Arianna je že ves večer stala pred ogledalom; popravljala svojo obleko, ugibala kateri čevlji se najlepše ujemajo z njo, ter kakšen make-up bi najbolje spadal zraven. Z vzdihi in vsake toliko na robu joka je končno našla pravo rešitev. Obleka je izgledala bolj kot ne popolna, kot se je za osebo njenega družabnega stališča tudi spodobilo. Z malce mamine pomoči in nekaj sestrinih nasvetov je nazadnje izgledala dovolj dobro, da se je lahko samozavestno prikazala pred množico ljudi in vsaj polovično zastopala družino st. cloud. In če bo vso vse po sreči ne bo pritekla domov vsa v solzah in se za zaprtimi vrati kopalnice spet znebila vseh čustev z nečim ostrim, kot vedno.
Toda ni računala na trenutek, ki se je zgodil, ko je v roke dobila sliko soplesalke. Te dogodke je vedno imela rada ravno zaradi tega, ker ji ni bilo treba iskati pravega soplesalca ob katerem se ne bi nihče zmrdal. Sem že kdaj pomenila, kako težko je v tem mestu biti st. cloud? Stopila je do pulta in prijela sliko, kjer je na hrbtni strani pisalo njeno ime. Oči so ji skoraj padle iz jamic, ko je ugotovila katero svetlolasko bo morala gledati celih štiriindvajset ur. V mislih so se ji spet zavrteli dogodki neke sobotne zabave, ki je zaznamovala njuno razmerje – če temu sploh lahko tako rečemo. Mogoče ji bo pa z njo vsaj uspelo zmagati, je poskušala misliti pozitivno. V tem mestu živi že od rojstva, pa na tem plesu že ni bila najboljša. Perfektnost na vrhuncu, da.
Nasmehnila se je nekaj znanim obrazom ter pograbila kozarec vode. V množici ni in ni zagledala njenega obličja, ali njenih svetlih, mehkih las. Nič. Kozarec je prazen odložila na pult z zamolklim udarcem in tihim pokom, ko je steklo zadelo les, ter jo že zelo nervozna ozrla ob steni dvorane. Stopila je bližje in se ustavila prednjo. »Naj uganem čigavo sliko držiš.« je dejala medtem pa so se njene ustnice kar same zavihale v nasmešek. »Kako si? Očitno bova morali prenašati druga drugo cel dan – stavim, da se me boš naveličala.« je poskušala skriti kako živčna je, ko takole stoji pred njo, medtem ko ne more v misli spusti ničesar drugega kot spomine na tisto zabavo.

»Stavim, da je kakšna lušna rjavolaska.« je rekla, z nekoliko nagajivosti v glasu, ki je prekrila njena nervozna čustva. Ob običajnih priložnostih bi bila sedaj čisto sproščena, najverjetneje bi z osebo delila nekaj nasvetov in se pritoževala nad mamo, ali kakšno drugo najstniško zadevo. Kdo je izbiral te pare, prekleto! Je pomislila, čeprav ji je majhen glasek v njej pravil, da je tole delo usode (čeprav še vedno ni ravno verjela vanjo). S pogledom je na hitro zaobjela njeno celotno telo in presenečeno ozrla njeno ozko črno obleko. Pa je mislila, da ona dobro izgleda. Očitno se st. cloud-ovi znajo tudi zmotiti. »O tem ne dvomim. Kolikor te poznam, res znava dobro sodelovati.« se je nekoliko nerodno nasmehnila in se v mislih zahvalila, da se preku tanke plasti pudra, ki jo je nanesla na obraz, ne vidi rdečice, ki je vedno spremljala vročico, ki se je pojavila ob istem času. »Seveda. Poleg tega pa mislim, da se ti ne bi mogla osramotiti tudi če bi plesali gangnam style.« so tudi njene besede kar letele iz njenih ust, ne da bi jih prej premlela v mislih. Prepričana je bila, da se ji bo to kmalu maščevalo in ni bila prepričan ali naj bo vesela ali ne. Lahko bi se grdo končalo, ali pa bo to najboljša noč v njenem življenju. Prestopila je na drugo nogo, ne da bi odmaknila pogled. Tisti poljub se je kot ponavljajoč video vedno vklopil v njenih možganih in se odvrtel pred njenimi očmi. Samo igra, jah. »Odlično izgledaš, če smem dodati.« Kompliment je zletel iz njenih ust kot med, medtem ko je okušala besede na svojih ustnicah. Bi bilo preveč, če bi jo spomnila na zabavo? Ali sploh še razmišlja o tem? Se je spraševala, medtem pa smehljale čakala na njene odgovore. Štiriindvajset ur – ja, Beatrice se je bo slej ali prej naveličala, le upamo lahko, da bo to slej, saj morata pred tem še zmagati.