Would you like to react to this message? Create an account in a few clicks or log in to continue.
dobrodošli na rpg forumu all these little earthquakes ali krajše ATLE, kjer je dogajanje postavljeno v idlični port charles v južnjaški louisiani. registracija zahteva ime in priimek v malih tiskanih črkah. lahko si izberete enega od canon likov ali ustvarite svojega. v mestecu je vedno pestro in govorice si širijo še preden zaviješ za naslednji vogal. umazano perilo visi sredi glavnega trga in zlobni jeziki ne prizanašajo. nikomur.
the leading lady
the leading gentleman
best friendly connection
best family
best chemistry
honorary member
biggest ego
biggest sweetheart
should be a couple
idejna zasnova in sam forum pripadata sandri. soustvarjati ga je pomagala celotna moderatorska ekipa, ki je poskrbela za odpiranje tem in strukturo. forumsko grafiko je ustvarila ana, za skin pa gredo zasluge rosemary. vsi prispevki in opisi so delo in last uporabnikov foruma. vsakršno kopiranje je prepovedano.
Število prispevkov : 573 Reputation : 69 Join date : 16/09/2012
Naslov sporočila: valentin and pauline Pet Okt 12, 2012 11:14 pm
tara clayton art restorer
Število prispevkov : 97 Reputation : 44 Join date : 06/10/2012 Kraj : port charles, usa
Naslov sporočila: Re: valentin and pauline Sob Okt 13, 2012 5:39 am
[wiupiu that was quick to write yay]
rad je imel družabne dogodke, nekako so mu vlivali veselje in pozitivno energijo, ko se je celotno mesto zbralo v eni sami dvorani in zato ni mogel prepustiti tudi tega plesnega večera. ravno se ni zaletaval z glavo ob zid in silil v štiriindvajset urno poplesavanje naokoli, čeprav je lahko kar lepo pričakoval, ko je tako hodil naokoli, da poplesavanje vseeno deluje veliko bolj zabavno in energično kot nadzirati vse migajoče podobe na plesišču. eno je bilo, da se je znal gibati pred objektivom, drugo pa je bilo se premikati na plesišču, kjer je znal biti precej leseno bitje in nekako se ni hotel osmešiti pred vsemi in požeti val šal na lasten račun- ne, ker jih ne bi znal prenesti samo včasih se jim je bilo izogniti in samo sedeti v kotu in se smejati drugim, ko bodo omahovali na plesišču, še vedno pa trdno vztrajali. takrat bo pa sam sedel na stolih in, ko se mu bo hotelo pretegniti noge sprehoditi naokoli in takrat bo še štel v dobro odločitev katero je sklenil, ko je na njegova vrata prišlo vljudno povabilo.
sprehodil se je naokoli z rokami vtaknjenimi v žepe svojih preprostih črn kavbojk glede na to, da se ni kaj posebno urejal, ampak samo vrgel belo kratko majico in črne hlače nase, dovolj da je lahko odšel. njegov pogled se je sprehajal po postavah v želji, da bi poiskal svojo partnerico v nadzorovanju in kaj kmalu mu je odleglo, da ne bo sam posedal naokoli in bo lahko vsaj malo družbeno aktiven. vse kar je vedel je bilo to, da sta imela določen svoj zorni kot in da nadzornika mora poiskati tam, čeprav roko na srce med vso to množico je bil precej izgubljen in je potreboval čas dokler se je znal orientirati in je že na mestu opazil svetlolaso postavo.
oči so se mu kar zaiskrile, ko je prepoznal žensko postavo na mestu, kjer bi edino lahko našel svojo partnerico v tem večeru. » paulie ? « jo je poklical po ljubkem vzdevku in se presenečeno nasmehnil ob ponovnem snidenju z njo. » khm…kaj pa ti tukaj ? « je nadaljeval s presenečenim tonom, ko je tako gledal proti njej- še vedno čudoviti kot pred leti. » kar nekaj časa je minilo, kaj ? « in se opomnil na svoja čustva katere je gojil do nje. in mogoče jih je še vedno.
wade bradford construction worker
Število prispevkov : 83 Reputation : 62 Join date : 07/10/2012
Naslov sporočila: Re: valentin and pauline Sob Okt 13, 2012 7:54 pm
FUN FUN FUN! :33
Pauline se je sama pri sebi namrščila, ko se je prebijala skozi gnečo in s pogledom iskala prostor, na katerem naj bi se nahajala. Plesni festival ali karkoli je že to bilo je bil načeloma dobra ideja, a svetlolaska preprosto ni mogla iz svoje kože in se je tako morala prijaviti za nadzornico. Morda je bila že preveč navajena na učiteljevanje in nadzorovanje, da bi se lahko povsem sproščeno odpravila na dogodek kot ena izmed navadnih ljudi, ampak saj niti ni bilo bistveno – zdaj je bila tu, oblečena v krajšo rdečo obleko, ki je objemala njeno telo in ki se ji je zdela primerna za takšen dogodek.
S pogledom je še vedno begala prek ljudi, tu in tam koga pozdravila ter se nato s širokim nasmeškom postavila na prostor, kjer naj bi bila. Potisnila je svoje svetle lase nazaj in se odločila, da bo kar počakala. Potem pa jo je nenadoma nekdo ogovoril in na njenem obrazu se je zarisal širok nasmešek, ko se je obrnila in se soočila s to osebo. »Valentin! Nemogoče,« se je namuznila, ko je pred seboj zagledala temnolasca, za katerega je bila dokaj prepričana, da ga ne bo nikoli več videla. Zdel se je nekoliko presenečen in osupel, ampak to Pauline ni ustavilo, ko se je povsem samodejno premaknila in ga objela. Še vedno je bil višji od nje in še vedno ji je dajal tisti jasen občutek varnosti, ki ga je nekoč tako potrebovala in ki ga ji je bil pripravljen nuditi. Dejansko je bila nenadoma popolnoma srečna, to pa se je tudi jasno risalo na njenem obrazu. »Nadzornica sem. Mislim, to sem tukaj. Drugače pa živim tu, pred kratkim smo prišli in ne morem verjeti, da si tukaj!« se je iz nje usul plaz besed, potem pa se je zavedla, da je morebiti nekoliko vsiljiva in je obmolknila, njena lica pa so se zaradi mešanice razburjenja in sreče rahlo obarvala. »Kar nekaj časa je dober izraz,« se je mehko nasmehnila, da bi mu pokazala, da je zdaj v redu, potem pa s pogledom zavrtala v njegove oči. »Kako si?«
tara clayton art restorer
Število prispevkov : 97 Reputation : 44 Join date : 06/10/2012 Kraj : port charles, usa
Naslov sporočila: Re: valentin and pauline Sob Okt 13, 2012 9:39 pm
[ ]
svet je bil res majhen in mayberry še toliko bolj glede na to, da je izmed vseh oseb sedaj pred njim stala prav ljubka svetlolaska. večer je očitno res obljubljal presenečenja ne samo na plesnem območju, ampak tudi na tistem stranskem, nadzornem. živ dokaz sta bila pravkar ona dva, ki sta se po letih znašla na enakem kraju ob enakem času v bližini drug drugega obsojena do konca dogodka, ki se bo vlekel, če so tekmovalci dovolj vztrajni in trmasti, da si bodo priborili vsako možno zmago. glede na to koliko je bil domač z domačini pa je nekako lahko predvideval, da se bo nekaj takega res zgodilo in ne bo zgolj hipoteza postavljena s strani njegovih misli, ki so še vedno hotele dojeti da je res pauline pred njim in ne le nek preblisk iz preteklosti. njene roke so se ovile okoli njega in objem ji je moral vrniti. na ustnice se mu je narisal nasmešek, ko je še vedno delovala tako zelo drobna ob bližini njega in počutil se je samo še močnejšega in mogočnejšega, da bi jo lahko zaščitil. » mogoče, mogoče, « je zamrmral z polovičnim nasmeškom na obrazu, ko je gledal proti njej in prebral neko veselje in srečo z njenega obraza in res je upal, da se mu ni tako zgolj zazdelo ampak je tudi bilo tako. za pauline je vedno hotel najbolje, čeprav ji preteklost tega ravno ni nudila sam pa ni mogel storiti popolnoma ničesar proti temu.
