ni vedel ali je lahko iz ene praske lahko kasneje nekaj več. navsezadnje ni vedel kako delati z otroci, kdaj je primerno da sploh zbolijo, ter kaj pomeni lahko sedaj to nenadno slabo počutje, ko mu je še ob jutru objemal nogo in hotel preprečiti da odide, ampak ostane z njim in grace doma, kar bi seveda z veseljem storil, a moral je delati zaradi njega in zaradi sebe. bil je otrok nekoč pred mnogimi leti, a ni vedel kako delati z otroci. navsezadnje je redkokdaj res skrbel za svoje mlajše sorodnike od njega kot starejši brat in ni bil všeč v menjavanju plenic in vzgajanju dve letnega fantka, ampak je samo upal da odraste dovolj hitro, da bo znal povedati vse kar ga teži in bo znal deloma vedeti kaj je prav in kaj narobe, ter bo tako z manj skrbmi hodil po svetu, oziroma je vsaj teko mislil, ter se ni zavedal kako dolgoročna skrb dejansko je otrok. in zdaj je bil tu v svojem kotičku pisarne in poskušal urediti še zadnje podrobnosti kolumne, ki je imela svoj rok za oddajo prav danes zvečer, ter v mislih premleval vse možne grozne scenarije o tem kaj bi lahko bil s sinom narobe in kaj ne. grace ga je na vsake toliko časa obveščala in on se je počutil krivega, ko ni mogel biti tam, ter mu vsaj njegovo igračko moliti pred nos in spozabiti, da je na pregledu pri zdravniku ali da je karkoli z njim narobe. navsezadnje je bil njegov oče in njegova dolžnost je bila biti tam ob njemu. maddy ni bilo tu in prvič odkar je umrla, je resnično želel, da bi mogoče ravnal drugače in ga ne bi življenje samo maščevalo. želel je svobodo in ni se zavedal koliko jo je imel z njo. zlahka bi si ustvarila življenje, nek ljubeč zakon čez čas, ter samo pogled na sina bi ga vrgel naravnost v družinsko življenje, ki zanj še ni bilo po njegovem na urniku, a bilo je tam. sedaj bi bilo vse lažje in ona bi bila tam, ter poskrbela zanj in lance bi nosil veliko manj strahu v srcu, kakor ga je zagotovo sedaj. uredil je še zadnje podrobnosti in kot vihar zletel iz sedeža časopisa pri katerem je pisal, ter se usedel v svoj avtomobil in pri vožnji do zdravnika zagotovo prevozil najmanj tri rdeče, a se na to ni oziral kaj preveč. ena kazen je bila minimalna, biti pri sinu pa je bilo veliko več vredno.
zapeljal je bil že na dovoz, ko je opazil grace nekje pred vhodom kako drži sina v naročju, ter sega po telefonu, očitno pripravljena da pokliče ponovno njega. potrobil je in pomahal skozi odprto okno, ko je pridobil njeno pozornost, ter počakal ravno toliko da je postavila majhnega fantka v njegov sedež in nato sedla poleg njega. » je dobro ? « je zaskrbljeno vprašal in narisala se mu je guba skrbi na čelo, ko je odpeljal proti njegovi hiši in bil pripravljen tudi grace k njeni, ko bi pobrala vse svoje preostale stvari. » hotel sem priti prej, a imel sem rok do danes zvečer, ter…« se je začel opravičevati, a pravega opravičila ni imel. samo utihnil je in v veliko bolj zmerni hitrosti zapeljal na dovoz svoje hiše in izstopil iz avtomobila, sina vzel v naročje, ter počakal da je grace odprla vrata. sezul se je nekje v predsobi in se napotil naravnost proti sinovi sobi, da ga preobleče in spravi spati. » je zdravnik pripisal kakšna zdravila ali kaj podobnega ? « na srečo je bilo vse dobro, le da je bil lance poln energije, ko se je sedaj nekaj dogajalo z njim in komaj ga je spravil v pižamo in četudi ga je položil v njegovo posteljo, se je iz nje dvignil in niti skupaj z grace ga nista mogla utruditi. ta del je vedno najbolj sovražil, ker je očitno ponočevanje vzel po njegovih genih, ter v danem trenutku to ni bilo najbolj priročno. » lance, prosim pojdi spati, « ga je iz obupa nagovoril in ga ponovno pokril z njegovo odejico in stisnil njegovo igračko v njegov objem, ter nato nadaljeval : » če boš zatisnil oči in zaspal, boš videl mamico, prav ? in bosta skupaj celo noč. « šele takrat se je lance končno umiril in očitno je delovalo. olajšano je pogledal k grace, ki je tudi izpustila izdih, da se bo končno spočil in naspal.

