damien and lois [mayberry hospital]

tagged is the georgeous damien smitten 1

this post is 695 words long and i am listening to the knife for inspiration.

razmišljala je že, kako dolgo bo trajalo, preden v bolnici popolnoma znori. ni bila ravno tip človeka, ki bi oboževal zadrževanje na enem in istem mestu, sploh pa, če so bili v igri psihični problemi, ki so se precej očitno pojavljali. bila je blazno zlovoljna, nič kaj klepetava, kot je bilo to poprej. veliko več zamišljena in polna domotožja. že, bila je v istem mestu, a notranjost mayberryjevske bolnice je pred tem videla zgolj enkrat ali dvakrat in vsekakor na njenem seznamu prioritet ni bilo mogoče najti poležavanja na eni izmed neudobnih bolniških postelj, med tem ko je vonj po dezinfekcijskih sredstvih iz minute v minuto bolj močno vdiral v njene nosnice. še ljudje ji niso bili povšeči, predvsem zato, ker se je z njimi pogovarjala le v striktno hospitaliziranem položaju. doživela je izvin ramena, na drugi strani zlomljeno ključnico, kar nekaj poštenih ran, med katerimi so jo nekatere še zdaj skelele, druge so se že davno zacelile - a nič ni bilo hujšega od praznine v njeni glavi, ki je po hitrem postopku nadomestila spomine preteklih dveh let. počutila se je zmedeno, osamljeno v tej svoji tragediji. ves čas je dobivala obiske, na njeni polici ob postelji je bilo nekaj čudovitih šopkov in cel kup dobronamernih kartic z napisom 'hitro ozdravi', ki so ji jih poslali sodelavci, ki zaradi daljših razdalj niso imeli časa priti in je osebno pozdraviti. ves čas so jo spraševali, kako se počuti, vsi so ves čas na obrazu kazali jasno zaskrbljenost in zares se je šele zaradi teh pogledov pričela bati zase. zdravniki ji kljub nenehnemu vztrajanju natančnejših rezultatov raziskav še niso hoteli povedati. govorili so, da je z njo vse dobro in da naj ne skrbi. da je fizično cela in da bo kmalu odpuščena. tako je že teden dni gnila v tisti prekleti postelji in vsakič, ko je premaknila trup, je bilo, kot da bi jo nekaj pod vratom sežgalo. tista prekleta ključnica. najbolje bi seveda bilo, da se sploh ne bi premaknila - a kaj, ko je bila tip človeka, ki je težko miroval. njena mama jo je redno obiskovala, čeprav je do bolnice potrebovala več kot triurno vožnjo. pa se je vseeno pojavila v njeni sobi vsak dan, toliko, da ji je nekoliko pomagala pri blazni osamljenosti. vse serije, ki jih je trenutno spremljala, je pogledala do konca na svojem prenosniku, prebrala je tri knjigi - in ena izmed njih ni imela ne repa ne glave, smisla pa prav zagotovo ne - in zdaj ni imela pojma, kam naj sama s seboj. nenadoma so se odprla vrata njene bolniške sobe in vanjo je privihrala izjemno sipmatična medicinska sestra, ki se je večkrat odločila poklepetati z njo. bila je majhna, svetlolasa, nekoliko bolj okrogla - in prava čenča. ustavila se je ob njeni postelji in pregledala tisto tablo s kupom zdravniških zapiskov, ki niso imeli nobene kaligrafske vrednosti. "še vedno obsojena na nas?" se je pozanimala s sočutnim nasmeškom in lois ji je prikimala. "še dobro, da te na hodniku čaka mestni lepotec z velikanskim šopkom," je nadaljevala prešerno. loisine obrvi so se povzdignile in njene ustnice so se oblikovale v nekakšen o, dokler ni končno zmedeno izjecljala: "k-kdo pa?" medicinska sestra, ki ji je bilo ime kimberly, je nedolžno skomignila z rameni, nato pa se ji za korak ali dva približala in zaupniško zašepetala: "jaz pa sem mislila, da je zaročen s tisto.. tisto sebe polno armentroutovo." zahihitala se je in navihano pomežiknila. to je lois pustilo toliko bolj zbegano. armentrout? ja, priimek se ji je že zdel znan, a ni ga znala povezati z obrazom - toliko manj je vedela, kdo natančno bi bil skrivnostnež, o katerem je kimberly govorila. "želiš, da ga spustim naprej?" se je pozanimala z istim navihanim nasmehom, ki je izdajal, da bodo vaške čenče kljub domnevni zaupnosti ta prostor kmalu zapustile in se podale v svet. ob tem je lois najprej skomignila, nato pa pokimala, ne da bi zares vedela, kaj počne. že v trenutku je sestra izginila in za nekaj sekund je v sobi ostala sama. zadihala je, si šla z roko skozi lase in si omela oči, že v naslednjem trenutku pa so se vrata sobe znova odprla.