» ti ne moreš verjeti ? jaz ne morem verjeti ! « je dejal s pogledom še vedno presenečeno usmerjenim proti njej. » torej bom s teboj opazoval kako bodo drugi omahovali na plesišču medtem, ko bom sam sedel na klopi popolnoma spočit, « je pripomnil in v kratkem stavku zajel celotno vsebino večera, kakor si jo je sam predstavljal v svoji glavi in, če bo kaj malo podobna temu se mu je obetalo uživanje sploh, če je bila pauline ob njemu- ponovno. » dobro sem, « ji je mehko odgovoril in namignil, da sedeta na klop poleg njiju. » vprašanje je prej kako si ti ? « je vprašal z neko previdnostjo hkrati za zaskrbljenostjo v glavi. » si dobro paulie ? « je ponovil svoje vprašanje in se namrščil v iskanju nekega odgovora z njenega izraza na obrazu v upanju na najbolje.
wade bradford construction worker
Število prispevkov : 83 Reputation : 62 Join date : 07/10/2012
Naslov sporočila: Re: valentin and pauline Sob Okt 13, 2012 9:54 pm
Bilo je precej osupljivo, da je izmed vseh ljudi naletela ravno nanj. Valentina je spoznala v tistih najbolj težkih časih, ko nekako ni vedela, kaj naj bi storila s svojim življenjem oziroma koliko smisla je sploh bilo v vsem. Bil je razumevajoč, prijeten – bilo je nenavadno, kako sta se eden izmed bolje plačanih modelov in zlomljena Francozinja v hipu ujela in nato skupaj preživela vedno več časa, v katerem je Pauline ponovno iskala samo sebe in se borila s svojimi notranjimi demoni ter prebolevala preteklost. »Pojma nimaš, kako sem vesela, da te spet vidim,« se je nasmehnila, ne da bi se povsem zavedala tiste nezgrešljivega francoskega naglasa, ki se ga ni mogla znebiti. Še vedno se je s francoščino ukvarjala ravno dovolj, da je naglas obdržala, čeprav je včasih zvenela že skoraj povsem pristno ameriško. Ko je tako stala poleg temnolasca, se je šele zavedla, kako zelo ga je pogrešala. Občasno je bila presneto jezna sama nase, ker je dopustila, da sta izgubila vse stike, ampak ukreniti tako ali tako ni mogla ničesar – vsaj do zdaj. »Zveni zabavno,« se je strinjala z njegovimi besedi, nato pa se je usedla na klop.
Kar ni se mogla znebiti nasmeška na svojem obrazu, ko je uprla pogled vanj in pozorno prisluhnila njegovim besedam. Ob njegovem vprašanju se je rahlo namrščila, ker niti ni bila navajena, da bi kdo izkazal takšne vrste skrb zanjo, ker je to nalogo na svoja pleča običajno prevzela sama. »Oh, Valentin,« se je nasmehnila in skomignila z rameni. »Imam službo povprečno plačane učiteljice francoščine sredi Amerike. Kaj misliš?« je dejala in se namuznila. Poznal je njeno občudovanje Amerike in njeno fasciniranost nad to kulturo. »Poleg tega je bila selitev moja odločitev in ta kraj sem izbrala povsem naključno. Všeč mi je bil zven imena. Pojma nisem imela, da ti živiš tukaj. Ampak ja, v redu sem. Bolje. Občutno bolje,« je priznala s toplim nasmeškom na obrazu. Eden izmed bratov ji je rekel, da je ob prihodu v mesto začela žareti in dejansko se je tudi počutila veliko bolj – žareče sicer ni bila prava beseda, ampak vsekakor srečno. »Pogrešala sem te,« je iznenada dodala z odkritostjo, ki je bila tako tipična samo zanjo, medtem ko se je morala vnovič nasmehniti.
tara clayton art restorer
Število prispevkov : 97 Reputation : 44 Join date : 06/10/2012 Kraj : port charles, usa
Naslov sporočila: Re: valentin and pauline Ned Okt 14, 2012 3:57 am
[ ]
njegova kariera je imela kar nekaj slabih točk in v času, ko je spoznal pauline je postala zanj slaba točka njegov odhod in dejstvo, da se ne more res popolnoma ustaliti na enem samem kraju in, da je njegovo življenje raztreščeno na vse večje prestolnice. pravzaprav niti ni poznal pomena stalnost in niti ni poznal pomena neke prave ljubezni. zato ni mogel vneto trditi, da je pauline ljubil toda imel jo je rad in bila mu je pri srcu, kolikor mu je pač bila lahko v tistem kratkem času, ko je bila ob njemu in preživljala lastno krizo, da je ni hotel moriti z dejstvom, da mu je mogoče čisto malo všeč in da bi naredil vse, da bi na njenem obrazu videl iskren nasmešek. potem pa je moral oditi hotel to ali ne in vse skupaj je ostal le nek spomin. » enako ! « je z nasmeškom na obrazu dejal in presenečeno stresel z glavo. » bog, paulie mislil sem, da te nikoli več ne bom videl, « je dejal nekaj, kar je bilo obema precej jasno in, kar ju je najbolj presenetilo.