Naslov sporočila: Re: house no. 15 Ned Jun 16, 2013 2:02 am

začeti nekaj svojega je bil v tem času vedno problem, sploh če nisi ravno izhajal iz blazno bogate družine, ki bi lahko financirala vse tvoje muhe. imeti svojo knjigarno pa so bile res sanje, ki se jim ni imela namena odpovedati, zaradi česar je na začetku potrebovala kakšno dodatno delo. tukaj je prišlo v sliko tudi delo varuške, za katerega si ni mislila, da ga bo vzljubila kot ga je. saj sploh ni vedela kaj je bil glavni razlog za to, morda majhen deček po imenu lance, ki je ukradel njeno srce, ko ga je prvič videla, s svojim ljubkim nasmeškom, ki je bil tako podoben nasmešku njegovega očeta. in nekaj je bilo na njem, da je grace tam ostala, celo po tem ko službe več ni potrebovala – preprosto si ni znala predstavljati, da bi ju pustila na cedilu, brian je imel že tako ali tako dovolj težko delo, vzgajati otroka sam. tudi tisti dan, je tako kot že mesece pred tem, namenila svetlolascu nasmešek ob odhodu v službo in se potem posvetila otroku. vse skupaj ji je bila že dobro poznana rutina, navadila se je njune bližine, navadila se je hiše in v delu je uživala. včasih se je morala opomniti, da je vse vendarle le služba, ni se smela preveč udomačiti, na koncu bi briana že skorajda pospremila s poljubom na lica, kar ne bi bilo ravno prav.

