matteo & pauline [bookshop]

Naslov sporočila: matteo & pauline [bookshop] Tor Okt 16, 2012 7:03 am

tagged is the beautiful pauline smitten 1

this post is 675 words long and i am listening to new pornographers for inspiration.
ohhhh i love these two already. <3

zaokrožil je že polovico mesta in pregledal vsako manjšo prodajalnico, kjer bi lahko našel nekaj, kar bi sam kvalificiral kot dobro darilo za mamo, ki bo v kratkem znova obrnila enoletni krog. četudi ni šlo za abrahama ali kaj tako zelo pomembnega, se je čutil dolžan, da ji kupi darilo, ki si ga zasluži. navsezadnje je bil na družino močno navezan in vsekakor se je počutil, kot da je od njega zahtevano, da to tudi dokaže preko odličnih daril; in, zares, znal jih je izbirati. sicer pa je bil prekleto pikolovski, zato je vedno izbral tisto najboljšo med stvarmi, ki jih je imel na razpolago. in prav vedno je želel ljudem z darilci dokazati svojo afekcijo. zdaj pa je že kdo ve kako dolgo bluzil naokroh, navdiha pa še kar ni bilo in preden je dokončno obupal, je sklenil, da se vrne v majhno knjigarno, kjer je nekoč preživel prav veliko časa. imeli so izjemno zbirko, ki je vedno znova ponujala odlične priložnosti za darila in tukaj je pred več leti, še preden je pobenil v pariz, mami in očetu kupoval takšna in drugačna darilca. moral je priznati, da se mu knjiga tisti trenutek ni zdela ravno najboljše darilo na svetu, a navsezadnje je bil že precej obupan. ko je vstopil v knjigarno, ga je udaril tisti občutek nenavadne formalne domačnosti, istočasno pa ga je zadela nenadna želja, da bi pokupil prav vse tiste najbolj nenavadne in morda tudi neuporabne knjižice, preprosto zato, da bi mu lahko krasile knjižne police v stanovanju. prodajalka ga je, tako se je zdelo, prepoznala, saj se mu je takoj ob vhodu široko nasmehnila, nato pa ga pozdravila z gostoljubnimi frazami. takoj se je zgubil med policami in vsakič previdno dvignil knjigo in jo lahno prelistal, na koncu je v rokah držal knjigo z najlepšimi poezijami, ki je na eni strani premogla besedilo v izvirniku, na drugi pa angleški prevod. samo za trenutek se je zgubil v pesmi njemu povsem neznanega francoskega avtorja in v danem trenutku se je počutil, kot da je znova v svojem majhnem stanovanju v parizu s slabo kurjavo, prepustnimi okni, pogledom na eiffelov stolp in škripajočim parketom. vedel je, da je moral biti popolnoma nor, da se je tistih dveh bizarnih let spominjal s takšno nostalgijo - in vendar se je za trenutek počutil, kot da je čas, da se spet vrne v čas svoje mladosti. če ne bi bil tako zadržan tip človeka, bi se v njegovih očeh najbrž že utrnila solzica. nostalgična solza - kako neverjetno. dvignil je pogled in zajel sapo, nato pa obstal kot vkopan. proti temu, kako je znova začutil francosko stanovanje, se stanje zdaj sploh ni moglo primerjati. knjiga, ki jo je držal v roki, je zdrsnila med njegovimi prsti in udarila ob tla, a tudi ob tem nenadnem premiku se ni zbudil; zdaj je začutil v nosnicah vonj francoskih rjuh, ki se je mešal z njenim parfumom in vonjem njenih las. kar se je zdelo kot večnost, je bil najbrž samo trenutek - že v naslednjem se je sunkovito sklonil, pobral knjigo in jo odložil na eno izmed izpostavljenih mizic. "oh, sranje," je zamomljal, ko jo je poravnal z ostalim kupom istih natisov. "oprosti, mislim.. ah, živijo," je nadaljeval s še vedno precej nerazumljivim momljanjem. "pauline.." bila je enako lepa, kot tisti dan, ko jo je prvič spoznal, prav tako cvetoča, kot takrat, ko mu je neslišno zlomila srce. v filmih je bilo večkrat mogoče videti prizor s keramičnim krožnikom ali stekleno posodo, ki se ob stiku s tlemi razbije na stotine koščkov; večkrat so režiserji rade volje spremenili prizor v nemega, samo zaradi dodatnejše dramatičnosti. tako dramatično, no ja, vsaj približno tako - se je po tleh razneslo njegovo srce, ko je izginila. sploh ni več mislil nanjo, in vendar je zdaj, ko se je naslikala pred njegovimi očmi, začutil tako močan utrip srca, da je pričakoval, da mu bo kmalu razneslo prsni koš. "nisem vedel, da te bom še kdaj srečal," je dejal in počasi naredil korak proti njej. bilo je magično - in bolelo je.