this is for the oh so amazing lois smitten 1

it's 707 words long and as i told you, this is going to get sappy^^

Resnično ni vedel zakaj je bil tako živčen, in tudi če si je še nekaj minut nazaj v avtu zagotavljal da bo vse skupaj izpeljal popolnoma mirno, da nima nobenega razloga da bi ga bilo strah je zdaj, samo eno vožnjo z dvigalom nervozno stiskal šopek rož ki jih je držal v roki. Nekajkrat je vzdihnil tisti znanj vonj po bolnišnicah in si z rokami prečesal kratke lase ki so mu brez težav spet skočili pokonci. Za to da se je znašel tu je potreboval cel teden, tudi če je odkar je slišal za njeno nesrečno ni bil zmožen razmišljati prav o nobeni drugi stvari. To da je rekel da mu je Lois pomenila veliko ni bil pravi izbor besed, pomenila mu je veliko več. Tega se niti ni zavedal dokler ni val govoric, kot je bila v Mayberryju navada, do njegovih ušes prinesel tudi novico da je pristala v bolnišnici. Kolikor je zunanji svet vedel se Damien in Lois razen tistega bežnega poznanstva iz šolskih let niti nista poznala. Vljudna znanca, bivša sošolca? Seveda. Sta se gibala v istih krogih, se videla na zabavah? Občasno. A nihče ni vedel da sta se nekaj mesecev nazaj naključno srečala, kako sta se zapletla v pogovor, in kako je Damien obsedel za mizo in zrl v njene oči, kako je skoraj šokiran odkorakal stran nekaj ur kasneje nad dejstvom da ga je njena prisotnost ujela kot že dolgo ne. Ni bil ravno človek ki bi se pogosto zaljubil, pravzaprav sploh ni bil prepričan ali se je to kdaj res zgodilo – nenavadna trditev glede na to da je bil zaročen. A Lois je razumela, od nekdaj je vedela kakšna je bila njegova zveza z zaročenko – verjetno je bila ena izmed redkih deklet ki je z Damienom vztrajala dovolj dolgo da mu je prirasla k srcu, in skupna življenjska pot ju je nekako pripeljala do tega prstana ki ga je Cassie zdaj nosila. Ni pa se spomnil zadnjega trenutka ko je nekomu zrl v oči, poslušal njen smeh in čutil tiste metuljče ki so mu letali po trebuhu. Razen z njo.
In zdaj je ležala v postelji, na drugi strani zida za katerem se je znašel on in še vedno je nekako skušal najti besede s katerimi bi ji povedal kaj čuti. Zaprl je oči in skušal zbrisati slike nje kako leži med njegovimi rjuhami, kakšna je videti takoj ko se zbudi in njeni razpršeni lasje na blazini, in nekako oblikovati smiselne stavke in povedi. »Lahko greste k njej.« Je z širokim nasmehom povedala medicinska sestra ki je izstopila iz sobe in ga pogledala izpod čela ko je vstopil v sobo, najverjetneje že zbirala podatke za ostale sestre. Damien je z globokim vdihom vstopil in se še tesneje oprijel šopka ko jo je le zagledal tam sredi bolniške postelje. »Hej…« Preden bi si lahko premislil je odložil šopek na njeno mizo in naredil nekaj korakov do nje, jo rahlo objel in ji na čelo pritisnil hiter poljub. »Oprosti da sem prišel šele zdaj, mislim sem da je bolje da… nisem tu prvi, saj veš.« Je malce nejevoljno rekel in se namrdnil. Včasih je res sovražil dejstvo da sta živela v tako majhnem mestu kjer si bil vedno na očeh vsem. »Te so zate.« Je pomignil na rože, potem pa prijel njene dlani med svoje in jih rahlo stisnil. »Kako si, se dobro počutiš? Res me je skrbelo zate ko sem slišal…« Je še zamrmral in se radovedno zazrl vanjo in z očmi preletel njeno telo, ki je bilo na delih obvezano. Ni se spoznal na medicino a videti je bilo kot da je imela poškodovan zgornji del telesa okrog ramen in sočutno je zavzdihnil. »Res si ubožica, prikovana na to posteljo. Si že govorila z zdravniki, kdaj boš lahko šla domov?« Med dlanmi je še vedno stiskal njene in prav malo mu je bilo mar za medicinske sestre ki so stale pred sobo in so lahko vanjo videle skozi veliko okno. A dovolj časa je zapravil ko se je prepiral sam s sabo ali naj se sploh prikaže da bo še zdaj sedel dva metra od njene postelje in jo nemo gledal. »Lois, hej, je vse vredu?« Je naposled je vprašal in se zaskrbljeno zazrl vanjo.

tagged is the georgeous damien smitten 1

this post is 836 words long and i am listening to garbage for inspiration.

