Damien je malce zavzdihnil sam pri sebi ko je parkiral avto pred domačo hišo. Petkove večerje so bile nekaj česar se je hkrati veselil in bal vsak teden, saj nikoli nisi vedel kako se bodo odvile. Včasih so bili prava slika za revije, ko so sedeli okrog mize in se smejali šalam in dogodivščinam ki so jih doživeli, spet drugič ni bilo slišati nič drugega kot samo vpitje in ropotanje pribora ko se vsak skušali dokazati svoje. Damien je imel pač to srečo, da je bil del ene izmed takih družin kjer so se vsi vtikali v zadeve ostalih, kar je bilo včasih super saj je vedel da se je nanje res lahko zanesel, po drugi strani pa… je bil član ene izmed tistih družin kjer so se vsi vtikali v zadeve ostalih in nisi imel nobene zasebnosti. Res da se je to malce spremenilo odkar ni več živel doma in je imel vsaj svoje stanovanje, tako da se je lahko malce distanciral, res pa je da so še vedno vsi živeli v zelo majhnem mestu kjer so govorice potovale hitreje kot zrak in prav zato je vedel da bo moral danes z besedo na plan. Mami je sicer nekaj tednov nazaj že namignil in nad idejo je bila videti več kot navdušena – seveda v njeni glavi so se že podile besede kot 'vnuki ' – nekaj kar v njem ni vzbudilo nič drugega kot grozo in prepad, a njegova zveza s Cassandro se je pač po toliko letih znašla v enem izmed tistih obdobij ko si lahko šel samo naprej in ne nazaj, in ker je ni hotel izgubiti je pač… dal prstan na njeno roko. Še enkrat je globoko vzdihnil saj je vedel da se bodo mnenja danes še kresala, a zdaj ni bilo druge kot da gre v notranjost in se sooči z vsemi. Izstopil je iz avta, ki je sam počival na privozu kar je pomenilo da Maddoxa in Eline še ni, Charlotte in Arianna pa sta tako ali tako še živeli doma. Vstopil je skozi ogromna vhodna vrata in se razgledal po praznem preddverju. Ne glede na to da ni več živel doma se je tu še vedno počutil kot doma in dvomil je da se bo to kdaj spremenilo. Vdihnil je znan vonj večerje in se zadovoljno potrepljal po trebuhu. Domača hrana, odlično.

»Mama? Char? Ari?« Je malce povzdignil glas in se sprehodil skozi sobe, najprej v dnevno sobo ki je bila prazna in potem naprej v kuhinjo kjer je stala njegova mama. Navadno je vse njihove obroke pripravljala Rosa, njihova kuharica, a petkove večerje so bile mamina specialiteta. »Damien! Zgoden si.« Ga je rahlo pokarala a njen obraz se je v trenutku razsvetlil ko je zagledala svojega tretjerojenca in razširila svoje roke. Ubogljivo je stopil vanje in ji na lice pritisnil poljub potem pa se naslonil nazaj na pult. »Kje so vs?« Je z rahlim zanimanjem vprašal potem pa se že razgledal po pripravljeni mizi v jedilnici in si v svoj kozarec nalil vino. »Previdno Damien, voziš.« Je z materinskim glasom dodala preden se je vrnila nazaj na kuhanje in Damien se je obrnil stran in zavil z očmi. Verjetno bo imel petdeset let in še vedno ga bo karala in opominjala naj si zvečer umije zobe. »Chaaaarlotte! Aaaariaaanaaa!« Je poskusil še nekoliko glasneje in končno zaslišal znano topotanje nog po hodniku, v istem trenutku pa zaslišal tudi zvoke gum na privozu. Vsi so se počasi le zbirali in kazalec na uri je že kazal na sedmo. Damien se je naslonil nazaj na pult in naredil dolg požirek vina, in se sam pri sebi nasmehnil. Showtime.