»prav. kaj bova počela danes?« se je nasmehnila majhnemu dečku, ki jo je že navdušeno gledal s tistimi velikimi očmi. na koncu sta spet risala, potem ga je na dvorišču dvignila, da sta se vrtela, se lovila, na koncu pa ga je na travi žgečkala, ko ga je dohitela, medtem ko se je on veselo hihital. sončni žarki so svetili na njiju, ptice prepevale in v zraku je bil vonj po poletju. dejstvo je bilo, da je v vsem skupaj uživala prav tako kot on, je razmišljala, medtem ko mu je pripravljala malico. lance je na kavču gledal risanko, a je takoj ugotovila, da nekaj ni v redu. bil je vročičen, grdo kašljal in potožil, da ga boli glava, sicer pa je tudi na pogled deloval slabo, kar je temnolasko v hipu prestrašilo. bilo je prvič, da se je zgodilo kaj takega, razen lažjega prehlada se še ni zgodilo kaj hujšega in zares si ni želela, da bi šlo nekaj narobe ravno zdaj, ko je bil v njeni oskrbi. hitro je morala razmišljati in pograbila je ključe avtomobila, potem pa dvignila lanca v naročje, saj je bil v tistem trenutku že ves objokan. »vse bo v redu, ne skrbi,« ga je tiho mirila in ga poljubila na čelo, potem pa ga odpeljala k zdravniku. med tem je poklicala tudi briana in mu vse razložila, saj je vedela da bi si želel vedeti kaj se dogaja. obisk pri zdravniku jo je nekoliko pomiril, saj na srečo vse skupaj ni bilo nič hujšega, dal mu je sicer nek sirup in rekel naj prideta nazaj, če bi se stanje poslabšalo, a to je bilo to – katastrofi sta se izognila. veliko bolj sproščena se je odpeljala proti njunemu domu, kjer je kljub temu komaj čakala, da pride tudi njegov oče, šele takrat se bo lahko zares umirila. ob njegovem prihodu je stala na dovozu, z dečkom v naročju »boljše je, ampak mislim, da bi bilo res najboljše, če ga spraviva spat,« mu je hitela odgovarjati. »ni problema, saj razumem,« mu je zagotovila. vedela je da bi bil zagotovo raje s sinom, a je bilo delo prav tako pomembno za oba, sploh ker je bil edini, ki je k hiši lahko prinašal denar. sledila mu je v hišo in potem v otroško sobico, kjer je stala ob strani, medtem ko se ga je trudil uspavati. »ja, samo nek sirup. spodaj je, na pultu,« je odvrnila na njegovo vprašanje, potem pa še sama pokleknila pri posteljici in se spodbudno nasmehnila majhnemu svetlolascu. »poslušaj očka, lance. res moraš zaspati,« je tiho rekla ter ga nežno pobožala po laseh. v tistem trenutku je bilo res najpomembnejše, da sta ga spravila spat, moral si je odpočiti, prepričana je bila, da bo potem vse v redu. ob naslednjem stavku je pogledala proč, zdelo se ji je kot da bi zmotila pomemben družinski trenutek. je pa učinkoval in ušel ji je olajšan izdih, ko je lance vendarle zaprl oči. »pridi,« je tiho zašepetala in pomignila brianu, saj je bila zadnja stvari, ki bi si jo želela ta, da ga po vsem tem znova zbudita. oba sta se utrujena, a olajšana sesedla v kavč in glavo je naslonila nazaj, vesela da je bilo vse te drame vendarle konec. v zraku ni bilo nobene napetosti, bila je sproščena, kot je bila okoli njega vedno in njene oči so samodejno poiskale njegove. »brian?« je prekinila tišino s šepetom, da bi dobila njegovo pozornost. »kaj se je zgodilo z njegovo mamo?« vprašanje je bilo postavljeno tiho, previdno, saj ni želela vtirati soli v kakšno staro rano. »ampak ni nama treba govoriti o tem, če nočeš.«

Naslov sporočila: Re: house no. 15 Ned Jun 16, 2013 6:08 pm

tag;grace, dear
note; let`s keep it short hihi.