dodatno se je vzravnala, ko je visok temnolasec vstopil v sobo, ob čemer jo je zaskelelo v ramenu, ki se ji je še zdaj zdelo izpahnjeno, čeprav so govorili, da je z njo vse v redu. dejstvo, da ji je desna polovica trupa neprijetno otekla, ni pretirano pomagalo pri njeni samopodobi ali pri njenem dobrem počutju, zapomniti pa si tako ali tako ni nikdar znala, da se ne sme pretirano premikati, če ima telo poškodovano na tolikih mestih. fanta je zlahka prepoznala, čeprav že dolgo ni govorila z njim; bila sta sošolca, ne sicer najboljša prijatelja, a drug do drugega sta bila vedno vljudna. spomnila se je, da je imel v šoli večkrat šale, ki so jo nasmejale do ušes in s tem mu je rada pokazala, da se ji zdi njegov smisel za humor precej prijeten. a razen tega nista pretirano govorila; skoraj je pričakovala, da bo za njim skozi vrata vkorakal celoten njen stari razred, a vrata so se pod lastno težo za njim zaprla skoraj v trenutku. za njim ni bilo nikogar. njen pogled je sledil njegovi silhueti, ki se ji je v nekoliko živčnem tempu bližala. v rokah je nosil čudovit šopek cvetja, a sam mu ni posvečal kaj veliko pozornosti. je bil to res taisti damien st. cloud, s katerim se nikoli ni pretirano družila? mu je bilo res dovolj mar, da je kar takole prišel na obisk ob njeni nesreči? kako je bilo kaj takega sploh mogoče, ko pa je bil le eden v vrsti ljudi, s katerimi je na zadnji dan šole popolnoma izgubila stike? "hej.." je medlo pozdravila nazaj, ob čemer je prejela njegov kratek, a topel objem in skoraj neopazen poljub, s katerim so njegove ustnice zaznamovale njeno čelo. ni razumela, od kod to nenadno dokazovanje afekcije.. vedno ga je marala, a nikoli ne bi pričakovala, da se bo samo zaradi takih formalnosti prikazal v njeni bolniški sobi - in ob tem kazal znake očitnih skrbi v očeh. njegovim besedam je namrščeno pokimala; ni jih razumela, a ni jih hotela ustaviti. zdelo se ji je tako lepo, da jo je obiskal, četudi sta živela čisto drugo življenje. ne, pravzaprav je bila polaskana, ker se je je še sploh spomnil. in zares iskreno srečna, da se je pojavil tukaj - četudi ji ob enem ni bilo nič pretirano jasno. "hvala ti," je dejala z zariplim glasom, nato pa se je odkašljala in se nasmehnila. še preden je lahko s pogledom odtavala proti lepim cvetlicam, so njegove tople dlani ujele njene hladne in nenadoma se ji je zazdelo, kot da je od nekdaj med njima gorel majhen plamenček. kako otroško naivno od nje - in vendar nenadoma ni bila sposobna odvrniti pogleda od njegovih prodornih oči, ki so, tako se ji je zdelo, zrle v njeno dušo. znova se je nekoliko namrščila in zmeda v njenih očeh ter senca dvoma na njenem obrazu, obe je bilo tisti trenutek nemogoče spregledati. "dobro sem.. dobro bom," je zagotovila, čeprav je bilo v njenem glasu mogoče slišati sence dvoma, ki niso izhajale samo iz pogovora s popolnim tujcem; ne, vedela je, da ni res, da bo vse dobro. vedela je, da je izgubila vse preveč, da bi bila lahko kdaj dobro. "ne vem.. mislim, da kmalu.." je še naprej zmedeno odgovarjala na vprašanja, ki jih ni pričakovala, predvsem ne od osebe, ki jo je tako veselo izpraševala. "mislim, dovolj dolgo me imajo že za poskusnega zajčka. bi bil skrajni čas, da me izpustijo domov," se je kratko namuznila in v nekakšnem občutku neprijetne utesnjenosti izmaknila svoj pogled. zares jo je zanimalo, kaj se je moralo premakniti v njegovem srcu, da je nenadoma začutil potrebo po tem, da se prikaže tukaj in ji pokaže, da mu ni vseeno. kolikor ji je bilo všeč, toliko jo je begalo; kolikor jo je privlačilo, toliko jo je tudi vztrajno odbijalo. bilo je enostavno preveč nenavadno, preveč njej nerazumljivo. očitno je s tem, ko je izgubila zadnjih nekaj mesecev ali let, pridobila nekaj, kar je za seboj pustila veliko prej. "ja, vse je.." je počasi prikimala, a njen otožni pogled je izdajal drugo plat resnice in ker ji je bilo jasno, da je njena zmedenost vidna na kilometre, se je odločila, da bo enostavno povedala, kar ji leži na duši. kaj pa bi bilo lahko s tem narobe.. kajne? "mislim, samo.." je počasi skomignila, da si po kakšnem norem slučaju ne bi še česa izpahnila, nato pa počasi s svojim pogledom spet poiskala njegovega in nadaljevala: "samo.. nisem si mislila, da ti je bilo kdaj.. toliko mar." obrvi na njenem namrščenem čelu so se povzdignile in ga kot kak detektiv izpraševale, kaj se pravzaprav gre. "všeč mi je, da si tukaj, ne razumi me narobe," je hitro nadaljevala. "toda, damien, če sem iskrena.. nikdar si nisva bila dovolj blizu, da bi te pričakovala tukaj. skoraj te ne poznam," se je kratko nasmehnila, ob čemer je upala, da bo opravičljiv izraz na obrazu dovolj, da ne bo jezno odvihral iz njene sobe, ker je takšna mala nehvaležna razvajenka.

this is for the oh so amazing lois smitten 1

it's 877 words long and he's more smitten with her than i originally planned, sorry for that, also he's a bit clueless haha.