Naslov sporočila: Re: matteo & pauline [bookshop] Ned Okt 21, 2012 10:48 pm

Pauline se je že zdavnaj naveličala pregledovanja šolskih esejev, ki so jo spravljali ob pamet zaradi množice povsem nesmiselnih napak, ki so se kar vrstile. Ko je začutila glavobol v nastajanju, je odložila pisalo, vstala in se odločila, da si bo pripravila skodelico čaja za sprostitev. Saj je imela rada svoj poklic in uživala je v poučevanju, ampak še vedno to ni pomenilo, da je imela ogromne količine potrpljenja, ki bi ga lahko s pridom uporabljala. Prav, bila je potrpežljivo bitje, ampak včasih se je na dan prikradel tisti francoski temperament, ki ga je imela ponavadi skritega nekje globoko v sebi. In na srečo se je to zgodilo le redko. Sama pri sebi se je nasmehnila, nato pa za nekaj trenutkov obstala pri oknu s skodelico toplega čaja v roki. Pogrešala je takšne trenutke, ki jih je imela samo zase. V zadnjem času je bila tako zaposlena z delom in skrbjo za družino, da si je lahko le redko odtrgala nekaj sekund in počela tisto, kar je veselilo njo. Dejansko je pogrešala tudi tisto obdobje svojega življenja, ki ga je preživela v prestolnici Francije in ko se ni toliko obremenjevala z vsem.

Včasih je bila skoraj prepričana, da je bilo tisto obdobje najbolj srečno obdobje v njenem življenju. Oboževala je Pariz z vsemi očarljivimi kavarnami in njegovo arhitekturo vred, prav tako pa ni mogla pozabiti gručice knjigarn in parkov, v katerih je preživela toliko časa. Sploh se ni zavedla drobnega nasmeška, ki se je pojavil na njenem obrazu ob mislih o preteklosti, ko se je nenadoma odločila, da se bo odpravila ven. Čaj je že popila in prazno skodelico je odložila na kuhinjski pult, si ogrnila dolgo jopo in zakorakala skozi vrata. Že zdavnaj je obupala nad tem, da bi svoje svetle lase spravila v red in ko si je spotoma okrog vratu ovila enega izmed svojih najljubših šalov, so bili njeni lasje tako kot ponavadi nekoliko razmršeni. Ampak kakorkoli že, Pauline je bila namenjena proti enemu izmed svojih najljubših kotičkov v mestu. Razmeroma hitro ji je k srcu prirasla knjigarna, ki jo je presenetila s širokim izborom najrazličnejših knjig. Znala je biti pravi knjižni molj in če ji je bila neka knjiga všeč, jo je takoj kupila. To se je kazalo v velikem številu knjig po njihovi hiši, ampak dejansko si svetlolaska ni mogla pomagati. Rada se je izgubljala med platnicami in prodajalna s knjigami je bila pravi kraj zanjo.

