connor & donna [jewell's mansion]

Gost

for CONNOR, best big bro' ever, right? smitten 1

imela je dvajset let in se še zmeraj ni spravila iz žrekla pekla, takoimenovanega doma. saj je potovala in vse to – očka je izkoristil vsako priložnost, da se je vsaj začasno znebi, ona pa je bila več kot navdušena nad novimi dogodivščinami - toda zbujanje z mislijo, da je bila praktično obsojena na to počasi kar precej nezanimivo mestece, res ni bilo bogve kako optimistično. mogoče je uživala vso pozornost domačinov, katerih obsojajoče poglede je prejemala na račun svoje razuzdanosti, ki se je sleherni dan tepla z nazivom hčerke pomembnega moža, mogoče je višek dneva dosegel tisti trenutek, ko se je lahko zmagoslavno namuznila nad pridobljenim besednim dvobojem z očetom – odgovora na vprašanje, kaj jo je tu sploh zadrževalo, že dolgo ni vedela več. toda bila je mladenka slabih živcev in borne potrpežljivosti, kar je naznanjalo, da do kapljice čez rob manjka le še kakšnih par. in ne, razmišljanje še zdaleč ni bilo več le jutranje, kajti dan se je prevesil v večer in vse kar se je ljubki donni motalo po glavi je bil občutek tesnobnosti. ona pa, hja, ni ravno najbolje prenašala kakršnihkoli občutkov, zaradi katerih bi utegnila podvomiti v katero od svojih odločitev. potrebovala je connorja. že kot majhna deklica je za vsako malenkost tekla k njemu, z občutkom varnosti se je privila k njegovim prsim in mu namenila pogled, ki ga je obvladala samo ona – ni je mogel zavrniti. nedolžno ga je ovila okoli svojega malega prstka, a nezavedno, še takrat, ko je bila mala smrklja. sedaj bi jo spregledal še preden bi si sploh uspela zastaviti tako nedosegljiv cilj. sicer pa je prižemanje k starejšemu bratu še raje počela z večjim, še močnejšim nolanom, zabavalo jo je, kako resen je bil zmeraj, a hkrati tako dobrodušen – toda ta bratec jo je žal zamenjal za vražje marince. zavedala se je, da je pogosto tekala k njima. nikoli ni govorila, le pokazala se je tam in vedela sta, da ni sposobna biti sama. nikoli ni bila. ta večer je zahrepenela ravno po tem – po bližini. sama pri sebi se je izgovorila na dolgčas, toda bližina je v resnici bila tisto, kar je potrebovala. to dejstvo je zatirala tudi brez pomoči psihiatra. ni potrebovala dobrega seksa, kot ponavadi ali divje zabave, katere se nikoli ne bi spomnila. želela in potrebovala je brata, ki ni bil najljubši le njej, temveč tudi vsem njegovim znancem, kajti bil je resnično tisti, h kateremu se je človek lahko brez slabe vesti zatekel in se preprosto predal. celo govoriti mu ni bilo treba, tako čudovit je bil.

»oče je spokal že zjutraj, hvala bogu. hiša je prazna, pozabi na vse načrte in pridi k meni, pogrešam te.« jasno, ni čakala dolgo preden se je odločila, da bo večer preživela na pocukran družinski način, ki je kar klical po novinarjih. prava škoda, da je bila glava družine odsotna. resnično, resnično škoda. očitno bosta brez njega uživala na pregrešno dragi preprogi ob kaminu ter v družbi odličnega letnika vina, katerega je izvlekla že zato, ker je bila prepričana, da ga je oče hranil za posebne priložnosti. in kar pri najmlajši članici te družine nikoli ne veš, je to, česa se bo spomnila pod vplivom alkohola. razkošna zbirka monotonih, enoličnih poslovnih oblek v omari v spalnici? hitro uničljivo in zelo mamljivo. brez pozdrava je prekinila, kajti pričakovala ga je v kratkem. živel je v okolici in ravno to jo je tako spravljalo ob pamet – namesto da bi ga imela ob sebi, pod enako streho, kot edinega, ki zna ukrotiti njene živce, jo je on moral prepustiti na milost in nemilost dragim staršem. in to zato, da se je preklet prašič lahko premaknil za par hiš stran. no, iskreno povedano je na trenutke sumila, da si dlje ni upal iti ravno zaradi ekstremne narave svoje mlajše sestrice, toda raje se v to ni poglabljala. manjkal ji je le še občutek, da potrebuje posebno oskrbo. kar v resnici je, toda kakorkoli – bil je tu. ni mogla zaslišati njegovih korakov ali kaj podobno ljubkega, kajti hiša, ki je bila že prava graščina, je bila za to veliko preveč prostorna. je pa kamera pred vhodom opravila svoje. bosonoga donna je stekla po stopnicah navzdol, odrinila masovna vrata in se rjavolascu v objem vrgla še preden bi lahko izdavil kaj očarljivo smešnega, kar bi jo le spomnilo na to, da ga je pogrešala še bolj kot si je lahko predstavljala. kot majhna deklica je noge ovila okoli njega ter uporniško nakazala, da se ne misli obnašati kot zrela, odrasla ženska. nikoli. »zdaj pa me nesi notri in mi natvezi tako dober izgovor, zakaj se nisva videla že sto let, da te ne bom želela brutalno premlatiti.« igriv nasmešek je našel pot na njene ustnice. »čeprav, saj veš, sčasoma te bom.«

» connor and zara
» quinn's mansion,
» st. cloud's mansion,
» donna & zara [bechtler museum of modern art]
» donna & nikolai [peachtree street hotel]

connor & donna [jewell's mansion]

connor & donna [jewell's mansion]

Similar topics

Similar topics