for the lovely wifey, yuliya / around 700 words / mal sem pozen, se opravičujem :]

Bil je še eden od tistih dolgih dni, ob katerih je Phillip včasih pomislil, da se ne bodo nikoli končali. V ordinaciji je bil že od sedmih zjutraj in ko je tisti trenutek pogledal na uro, ki je visela nad vrati, ga je v hipu zvilo. Bila je njegova prva obletnica poroke z Yuliyo in tistega dne se sploh še nista uspela videti. Želel si je, da bi mu uspelo končati prej in jo tako presenetiti ob koncu njenih vaj, a mu – ponovno – ni uspelo. Tako kot vedno se je pojavil kakšen primer, ki sicer ni bil tako nujen, a ni mogel prenesti pogleda na prestrašenega otroka ali panično mater, ki ga je prosila, če lahko njenega otroka pogleda še isti dan. Njegov dan se je tudi tokrat tako končal nekaj minut čez sedmo zvečer, ko je končno obesil belo haljo na obešalnik ter poslal medicinske sestre domov. Ni bilo časa, da bi lahko skočil do stanovanja ter se na hitro stuširal ali vsaj sveže obril. A na njuno obletnico vsekakor ni mislil priti praznih rok, zato si je le na hitro splahnil obraz ter poravnal kravato, nato pa zapustil bolnišnico ter se kar peš napotil proti njuni priljubljeni restavraciji.

Sprva si je njuno prvo obletnico sicer želel praznovati v nekoliko bolj intimnem vzdušju, toda na koncu si je moral priznati, da bo morala biti tudi večerja v restavraciji popolnoma zadovoljiva. Z njunim napornim delavnikom nekako ni bilo časa za to, da bi eden ali drugi kuhal doma, prve obletnice pa si tudi ni želel praznovati ob dostavi na dom. Ošvrknil je uro na zapestju ter se nasmehnil. Imel je še dobre pol ure časa, do restavracije pa slabih deset minut, torej je imel še dovolj časa za hiter skok v bližnjo zlatarno. S pogledom na levo in desno je pospešil korak, ko je stopil čez cesto med redke avtomobile, ki so takrat vozili po njej. Njegov korak je zavil v manjšo ulico in medtem, ko je vijugal mimo meščanov, natovorjenih z nakupovalnimi vrečkami, je njegov pogled iskal elegantne črke, ki so vabile v zlatarno. Končno je zagledal tablo ter pospešil korak, vmes je še enkrat ošinil uro, nato pa potisnil kljuko navzdol ter vstopil v zlatarno. Ob cingljanju zvončka nad vrati so se v trenutku vse oči v prostoru uprle vanj. »Oh, gospod Gallagher, semkaj prosim!« je v trenutku zaslišal znan glas prodajalca, s katerim je govoril nekaj dni prej in kateri mu je izpod pulta že hitel potiskati v roke skrbno zavito škatlico, kjer so se skrivali diamanti uhani, za katere je zapravil skoraj polovico svoje plače. »Vse je že pripravljeno,« mu je dejal, Phillip pa je ob tem le pokimal ter ob mrmranju, da se mu mudi, že hitel iz žepa vleči denarnico. Le nekaj minut kasneje je že stopal nazaj po ulici ter na glavno cesto, od tam pa proti restavraciji, kjer ga je verjetno že čakala njegova žena.

Tako je le nekaj minut čez osmo uro stopil skozi glavna vrata restavracije ter se ustavil pri glavnem natakarju, kateri je skrbel za rezervacije in ta ga je popeljal čez restavracijo ter mu pomignil, v kateri smeri ga čaka miza. Ni potreboval dolgo, ko je končno zagledal dobro znano svetlolaso postavo, ki ga je zagledala skoraj istočasno. Z nasmeškom na ustnicah je stopil mimo miz ter se ji približal. »Zdravo,« se ji je nasmehnil v pozdrav ter jo poljubil na lice, preden se je utrujeno usedel na stol nasproti njenega. »Kateri dnevi pa niso naporni?« je napol v šali odvrnil na njeno vprašanje, nato pa zamahnil z roko. »Nič posebnega. En kup stvari, za katere je bolje, da jih ne slišiš, če si nočeš pokvariti apetita pred večerjo,« je namuznjeno dodal. »Ampak sedaj, ko te končno vidim, sem v trenutku popolnoma boljše volje,« je dodal ter se z zasanjanim nasmeškom zazrl vanjo. Včasih se je še vedno čudil, kako mu je uspelo lepotico, ki je sedela nasproti njega, prepričati, da se je poročila z njim. »Mhm, in na še mnogo takih obletnic,« je zamrmral, preden se je sklonil k njej in jo nežno poljubil. »Preden pozabim… nekaj imam zate,« je rekel, ko se je ločil od njenih ustnic in potem iz notranjega žepa jakne potegnil lično zavito škatlico ter jo potisnil na mizo pred njo. »V zahvalo za vso tvojo potrpežljivost in ljubezen,« je obrazložil ter se z nasmeškom zazrl vanjo.