odzval se je na njen odziv in tiho zaprl vrata otroške sobe v kateri je lance komaj zaprl oči, ter niti eden od njiju zagotovo ni hotel videti njegovega vnovičnega skakanja in energičnega divjanja naokoli. moral je počivati in se pozdraviti, ter povzročati čim manj problemov in sebi. sam je tako ali tako imel namen delo prenesti domov in šefa prositi naj ga razume kako je biti z majhnim otrokom, ki je bolan doma in potrebuje družinskega člana, ter ne neke naključne mimoidoče, ki si bodo uspeli odtrgati čas za njega, sploh ko ni imel mame da bi ga materinsko ponesla k svojim prsim in ga v sekundi pomirila. imel je samo zmedenega očeta, ki ni vedel več ali vse skupaj zmore, a hotel je da mi uspe, da jima uspe. sesedel se je na kavč in nekje pod svojo težo začutil otroško igračko, natančneje avtomobilček, ki mu ga je kupil dedek in ga postavil na klubsko mizico pred seboj, ter se vnovič naslonil nazaj na udobni naslonjač kavča in obraz zakopal med svoje dlani, ko je po njegovem telesu teklo toliko različnih čustev. » ja ? « se je odzval avtomatično na svoje ime in tako dlani umaknil s svojih oči in jih usmeril proti dekletu poleg njega. grace. tako zelo ji je bil hvaležen, da se je sploh pojavila v njegovo življenje, ter ga reševala iz podobnih morečih situacij in da je imela tako zelo čudovit odnos z njegovim sinom, da je preprosto nikoli ni hotel videti oditi nekam na svoje, kajti omilila je tisto njegovo izgubljenost in vsaj ena je vedela kaj počne, ko je očitno imela kot vsaka ženska tisti naravni materinski čut v sebi in to je cenil. bila je dolgo tu naokoli, a malo je vedela, zato je bilo njeno vprašanje na mestu in razumel jo je da jo je zanimalo. » umrla je, « je dejal, kajti sam problema govoriti o tem ni imel. maddy je imel rad na svoj način, le da ji tega ni znal povedati, ter deloma se je počutil krivega za razplet njunih življenj, predvsem njenega katerega je bilo prehitro konec, a šel je naprej in se ni ustavljal v preteklosti, predvsem zaradi malega. » umrla je pri njegovem porodu. že tako je imela težko nosečnost, a nikoli nobeden od naju ni predvideval takega razpleta. prišel sem v zadnjih desetih minutah poroda in uspel vsaj enkrat prijeti njeno roko za še zadnji pritisk in – « je pričel podoživljati tisti trenutek, ki je bil tako nabit z preveč nasprotnimi si čustvi v enem, a je uspel vseeno nadaljevati brez posebnih cmokov v grlu : » lance je zajokal. prerezal sem popkovino in potem se je oglasila tista prekleta naprava, da je doživela zastoj srca. otroka so odpeljali v neko drugo sobo, mene postavili v čakalnico in po nekaj minutah mi sporočili, da je otrok dobro in predvsem zdrav, medtem ko je maddy umrla. « zgodbe pa je bilo tu konec. z novorojenčkom je hodil proti njunemu stanovanju v torontu, na obrazu imel podočnjake in v očeh najbolj trapast in izgubljen izraz na svetu. maddy je pokopal in sebe posvetil otroku s katerim ni vedel kaj naj počne. za vsako malenkost ga je peljal k zdravniku, dokler ga ni imela dovolj in mu jasno in glasno zatrdila, da niti ena stvar za katero je prišel ni vzrok za paniko in mu dala listek s simptomi ob katerih lahko dela paniko in je bil tako veliko bolj vesel, ko je dobil vročino in je vedel da ne prihaja zaman, ter je s tem naredil vsaj eno stvar prav v njegovem vzgajanju. » tako sem ostal sam z njim in še vedno je težko. ni bila načrtovana nosečnost. sam sem hotel maddy pustiti iz svojega življenja, ter oditi nazaj domov, ali pa kam drugam, potem pa je ona samo bleknila da je noseča in ostal sem. se z njo poročil in na koncu pokopal, « je sledil njegov vzdih ob vsem tem, kajti ni vedel ali je zgodba lahko postala še bolj tragična. » zdaj veš vse. « samo še to je rekel, potem je pogledal proti njej in opazoval njeno reakcijo na vse skupaj.

Naslov sporočila: Re: house no. 15 Sob Jun 22, 2013 3:20 am

v tišini je poslušala njegovo zgodbo in razmišljala o moškem pred njo, o vseh stvareh, ki so se mu zgodile in kako se mu je v nekaj minutah življenje obrnilo na glavo. sama je imela ne glede na vse še vedno precejšnjo srečo v življenju – nobene tragedije, ki bi jo zares zaznamovala, nobene smrti ali nezaželene nosečnosti, nič kaj tako vznemirljivega, kot je brala v knjigah, zato si niti ni znala zares predstavljati kako mora biti nekomu, ki je kaj takega doživel. eno je bilo zagotovo, rjavolasec pred njo je bil prekleto močan. »žal mi je. za maddy,« je tiho rekla in se pomaknila bližje proti njemu, da je lahko svojo dlan položila v njegovo. morda res ni dajal vtisa, da bi mu bilo o tem težko govoriti, a kljub temu se je prav dobro zavedala, da take stvari na tebi pustijo brazgotine, to je bilo pravzaprav neizogibno. njegovo zgodbo je potem poslušala v tišini, ničesar ni dodala na njegove besede, ni ga želela motiti, tako ali tako pa je bilo vse v preteklosti, ničesar se več ni dalo spreminjati in vse besede na svetu ne bi spremenile, kar se je že zgodilo. svojo dlan je pustila v njegovi in jo tu in tam le narahlo stisnila, če mu je želela dati vedeti, da je še vedno tam. da bo vedno tam zanj. ljudje, ki so ji bili všeč, so ji po navadi hitro prirasli k srcu in prej kot bi mignil se je na njih dejansko navezala. tako je bilo že od nekdaj – nekaj lepih besed in bila je očarana, vsa čustva so bila pri njej nadvse močna, do te mere, da jih je včasih težko obvladovala in ni vedela kaj bi z njimi. tako ni bilo čudno, da je tu in tam izpadla nekoliko nerodno, ko dejansko včasih ni imela pojma kaj počne, vse je bilo iskreno in ne ravno zares premišljeno. okoli njega se ji to ni zdelo pomembno, ni se ji smejal, če je včasih zardela ali v svoji nerodnosti storila kakšno drugo neumnost, videti je bilo, da ji na nek način vrača naklonjenost, da ji je tudi on hvaležen, da je bila tam in zanjo je bil to sijajen občutek.