Pozabil je že zakaj se mu je zdela tako popolna, zakaj je nenehno mislil na njo, a ko jo je ponovno zagledal, kako je ležala tam sredi postelje in čutil hitrejše razbijanje svojega srca so vsi spomini ki jih je imel nanjo privihrali na plan. Ni vedel zakaj je v trenutku dobil občutek kot da je popolnoma presenečena da ga je videla, zakaj se mu je zdela zadržala a ko se je znašel ob njeni strani, držal njene dlani v svoji, je za trenutek pozabil na svoje dvome. »Tudi jaz sem tega mnenja – res je že čas da se vrneš nazaj, preveč te pogrešam ko si tu.« Je zamrmral malce tišje in bil še sam presenečen nad svojo odkritostjo. Nekako mu je zlezla pod kožo, kar še sam ni vedel kako se je znašla tam – a ko so bile besede enkrat izrečene je vedel da držijo. Dlje časa ko jo je opazoval bolj se mu je zdelo da nekaj ni prav. Videti je bila še vedno kot Lois ki jo je poznal, a njene besede so bile zadržane in tihe. »Lois, si mogoče jezna name? Poglej, oprosti ker sem potreboval toliko časa da sem prišel ampak…« Jezno je vdihnil, skoraj šokiran nad njenimi besedami in se malce tesneje oklenil njene dlani. »Kako lahko sploh rečeš kaj takega, seveda mi je mar Lois. Samo nisem mislil da je najbolj pametno da prihitim sem takoj ko sem izvedel za tvojo nesrečo.« Je odločno nadaljeval in se ji vzpodbujajoče nasmehnil, da bi ji dal vedeti da misli resno, a se mu je nasmešek že v naslednjem trenutku izbrisal z obraza. Mogoče pa je res vse skupaj napačno prebral, mogoče pa njej celotna zadeva ni pomenila niti pol toliko kot njemu. Iskreno povedano še sam ni vedel kako se je navezal nanjo dokler se mu ni skoraj podrl svet ko je slišal da je bila v prometni nesreči, ko ni vedel ali bo z njo vse dobro in ali jo bo odnesla z samo nekaj praskami. »Kako to misliš…« Je začel in izgubil besede s katerimi bi nadaljeval, njegova glava je bila kar naenkrat prazna in nekajkrat je ponovno odprl usta preden je lahko nadaljeval. »Kako to misliš da me praktično ne poznaš? Mogoče sem bil res.. na trenutke zadržan, ampak moraš vedeti da so mi najini skupni tedni pomenili… več kot sem sprva dal vedeti.« Povesil je pogled in se želel najraje mahniti po glavi da ji ni tega povedal že prej. »Vem da se sliši klišejsko ampak šele ko sem te skoraj izgubil sem se zavedal kaj sem imel. Pa ne da..« Je hitro nadaljeval še v isti sapi. »Pa ne da mislim da sem te kakorkoli imel, vem da glede na vse kar se dogaja, moja poroka in to mesto, da sva rekla da bodo stvari ostale sproščene. A moraš vedeti kako srečen sem da si se spet pojavila v mojem življenju, in kako srečen sem bil teh zadnjih nekaj tednov.« Požrl je slino in se ponovno zazrl vanj, in se s palcem nežno sprehodil po njeni dlani ki jo je še vedno držal med svojimi. »Vseeno pa mislim da me poznaš Lois, pogovori ki sva jih imela… včasih imam občutek kot da me poznaš bolje kot kdorkoli.« Je rekel z opravičujočim nasmeškom in se z dlanjo previdno približal njeni glavi in ji nežno odstranil pramen las s čela, in zaril svoje prste v njene čudovite lase. »Tako da, prosim ne govori neumnosti, še posebej če je to samo zato ker si jezna da nisem prišel prej.« Je zamrmral in pogledal čez ramo da bi se prepričal da na hodniku pred njeno sobo ni nikogar, potem pa se nagnil naprej in se s svojimi ustnicami rahlo dotaknil njenih in se naslonil nazaj na svoj stol. »Mislim da kar potrebujeva, je načrt. Mislim jasno je da ne moreva nadaljevati tako, ta… afera, če ji lahko tako rečem je na mojih mislih nenehno, ko jem zajtrk, ko se vozim v službo in ko grem zvečer spat brez tebe. Torej, kar hočem reči je…« Še sam ni vedel kaj ji je želel povedati, hotel je da razume kako zelo težko bi bilo kar razdreti zaroko z nekom ki ga je poznal dobro desetletje, z osebo s katero si je delil praktično vse, a po drugi strani se ni mogel več pretvarjati da je bilo to med njim in Lois samo nekaj bežnega, nekaj s čimer si je krajšal čas – kakor je bilo seveda videti na začetku. Lois bi morala biti samo malce zabave ki bi si jo privoščil pred poroko preden bi se resnično in popolnoma posvetil svoji novi ženi, a zdaj ni bilo več moč zanikati da mu je zlezla pod kožo in tam vztrajala vse do danes. Namenil ji je še enega izmed svojih neustavljivih nasmeškov, ki pa je kot vsi ostali tudi kmalu zamrl ko je opazil da se njene obrazne poteze še vedno niso spremenile, kar je lahko pomenilo dvoje – ali mu še vedno ni oprostila, ali pa je bila res mnenja da je bilo to med njima samo bežna romanca, in da je bolje da se razideta, kar se mu je zdelo skoraj neverjetno glede na to kako sta pustila stvari zadnjič ko sta se videla.

tagged is the georgeous damien smitten 1

this post is 805 words long and i am listening to roisin murphy for inspiration.
OHMYYYYY i'm totally in love with these two. AIUDSHAISUFH!!!!! all the love