Vstopila je v notranjost in za seboj z neko skrbnostjo zaprla vrata, namenila nasmešek prodajalki in zakorakala med police. Potem pa jo je iznenada vznemiril hrup, zaradi katerega se je hipoma ozrla proti njegovemu izvoru in potem začutila mešanico najrazličnejših čustev, ko je prepoznala povzročitelja hrupa. Za trenutek je pred seboj zagledala kopico spominov, ki so nato zbledeli z eno samo besedo, ki jo je izrekel. Njene ustnice so se zganile v polovičen nasmešek, ko je stopila bližje in pogled uprla v njegove oči. »Matteo,« je rekla, ime, ki ji je bilo tako znano in tako tuje hkrati. Šele takrat se je zavedla, da je imela okrog vratu oviti tisto šal, ki ga ji je pred leti podaril on in ki ga je v hipu vzljubila. Z roko je povsem podzavestno segla proti lahni tkanini, potem pa se je zbrala. »Vsekakor te ne bi pričakovala v Ameriki,« je dejala in se mehko nasmehnila. Takrat, v preteklosti, mu je večkrat povedala, da se ji zdi, kot da spada v Francijo. Ampak zdaj je bil tukaj in ne glede na to, kakšno presenečenje je to bilo, so se v nje mešala čustva – od žalostnih pa do srečnih, vse pa so se izrazile v njenem otožnem nasmešku. »Kako si?« se je pozanimala. Ni bila tiste vrste oseba, ki bi to spraševala zaradi vljudnostne note – ne, svetlolasko je to zares zanimalo.

Naslov sporočila: Re: matteo & pauline [bookshop] Sre Okt 24, 2012 7:25 pm

tagged is the beautiful pauline smitten 1

this post is 637 words long and i am listening to new pornographers for inspiration.

šokantnost trenutka, v katerem se je znašel, je bila enostavno preveč zanj. že je mislil, da bo počasi pojenjala in da se bo spravil k sebi, ko je spregovorila še ona; njen glas je bil kot orfejevo igranje na liro, v trenutku ga je zopet zmedel in se dotaknil najglobjih kotičkov njegove duše. seveda se je trudil, da bi vse skupaj ostalo neopaženo, a bil je preprosto preveč iskrena osebnost, da ne bi mešanica čustev, ki so ga obsedla v trenutku, ko jo je ugledal, udarila skozi izraz na njegovem obrazu, držo, in nerodno govoričenje vsakič, ko je odprl usta. "hja, no, saj veš.. tukaj so vsi moji, to je dom," je zamrmral in zardel v blede ličnice, zavedajoč se, kako blazno klišejsko in popolnoma nepotrebno za nastalo situacijo je bilo to, kar je pravkar rekel. s konicami prstov je še vedno tipal rob knjižice, ki jo je prej držal v rokah, kot bi se hotel prepričati, da je ostala nepoškodovana; pa čeprav je sam vedel, da so to delali njegovi živci. prav vsakič, ko ga je nekaj vrglo iz tira, se je oklenil najbližjega predmeta in ga tako dolgo žulil po rokah, da bi lahko zlahka postal že samo zato predmet posmeha. "sicer pa je to tudi zame zadnje mesto, kjer sem te pričakoval," je še enkrat ponovil kar je že bilo povedano iz njegove strani, morda da bi naredil večji vtis, a že v trenutku mu je postalo jasno, da je vse skupaj izzvenelo samo toliko bolj neumno. prekleto! "pa ne da.." je pričel jecljati in se motati. "pa ne da je kaj narobe s tem, da te vidim, seveda. lepo te je videti. lepa si." še v istem trenutku si je želel vzeti to nazaj, a je raje obmolknil in njej pustil govoriti. ni mu ušla tista lahna gesta njene roke, ki je segla po blagu, ki je obdajalo njen vrat; njegovo darilce. kdo bi si mislil, da ga še ima? kdo bi si mislil, da ga še nosi? mislil bi si, da bo tudi ta mehak kos tkanine zavrgla, ko se je odločila zavreči njega; nesmiselno je bilo lagati - čeprav je pobegnil iz mayberryja, da bi ušel ljubezni, se je njegovo srce brez kančka milosti strlo tudi v parizu. "v redu sem.. saj veš," je skomignil z rameni in za trenutek prste odmaknil od tiste preklete knjige, ki je postala njegova varnostna odejica, odkar je pauline vkorakala v knjigarno in v njegovo smer. "mislim.. zdaj sem arhitekt," je še enkrat skomignil in se nasmehnil; bilo mu je všeč, da se je lahko pohvalil s čim tako izjemnim. ni bil ravno vsak človek, ki si ga spoznal, arhitekt, prav tako kot tudi ni vsakemu arhitektu uspelo. njemu je; služil je precejšen denar in zadovoljen je bil s svojim delom. pauline ga je spoznala kot študenta z ambicijo; zdaj ga je lahko videla kot nekoga, ki je svoje dolgoletne želje tudi uresničil. ni kaj, v tem življenjskem spektru je bil res uspešen. "kaj pa ti?" je vrnil vljudnostno vprašanje. le kaj je počela? je imela morda otroke? srečno družinsko življenje? mogoče se je tudi zares poročila po tistem usodnem dnevu, ko se enostavno ni vrnila in je za seboj pustila samo listek. sploh se nista slišala že toliko let, zdaj pa so bila nenadoma burna čustva, ki so divjala v njem, dovolj močna, da bi lahko potopila ladjo. spomnil se je lahko njenega vonja, vsakega njenega dotika, njenega jutranjega nasmeha.. in spraševal se je, kaj je moral storiti narobe, da ga je lahko kar takole kruto zavrnila, mu strla srce in ga še nekajkrat popolnoma strtega udarila ob tla; človek bi si mislil, da je bil takrat zavrnitev že vajen, pa ga je prav tako zabolela. še zdaj ga je bolela kot stara brazgotina spominov; spraševal se je, če bo kdaj smel izvedeti resnico.