»zdaj veš vse.« besede so za nekaj sekund obvisele v zraku, potem pa je dvignila svoj pogled in izpustila svojo dlan, da se mu je lahko zazrla v oči. »mislim, da si lahko zelo ponosen nase,« je tiho in povsem iskreno rekla. »vse kar si storil… lance si ne bi mogel želeti boljšega očeta,« se mu je potem nasmehnila. bil je postaven moški, ki bi lahko počel karkoli bi mu poželelo srce, on pa je bil tam in vzgajal sina. občudovala ga je, kar je bilo tudi zanjo nekaj novega, posebnega. zaradi vsega skupaj je začela razmišljati o njunih začetkih, kako je nujno potrebovala nek zaslužek, da bi lahko začela delati na svojih sanjah, da bi lahko odprla knjigarno in kot naročeno se pojavi oglas za delo varuške. ni vedela kaj naj pričakuje, a prav gotovo ni pričakovala njega, s temi svojimi očmi, ki so jo v hipu očarale, še manj pa je pričakovala, da se bo tako navezala na njegovega sina, pa se je zgodilo ravno to. »še veš kako si mi ti vedno stal ob strani, ko sem začenjala s svojo knjigarno?« je potem rekla, saj je bila sama še vedno mnenja, da mu brez njega ne bi uspelo. »no, želela sem ti samo povedati, da sem tudi jaz tu zate, če boš potreboval karkoli. upam da to veš,« njene besede so bile tihe in nekoliko previdne, pri tem je celo zardela, kar okoli njega ni bilo nič nenavadnega, a je vsekakor govorila resnico. bila je res hvaležna, da je lahko postala vsaj delček njunega življenja.

Naslov sporočila: Re: house no. 15 Pon Jun 24, 2013 12:02 am

tag;grace, dear
note; wiii :3

ni bil zaprt tip človeka, da bi mu bilo težko govoriti o tem. sploh pa je bila grace v večini velik del sinovega življenja in spoštoval jo je. spoštoval jo je, ker je ostala, ter ni odšla takoj ko je imela dovolj sredstev za svojo knjigarno in za svoje življenje. sam bi že nekako uspel preživeti, a lance je bil otrok, ki se je hitro navezal in z dekletom je preživel veliko časa, da je lahko samo predvideval kako grozno bi mu bilo, če je kar naenkrat ne bi bilo naokoli. imela sta drug drugega, a temnolaskina pomoč je bila izredno dobrodošla in otroku je podarila nekaj kar sam ni mogel ne glede na to kako zelo se je trudil to storiti- podarila mu je materinski čut. » meni tudi. bila je čudovita…ena in edina. ne glede na to da ni bila ženska mojega življenja, je bila mati mojega otroka. najinega otroka. « stisnil je ustnice in gledal nekam naprej, ter se za trenutek vprašal kaj bi bilo sedaj z njimi, če maddy ne bi umrla. bi ostal v toronu in nikoli več videl rodnega mesta in oče ne bi niti izvedel da ima vnuka, ali pa bi prišli v port charles in se trudili biti družina. sam bi se potrudil za voljo sina in spoštovanja do dekleta, ki mu je za tisti kratek čas zamajalo tla pod nogami, a to pri njemu tako ali tako ni dolgo trajalo, toda obdržala ga je tam. obdržala ga je z otrokom, ker ni bil popoln kreten, da bi krivil samo njo in jo pustil milosti in nemilosti. uspelo bi jim. nekako bi jim že uspelo in želel si je da bi bila maddy tu, vsaj zaradi sina. on je že lahko naredil korak naprej in se sprijaznil s tem dejstvom da je ni in popolnoma v redu bi bil, če ne bi pustila za seboj sina, ki pa jo je potreboval bolj kot jo je on. on jo je samo pogrešal zato ker ni mogla biti v pomoč in ni mogla nuditi delčku njega celotnega sveta. začutil je stisk dlani v svoji, ko je grace segla proti njemu, ter se ob tem v sebi rahlo nasmehnil. dobro je bilo vedeti da je še vedno tam in da posluša in da ga bo poslušala in mu pomagala kolikor bo zmogla. lance jo je na srečo upošteval in četudi bi ga v sili pripeljal v knjigarno bi razumel vse njene napotke in predvidoma listal po slikanicah nekje v ozadju in se igral. pri tem seveda ni mogel zagotoviti da ne bi kje kaj strgal iz čsitega mira, a bil je dve leti star fantek, kaj je lahko pričakovala ?