nenavaden pristop, ki ga je damien izbral, jo je iz trenutka v trenutek puščal bolj zmedeno, istočasno pa so jo po svoje njegove besede utesnjevale. počutila se je, kot da je beseda za besedo kamen, ki pada na njo, dokler ne bo počasi zasuta s plazom, ki se je utrgal iz njegovih ust. ni vedela, kaj naj reče, niti, kaj naj stori. počutila se je bolj izgubljeno kot kadarkoli - potem pa se ji je počasi začelo sanjati, kaj se dogaja. in beseda za besedo jo je spravljala v še slabšo voljo. je bil torej tudi on eden izmed tistih, ki so se v njenem življenju pojavili v času, ki ga je izgubila? "nisem.." je zamomljala, ker ni vedela, kaj naj reče. če je jezna nanj? kako naj bi bila jezna, če sploh ni vedela.. sploh ni vedela, kdo je. kako naj bi bila jezna na nekoga, s katerim ni govorila že leta in leta? ali pa - oh, kakšno prekleto sranje - ali pa je plaz travmatičnih posledic nesreče povzročil, da je pozabila. "ne, prav zares.." je pritrdila njegovim besedam, očitno precej odsotna. razumela je, istočasno pa je bilo vse tako daleč od normalnega razumevanja. torej.. torej sta se poznala. bila sta prijatelja, pa se je odločil, da morda ne bo najbolje, če bo v bolnici še pred njenimi starši. kajne? to je bilo to. kako preprosto, ha. "najini skupni.." je med kimanjem ponovila, po tem pa globoko zajela sapo, da so jo zabolela že tako razbolela in odrgnjena rebra. kako za vraga se je znašla v tej situaciji - to se je iskreno spraševala nenehno, zdaj pa se je počutila, kot da je ta fenomen prejel še lepo češnjo na vrhu. prekleto, v tistem trenutku bi dala vse, da bi se spominjala. raje bi se zbudila brez desne roke in s popolnim spominom, kot pa takole. kaj ji je pomagalo, če njena fizična bit ni trpela, ko pa jo je psiha ubijala, ker je vedela, da je toliko izgubila? "zadnjih nekaj.." je znova odsotno ponovila, v očeh pa so se ji začele nabirati solze. zadnjih nekaj tednov? zadnjih nekaj tednov, ki zanjo sploh niso obstajali. ni si želela domišljati, a vse je preveč jasno kazalo na to, da se je zapletla v afero s skoraj poročenim moškim. kot da ni bilo dovolj to, da se je ta kot ljubeč ljubimec pojavil tukaj, kot da ni bilo dovolj, da se ni spomnila. zdaj pa je bil še zaročen in ona - ah, prekleto, ona je bila očitno tak človek, da se je zapletala z ljudmi, ki ji niso pripadali. poleg očitnega sranja bo zdaj morala požirati še besede svojega moralnega kompasa. odlično. odvrnila je pogled in se z očmi sprehodila do majhne nočne omarice ob postelji, na katero je damien prej odložil svoj šopek. in kako čudovit šopek je bil to.. začutila je tresljaje v telesu, ki so jasno dokazovali, da napenja še zadnje moči in da se s solzami bori bolj kot kadarkoli prej. znova ga je pogledala, on pa je še kar govoril, še kar ji je razlival dušo in očitno je bilo, da je bilo to, kar sta imela - karkoli je že bilo - še kako resnično, živo in utripajoče, kot njeno srce, ki je grozilo, da ji bo kmalu razgnalo prsni koš. nagnil se je k njej in jo bežno poljubil, ob čemer ji je vztrepetalo srce; njegov vonj jo je vznemiril in zazdelo se ji je, da ga pozna od prej. seveda ga je poznala od prej; omamil jo je s to svojo bežno bližino, pa čeprav je bil skozi njene oči nori tujec, ki se je oklepal njenih dlani in trdil, da mu pomeni ogromno. "ne razumeš.." ga je hotela zavrniti, a po vsem, kar je povedal, je bilo besede samo še toliko težje spraviti iz jezika. kaj naj mu reče, ko pa je povedal toliko? kako naj mu na pladnju izroči nekaj, kar ga bo najverjetneje vrglo po tleh, če ne od drugega, pa vsaj od šoka. mu je bilo res toliko mar zanjo? misli so ji divjale, med tem ko je dlan dvignila k svojemu čelu in znova zajela sapo. solze je še komaj držala v kotičkih svojih oči in ko je obmolknil, je bilo očitno, da se je njena bolečina prenesla tudi nanj. "ne razumeš," je ponovila še enkrat z zamolklim glasom, po licu pa ji je spolzela prva solza. počutila se je kot prazna vreča; če bi v tistem trenutku stala, bi ji klecnila kolena in padla bi po tleh, tako pa je lahko samo sedela kot kup mizerije in razmišljala, kaj naj sploh reče. kako naj pove neizogibno. "mislila sem, da si.." je pričela, nato obmolknila, se kratko zamislila in nadaljevala drugače. "damien.. ne spomnim se te." ko se je otožno nasmehnila, so se ji po licih usule solze. "ničesar se ne spomnim."

this is for the oh so amazing lois smitten 1

this post is 850 words long and i am listening to taylor swift
for inspiration.

IKR!? they're turning into perfection, and it kindda broke my heart a bit writing this!

Skušal je umiriti divje bitje svojega srca ko je opazoval njen resnobni obraz. Bilo je očitno da se je o vsem skupaj premislila in Damien ji ni mogel zameriti – njegovo življenje je bilo več kot zakomplicirano, in že to da ga je spustila tako blizu kot ga je, je bilo dovolj. A zdaj ko se je okusil njunih skupnih trenutkov, so bili zanj kot droga in ni si mogel pomagati – želel je več. »Česa ne razumem Lois? Je vse to zaradi tega ker sem zaročen?« Globoko je zavzdihnil in si z rokami prečesal lase, kretnja ki mu je prišla v podzavest vedno ko je bil na trnih in se ni znal zjasniti. »Saj sem ti že rekel da je vse zelo zakomplicirano, veš da jaz in Cass nimava takšnega odnosa in da…« Zmajal je z glavo in utihnil ko je še enkrat ponovila isto. Ne razumeš. Vedno bolj se mu je svitalo da mogoče res ne razume kaj mu hoče dopovedati in kot majhen otrok je jezno prekrižal roke. »No pa mi razloži prosim.« Ni vedel zakaj je jezen nanjo, pravzaprav sploh ni vedel kaj je pričakoval. No, to je bila še ena laž. Pričakoval je da bo prikorakal v to bolnišnico, kjer mu bo padla v objem in bosta spet začela načrtovati in sanjariti kako bi bilo, če on nebi bil St. Cloud in nebi bil zaročen, in nebi potreboval ustreči vsem in skrbeti za svoj ugled in bi lahko pustila vse za sabo za nekaj čudovitih tednov na karibih. Njene besede so ga zbudile iz sanjarjenja in tudi če jih je slišal je bilo kot da so se mu nekajkrat zavrtele v glavi preden je le razumel kaj mu hoče reči. »Kaj?« Je tiho ponovil, njegov obraz brezizrazna maska ko je strmel vanj. Ne spomni se ga? Ne spomni se ga? »Kako to misliš, ne spomniš se me? Kaj pa… kaj pa vse… mislim…« Besede so se popolnoma zmedeno usuvale iz njega tudi če je njegova podzavest že vedela točno kaj je mislila. Mrzla pest se je stisnila okrog njegovega srca ko je končno doumel celotno resnico, zakaj ga je gledala kot da ga vidi prvič in zakaj je bila tako hladna. Ni bila jezna ker jo ni obiskal, zanjo on ni obstajal. Poznala ga je kot nekdo ki ga je poznala iz gimnazije in ne kot nekdo s katerim si je delila posteljo in sanje zadnjih nekaj tednov. »Ne spomniš se me. Zaradi nesreče.« Je popolnoma trapasto ponovil in strmel v svoje roke in nejeverno zmajal z glavo. »Ne spomniš se najinih pogovorov, najinih poljubov, najinih noči.« Zasmejal se je in stresel z glavo potem pa sunkovito vstal da je stol prevrnilo nazaj in jezno zamahnil z roko. »PREKLETO!« Zakorakal je po sobi in zaril dlani v svoje lase in se s prsti močno oprijel svojih las, skušal je nekako umiriti svojo jezo nad nepravičnostjo situacije in umiriti svoje dihanje, ter se po nekaj sekundah obrnil nazaj proti njej. Nekaj trenutkov je samo nepremično stal na drugem koncu sobe in se zazrl vanjo, in se skušal nekako sprijazniti da je dejstvo da se ničesar ne spomni pomenilo da je bilo kot da se nebi ničesar zgodilo. Ne, bilo je še huje – Damien je vedel, in vsak dan ko se bo zbudil bo kaznovan s spomini in vedenjem da ji ne pomeni nič. Z globokim vzdihom se je počasi sprehodil nazaj in pobral stol, sedel nanj in položil dlani na svoje roke. »Oprosti jaz…« Bil je popolnoma brez besed. »Kaj so ti rekli zdravniki, mislijo da boš kdaj dobila spomin nazaj?« Je vprašal z odkritim upanjem v glasu in še enkrat zavzdihnil potem pa sklenil roke. »Mislim da… ti dolgujem pojasnilo za vse. Nekaj tednov nazaj, mogoče je bilo kakšen dober mesec, mogoče mesec in pol, sva se ponovno srečala. Saj veš, oh zdravo, kako si, morava na kavo in tako naprej…« Rahel nasmešek je spreletel njegov obraz, popolnoma nenamerno ko se jo je spomnil, s parkirišča, lasje ki so ji vihrali v zraku in tisti prikupen nasmešek ki ga je imela na obrazu. »In potem sva šla na kavo in… Ne vem, nekaj se je zgodilo.« Zazrl se je v njene oči. »Med nama je bilo nekaj, nekaj več. Po tistem sva šla v hotel, nevem niti kdo je prvi predlagal, mislim da sva preprosto vedela. Po tistem sva se celo noč pogovarjala, o najinih življenjih, o tem da sem zaročen in oba sva vedela da ni bilo prav a… po tistem sva videla še enkrat in potem še enkrat, in… Začela si prihajati k meni domov, sprva je bilo samo za en večer, potem za celo noč, nazadnje sva skupaj preživela cel dan.« Požrl je slino in pogledal stran, kamorkoli samo da jo ni gledal v obraz, vse je bilo že tako dovolj težko. »Govorila sva da bi celo šla nekam skupaj, za več dni, ampak po tistem… No, po tistem si imela nesrečo.« Je skoraj grobo zaključil svojo zgodbo in se malce odkašljal. »Se res ne spomniš ničesar od tega?«