Naslov sporočila: Re: matteo & pauline [bookshop] Sob Okt 27, 2012 9:04 am

this is for the awesome matteo, :3

Kar ni si mogla pomagati, da ne bi pogleda ves čas upirala vanj, njene oči pa so v delčku sekunde zaobjele vse poteze njegovega obraza, medtem ko je skušala ugotoviti, v kakšni meri se je spremenil. Bil je del njene preteklosti in v tem mestu je bila preteklost očitno nekaj, kar je človeka zvesto lovilo, ampak po eni strani je morala priznati, da je bila skoraj prijetno presenečena, ker ga je videla po vsem tem času, pa čeprav se je zavedala, da je bilo njeno lastno ravnanje do njega nepravično in povsem podlo. Lagala bi, če bi rekla, da ji je bilo zaradi tega vseeno – ne, prej nasprotno, to je bilo najbrž eno izmed dejanj, ki ji bodo vedno težila dušo, če je lahko bila v izražanju v svojih mislih tako zelo dramatična. »Oh,« je povsem nehote šepnila ob njegovem pojasnilu. O tem se ji ni niti sanjalo – svet je bil navsezadnje majhen, očitno je bilo to res. Ampak po drugi strani nikoli nista veliko govorila o tako osnovnih stvareh, njuni pogovori so bili bolj osredotočeni na njune misli, občutke in spomine; imela ga je rada prav zaradi tega, ker je lahko bila z njim kdorkoli je pač želela biti in ker ji je dal nek občutek svobode, ki ga nikoli ni popolnoma razumela.

»V knjigarni sredi majhnega ameriškega mesteca? Ja, zdi se malo verjetno,« se je nasmehnila, čeprav je bil njen nasmešek nekoliko bolj kisel kot bi želela, ko so se njene misli samo dotaknile stvari, zaradi katerih je pristala tukaj. Ampak to ni bil ne kraj ne čas za takšne misli, zato jih je odrinila na stran in pogled zbrano usmerila nanj. Še vedno je imel tisto posebno energijo, ki jo je pritegnila, čeprav so se ji njegove oči zdele rahlo tuje, ker jih ni imela priložnosti videti v tako dolgem času. Napisala mu je tisti presneti listek; zaradi tega se je najbrž v preteklosti žrla bolj kot zaradi česarkoli drugega; navsezadnje, kdo kar tako odide in za seboj pusti listek? Zaslužil bi si vsaj pismo, čeprav je vedela, da si je zaslužil veliko več kot to. Pogled je za trenutek povesila in ga nato s tisto zadržano osuplostjo ponovno uprla vanj, ko je zamrmrala tih »hvala,« ob njegovi pripombi. Sama se nikoli ni smatrala za lepotico in skoraj čutila je lahko izdajalsko rdečico, ki se je zahrbtno prikradla na njena lica ob tem nepričakovanem in dejansko tudi povsem nezasluženem komplimentu.