» misliš ? « je dejal in bil prisiljen s svojim pogledom poiskati njenega. » upam. veliko stvari v preteklosti sem zafrknil, priznam, ampak te ne želim. ne želim da moj sin nekje v prihodnosti pogleda nazaj in ugotovi kako bednega očeta je imel. « smešno kako mu je bilo malo mar za vsa preostala mnenja, samo za sinova ne. bil je pripravljen zaradi njega storiti marsikaj. in za vzor si je vzel svojega očeta. zanj je storil marsikaj, naučil ga je marsikaj, a ni ga mogel odvrniti od napak, ki so del vsakega posameznika, toda znal mu je stopiti ob bok in pomagati ga poriniti na pravo pot in nato se umakniti. enako je sam hotel biti za lancea. » seveda se spomnim, « je odvrnil na njene besede in bil hvaležen, da se je umaknila vsaj za trenutek od teme, ki je vključevala maddy in preteklost med njim in njo. » vem samo to da brez tvoje pomoči in tvojega odnosa z malim ne bi vedel kje sploh začeti, « je zamrmral in si zbrisal resen izraz, ter si narisal topel nasmešek na svoje ustnice, ko je še vedno gledal v njo in nekje v vsem tem uspel sedaj sam poiskati njeno dlan in jo stisniti. » hvala ti grace. ne samo za danes, ampak na sploh da si tu od začetka. lance potrebuje to. in tudi jaz. prepričan sem da zanj nisi več varuška, ampak kakor del družine skoraj, « ji je zatrdil svoje in bil pripravljen reči da jo je tudi sam sprejemal tako, a je raje ostal tiho. nekako ni vedel ali bi to bilo primerno ali ne. mogoče je bil oče, a je bil tudi moški, ter težko je kdorkoli spregledal kako čudovita je bila grace, čeprav je bila rahlo utrujena. nagnil se je naprej in se usmeril proti njej in ji nežno umaknil pramen z obraza, da sta v tistem tihem in nerodnem trenutku obstala.