tagged is the georgeous damien smitten 1

this post is 840 words long and i am listening to belle & sebastian for inspiration.
i just.. OHHHHHH smitten 1

razburjenje, ki so ga v njem povzročile njene besede, je bilo jasno vidno in tudi njo je njegov odziv razburil. premaknil v srcu in ji dal občutek, da je naredila nekaj slabega. pa ni naredila ničesar, kajne? ni se zabila v bližajoč se avto, ni nalašč ležala zadnjih par dni v komi in nikdar ni molila k svojemu božanstvu, da bi ji le-to odvzelo spomin in jo pustilo takole prikrajšano. ne, prav ničesar ni naredila narobe. informacije, ki jih je sama izuščala tako počasi, so kot majhni koščki strupa prodirali v njegove misli in videla je lahko, kako so ga njene besede pustile prazne. ni si jih želel, ni si želel takšnega razpleta. ni sicer vedela, kaj si je želel, sploh si ni znala predstavljati, kaj se je dogajalo v njegovi glavi; morda si je nekoč znala. morda, kot je rekel, sta si bila zares veliko bolj blizu. sta govorila in sta si zaupala, morda je res vedela veliko o njem - morda ga je poznala. ne glede na vse je bil danes samo senca, velika luknja v njenem spominu. je bilo res mogoče, da mu je tudi ona pomenila toliko? "zaradi nesreče," mu je pritrdila z zlomljenim nasmeškom in solzami v očeh. kako je sploh pristala tukaj? takšna? tako nesrečna? če je pomislila nase pred leti - v času, kamor je njen spomin še segel.. oh, nikdar ni bila nesrečna. vedno je kot metuljček letala sem ter tja in ljudem skušala na vsak način dokazati, da so ji všeč in da se rada obremenjuje z njimi. zdaj pa se je zdelo, da več nima razloga. nekaj je po hitrem in učinkovitem postopku posrkalo življenje iz nje in rešitve preprosto ni našla. razmišljala je, kdaj je imela čas, da se je takole dotaknila njegovega srca in njegove duše; globoko jo je ganilo, da ga je lahko takole prizadela. očitno je bilo, da jo je imel izredno rad in hvaležna mu je bila.. čeprav še vedno ni razumela, kajti za razliko od njega ni imela v mislih celotne zgodbe, ne, niti fragmentov ni imela, imela je samo začetek zgodbe, in čeprav je vedela, da je konec razburljiv, ga preprosto ni imela od kod razbrati. ob njegovem povzdignjenem tonu se je prav nemarno zdrznila in s pogledom nemudoma sledila stolu, ki je treščil po tleh. njeno srce je pričelo razbijati še močneje in zdelo se ji je, da bo s svojimi udarci raztrgalo njen prsni koš. v sebi je čutila občutek popolne utesnjenosti in nemoči, počutila se je kot tisto noč, tisti trenutek, ko je še nekje skozi kožo na nogi čutila trdo avtomobilsko kovino in ko je v nekaj samih trenutkih izgubila zavest in padla na tisto varnostno vrečo, ki je udarila ob njo v času udarca. takrat je zrak lovila nekako tako, kot zdajle. kot bi pozabila, kako naj se zares diha; ni ji razbijalo samo v prsnem košu, tudi v glavi ji je razbijalo, kot bi srce poskočilo še navzgor, nekam v njeno lobanjo, in tam ustvarjalo popoln kaos. ni vedela, kaj naj reče ali kaj naj naredi, premikati se tako ali tako ni zares mogla in vse, kar je lahko storila, je bilo, da je s prestrašenim pogledom sledila njegovim živčnim korakom vzdolž majhne bolniške sobice. ko je znova spregovoril, je bilo očitno, da jo želi pomiriti, a bilo je nemogoče; tresla se je od nenavadnega strahu, ne strahu pred njim - bolj strahu pred tem, da ga je premočno prizadela. "jaz.." je izmomljala in zmedeno pogledala po sobi, da bi nekje našla odrešilno bilko; pa je ni bilo. "nič.. ničesar prav zares niso vedeli. rekli so, da se lahko vrne skoraj v celoti.. ali sploh ne.." otožno je zmajala z glavo in upala je, da mu lahko s to žalostjo v očeh pokaže, kako zelo žal ji je, da ne more biti to dekle, ki si ga je predstavljal. dekle, ki ga je pravzaprav še pred nekaj časa.. poznal. tako zelo ji je bilo žal, ker ga je morala tako razočarati. na sebi je čutila krivdo, četudi popolnoma nesmiselno - a krivdo vendarle. in potem je pričel pripovedovati. z otožnim nasmehom je poslušala njegovo pripoved in po njenih licih so se prav počasi pričele valiti grenke solze žalosti. da, zamišljala si je lahko to zgodbo, četudi se je zdelo, da je ni nikdar doživela. zdelo se je, da sta sanjavo živela neko verzijo skrivne ljubezni, do katere sicer ne bi smelo priti - a ker je prišlo, sta si jo preprosto privoščila in vse je pričalo o tem, da sta doživela čudovite občutke in krasne trenutke. le da jih je doživel samo on. "oprosti mi," je počasi in grenko odkimala, ko jo je povprašal, če se zares ne spomni ničesar. "želim si, da bi se lahko spomnila. zveni, kot da sva se imela res lepo." dvignila je dlan k svojemu obrazu in s tresočimi prsti obrisala solze, ki so se ji nabrale pod očmi. nekaj časa je samo zrla predse, nato pa izpustila nekakšen zavzdih obupa, po katerem se je kratko in žalostno zasmejala. "celotno življenje sem izgubila."