Že v naslednjem trenutku pa se je nasmehnila ob njegovih besedah z neko toplino in odobravanjem. »Čestitam,« je rekla in ujela njegov pogled. »Po pravici povedano nikoli nisem dvomila, da ti ne bi uspelo,« je njen pogled za trenutek postal oddaljen, ko se je zatopila v spomine in v tiste dolge noči, ko sta brez pravega razloga posedala po klopeh Pariza in si delila svoje sanje. Potem pa se je nenadoma zavedla, da morda niti ni imela pravice do takšne pripombe in za trenutek se je neprepričano ugriznila v ustnico, potem pa se je oklenila njegovega vprašanja kot odrešilne bilke iz njenih tako ali tako preveč zapletenih misli. »Dobro sem,« se je odločila, čeprav njen glas ni zvenel najbolj prepričano. Včasih je bila čudovito in včasih je bila povsem na tleh – ampak kaj takšnega bi bilo povsem nesmiselno razlagati, preprosto ni bila tiste vrste oseba. Je pa vedno bolj čutila tisti notranji pritisk, kot da bi izdajala samo sebe in počela nekaj povsem nesmiselnega, ko je tako stala tam in se pretvarjala, da je vse v najlepšem redu. In še preden bi se sploh lahko ustavila, je ponovno spregovorila. »Teo, žal mi je,« je dejala, ne da bi se sploh zavedla, da je uporabila vzdevek iz preteklosti. »Ne bi smela…« je začela, za trenutek zaprla oči, »ne bi smela kar tako oditi, in če ti to karkoli pomeni, mi je zares žal, da sem ravnala tako, kot sem,« je pogled uprla vanj, v njenih očeh pa se je risalo obžalovanje, ki je potrjevalo njene besede, ko je obmolknila.

Naslov sporočila: Re: matteo & pauline [bookshop] Čet Nov 08, 2012 5:59 am

tagged is the beautiful pauline smitten 1

this post is 748 words long and i am listening to no doubt for inspiration.
ough, this is so sad and i'm listening to this song and i'm sooo touched. :')