Naslov sporočila: Re: house no. 15 Sob Jul 06, 2013 4:27 am

i'm so terribly sorry that i'm late, really. but i seriously love these two. :3

»prepričana sem,« mu je za nasmeškom zatrdila. bila je vesela, da je z njo delil vso zgodbo, na tak način se je namreč počutila le še bolj povezana z njim in njegovim sinom, poleg tega pa ga je lahko še toliko bolj razumela. ali pa se ga vsaj trudila razumeti, verjetno nikoli ne bi mogla zares vedeti kako se počuti, ni si mogla predstavljati kako je, ko se ti življenje v tako kratkem času obrne na glavo. »in ne rabiš se mi zahvaljevati,« ga je v hipu prekinila in narahlo odkimala z glavo. pravzaprav je sama že zdavnaj ugotovila, da na vse skupaj ne gleda več kot na delo, lance ji je bil dejansko bolj blizu kot bi si lahko kadarkoli predstavljala in ni si mogla niti zamisliti, da bi naenkrat izginil iz njenega življenja, preveč ga bi pogrešala. in potem je bil tukaj še brian, za katerega si je težko priznala, da ji je prav tako prirastel k srcu, a je bila to resnica. občudovala je njegovo moč, njegovo predanost sinu in naredila bi vse, da bi mu lahko pri tem pomagala. »vse skupaj je zame že zdavnaj postalo več kot le služba. rada sem tukaj, sploh si ne morem predstavljati, da bi bilo drugače,« saj od njega že zdavnaj tudi ni jemala denarja, to bi bilo povsem nesmiselno, sploh pa ga tudi ni več potrebovala. rjavolasec je bil razlog, da je sploh lahko ustvarila knjigarno, zdaj pa je bila dovolj uspešna, da je stala na lastnih nogah, za kar se je imela zahvaliti prav njemu. na začetku je ni spodbujal le z denarjem ampak tudi z besedami, če je šlo kaj narobe je bil vedno tam, da jo je opomnil zakaj je s tem sploh začela ter ji zatrdil, da bo uspela, če le vztraja. tako je vedno zbrala moč in sama pri sebi si je takrat obljubila, da mu bo tudi ona pomagala znova najti moč, ko se mu bo zdelo, da ne more več naprej.

nekako je obstala na mestu, ko se je sklonil proti njej in pri tem čutila goreča lica ter razbijanje srca. »k-kaj počneš?« je šepetaje izustila, še preden bi se lahko ustavila. verjetno preprosto zaradi dejstva, da ji je bila njegova gesta povsem nepričakovana in ni vedela kaj naj stori ali kaj si naj misli, čeprav bi se po eni strani najraje stisnila k njemu in ostala objeta do jutra, po drugi strani pa to verjetno ne bi bilo prav. sploh pa nikoli ni zares pokazal, da bi bila zanj karkoli drugega kot le dekle, ki pazi njegovega sina, varuška. sicer jo je vedno obravnaval z veliko mero spoštovanja in prijaznosti, prav tako ji je dal vedeti kako hvaležen ji je, a nikoli ni razbrala česarkoli drugega. vsa svoja čustva je potlačila vase in se pretvarjala, da gre le za občudovanje, prav nič posebnega, kar se je izkazalo za povsem nepravilno, saj jo je že tako nedolžna gesta kot je bila ta, povsem spravila iz tira. zares ni bila navajena teh stvari, v ugotavljanju kakršnihkoli znakov naklonjenosti je bila več kot samo zanič, poleg tega pa je minilo že dosti časa odkar je bila nekomu tako blizu. ni vedela kaj bi si morala storiti in je zato napravila to, kar si je želela – pomaknila se je še bližje k njemu, da je skorajda lahko čutila njegovo sapo na svoji koži, medtem ko so ji lica še vedno gorela, njen pogled pa se je za hip ustavil na njegovih ustnicah.

Naslov sporočila: Re: house no. 15 Sob Jul 06, 2013 6:46 am

tag;grace, dear
note; he finally did it. he kissed her. vouuuš.