this is for the oh so amazing lois smitten 1

this post is 646 words long and i am listening to taylor swift
for inspiration.

oh-kay so i kindda wrapped this up, i think we should continue after damien gets back from paris , i'll pm you!

Iz sebe je izpustil globok izdih da bi se nekako spravil skupaj. Celoten dan, kaj celoten dan, njegovo življenje se je spremenilo v totalno nočno moro in v nejeveri je zmajal z glavo. »Oprosti da sem…« Popraskal se je po tilniku in pogledal v tla. »Moraš vedeti da sem si popolnoma drugače predstavljal ta pogovor.« Je končno le zamrmral. Ni vedel zakaj ji je vse to govoril, ali je bilo vse skupaj neka bolna želja da bi se ob vsem počutila še slabše kot se je, ali pa da bi ji dal vedeti da mu je, in da mu še vedno ogromno pomeni. Počutil se je kot nekdo ki ga njegovo dekle brez pametnega razloga pusti, ko imaš popolnoma strto srce in nimaš pojma kako si se znašel na tem mestu. »V moji glavi bi morala zdaj tu planirati najino prihodnost, ali pa vsaj to bližnjo. Najine bližajoče počitnice, kaj bova storila glede vsega…« Zmajal je z glavo in se kislo nasmehnil. »Ampak očitno se je usoda odločila namesto naju.« Še enkrat je globoko vzdihnil in rahlo stisnil njeno dlan. Ni ji rekel naj ne joče, saj se je v tistem trenutku tudi sam počutil kot da bi lahko jokal zato je le nemo opazoval ko si je obrisala solze in nekaj trenutkov gledal v snežno belino njene rjuhe preden je lahko dvignil ogled. »Verjemi da bi v tem trenutku dal vse da bi se spomnila kaj sva imela, kaj vse se nama je zgodilo. Ampak…« Je še enkrat zmajal z glavo in se malce tesneje oprijel njene dlani. »Hej, Lois, ne.« Odločno je zmajal z glavo. »Vse kar si izgubila je nekaj spominov, in to ne pomeni da si izgubila življenje. Naredila bova nove spomine, vse bo spet tako kot je…« Njegov glas mu je zamrl in izpustil je njeno roko, potem pa še enkrat vstal, tokrat bolj mirno in se sprehodil do okna, ki je gledal na park. Zunaj je življenje potekalo brez problema, ljudje so hodili mimo brez da bi se zavedali da se znotraj bolnišnice dvema osebama življenji kot sta ju poznala spreminjajo v prah. Žalostno se je zazrl prek sobe vanjo in zavzdihnil. »Nikoli več ne bo tako kot je bilo včasih kaj?« Zmajal je z glavo in zaril dlani v žepe svojih kavbojk. »Tudi če zdaj tu začneva znova, bo to zate res znova, jaz pa bom nadaljeval kjer sva ostala. Ti boš vedno nekaj korakov za mano, in jaz bom od tebe vedno pričakoval da boš nekdo v katerega sem se zaljubil.« Še preden bi lahko razumel kaj točno ji je pravkar priznal, nekaj kar še sam ni vedel je nadaljeval. »Na popolnoma različnih koncih te zveze sva, in dokler… dokler se ne spomniš, ali pa vsaj dokler ne mine nekaj časa…« Zazrl se je nazaj skozi okno in skušal doumeti realnost situacije v kateri se je znašel. »Te lahko kdaj pokličem? Vem da sem zate popoln tujec, ampak… Ne morem da me nebi skrbelo zate, da se nebi spraševal kako si, kaj počneš…« Glas mu je spet zamrl ko so mu misli odtavale stran in čez nekaj trenutkov je končno je vdano zavzdihnil in se vzravnal, potem pa obrnil nazaj proti njej. »Oprosti za vse to, vem da je bilo to zadnje kar si potrebovala, če bi vedel da je tako bi… bi najraje ostal doma in trpel v samoti, verjetno bi ti bilo tako lažje.« Je zamrmral in se ji potem ponovno približal. »Mislim da je tako najbolje zate, vsaj zaenkrat. Skušal bom… držati svojo distanco in ko boš… če boš pripravljena na pogovor in… Karkoli res, me pokliči. Vedno ti bom na voljo, prav?« Je dodal in se sklonil, ji na čelo pritisnil kratek poljub in potem brez da bi se še enkrat ozrl nanjo odkorakal iz sobe, iz bolnišnice, iz njenega življenja.