rad jo je videl nasmejano, nekako mu je samo dokazovalo, da je njegovo vprašanje popolnoma nepotrebno in da je dobro in da je njeno stanje iz preteklosti res samo tam in da je premagala vsako bolečino, katero je morala. » kaj mislim ? da si zaslužiš definitivno večjo plačo, « je z nasmeškom dejal in se namuznjeno obrnil proti njej. » všeč ti je bil zven imena ? « se je namrščil ob njenih besedah ter se rahlo namuznil. » definitivno je odlično izbirati kraje glede na zven imena, « je pripomnil v šali in svoje ustnice še vedno obdržal v drobnem nasmešku. » bolj kot živim zgolj samo prebivam. mislim saj veš, da z mojim delom nikoli nisi nikjer stalen, « ter skomignil z rameni v preprosti resnici, ki se ga je držala vse odkar je vstopil v ta modni svet. » vesel sem, da to slišim. toda si srečna ? « in dvignil obrvi v znak radovednosti. navsezadnje biti dobro in biti srečen sta bila dva pomena različne, a podobne vrednosti. » žal mi je, « je dodal na njene besede in z glavo se usmeril proti njej. » da nisem obdržal stika in da sem samo preprosto izginil, « ji je pojasnil svoje nenadne besede in se kislo nasmehnil.
wade bradford construction worker
Število prispevkov : 83 Reputation : 62 Join date : 07/10/2012
Naslov sporočila: Re: valentin and pauline Ned Okt 14, 2012 5:09 am
they are so awesome! :3
V tistem trenutku je bila Pauline tako srečna, da bi se lahko zgodilo karkoli, pa tega ne bi opazila. Njene oči so bile popolnoma osredotočene na Valentina in tisti znani odtenek tople rjave barve, v katerega je zrla in ki jo je pomirjal tudi po vsem tem času. A situacija je bila drugačna in tokrat Pauline ni bila na robu joka ali kaj podobnega – ne, bila je srečna in nasmejana in takšna je v njegovi družbi lahko vedno bila, samo da je bilo tokrat vse skupaj v celoti iskreno. Včasih je bila pač nasmejana, da ga je pomirila, tokrat pa ni bilo nobenega pretvarjanja. »Mislil si, ampak si se motil. Na srečo,« se je zasmejala in skomignila z rameni. »C'est la vie!« ni mogla iz svoje kože.
»Hej,« ga je opozorilno dregnila v ramo in se namuznila. »Prav, sem pač čudna in izbiram stvari po občutku. In zven imena je res krasen, da veš. Poleg tega pa ne moreš kar reči, da si zaslužim večjo plačo, če sploh ne veš, kako učim,« je ugovarjala in se potrudila za karseda resen izraz na obrazu. »V resnici sem stroga in nadležna s francosko izgovarjavo in me vsi sovražijo,« jo je že na sredi besed premagal smeh, potem pa je z dlanjo segla v svoje svetle lase in jih nekoliko uredila, njen pogled pa medtem ni zapustil Valentinovega obraza. »Srečna sem,« je dejala in mu v dokaz podarila najbolj očarljiv in sijoč nasmešek, kar ga je premogla. Ob njegovih besedah se je nekoliko zresnila in počasi zmajala z glavo. »Ne, Valentin. Mislim, ne skrbi. To je pač tvoja služba in saj niti ne moreš pomagati,« je rekla in z dlanjo segla proti njegovi ter jo nežno stisnila. »Sicer pa sem bila takrat povsem v razsulu,« je skomignila z rameni in se sama pri sebi otožno nasmehnila, nato pa se je zbrala in se znova obrnila proti njemu. »Ampak glej iz svetle točke – zdaj si me našel na sredi plesnega maratona ali karkoli je že to in kot nadzornika imava ogromno časa, da vse skupaj nadoknadiva,« je naznanila. »Oh,« je že v naslednjem hipu ugotovila pomen besed, se na hitro ozrla naokrog in nato pogled vrnila na Valentina, ne da bi se preveč ozirala na nadzorovanje zadev.
tara clayton art restorer
Število prispevkov : 97 Reputation : 44 Join date : 06/10/2012 Kraj : port charles, usa
Naslov sporočila: Re: valentin and pauline Ned Okt 14, 2012 7:02 am
[ i love how he is acting around her ]
» vseeno pa si ti lahko spremljala moje življenje, kanček bolj kot jaz tvoje, se ti ne zdi ? « se je zasmejal in pokukal proti njej in njeni reakciji. » saj veš- znani model in povsod me je polno, « je segel po samozavesti in se malce dvignil iz svojega sedeča položaja ter nato se samo sproščeno zasmejal in se obrnil proti njej.
ob njenem rahlem dreganju se je samo namuznil, saj je vedel da so ga sprožile njegove besede maloprej. » daj no, ko so meni rekli da se selim v mayberry sem si predstavljal mestece, kjer ljudje živijo po hipijevskih načelih, zbirajo vrtne škrate in imajo vsak teden vaške skupščine, « je priznal in še sam zresnil svoj obraz, čeprav je redkokdaj bil res resen in je tudi sedaj zgolj iz neke zabavne igre postavil resnost na napačno mesto. » da ali pa prej opazujejo tvojo rit medtem, ko pišeš po tabli, « se je namuznil in jo ošinil še enkrat z resnim pogledom in glasom polnem zbadanju. » ima še kaj prostora zame mimogrede ? moja francoščina je obupna, ma cherie, « se je pridružil še z enim priznanjem, ki mu je narisal drobno sled nasmeška na svojih ustnicah.
» to je vse, kar si želim, « v njegovem glasu pa je bila sled olajšanja, ko mu je priznala da je srečna. njegov pogled je segel navzdol proti sedaj njunim rokam, ki so se združile in še bolj razvlekel svoj nasmešek. » ravno zaradi tvojega stanja sem nekako našel napačen čas, da sem nekako izginil. « to je bilo edino, kar ga je žrlo, sicer ni prvič kar tako izginjal. » zagotovo sva najslabša nadzornika vseh časov paulie, « in se razgledal naokoli po množici, ki je uživala v ritmih glasbe. » moram ti priznati, da mi je tvoja vesela podoba še bolj všeč kot tista, ki je bila v razsulu, « se je sprva zasmejal potem pa zavedel pomena svojega pomena besed in se le ozrl nazaj proti njej in pozabil na množico, ki je dobro vedela kaj počne tudi brez njegovega popolnega nadzora.
wade bradford construction worker
Število prispevkov : 83 Reputation : 62 Join date : 07/10/2012
Naslov sporočila: Re: valentin and pauline Ned Okt 14, 2012 7:20 am
they both are so lovely, seriously. and this is awesome cause the replies go really fast. :3
»Veš da,« se je zasmejala in ob tem rahlo nagnila svojo glavo nazaj. Dejansko jo je Valentin zabaval, pozabila je že, kako čudovit človek je bil. »Imela sem google alert na tvoje ime. In vedno, ko se je nekje na spletu pojavilo nekaj o tebi, sem to vedela,« se je pošalila in nato stresla z glavo. »Ampak resno, vsake toliko časa sem kje naletela na kakšno tvojo fotografijo, da. Le da sem potem že domnevala, da si postal preveč pomemben zame,« se je namuznila, čeprav ni mislila popolnoma resno, kar je bilo jasno razvidno tudi iz njenega glasu, čeprav se je že v naslednjem trenutku zresnila. »Mayberry, daj no! Zveni kot čudovito mesto z ogromno zelenih površin in luštnimi hiškami,« je ugovarjala in se zasmejala ob raznolikosti njunih predstav. »Ampak kot se je izkazalo, so moje predstave bolj točne,« se je morala pohvaliti, potem pa jo je ponovno premagal smeh.