nasmehnil se je, a videti mu je bilo, da je bil živčen kot malokdaj. težko je govoril s sencami preteklosti, sploh pa s takšnimi, ki so ga uspele globoko prizadeti. pauline je vsekakor padla v to kategorijo. "kajne? kakšne so možnosti za kaj takšnega.." je živčno dodal in se prestopil iz ene noge na drugo. oh, zakaj je moral izpustiti tisto knjigo? morda.. morda, če je ne bi, ga ne bi opazila, mirno bi šla dalje po svojih opravkih, on pa bi z majhno odprto rano na srcu šel naprej, v svet. saj se je to že zgodilo; kaj bi bilo narobe, če bi se zgodilo še enkrat. navidez malomarno je skomignil, ko se je zahvalila za njegov kompliment, kot bi hotel nakazati, kako malo mu je mar - v resnici pa je najbrž samo dokazal, da mu je mar veliko bolj, kot je želel, da je opazno. oh, zdelo se je, da je samemu sebi kopal vedno globjo jamo; zares ni vedel, kaj naj stori ali kako se naj obnaša. navsezadnje sta za kratek čas delila svoje življenje.. potem pa je preprosto izginila, kot da je bil tako slab, da si pozdrava ali pomilujočega poljuba na lice in besed "lahko ostaneva prijatelja" ni zaslužil. si res ni zaslužil niti tako majhne pozornosti? potemtakem je moral zagotovo nekaj narediti narobe. in takšno je bilo njegovo večno mišljenje; če se je ona odločila oditi brez pozdrava, je morala biti krivda na njem. še zdaj je nekje hranil tisti njen ušivi listek z bednim opravičilom, pa čeprav ga že dolgo ni videl. vedel je, da je v neki škatli v shrambi, najbrž v tisti pariški, kamor je spravil vse reči iz tega svojega življenjskega obdobja, ki jih preprosto ni želel več videti. je torej tudi pauline padla v to kategorijo? ja in ne. po eni strani si je vedno želel, da se bosta filmsko - tako kot denimo sedaj - srečala nekje, da mu bo pojasnila, da je naredila napako, ga poljubila in morda bosta živela srečno do konca svojih dni. seveda pa je bil po drugi strani krepko prepričan, da bo bolje, če je več ne vidi nikdar, toliko, da se v njegovem srcu ne bi znova razplamenel ogenj, ki ga je dolgo nazaj moral pogasiti. "hvala," je še sam zamrmral v odgovor njenim najverjetneje dobronamernim - in istočasno pekoče bolečim - besedam. ob tem je povesil pogled in se za nekaj trenutkov posvetil konicam svojih čevljev. bleščeče so se svetili. zamanj je iskal kakšno nepravilnost, ki bi mu pozornost preusmerila drugam."ja?" je znova povzdignil pogled in se široko nasmehnil. "dobro. to je.. zelo dobro. srečen sem zate." zvenel je kot obupanec, pa naj se je še tako trudil, da bi pred njo izpadel čimbolj hladno. oh, kako je bolelo, ko jo je takole gledal in razmišljal, vedno močneje razmišljal zgolj in samo o tem, kaj je moral storiti, kakšno grozoto je moral zagrešiti, da je kar takole zbežala stran z bednim opravičilom na listku? brez pozdrava, brez poljuba, brez tople besede. brez česarkoli bolj oprijemljivega od tistega.. listka. potem pa se je kot usoda, kot božje darilo - ali pa morda kazen - iz njenih ust izvalilo opravičilo. trznil je in v trenutku pogled zapičil v njenega; v njegovih očeh je bilo mogoče zaznati obup in tiho prošnjo, naj o teh rečeh ne govori - pa tudi kanček jeze, ki je svarila, da se po tej poti ni pametno spuščati. ne sedaj. a predvsem je v njegovih očeh vladala tista pristna otožnost, ki je pričala o eni sami stvari: da jo je imel zares rad. nekaj časa je zamišljeno molčal in zrl nekam v daljavo, nekam mimo nje, ob tem pa iskal besede, ki bi kakorkoli lahko izrazile vse, kar čuti. pa jih ni našel. enostavno jih ni bil sposoben najti - pa tako dober je znal biti z besedami! in zato je odgovoril na edini način, za katerega je vedel, da ne bo prinesel pretirane bolečine. vedel je, da je lahko videla, kako zelo ga je bolelo; sploh ni dvomil, kajti žalost njegovih steklenih oči je bila v tistem trenutku lahko vidna prav vsakomur, ki se je ozrl proti njima, ne pa samo njej, s katero je dejansko govoril. skomignil je z rameni in se otožno nasmehnil. "ne skrbi," je odkimal. "kar je bilo, je pač bilo. vse skupaj je preteklost, kajne?" znova je nekoliko živčno skomignil in pogled sklonil h knjigi, ki jo je prej vlačil po rokah. "naredila si, kar si morala narediti." oh, pariz.

Naslov sporočila: Re: matteo & pauline [bookshop] Ned Nov 11, 2012 6:23 am

tagged is matteo, and this is quite heartbreaking to write, i don't know but i just have so many feelings.