Naslov sporočila: damien and lois [mayberry hospital] Tor Nov 20, 2012 7:22 am

tagged is the georgeous damien smitten 1

this post is 699 words long and i am listening to frank sinatra for inspiration.

zmedeno je prikimavala njegovim besedam in skušala čimbolj uspešno požirati solze, ki so se vztrajno, kot za stavo, želele kotaliti po njenih licih in narediti pravcato jezerce na njenih oblačilih. pa jih je nekako zadržala, vsaj del, vsaj toliko, da ni izpadla popolnoma obupano, vsaj toliko, da se je še vedno zdela nekoliko prisebna. igralstvo se je izplačalo; znala se je vsaj toliko spraviti k sebi, da ni delovala popolnoma skrušeno, čeprav je bilo to v tistem trenutku prekleto težje kot karkoli, kar je počela v življenju. človeka, ki je stal pred njo, sploh ni poznala, pa si je z njim pretekle dni očitno delila svoje telo, svoje misli, prav zares celo svoje življenje.. in vendar je bil popoln neznanec, očitno zaobljubljen nekomu drugemu; ne, ne njega, ne te pretekle oblike sebe ni znala prepoznati. bila sta tujca, oba sta bila tujca njenemu miselnemu svetu; ob misli na to, da bo srečanj s takovrstnimi tujci samo zmeraj več, je precej obupano zajela s sapo in znova s pogledom ujela njegovega, ki je bil prav toliko obupan, kot njen. "rada bi te poznala, kot sem te poznala.. prej," je precej šibko zamrmrala, ne da bi se zares navezovala na karkoli, kar je precej nepovezano navrgel v zadnjem plazu besed. ne, ta plaz je padal mimo nje in le šibko ga je zaznavala; tisti trenutek je bila namreč v svojem svetu, v svetu, kjer so njene misli jezno divjale in kjer nikakor ni bila sposobna pojasniti novonastale situacije. odsotno je zmajala z glavo, ko je rekel nekaj o tem, da nič več ne bo tako, kot je bilo nekoč. ne, zares je bilo nemogoče, saj vendar iz njenega vidika damien že leta ni bil niti bežen del njenega življenja. že zdavnaj ga je pustila za seboj, on pa je iskal zgubljene spomine v njej, kot bi bilo to sploh.. mogoče. odsotno se je nasmehnila, vidno otožno. usoda se ni kruto poigrala samo z njo, temveč tudi z vsemi ljudmi, ki so ji prišli blizu. ni bila edina, ki je izgubila nekaj; pravzaprav je veliko ljudi nekaj izgubilo, izgubili so košček nje, ki jim je postajal samoumeven. kako neverjetno.. tragično. "pokliči me," mu je prikimala. "kadarkoli." najverjetneje je moral imeti njeno številko, če sta si bila zares tako blizu, če sta zares delila tako močno povezavo.. če je bil zares, kot je trdil, zaljubljen vanjo. bolj kot vse si je želela, da bi lahko z njim podelila občutke, ki so bili zaenkrat enostranski, a kaj, ko enostavno ni imela izbire. vsaj zaenkrat ne; bila je ujetnica lastnega uma in dokler se ni imel ta namen prilagoditi - če sploh kdaj - ni mogla niti migniti s prstom po svoji želji. čutila je, da je damien pravi, da je resničen, da se ne igra z njo; in vendar tega ni mogla vedeti. "hvala ti," ji je uspelo izjecljati, ko je na čelu začutila toplino njegovih ustnic. zdelo se je tako.. resnično. tako - točno tako, kot bi moralo biti. in vendar je bil zraven še tisti faktor neprijetnega nelagodja ob neznancu, ki je govoril reči, ki bi bile zlahka tudi popolne laži in izmišljotine. in potem je tako nenadoma, kot se je prislikal v njeno življenje, tudi izginil. za trenutek je obstala kot izgubljen otrok sredi veleblagovnice. in kaj sedaj? kaj naj bi naredila? kaj je sploh lahko naredila? močan utrip v njenem srcu je še kar udarjal ob stene njenih prsi in še vedno je njen pogled počival na mestu, kjer je nazadnje uzrla damiena, preden je precej hitro izginil za masovnimi vrati bolnišnične sobe. nato je zajela sapo in si dovolila znova zadihati, s pogledom pa je prečesala znova prazno sobo. nič ni kazalo na to, da je bil še pred nekaj trenutki tukaj nekdo, ki ji je v nekaj minutah svet dobesedno zasukal na glavo. in potem je s pogledom znova ujela čudovit šopek na nočni omarici ob postelji in z nekoliko opraskano roko segla proti njemu. vzela ga je v naročje in cvetje prislonila k nosnicam; vanje je vdrl nežen vonj sijajnega cvetja, ki ga je njen bivši ljubimec prinesel, da bi jo razveselil. spet so se ji po licih usule solze, šopek pa je nežno privila k svojemu torzu.

- - - FIN - - -

» mayberry hospital,
» jacqueline & phillip [mayberry hospital]
» lois and nolan
» map of mayberry,
» anderson, lois madeline

damien and lois [mayberry hospital]

damien and lois [mayberry hospital]

Similar topics

Similar topics