»Ja, ker je moja rit tako čudovita,« je zavila z očmi in stresla z glavo. »Učenje je zabavno. In jasno, imam tudi tečaje za odrasle, če te to zanima. Mi boš lahko potem iz prve roke povedal, kakšna je moja rit, ko pišem na tablo,« se je namuznila in potisnila pramen svojih lasi nazaj. »Glej, ne skrbi glede mene, ne zdaj. Prav?« je rekla in rahlo stisnila njegovo roko, kot da bi ga lahko zgolj s tem spodbudila k temu, da bi ji verjel. »Pššt,« ga je hitro utišala in se ozrla okrog sebe. »Saj nisva edina. Poleg tega so zdaj še vsi polni energije in nihče ne bo goljufal,« je prepričano zatrdila in se široko nasmehnila, nato pa skomignila z rameni. »Moja podoba v razsulu bi bila težko komerkoli všeč,« je zamrmrala in se ugriznila v ustnico ob spominu na svojo bledo, otožno podobo, ki se je je že zdaj znebila in je naokrog korakala s srečnim nasmeškom na obrazu. »Kljub temu pa je bilo celo takrat zabavno preživljati čas s tabo, Valentin,« je priznala in se zazrla naravnost v njegove oči, medtem ko so se njene ustnice ukrivile v ljubek nasmešek.
tara clayton art restorer
Število prispevkov : 97 Reputation : 44 Join date : 06/10/2012 Kraj : port charles, usa
Naslov sporočila: Re: valentin and pauline Pon Okt 15, 2012 12:27 am
[ ugh i know right ? it`s like five minutes and done ;3 ]
namuznil se je in prikimal z glavo ob njenih besedah. » ne bi me presenetilo niti, če bi se prijavila v kakšen fan club, « je v smehu dejal popolnoma prepričan, da se bo večer res odvil v nekaj čudovitega. poznal jo je odkar je bila na dnu in že takrat je bila očarljiva, le kako ne bi bila še tako pozitivna ? » traparija, « je dejal s sproščenim glasom in z zamahom svoje dlani ob njenih besedah. » zate nikoli, « se je še dodatno odzval in se veselo zasmejal ob tem, kajti vedel je po tonu njenega glasu z očarljivim francoskim naglasom, da ni mislila popolnoma resno. vseeno pa je raje poudaril svoje misli in jih povedal, kar lepo na glas tudi njej. » resnično se bolj sliši kot mesto, kjer ljudje verjamejo v božička. ali pa kot kakšna narnija, « je še naprej vztrajal pri svojem z drobnim nasmeškom na obrazu, ki mu je delal prikupne jamice v licih. » no vrtne škrate res nekateri zbirajo- vsaj nekje sem imel prav, « se je strinjal z njo in njeno prvotno predstavo o mestecu.
» no sodeč po tem, kar sem že imel priložnost opaziti menim, da je kaj za videti, « se je namuznil in jo premeril, ker je res delovala več kot čudovito in sama sreča in veselje jo je naredilo še toliko bolj v soju lastne lepote. » daj no, paulie. nekdo mora skrbeti zate, « in še sam stisnil njeno roko s spodbudnim izrazom na obrazu, čeprav je bilo več kot jasno videti, da ga ne potrebuje tako kot ga je nekoč. » no, meni je bila, « se je odzval na njene besede s pogledom pa še vedno gledal proti množici, da je vsaj malo izpolnil svojo vlogo. » samo, da tega takrat nisem ravno govoril vsak dan, « je še dodal in se obrnil proti njej, ko je roke premaknil k sebi in jih sklenil. » da, za razliko od tebe sem bil še nekako uspešna družba, « jo je rahlo podražil in se še sam zazrl v njene oči in se izgubil v njih, ko je njegova roka segla po njenem pramenu in ga potisnila za njeno uho. » vseeno pa sem rad bil ob tebi. «
Nazadnje urejal/a valentin ivanov Pon Okt 15, 2012 12:51 am; skupaj popravljeno 1 krat
wade bradford construction worker
Število prispevkov : 83 Reputation : 62 Join date : 07/10/2012
Naslov sporočila: Re: valentin and pauline Pon Okt 15, 2012 12:49 am
lol, i totally ship them as paulentin! even tho that's a horrible name.
»Kako si vedel?« se je potrudila za dovolj prepričljiv izraz presenečenja na svojem obrazu, ko je se ponovno osuplo zazrla vanj. »Weekly newsletters in podobno. Dobil si me, priznam,« se je zasmejala in nato skomignila z rameni. »Ampak ne, resno, nisem te zalezovala po internetu. Velikokrat sem se spomnila nate ali pa videla kakšno izmed tvojih fotografij v revijah, ampak nisem pa počela kaj bolj zalezovalskega,« je rekla in zavzdihnila. »Ampak ko te zdaj vidim, nisem povsem prepričana, zakaj ne,« mu je pomežiknila in se široko nasmehnila. Valentin je bil zares privlačen, tega ni mogla zanikati, ampak navsezadnje je to že vedela. »Hej, Božiček obstaja,« je ugovarjala in ga pogledala z velikimi, otožnimi očmi, kot da bi ji ravnokar uničil sanje s svojo trditvijo, da ne. »In kot kaže, je letos zgodnji,« se je zadovoljno nasmehnila. Dobro, ni mogla ravno smatrati Valentina kot darilo, ampak je pa bil čudovito presenečenje, ki ga je bila Pauline zelo vesela.