Njene ustnice so se zganile v senco nasmeška, ampak to še vedno ni bil tisti pravi, popoln nasmešek. Bil je daleč od iskrenega in izražal je zgolj njeno nenadno otožnost, ki jo je zajela zaradi mešanice nostalgije in zavedanja, da je bila dejansko grozna oseba. Včasih je gledala tiste neumne, pocukrane filme, v katerih je obsojala dekleta, ki so odšla brez pozdrava ali samo z listkom, v resnici pa se je sama spremenila v eno izmed teh deklet. Pa saj to ni bila njena navada ali kaj podobnega, prav tako ne bi mogla trditi, da se je velikokrat zapletala v zveze in da je počela takšne ali drugačne srce parajoče stvari, a ko je po vsem tem času pred seboj imela Mattea, je začutila cel spekter čustev, ki nikakor niso bila dobra in ki so nakazovala na to, da je vso stvar s temnolascem uničila zaradi lastne neumnosti. Končala je stvari med njima in čeprav je bilo to morda nekaj, kar je pač morala storiti, bi to lahko storila na veliko lepši način. Ugriznila se je v ustnico ob njegovi pripombi, ne da bi zares vedela, kaj bi še sploh lahko dodala. Kakšne so bile možnosti? Nikakršne, se je pa dogajalo.

Rahlo se je namrščila ob njegovih besedah in stresla z glavo, ne da bi se zavedla, da tega pravzaprav ne bi smela storiti. Bil je srečen zanjo, pa saj je bila to dobra stvar, kajne? Uspelo ji je izreči še eno majhno laž in s tem nekoga preslepiti, zdaj pa se je prav grdo izdala in samo upala je lahko, da je bil njegov pogled ob njenem dejanju usmerjen drugam. »Matteo,« je tiho rekla, potem pa obmolknila, ko ji je zmanjkalo besed. Videla je njegov obraz, poznala je ta izraz in vedela je, da je bilo vse že v preteklosti in da sta bila morda v redu, ampak nikakor nista bila dobro. Stala sta sredi majhne knjigarne in ona je pred seboj videla samo ulice Pariza in čas, ki sta ga preživela skupaj. Vsega se je spomnila še predobro in iznenada jo je prav zabolelo, ko je opazila tisti stekleni pogled v njegovih očeh, ki ji je povedal, da so bile njene slutnje povsem pravilne in da ga je prizadela veliko bolj, kot bi ga kadarkoli želela. Začutila je močno potrebo po tem, da vse skupaj popravi – vsaj nekako, če ne povsem, čeprav jo je strašilo tisto svarilo in rahla jeza, ki ju je zaznala nekje za otožnostjo.

Potem pa se je odločila. Navsezadnje je bilo to tisto, kar je morala storiti. Nekoč je bila njegova in to mu je dolgovala. Ob teh mislih se je povsem nezavedno oklenila mehkega blagu šala, ki ga je ovila okrog svojega vratu, pogled pa uprla vanj. »Še vedno,« ga je mehko zavrnila, čeprav je vedela, da se ne bo mogla vrniti, ko se bo enkrat spustila v to temo in načela nekaj, kar bi morala že zdavnaj. »Ravnala sem narobe in po tistem si nikoli nisem mislila, da bom kdaj dobila priložnost, da stvari pojasnim,« je spregovorila z občutno manj prepričanim glasom, ko je pogled uprla v njegove oči. »Ne bi smela – morala bi biti bolj močna, dolgovala sem ti veliko več kot samo listek,« je dejala in skušala nekako umiriti svoja čustva, ker – zakaj, pravzaprav? Saj še sama ni vedela, zakaj se je iznenada skoraj panično oklepala šala. Vse se je rušilo na njo, vsa tista spoznanja, kako zelo je sama zavozila stvari v preteklosti. Sledila je njegovemu pogledu na malo knjižico, ki jo je imel v rokah. »Oprosti,« je tiho šepnila, nato pa ni zdržala tega, da je umikal pogled, zato je dvignila svojo dlan in jo nežno položila na njegov obraz ter ga tako prisilila, da je uprl pogled vanjo. »Oprosti, oprosti,« je mehko zamrmrala, medtem ko se je v njenih očeh risalo vso obžalovanje, ki ga je čutila.

