MARLON JAKE HOBB

-

TWENTY-FOUR • INDEPENDENT NOVELIST • COLE MOHR

"Smešno je, kako težko se spravim opisovati sebe, medtem ko z lahkoto opišem izmišljeno osebo, ki živi le v moji glavi in je nastala izključno za nek roman. Nikoli nisem maral govoriti o sebi, o svojih izkušnjah in doživljajih. Vse skupaj je preveč kompleksno, dogajanje v moji glavi je preveč kompleksno, polno milijon različnih občutkov in doživljajev pomešanih z imaginarnim svetom različnih knjižnih junakov literature različnih avtorjev. Kakrkoli, moje polno ime je Marlon Jake Hobb, ampak se prvega imena Marlon resnično izogibam, ker prvič, prva asociacija mene in vseh ostalih ljudi bi bil najlepši oh in sploh najboljši filmski igralec petdesetih in šestdesetih let prejšnjega stoletja, in drugič, ker mi je moje drugo ime Jake mnogo bolj všeč in tudi sam menim, da mi bolje pristaja. Star sem štiriindvajset, ampak se na trenutko počutim kot da bi jih imel še vedno samo devetnajst – brezskrbni pijani petki iz obdobja med študijem premnogokrat ostajajo, tudi ko je moj urnik delovnih obveznosti zelo natrpan, ampak konec koncev sem neodvisen pisec romanov in si lahko urnik vsake toliko časa sam prilagodim. Kot najstnik sem se začel bolj posvečati literaturi, skupaj z očitki sošolcev zaradi mojega vsakodnevnega branja med poukom in po njem, in vedno sem si želel, da bi nekoč s svojim pisanjem tudi zaslovel, da bi moje delo občudoval ves svet še štiristopetdeset let po moji smrti kot sedaj obožujemo Shakespeara. Prva dva romana sem tako napisal že v srednji šoli, ampak dejansko nikoli nisem verjel, da bosta izdana. Po šolanju sem namreč hitro zavzel mesto natakarja in služil denar za preživetje, dokler me nista lastna starša prepričala, da je prav živeti sanje in, da mogoče ideja o pisanju ni tako slaba kot sem sam mislil. Sedaj je za mano trinajst izdanih del v svoji neodvisni založbi, za katere pa sicer ne verjamem, da bodo kdajkoli postala tako slavna kot so Shakespearova, ker na konec koncev spet niso tako vrhunsko napisana. V pisanju uživam, pisanje predstavlja moj odklop od vsakdanjega življenja in me izpopolnjuje. Ko sedim v lastni knjigarni, v kateri seveda ne prodaja le svojih del, da si ne bi kdo mislil, in ko ljudje vstopijo poprosijo za eno izmed mojih knjig in povrh vsega še vprašajo za avtogram se počutim najsrečnejšega na svetu, takoj za tistimi alkoholiziranimi evforijami v nočnih klubih, ampak to sta dve različni vrsti veselja. Največja graditelja, tista, ki sta postavila temelju mojemu majhnemu uspehu, sta moja starša, boljših si ne bi mogel želeti. Kljub temu, da sta sama uspešna univerzitetna profesorja, me nista ustavila na poti do moje srečne kariere, do kariere, ki sem si je želel. In hvaležen sem jima za vsa tista nedeljska kosila, ko goveja juha po neprespani noči neizmerno prija. Sicer sem hkrati tudi tisti, ki jim je povzročal največ težav z mojimi izpadi in tremi izključitvami v zadnjem letniku srednje šole. Bil sem drzen in samosvoj najstnik, kateremu se šola pač ni zdela obvezna in nujno potrebna za inteligentni in duševni razvoj posameznika. Ni mi žal za stvari, ki sem jih storil, ker sem pač v tistem času zagovarjal neko stališče, ki se je meni osebno zdelo pomembno. Vztrajam pri stvareh, ki so mi pomembne pa naj bo to v slabo ali dobro naroda, saj je vseeno dokler godim sebi, ne bomo sedaj o dejanskih učinkih ali le o mojih neumnih in pametnih duševnih prepričanjih. Kar vas bo ob vsem, kar sem povedal najbolj presentilo pa je najbrž to, da se vsako jutro in večer zahvalim bogu, ker sem še na svetu. Ne, nisem veren, ne zahajam v cerkev in ne trudim se s kakšnim groznim krščanskim življenjem, ampak vseeno verjamem, da je nekaj pač naredilo ta svet ali katerekoli že meglice, ki so prispevale k ustvarjenju našega planeta (nisem fizik, res ne). Jutro sicer začnem z jutranjo kavo in cigaretom, na kar nisem preveč ponosen, najstniška upornost je postala neprijetna razvada, ampak res si ne morem pomagati in iskreno povedano mi zaenkrat ugaja in se kajenja ne trudim opustiti (še). Prevečkrat si ogledujem stare albume iz otroštva in se sprašujem le kaj sem si v različnih obdobjih mojega življenja dejansko mislil in kako sem nekoč razmišljal, trudim se v vsako fotografiji poiskati zgodbo, če ne drugače si jo izmislim, saj izmišljanje zgodb vedno pomaga pri grajenju mojega fikcijskega sveta. Fotografie vedno dopolnjuje moje predrage sestre, ki so v moje otroštvo prinašale punčkasti svet barbik in punčk, kar je razlog da sedaj sovražim vse igrače za majhna dekleta. V prehodu v najstniška leta sem se vedno bolj začenjal razumeti z mlajšo sestro Ashley, ki je sedaj postala neverjetna ženska, ki jo neizmerno spoštujem. Sicer spoštujem premalo ljudi, ker se mi zdi, da večina ljudi ni vredna spoštovanje iz večkrat neutemeljenih razlogov, ampak ne vem, težko sploh vzpostavljam različne interakcije, ker so moja razmišljanja drugačna in čudna in malo ljudi razume naprimer mojo ljubezen do vrtnih palčkov. Veliko ljudi si me želi spoznati, a na koncu ugotovi, da se z mano ne morejo razumeti, ker verjamem, da je zaklad na koncu mavrice (nisem ga še začel iskati). Dejstvo je, da tak pač sem in se sebe ne sramujem, pa tudi nisem pretirano samozavesten in zelo težko razglabljam o sebi, ke rkot vidite mi misli skačejo od ene stvari k drugi. Zaenkrat bom še ostal pri pisanju zgodb mojih izmišljenih junakov in skušal s pravljicami se približat otrokom – vedno sem želel napisati kako pravljico, ampak se mi do sedaj izrazno, besedno še ni uspelo spustiti na otroški nivo – medtem ko bom pisanje (avto)biografij in raznih osebnih stvari prepustil drugim, razna neumna razmišljanja o mojem svetu pa naj kar ostanejo zaprta v mojem dnevniku. Au revoir (pozabil sem omeniti, da tekoče govorim enega izmed meni najlepših jezikov, in to je francosko)."

A • ROOKIE • PM