Ob njegovih besedah se je reso zazrla vanj. »Se ti zdi? Ne vem, vedno sem bila bolj navajena skrbeti sama zase. In za vse ostale,« se je rahlo nasmehnila Poznal je njeno zgodbo in vedel je, da je po mamini smrti nase prevzela večino bremen in skrbela za to, da je bilo v njeni družini vedno vse dobro. Ob njegovih besedah se je morala namuzniti, potem pa je skomignila z rameni. »Žal mi je, da sem bila patetičen primerek človeškega bitja,« se je odzvala in mu pomežiknila. »Ampak če boš zdaj preživel nekaj časa z menoj, boš videl, da sem to že pustila daleč za seboj,« mu je zagotovila. Bila mu je tako hvaležna za tisti čas, ki ga je preživel z njo takrat, ko je najbolj potrebovala nekoga – ko je bila ravno iz bolnišnice, na robu vsega in popolnoma zlomljena zaradi načina, s katerim se je odvijalo njeno življenje. Njeno pozornost je nenadoma pritegnil temnolasec s svojimi besedami, zaradi katerih je pogled skoraj presenečeno uprla vanj, ko je njegova dlan z neko nenavadno nežnostjo potisnila stran pramen njenih lasi. »Kaj hočeš reči s tem?« je polglasno zamrmrala in nagnila svojo glavo proti njegovi roki, medtem ko je njena dlan nežno zdrsnila po koži njegove dlani.
tara clayton art restorer
Število prispevkov : 97 Reputation : 44 Join date : 06/10/2012 Kraj : port charles, usa
Naslov sporočila: Re: valentin and pauline Pon Okt 15, 2012 4:37 am
[ paulentin FTW ! ]
» recimo temu, da modelom ne seže pamet samo do želje po svetovnem miru in slabem geografskem znanju, « je dejal z posmehljivostjo v besedah, ko je sam dejansko imel tako mnenje o njih še preden je bil sam potisnjen v njihov svet. sedaj pa je na vse skupaj gledal drugače in za njegove predsodke mu je bilo kar malo žal in jih je sedaj za kazen bolj kot ne prenašal na svoji koži ob kakšnih komentarjih, ki so jih prinesli njegovi pojave v modnih časopisih , ko so ga povezovali skoraj s celotnim mestom v resnici pa je bil bolj osamljen kot pa v prijetni, srečni zvezi. poleg tega pa tudi ni hotel, ker ne bi model prinesti popolnoma celega sebe v razmerje in potovati celotne dneve, pričakovati pa da bo vse v najlepšem redu. preprosto ni mogel. » predvidevam, da je potem tista stran v časopisu bila odprta še celoten dan, « je že segal po novih besedah in s pogledom igrivo usmerjenim proti njej. » mogoče zato, ker imam čisto dovolj zalezovalcev in, ker bi samo tlesknila s prsti in bi že našel način, da bi poiskal čas zate, « se je odzval z čisto resnico, glede na to da bi res to storil samo, če bi stopila v kontakt z njim in ga saj za uro ali dve rešila resničnosti v katero je bil včasih dobesedno ujet s svojim poklicem. » prikupno, « se je nasmehnil in nato nadaljeval, » boš rekla, da sem bil jaz tvoja želja? «
» ravno zaradi tega bi si morala dovoliti, da nekoga skrbi zate, « ji je mehko dal vedeti, kajti dobro je vedel kako je ves čas skrbela za druge in garala nikoli pa ni sebično pomislila nase in prav zaradi tega je menil, da bi morala narediti korak naprej in sedaj biti ona tista za katero bi skrbeli. » nekako imam občutek, da se to že lahko opazi, « se je strinjal in nasmehnil, kajti več kot očitno je bila stara pauline nekje daleč stran in le bled spomin.
pravzaprav ni vedel koliko pozornosti je pritegnil pri njej s svojimi besedami in potezo, ki jo je naredil. vedel je le, da mu je bila za trenutek celo žal, da je sedaj to privlekel na plano po letih. » da si mi bila pred leti všeč, « ji je odgovoril in sklonil pogled. » ne prijetna. všeč, «
wade bradford construction worker
Število prispevkov : 83 Reputation : 62 Join date : 07/10/2012
Naslov sporočila: Re: valentin and pauline Pon Okt 15, 2012 4:53 am
indeed. :3 shall we spice this up a little?^^
Pauline se je preprosto morala zasmejati ob njegovih besedah. Zabaval jo je način, s katerim se je znal norčevati iz samega sebe in iz vseh stereotipih, ki so veljali o modelih. Pauline sicer nikoli ni sodila modelov po tistem, kar je bilo o njih rečeno, ampak še vedno je raje sama spoznavala ljudi in jih nato ocenjevala na podlagi njihove osebnosti – ker je bilo to veliko bolj pošteno, kot pa če bi jih ocenjevala na podlagi poklicev ali česa podobnega. »Pojma nimaš, kaj vse sem počela s tisto stranjo,« se je prav skrivnostno nasmehnila in se nato zasmejala, ker ji je ponovno uspelo ustvariti zelo neresničen ideal o sami sebi in je o tem pravzaprav uživala. Pogrešala je lahkotne pogovore in Valentin je bil idealna oseba za njih – to je že vedela.
»Ne bi ravno rekla, da si bil moja želja, ampak nimam pa prav nič proti temu, da si se pojavil. Prej nasprotno – dejansko si me s tem močno osrečil,« je rekla. »Čeprav sploh ne bi vedela, da bi me lahko. Ali pa karkoli podobnega, saj veš, kaj mislim,« se je namuznila in skomignila z rameni. »Le da sem že od nekdaj mislila, da si precej čudovita oseba in ravno zaradi tega nimam nič proti, ko si takole povsem po naključju ponovno zašel v moje življenje,« je strnila množico svojih misli in skomignila z rameni. »Ne morem dovoliti ljudem kaj takšnega. Da bi izgubila nadzor nad vsem skupaj? Raje se sama obremenjujem z vsem in je pač lažje,« je priznala in se nato toplo nasmehnila.
Njegove besede so jo rahlo vznemirile, ampak kljub temu v kombinaciji z njegovim sklonjenim pogledom ni točno vedela, kaj naj si misli. »Valentin,« je začela, potem pa obmolknila in z dlanjo nežno zdrsnila na njegovo brado in ga s tem prisilila, da je uprl pogled vanjo. »Zdaj si me povsem zmedel. Pred leti?« je ponovila in se zaradi nenavadnega vzgiba mehko nasmehnila ter se rahlo ugriznila v svojo ustnico. »Kaj pa zdaj?« je vprašala, čeprav ni točno vedela, kam je to vodilo. A enkrat za spremembo se je hotela samo prepustiti dogajanju in če bi to storila z njim, ne bi imela prav nič proti.
tara clayton art restorer
Število prispevkov : 97 Reputation : 44 Join date : 06/10/2012 Kraj : port charles, usa
Naslov sporočila: Re: valentin and pauline Pon Okt 15, 2012 7:19 am
[ paulentin FTW ! in tukaj sem se pa res morala zadržati z dolžino njah ]
nasmehnil se je ob njenih besedah in rahlo namuznil ustnice, ko je tako očarljivo govorila s svojim francoskim naglasom kakor, da bi jo lahko poslušal celo večnost. » laskaš mi, mlada dama, « se je odločil poseči vmes in se obrnil s telesom proti njej. » misliš, da te ne bi mogel osrečiti ? dobro, sedaj me pa podcenjuješ, « je zaigral presenečenost in začudenost, ko je s pogledom utiral pot do njenih oči in se na koncu le zasmejal in pustil, da je nadaljevala z vsem, kar je morala povedati. » če boš tako nadaljevala, se bom stopil na mestu, od vseh sladkih pripomb na moj račun. « bil je vesel, da je bila dobro in pozitivna in da je v njeni družbi občutil neko veselje in zabavo, da je zlahka pozabil na množico, odmislil glasbo in delo katerega bi moral opravljati kot nadzornik. » še vedno se ne strinjam, « je odmajal z glavo in rahlo zavzdihnil. » če bo nekdo poskrbel zate, še ne pomeni, da si šibka, « da bil je vztrajen pri svojem, ampak samo zato, ker je vedel da ne zmore poskrbeti za vse vedno. tudi sama je bila preprosto človek z težavami in včasih potrebna pomoči. » in, če včasih pustiš da je nekdo dejansko samostojen pri lastnem življenju tudi ne pomeni, da si izgubila nadzor ampak osebo naučila lekcije,« se je drobno nasmehnil, čeprav je vsako besedo mislil resno in je bilo vse rečeno v njeno dobro.
