Nenavadnost sanj ga je znova prisilila v to, da je sunkoma odrl oči in se za par dolgih sekund zastrmel v strop, ko je čakal, da se podobe razbežijo. Bilo je smešno, že skoraj bolestno – saj vendar ni mogel venomer sanjati o enem in istem, ni se mogel nenehno pogovarjati z dvojčkom, ki ga sploh ni bilo več na svetu. In potem je bila tam še Becca, ki mu je v sanjah vedno polagala na srce, da je navadna ušiva rit, ki bo v življenju dosegel le to, da ga bo zajela tolikšna osamljenost, ki ga bo požrla kot ogromna črna luknja v vesolju. Misel na to, ga je še vedno nekoliko strašila, a kot vsako jutro jo je potisnil nekam na rob zavesti in se pretvarjal, da se sanje niso zgodile – tako je bilo lažje. Ko se je prevrnil na bok, je s čistim olajšanjem srečal z rutinskim postopkom njegovega zbujanja. Postelja poleg njega je bila namreč prazna in to spoznanje je pospremil le s preprostim skomigom – navajen je bil namreč, da so dekleta pobegnila v zgodnjem jutru ali sredi noči, ko so ugotovile, da so se v postelji znašle s kretenom, kakršen je bil sam. Le malo katera je ostala - ponavadi so bile to mestne cipe ali osebe, ki so od njega hotele jutranjo ponovitev prejšnje noči. Ustnice so se mu oblikovale v zabavljoč polovični nasmešek, ko mu je spomin pred očmi narisal podobo osebe, s katero si je sinoči delal družbo. Sabriel, lahko bi vedel – tipično zanjo, da se ga je zjutraj ustrašila kot zajec zaslepljivega žarometa. »Sabriel, juhuu,« jo je poklical v čisto tišino, se lenobno dvignil na komolce in med prsti zavihtel njeno spodnje perilo, ki mu je mimogrede prišlo pod roke. Revica se je očitno zaradi šoka pozabila obleči in je kar gola stekla stran, kamorkoli so jo pač že nosile noge ali pa je to ostalo še od predprejšne noči. Kdo bi vedel. Znova je omalovažujoče zmignil z rameni, ko je z enim samim, lenobnim gibom odvrgel njeno perilo nekam v kot spalnice, potem pa segel po brisači, s katero se je po rutinskem postopku odpravil proti kopalnici. Čas za tuš, čas za streznitev, čeprav ni popil toliko, da bi ga preganjal neznosni maček ali kaj podobnega. Pa vseeno.

Kot je pričakoval, je v hiši ni bilo in odločil se je, da se sprehodi malce po mestu in jo poišče. Ponavadi mu ni ravno dišalo, da bi se s komerkoli igral skrivalnice, a v tem trenutku mu ni preostalo drugega. Samotno sedenje v naslanjaču s steklenico viskija v roki je bilo pač preveč dolgočasno in tako jo je vzel seboj, ko izginil skozi vrata na svež zrak. Lahko je samo upal, da ne bodo iz grma skočili kakšni paparaci, sicer pa mu je bilo tako ali tako vseeno – zaradi njih ni prav nikoli pazil, da je bil oblečen v elegantna oblačila ali se obnašal bolj dostojno. Prhnil je sam pri sebi, ko je korakal po ulicah in nazadnje zavil proti obali – nekaj mu je pravilo, da si šla svetlolaska poiskati mir nekje ob morju, kjer bo lahko v redu premislila, da ima resno težavo z njim oziroma bolj s tem, kako se mu upreti. Namuznil se je, ko so ga noge odnesle proti pomolu in nasmešek se mu je v trenutku prevesil v zmagoslavnega, ko je v daljavi opazil sedečo postavo, ki je bila na las podobna 'izgubljeni' osebi. Bingo.

»Bu,« se je oglasil, ko ji je bil tik za hrbtom in rahlo udaril po njenih ramenih. Njegov glas je bil lenoben, ni se potrudil niti toliko, da bi v strašenje vložil več truda za dodatne efekte. »Kam pa kam, ljubica?« je zapredel s predrznim nasmeškom in se ji postavil na pot, da ni mogla mimo. »Mar ne boš ostala še malo na zabavi? Poglej.. jaz,« je počasi pokazal nase, kot bi razlagal gluhonememu, nato pa izza hrbta potegnil še steklenico jantarne tekočine, »in viski. In ti.« Dvignil je obrvi in roke prepognil v komolcih, ko je pomahal s steklenico in zaobjel vse omenjeno. »Daj no. Dobro veš, da ne morem vse popiti sam.« Namrščil se je. »Ali pa ja. Kakorkoli, v vsakem primeru ti izogibanje ne bo dosti koristilo. Lahko greva stavit, da se boš vsaj še tisočkrat znašla v moji postelji, saj veš…« Nagnil bližje k njej – zabavalo ga je, ker je vedel, da se nima kam umakniti - in pomenljivo pomigal z obrvmi. »…naked.«




TAGGED: sabriel
WORDS: 735
NOTES: let's have some fun, shall we?

DESIGNED BY NODDING.ACQUAINTANCE OF CAUTION 2.0