hvaležno se ji je uspel samo še nasmehniti. vsaka beseda je bila odveč in njegov pogled je lahko povedal več kot roman napisan v njeno čast. res mu je pomagala v tem času odkar je bil tu in zato ji je z velikim veseljem pomagal tudi on njej. videl je v njenih očeh kakšno ljubezen je imela do knjigarne in tako je bil prepričan da bo vsako njegovo plačilo pomagalo k uresničitvi njenih ciljev in sanj. zato ji je z velikim veseljem tudi plačal in nekje vmes postavil kakšen bankovec več, da bi pospešil vse skupaj, naposled pa ji je tudi uspelo in ni zelo rad posegel k delnim zaslugam. zasluge so bile v celoti zgolj samo njene, saj je sama našla to delo, ter je vmes posegla še sreča da je bil dober delodajalec in je res cenil njeno pomoč in dodatno roko okoli sina, ki je s svojimi dvema letoma še bil dokaj hitro ukrotljiv, ter si ni znal predstavljati kako bo, ko bo lahko bolj stabilno hodil naokoli in bolje govoril in bil bolj zaveden svojih dejanj. znal bo tudi bolje oceniti kaj ga spravlja ob živce in kaj ne in iz same ljubezni početi prvo, čeprav to ni tista prava in najboljša odločitev, a je bil pripravljen na to. sedaj bolj kot nikoli. po drugi strani pa je vedel da hitro minevanje let pomeni tudi to da bo kmalu lance odrasel človek, ki bo zaveden svojih dejanj, ter bo on le pristranski člen njegovega življenja, kakor je sedaj njegov oče njemu. rad ga ima in ceni ga, ker je toliko naredil za vse otroke družine bradford, a je on živel na svojem in je z njim vzpostavljal le tisti minimalni potreben kontakt, ko je bilo potrebno vnuka odpeljati ali pripeljati. » včasih se počutim dolžan ti povedati kako cenim vse skupaj, « je še enkrat dejal in si narisal topel nasmešek na svoje ustnice. grace je bila res čudovita oseba in navajen je bil njene bližine, da se niti ni zavedal kako bi jo pogrešal, če bi opustila delo pri njemu in prenehala skrbeti za sina. seveda bi vse skupaj navrgel zgolj na njega in pri tem poskušal prezreti svoja občutja, vendar si dolgo tudi ne bi mogel lagati. » dobro veš da ti ni potrebno oditi. četudi te ne potrebujem, se lahko narišeš tukaj, ključe imaš, ter preživiš kakšen trenutek z malim, ga odpelješ kam ali kaj podobnega. verjemi on se ne bo upiral. rad te ima, « ji je zatrdil nekaj kar je zagotovo že sama dobro vedela. hotel pa je da so stvari še enkrat dodatno razjasnjene in ve kako stvari stojijo pri njima in njunem odnosu. tu je bila domača, vedno.

» imela…imela si pramen. imela si pramen na licu in sem ti ga skušal umakniti, « je nerodno uspel odgovoriti na njeno vprašanje, čeprav je v njemu še vedno ostalo. iskal je tisti bolj pravilni odgovor. kaj je zares počel ? nenadoma je vsako mero njune razdalje presegel, dotikal se je njenega lica z členki svojih rok, ter nekje je tudi njena sapa našla pot do njegove kože, kakor njegova do njene. čutil je nekakšen nagon da stori nekaj popolnoma narobe in slišal je tudi zaviralne alarme v ozadju svojih misli, ki so mu govorili tisto pravo odločitev, da se umakne in poskuša preobrniti nit pogovora v neko drugo, bolj nevtralno smer. njegov pogled se je počasi spuščal proti njenim ustnicam, ki so ga naenkrat mamile, ter jih je zares dobro opazil šele sedaj. pravzaprav je šele sedaj v njej videl nekaj drugega in ne zgolj varuško katero je lance oboževal in katero je sam rad imel okoli sebe zaradi neverjetne mere pomoči katero mu je doprinesla. v njej je videl žensko, privlačno žensko, ki ga je mamila in v njemu sprožila mešene občutke v telesu o tem kaj je prav in kaj je narobe. njegova dlan se je previdno znašla na njenem licu, ki ga je zaobjel, ter uspel s palcem nežno podrsati po njeni gladki in mehki koži. prebil je še tisto malo razdalje in ne da bi se zares dobro zavedal kaj počne, sprva opazil njene ustnice, nato si jih malce bolj prisvojil, ter jo naposled uspel zares poljubiti z neko minimalno mero strasti in nežnosti. » oprosti ne bi smel, « je dejal, ko se je uspel odmakniti od nje, a je njegova roka še vedno počivala na njenem licu in njegovo čelo se je staknilo z njenim.

» house no. 7,
» house no. 78,
» house no.22
» house no.3
» house no.25

house no. 15

house no. 15

Similar topics

Similar topics