seveda, da ni potrebovala dolgo, da bi dojela njegove besede, ki so zletele iz njega še predno bi jih lahko ustavil in počutil se je nekako bedno, da ji je to sedaj vrgel pod nos ne vedoč, če bi ji lahko sploh kaj nudil. prisilila ga je, da je s pogledom ponovno zajel njeno postavo in ob njeni zmedenosti se je moral vseeno nasmehniti. » da, ko si bila tu na dnu in sem bil ob tebi v dobrem in zlu dejansko pa sem se ves čas boril, da ne bi bil sebičen z željo po tem, da bi te poljubil in te čutil ob sebi, « je priznal vseeno malce olajšan, z roko pa zajel njen obraz in zdrsel po njenih ustnicah, nato pa jih združil v nežen, sladek poljub. » še bolj kot prej, « mu je uspelo reči in jih nato ponovno združil v eno.
wade bradford construction worker
Število prispevkov : 83 Reputation : 62 Join date : 07/10/2012
Naslov sporočila: Re: valentin and pauline Pon Okt 15, 2012 9:39 am
wiu! :3
»Seveda bi me lahko osrečil,« se je nekoliko zmedeno zazrla vanj in se namrščila. »Ali pa tudi ne. Čakaj, kaj?« se je vdala v usodo in se potem opravičujoče nasmehnila, ker je tako iznenada izgubila nit pogovora. To se ji ponavadi ni ravno dogajalo in nekaj je bilo na Valentinovemu nasmešku, kar ji je v tistem trenutku nekoliko zmedlo misli in jo pripravilo do tega, da se je počutila zares nenavadno. Kot kakšna najstnica ali kaj podobnega, kar jo je pripeljalo do naslednje, bolj zaskrbljujoče misli. Kaj se je dogajalo? Nanj je vedno gledala kot na zelo dobrega prijatelja, ki je pač bil tam zanjo, ko je nekoga močno potrebovala, zdaj pa so se stvari obračale in Pauline ni bila prepričana, kaj si misli glede tega. »Saj se ne bova nikoli strinjala,« je zato pograbila njegove naslednje besede in skomignila z rameni. Sama je na vse skupaj gledala kot na nekaj, o čemer najbrž nikoli ne bo spremenila mnenja. Ljudje so jo že prevečkrat prizadeli, da bi si dovolila kaj drugega.
Potem pa je rekel tisto, kar jo je osupnilo in zaradi česar je začutila nekaj nadvse nenavadnega. Tisto prijetno vznemirjenje, pomešano z željo po njegovi bližini in njemu samemu – presneto, že dolgo ni čutila tega, da bi jo nekdo v hipu tako močno pritegnil. In ko jo je poljubil, se ni upirala – prav nasprotno, njene ustnice so se hipoma razprle, ko so se združile z njegovimi v poljubu, ki je bil sprva nežen, potem pa predvsem strasten. Ko sta se končno le ločila, je naslonila svoje čelo na njegovo. »Niti sanjalo se mi ni…« je mehko zamrmrala in z dlanjo zdrsnila skozi njegove lase, medtem ko so se njene ustnice ukrivile v nasmešek. »Ampak zdi se mi pa, da ne bova opravila veliko nadzorništva,« je polglasno šepnila, preden ga je potegnila k sebi in ga vnovič poljubila.
tara clayton art restorer
Število prispevkov : 97 Reputation : 44 Join date : 06/10/2012 Kraj : port charles, usa
Naslov sporočila: Re: valentin and pauline Tor Okt 16, 2012 7:54 am
[ paulentin FTW ! wiuu piuuu dabadubidu haha ;3 ]
bilo jo je zabavno opazovati z zmedenim izrazom na obrazu, ko se je tako prijetno mrščila in se je mogel res potruditi, da se je njegov pogled od časa do časa umaknil tudi na množico, ki je že poplesavala v prijetnih počasnih ritmih prve pesmi v nizu mnogih, ki so jih še čakali in sedaj je res pošteno oboževal svojo odločitev, ko se je raje odločil za posedanje in opazovanje drugih kot pa izkazovanje svojih lesenih plesnih korakov. » si vedno tako prikupno zmedena ali je to samo moja bližina, ki tako vpliva nate ? « jo je moral zbosti ne samo z besedami ampak tudi z igrivim in iskrivim pogledom, ki ga je prav posebej dobil v njeni bližini. privlačili so ga zanimivi ljudi z neko zgodbo in z neko karakterno stabilnostjo in očarljivostjo in svetlolasa lepotica pred njim je imela vse v paketu in še, ko je dodala svoj ljubki naglas je njegov nadzor bil izgubljen in bil je le obubožan pes, ki je moledoval za njeno pet minutno pozornost. » saj bi se mi zmešalo, če bi se vedno, « je pomirjeno zamrmral ob njenih besedah še vedno trdno prepričan v svoje prvotno mnenje o njej in njenih početjih. nikoli preprosto ni bil oseba, ki bi sedela v kotu s prekrižanimi rokami in na vse le vztrajno prikimavala in se pridruževala večini mnenja.
sam nad sabo je bil precej presenečen, da je po vsem tem času sedaj blebetal te neumnosti, ki nikoli niti niso smele imeti pravico biti slišane s strani pauline. še bolj pa je samega sebe presenetil, ko je zajel njen obraz in njune ustnice združil v sprva nedolžen poljub, ki se je na koncu spremenil v nekaj veliko bolj strastnega. » dober igralec znam biti, « je dahnil in ukrivil robove ustnic v polovičen nasmešek, ko je bila naslonjena na njegovo čelo in je njena dlan prijetno potovala skozi njegove lase. » njihova napaka, ko so me dali s teboj v par,« mu je uspelo dajati predno ga ni sedaj ona potegnila k sebi in je ponovno občutil tiste sladke ustnice ob svojih. premaknil se je še bližje k njej in z obema rokama zaobjel njen obraz prepričan, da je ne želi spustiti iz svojih rok. » ni ti potrebno tega početi samo zato, ker imam določena čustva do tebe pauline, « je zamrmral in ji odmaknil pramen svetlih las.