Naslov sporočila: Re: matteo & pauline [bookshop] Čet Nov 15, 2012 1:05 am

tagged is the beautiful pauline smitten 1

this post is 657 words long and i am listening to daughter for inspiration.

zavzdihnil je, saj je zares upal, da jima ne bo potrebno na to bolečo pot. vedel je, da ji je zares žal, vse je lahko videl v njenih očeh, in vendar preprosto.. ni hotel govoriti o tem. vedel je, da ji je bilo mar zanj, razumel je, da je svoja dejanja obžalovala in želel si je, da bi preprosto ostala pri tem. ona lahko obžaluje in on ji zlahka oprosti, samo govoriti ni bilo potrebno. v svojem življenju je namreč šel skozi nekaj zvez in prav vsaka izmed njih se je zaključila tragično. on je odkorakal s strtim srcem, ker je bil preprosto preveč naiven, dekleta pa so imela svojo možnost za to, da poskusijo srečo z drugimi. pa vendar še vedno ni zameril, čeprav so se ob slehernem srečanju v njem zalesketala boleča čustva preteklosti. "ni ti potrebno.." je zmajal z glavo in nekje sredi stavka se mu je glas zlomil. hotel ji je povedati, da ji ni potrebno govoriti o tem, čeprav ji ni želel priznati, da zato, ker je zanj preprosto preveč boleče znova obujati spomine na pekoče rane. po nenem kratkem monologu se je otožno nasmehnil in še enkrat zmajal z glavo. kako naj bi ji karkoli zameril, ko pa je bila takšna, kot je enostavno bila? z vsem telesom je še vedno čutil izredno privlačnost do nje in v mislih se je moral krepko prepričevati, da je vse skupaj narobe. na tej točki si te privlačnosti ni mogel privoščiti, preprosto zato, ker je bilo vse skupaj narobe. rad jo je imel, a novih čustev si ni želel privoščiti. sam bog je vedel, kaj je zdaj počela v življenju; zagotovo je imela moškega, navsezadnje bi bilo nemogoče, da bi bila takšna lepotica samska. lahko je bil preprosto srečen, da je nekoč vendarle dobil priložnost in da je lahko, četudi za klavrnih nekaj tednov, videl v njeno dušo. bilo je dovolj. "že davno sem ti oprostil," je dejal in skozi njegov otožni nasmešek je bilo mogoče videti, da govori resnico. zares, prav ničesar ji ni imel zameriti; še vedno jo je imel rad in privoščil ji je vse dobro. z njim v njenem življenju ali pa brez njega, če bo to potrebno - a želel ji je, da bi bila srečna. saj si je vendar zaslužila to srečo. "čudovita si, ker ti je mar. zato sem bil zaljubljen vate," se je šibko nasmehnil in s prsti znova zdrsel po tisti knjigi, ki ga je nekako vlekla nazaj k realnosti. blažil je svojo živčnost in se prizemljeval z njo; enostavno ni vedel, kako bi drugače. morda mu je bilo nekoliko žal, ker so se te besede precej nepričakovano izvile iz njegovih ust, a hotel je držati rdečo nit - sicer pa je bilo tako prepozno, da bi karkoli vzel nazaj. "ampak ni ti potrebno razlagati, zares ne. kar je bilo, je bilo. nikoli ti ne bi mogel zameriti, da si ravnala tako, kot ti je srce nalagalo." znova se je kratko nasmehnil in čeprav se je v teži njegovih besed čutilo, kako težko so šle iz jezika - in čeprav se je v njegovih očeh videlo, kako nesrečen je ob misli na preteklost - je še naprej stal vzravnano in odločno, čeprav bi bilo morda bolje, da bi odšel, dokler je imel še možnost. "ampak hvala ti." ni mu bilo potrebno pojasnjevati, zakaj se zahvaljuje - vedel je, da je razumela. predobro sta se poznala, da ne bi razumela, pa čeprav se je njuno druženje zdelo tisočletja oddaljeno. od prvega do zadnjega ji je bil hvaležen za vse, kar mu je dala. preprosto preveč dober človek je bil, da bi v kateremkoli njenem dejanju lahko videl nekaj, zaradi česar bi do nje lahko gojil negativna čustva. bila je vendar pauline, tista lepa in prijetna pauline, s katero je bilo tako lepo preživljati čas. srečen je bil, da jo je imel spet tukaj, pred seboj, istočasno pa mu je to isto dejstvo trgalo srce na koščke.