bethany pearce
Število prispevkov : 31
Reputation : 2
Join date : 23/09/2012
Kraj : mayberry, nc
 |  Naslov sporočila: pearce, bethany dakota Pet Okt 05, 2012 1:04 am | |
|  25 - mayberry - journalist - heterosexual - marloes horst »razočarala sem že nešteto ljudi. počela sem stvari, nad katerimi bi se zgrozili in vztrajno zavračala pošteno, čisto življenje. družina pearce je zaradi mene zaznamovana z velikim črnim madežem, takšnim, ki se ga ne da zdrgniti proč, temveč s časom le po malem bledi. malo je manjkalo, pa bi jamesu, veliki živini igralskih vod – ki je čisto slučajno moj brat – pokvarila kariero, in ne bi me čudilo, če bi me hladnokrvno zaklal. najverjetneje sem tudi glavni razlog za zgodnjo posivelost mame in očeta, ter nenazadnje tudi njihovo prezgodnjo smrt pred pol leta. ne morem reči, da me niti malo ne briga, konec koncev sta bila moja starša, toda ni me pretirano prizadelo. le po nepotrebnem sem se morala po dveh letih zopet prikazati v mayberryju, ki sem ga vedno tako sovražila. presenetilo me je, ko sem spoznala le redko koga; v samo dveh letih so se vsi tako zelo spremenili. moji bratje in sestre so čisto drugačni, bolj zreli in odrasli. pravzaprav se počutim skoraj staro, čeprav sem druga najmlajša v družini. toda mogoče je vse to le posledica precej lenobnega življenja v franciji, ki je čisto nasprotje tukajšnjega vrveža in hitrega tempa. tam se zdi eno leto dolgo za dve, tu pa mine ena ura pa je že naslednji mesec. kako zelo neprijetno.
ko se sprehajam med včasih tako domačimi hišami, se počutim tuje, kot da ne bi več spadala sem. toda občutek je prijeten, saj mi ni treba pozdravljati mojih bivših prijateljev temveč se lahko preprosto pretvarjam, da jih ne prepoznam. tako ali tako jih je bila večina le priliznjencev, ki so se želeli prebiti v moj prekleto ozki krog zaupnikov, ki pa je tudi že zdavnaj razpadel. sedaj sem sama, edino družbo mi delajo brata in sestri, ki pa so še vedno precej tihi. tudi prav, nič nimam proti. v parizu sem bila v stanovanju sama, tako da sem se navadila tišine in začela uživati v njej, kadar je seveda treba. še vedno obožujem nočne zabave, ki se končajo v tuji spalnici, ob telesu moškega, ki zanjo nima imena. saj ga pravzaprav nima nihče, vsi so le obrazi, sem jih nekdaj poznala, zdaj pa ne več. moški so še vedno le nekaj, kar se lahko prijetno izkoristi in potem zavrže, in še vedno se ob misli, da bi s katerim preživela več časa neprijetno zdrznem. tista moja tritedenska zaroka, povod za izginotje… je bila brez pomena. z maddoxom sva se večino časa strastno prepirala, zvečer v postelji pa se pobotala, toda premirje je trajalo samo dokler je bil v meni, zjutraj sva se zaradi povsem banalnih stvari zopet začela dreti eden čez drugega, z ognjem v očeh. in če samo pomislim, da sem ga pravzaprav imela rada, vsaj čisto malo – on pa je v enem dnevu vse skupaj pometel pod preprogo in pljunil nanjo. takrat sem ugotovila da ni nič drugega kot brezčuten bedak, ki v istem prostoru preprosto ne prenese nekoga, ki bi se lahko kosal z njim. oh ja, veste, zelo sem mu podobna, to sem spoznala v mojem prostornem stanovanju v centru pariza – tako zelo, da tako ali tako ne bi imela prihodnosti. moški pač sovražijo ženske, ki so jim enakovredne in jih za razliko od večine puhloglavih blondink lahko povsem mirno zabijejo nazaj na trdna tla in jih izkoristijo, tako kot oni izkoriščajo nemočne punčke z iq-jem na ravni zamrznjene vode. jaz sem od vedno veljala za inteligentno, vendar izredno nedostopno osebo, in nisem se spremenila. vedno sem samozavestna in nič me ne more streti. tista prekinitev med mano in maddoxom me je kvečjemu ojačala, potrla pa prav gotovo ne. iz bednega mayberryja sem odšla odločena, da bom iz sebe nekaj naredila. prepričana sem bila v svoj uspeh, kajti tako ali tako sem vedela, da imam vse, kar potrebuje uspešna ženska: lep izgled, inteligenco in neverjetno zmožnost pretvarjanja. kot za šalo sem dobila službo novinarke (pri tem mi je seveda koristil študij jezikov) in sčasoma sem napredovala, moja denarnica se je debelila in stanovanja so prišla od enoprostorske garsonjere nekje na obrobju pariza do velikega, svetlega modernega stanovanja v centru. počutila sem se tako prekleto dobro, potem pa izvem, da sta mi umrla oče in mama in da me hočejo na pogrebu. nisem imela izbire, morala sem oditi, in zdaj sem tu, zmedena od vseh občutkov in spominov, ki mi jih je mestece privleklo na dan. le kdaj bom spet srečala maddoxa? si še vedno lasti tisti svoj silni nočni klub? kako name gledajo ljudje sedaj? vse to so vprašanja, na katera moram najti odgovore, čeprav se mi ne ljubi preveč zavzeto iskati. toda kdaj pa bethany pearce česa ni uspelo speljati?«
|
|