wade bradford construction worker
Število prispevkov : 83 Reputation : 62 Join date : 07/10/2012
Naslov sporočila: Re: valentin and pauline Tor Okt 16, 2012 9:10 am
Smeh se je mehko izvil iz globin njenega grla, ko je Valentin ponovno spregovoril. Všeč ji je bilo dejstvo, da jo je s takšno lahkoto pripravil do smeha. Včasih je to potrebovala, zdaj pa je bilo to osvežujoče in prijetno, ker je bil Valentin tista oseba, ki je nikoli ne bi pričakovala. Zdaj pa se je pojavil tu in to ravno v trenutku, ki je bil dovolj prikladen za to, da mu je lahko pokazala, da je bila zdaj srečna. Videl jo je v najhujših trenutkih, ampak zdaj je bila Pauline povsem druga oseba in to mu je z vsako izgovorjeno besedo tudi dokazovala. »Prikupno zmedena? Hej, sploh nisem zmedena,« je ugovarjala, nagnila glavo v razmisleku in se potem vdala. »Prav, morda sem nekoliko zmedena. Ampak to je samo posledica zadovoljstva ob tem, da te ponovno vidim po vsem tem času,« se je odločila in mu namenila širok nasmešek. Vsekakor je bila vesela, da je bil nazaj v njenem življenju, pa čeprav samo za nekaj trenutkov – a Pauline je bila precej odločena, da ga bo tokrat tam obdržala dlje.
»Dober igralec, kaj?« je zamrmrala in se sama pri sebi nasmehnila. Dejansko je moral biti dober igralec, da je sploh lahko bil model, ampak še vedno ni pričakovala, da bi bil sposoben priti kaj takšnega. Del nje je vedel, da bi bila takrat povsem nesposobna sprejeti takšno novico in bila mu je hvaležna, da jo je obdržal zase, ampak zdaj je bil skoraj idealen trenutek za to priznanje. Ko je končal poljub in spregovoril, je pogled skoraj začudeno uprla vanj. »Valentin, mislila sem, da me poznaš bolje,« je tiho zamrmrala v odgovor in mu namenila polovičen nasmešek, kot da ne bi bila najbolj prepričana vanj. Z roko je zdrsnila po njegovem licu. »To počnem zato, ker to hočem,« je tiho šepnila v njegovo uho in mu spotoma pritisnila poljub na vrat, zatem pa z nohti zarisala obliko na njegovi koži. »Se ti res zdi, da karkoli od tega počnem zaradi občutka dolžnosti?« se je pozanimala in z ustnicami zdrsnila po konici njegovega ušesnega mešička, nato pa se umaknila in se radovedno zazrla vanj.
tara clayton art restorer
Število prispevkov : 97 Reputation : 44 Join date : 06/10/2012 Kraj : port charles, usa
Naslov sporočila: Re: valentin and pauline Sre Okt 17, 2012 3:52 am
[ paulentin FTW ! i have feeling kot, da val niti noče več biti tam, ampak jo samo odpeljati nekam stran od vse množice njah so sweet :3 ]
lahko tudi, da ni bila igra, ampak le prepričanja da bo zanjo bolje se osredotočiti nase in si ne razbijati še z glavo z mislijo o njemu. vedel je, da takrat tega ni potrebovala in mogoče tudi sedaj ni, svojih besed pa ni mogel vzeti nazaj, ter je mogoče bilo bolje tako- biti odprtih kart in jasno ciljati s tem, kar ima za povedati ne le zgolj preko šale in zbadanja. vseeno pa je moral včasih se zadržati, da ni prekoračil jasno zastavljene meje in ji s tem povzročil samo še eno težavo več v nizu mnogih, ki jih je imela . nikoli ni bil sebična oseba in v situaciji z pauline še toliko manj, ki mu je pomenila veliko, da bi lahko bil. ustnice je ukrivil v droben nasmešek, ko so njene ustnice nežno počivale na njegovih precej vesel, da ga ni samo odrinila in mu prisolila eno prijateljsko zaušnico ob njegovi sicer precej drzni potezi, toda dejstvo, da je bila za naslednji poljub kriva ona sama ga je še toliko bolj razveselilo.
zazrl se je v njo v pričakovanju njenih besed še vedno z enakim nasmeškom na obrazu, ko je njena dlan nežno zdrsela preko njegovega lica. » hm, bi to lahko še enkrat ponovila ? « je dejal ob njenih besedah, ki so jasno pokazale, da si je vseeno tudi sama tega želela in nič mu ni bilo bolj pomembnega od te majhne novice, ki je znala spremeniti stvari. njene ustnice so zdrsele po njegovem vratu in čutil je kako so se njeni nohti podrsavali po njegovi koži. » samo nočem, da počneš neke dolžnosti ali obveze , « je dejal in stresel z glavo, ko je segel po njeni roki in jo stisnil v svojo pest. » mislim ne morem pričakovati, da ti bom priznal svoje občutke in boš že skakala v moj objem kot najstnica, ki je pravkar dobila želeno pozornost, « ter pogled dvignil naravnosti proti njej in njenim prodornim očem. » medtem, ko še sam ne vem kaj sam hočem, « je zavzdihnil s pogledom še vedno uprtim proti njej. » samo vem, da me spravljaš ob pamet pau, « se je zasmejal, ko je s hrbtno stranjo dlani zdrsel preko njenega obraza in je občutil njeno nežno kožo. » vsak delček tebe me. «
wade bradford construction worker
Število prispevkov : 83 Reputation : 62 Join date : 07/10/2012
Naslov sporočila: Re: valentin and pauline Ned Okt 21, 2012 11:00 pm
Valentin je imel očitno dvome o njunem – ali bolje rečeno, njenem – početju. Rahlo se je namrščila, medtem ko je pogled uprla naravnost v njegove oči in za nekaj trenutkov ostala tiho, saj je le premlevala njegove besede. Je imel temnolasec res občutek, da je vse skupaj počela le zaradi tega, ker se je čutila na nek način dolžno, da mu nekako povrne njegovo prijateljstvo? »Valentin,« je rekla s tihim glasom, da bi popolnoma pritegnila njegovo pozornost. »Resno, poslušaj me. Ko rečem, da to hočem, tega ne govorim zaradi kakršnekoli obveze, ki bi jo morebiti čutila,« se je mehko nasmehnila in stresla z glavo, da bi zanikala takšne ali podobne misli, ki so bile daleč od resnice. »Poleg tega sva oba zrela, odrasla človeka. Ne skrbi,« je dejala in potisnila pramen svetlih las izpred svojih oči in ga spravila za uho, čeprav so bili njeni lasje dovolj neubogljivi, da je dvomila, da bo tam ostal za dolgo.
Ob njegovih besedah je za trenutek zaprla oči s polovičnim nasmeškom na svojih ustnicah, potem pa se je tiho, komaj slišno zasmejala. »Kot najstnica? Vsekakor upam, da ti nisem vzbudila tega vtisa,« je dejala in se nato nagnila bližje k njemu, da je lahko svoje čelo ponovno naslonila na njegovo in pogled uprla naravnost v njegove oči. »Ne morem ti pomagati pri tem, Valentin,« je tiho rekla z bolj resnobnim glasom, v katerem se je še vedno mešala igriva očarljivost. Mehko je združila njune ustnice, nato pa s svojimi zdrsnila prek njegove ličnice do njegovega vratu, za seboj pa je puščala sled poljubov. »Zdaj se moraš ti odločiti, Valentin,« je mehko šepnila v njegovo uho. »Kaj hočeš?« je bilo glavno vprašanje, ki ga je šepetaje postavila, potem pa se umaknila in s pogledom poiskala njegove oči. »In kakorkoli se boš odločil, bo v redu,« se je nasmehnila in se obenem ugriznila v ustnico, potem pa se nekoliko nagnila nazaj, ne da bi umaknila pogleda iz temnolasca.
tara clayton art restorer
Število prispevkov : 97 Reputation : 44 Join date : 06/10/2012 Kraj : port charles, usa
Naslov sporočila: Re: valentin and pauline Ned Okt 28, 2012 9:51 pm
za trenutek je skoraj, da res pozabil sploh kje je in kako se dogajanje odvija okoli njega in, da tukaj ni samo zato da je neka nevtralna publika, ampak da dejansko sodi dogajanje. to pa je bilo zelo težko doseči, če si poleg dodal pauline in preprosto po vsem tem času ni mogel pozornosti namenjati nečemu tako zelo nepomembnemu in izpustiti iz rok nekaj tako zelo pomembnega kot je bila svetlolaska ob njemu in v spominu so se mu še vedno vtisnile njene ustnice na njegovih in zaradi tega početja ni mogel skriti nasmeška na svojem obrazu. pokukal je proti njej, ko je tiho izgovorila njegovo ime a dovolj slišno da je sam posvetil popolno pozornost njej in njenim besedam. » odrasla sva mogoče res toda mislim, da eden izmed naju ni ravno najbolj zrelo bitje – jaz, « je dejal in se rahlo nasmehnil, kajti samega sebe ni videl kot zrelo osebnost niti malo. preprosto je življenje vzel zlahka, potoval po najlepših krajih, prodajal svoje telo v oglaševalske namene in ni imel neke potrebne stalnice v svojem življenju. pravzaprav je prav le to minevalo mimo njega in on je imel neko sliko v glavi kako ga uživa kar se da najbolje, v resnici pa ni bilo tako.
tudi sam se je moral nasmehniti ob njenem odgovoru in za trenutek stresti z glavo. » mogoče čisto malo, « je pripomnil, ko je naslonila svoje čelo ob njegovo in je gledal proti njenim prodornim očem in se v njih popolnoma izgubil. njene besede so pa bile tiste, ki so ga vseeno držale nekje na realnih tleh. nekako sedaj na tej točki niti ni vedel kaj naj naredi in koliko ji lahko ponudi z dejstvom, da preprosto ne ve ali bo jutri sploh še v tem mestu in ne bo ponovno odšel ona pa bo ostala tu brez njega. presenetile pa so ga njene ustnice, ki so se ustavile nato na njegovi ličnici in zdrsele proti vratu. » hočem samo, da si ti dobro, « je dejal in sklonil pogled. » samo ne vem koliko ti lahko jaz nudim, « je nadaljeval in se nasmehnil. » nisem ravno najbolj stabilna oseba in ti zagotovo ne potrebuješ nekoga, ki bo odhajal in prihajal ne da bi se ti tega zavedla, « ter se za trenutek ustavil nato pa nadaljeval. » na drugi strani pa ne morem brez tebe. «
wade bradford construction worker
Število prispevkov : 83 Reputation : 62 Join date : 07/10/2012
Naslov sporočila: Re: valentin and pauline Čet Nov 01, 2012 11:21 pm
okej, glede na to da se tale dogodek zaključuje upam da nimaš kaj proti, da sem tole bolj kot ne zaključila, it seemed reasonable. lahko nadaljujeva od tod, lahko ne; send me a message, will ya?
Ostala je tiho, na njenem obrazu pa se je poigraval nasmešek, ki je bil mešanica mirnega in po svojem celo izzivalnega, česar se Pauline sama niti ni zavedala. Njegove besede so morda imele nekaj smisla – oziroma so ga morale imeti, če je tako mislil sam. Sicer ga je vedno imela za dokaj enakovrednega sogovornika in krasnega človeka, a če je rekel kaj takšnega, je moralo držati. Pa ne da bi imela kaj proti ali da bi ga obsojala – sama si je včasih celo želela, da bi lahko bila nezrela in otročja, ampak je to njeno idilo vedno prej kot slej uničila kruta in hladna resničnost. »Sicer je pa zrelost zelo relativen pojem,« se je preprosto morala namuzniti, medtem ko je nekoliko skomignila z rameni, čeprav je bilo v njenih besedah veliko resnice.
»Heej,« je ugovarjala in se potrudila za nadvse užaljen izraz, ki ga je že v naslednjem trenutku uničil širok nasmešek. »Dobro, morda. Ampak prisežem, da nisem jaz kriva, ne vem kaj se je zgodilo, vsega skupaj je bilo preveč, jaz in ti in ne vem,« je v eni sapi povedala in se sama pri sebi nasmehnila, čeprav se je ob njegovih naslednjih besedah preprosto morala zresniti. »Oh, Valentin,« je mehko zamrmrala in počasi odkimala, ker se ni najbolj strinjala z njegovimi besedami. »Nihče ni rekel ničesar o čem podobnem. Ne potrebujem nekoga, ki bo vedno tam zame. Spremenila sem se, ne potrebujem stalne varuške, ki bo pazila, da se mi ne bo kaj zgodilo,« je z resnim glasom povedala, ne da bi pogleda umaknila iz njegovih oči. »Nikoli nisem marala teh točnih oznak. Zakaj ne moreva preprosto biti, občasno, skupaj? Brez obveznosti, samo midva,« je po premisleku spregovorila z glasom, ki niti ni dopuščal ugovarjanja – bila je resnica, realno. »In kot sem že rekla, je odločitev tvoja. Lahko me še kdaj poiščeš, lahko me pokličeš, prav nič ne bom imela proti. Ne bom te čakala, če mi tega ne moreš ponuditi, ampak zdaj veš,« se je mehko nasmehnila in se nato sklonila bližje po še en poljub, potem pa se je umaknila in popravila svoje lase. »Zdaj veš. In navsezadnje lahko upam, da me boš kdaj poiskal,« se je nasmehnila, potem pa skomignila z rameni. »Kakor želiš,« je bila njena ponudba, ko se je obrnila in odkorakala, da mu je dala čas za premislek in podobno.
]
