for my pretty arianna, 764 words, beatrice is wearing this. sorry, hun, i know it's terrible, but i couldn't let you wait(;

je sploh vredno omeniti glavobol, ki je v nedeljo zjutraj - ali, bolje rečeno, v nedeljo dopoldan, glede na to, da je dekle spalo do enajstih dopoldne - prav neobzirno mučil beatrice? v glavi ji je razbijalo in nobena, pa čeprav že tolikokrat preizkušena teorija o tem, kako se znebiti mačka po nori zabavi, ni niti najmanj pomagala. svetlolaska je po uri in pol skakanja po hiši in goltanja tablet, kot da bi bile bombončki, nemočno obsedela na svoji postelji in poskušala misliti na karkoli drugega, kot na preživeti večer. kaj vse bi dala da bi lahko pozabila na tiste dogodke, ki so bili tako prekleto prijetni, pa vendar so ji zapletli življenje. beatrice, brste stran od bogatih riti, saj veš, da iz tega nikoli ne bo nič! a ne glede na to, kako zelo se je jezila nase, se zmerjala z vsemi možnimi kletvicami in žaljivkami ter se poniževala sama pred sabo, si je ni mogla zbiti iz glave. že res, da jo je že prej srečevala na ulici, že res, da sta se njuna pogledal mnogokrat ujela in se kar nista in nista mogla spet ločiti.. a prejšnji večer je zlatolaska prekoračila vse meje, ki si jih je zastavila sama.
krpa, ki naj bi bila hladna in hladila njeno razboleno glavo, se je že nalezla vročine njenega čela in njena temperatura je postala prav nadležno mlačna. beatrice je je zopet zamrmrala nekaj besed, ob katerih bi dobre mame svojim otrokom zatisnile ušesa, ter krpo vrgla v zamrzovalnik. niti toliko se ni več potrudila, da bi se sprehodila do postelje, sesedla se je na dokaj udobni stol za kuhinjsko mizo in se zazrla skozi okno. kot pričakovano, pogled na okolico, ki je ležala zunaj njenega doma, je bil isti kot včeraj, in predvčerajšnjim, in dan pred tem. da, vse je bilo tako zelo enako kot prej, le v beatricini glavi je bilo vse pomešano in neurejeno.
kakorkoli že, vse bi bilo v popolnem redu, če se ne bi pojavila ona. vse bi bilo odlično, če zlatolaska ne bi nikoli uzrla njenih temnih, globokih oči in zagledala polnih ustnic, če se ji njeni mehki lasje ne bi zdeli tako zelo prečudoviti. prekleta mala arianna.
s štedilnika se je zaslišal vreščeč zvok in beatrice je planila pokonci. voda za njen čaj je zavrela in dekle jo je nalilo v skodelico, nato pa v vročo tekočino pomočila dve vrečki sadnega čaja. z obema rokama je prijela svojo stvaritev in jo odnesla s sabo v svojo spalnico, tam jo je postavila na mizo in se sama postavila pred svojo omaro, ki pa je bila vse prej kot natrpana z oblekami.
resnično je morala storiti nekaj, karkoli, da bi si z misli spravila st cloudovo, da bi jo nagnala iz svoje glave. za vedno. glasen vzdig se je izvil iz njenih ust in zavila je z očmi sama nad sabo. kaj new york, mayberry je mesto, ki nikoli ne spi. tu pa imajo veliko dela predvsem zlatolaskina čustva, presneto, kako zapleteno je vse skupaj. danes vanj, jutri vanjo, in potem pride arianna, jo poljubi, in beatrice se sesuje celoten sistem. saj ni vedela, katera od njiju je bila takrat bolj pijana, in ni vedela, katera je prekršila več družbenih norm, kakorkoli že, to, kar se je dogajalo tisto sobotno noč, nikakor ni bilo za v javnost. in punca se tega resnično ni želela spominjati, pa ne zato, ker bi bilo boleče, kje pa, temveč zato, ker je bilo prepovedano. in če počneš prepovedane stvari, te mnogokrat doletijo posledice. malo manj prijetne in sladke posledice.
čaja je že zdavnaj zmanjkalo, beatrice pa je nase navlekla obleko, ki se ji je zdela naravnost čudovita. in, konec koncev, poletje, kolikor ga je še ostalo, je bilo treba izkoristiti kar najbolje kot se je dalo. počesala si je svetle lase in preden bi lahko trenil z očesom, je že stala pri vratih in zaklepala svoje stanovanje. in točno je vedela, kam gre, pa čeprav tam tako rekoč ni imela ničesar iskati.
visoke pete ji niso oteževale hoje, in čeprav jih ni nosila zelo pogosto, je bilo, kot da bi bila rojena za to, da je ta obutev na njeni nogi. zvok vode, ki se je pretakala v fontani, jo je izjemno pomirjal, ni vedela, zakaj, a tako je pač bilo. odprla je knjigo, ki jo je že celo pot od doma do fontane stiskala v rokah, in brati. vojna in mir. vse dokler črk ni prekrila senca. senca, ki se ji je zdela prekleto znana. beatrice je dvignila pogled in ni si mogla pomagati, na njenem obrazu se je zarisla nasmeh. "ari!"

Včeraj sem bila spet na zabavi. Ja, ja, saj vem. Maček od prejšnje me je šele predvčerajšnjim minil. Toda tokrat sem enostavno morala iti. Lana jo je prirejala in nihče je ni zamudil, še Chad je prišel ves prehlajen in bolehen. Seveda ga je Lana nagnala že naslednjo sekundo, ampak vseeno. Kako bi pa izgledalo, če najbolj popularno dekle na šoli ne bi šlo na najboljšo zabavo v letu. Popravek: drugo najboljšo (moje so vedno na vrhuncu). In Elinino ter Charlottino pomočjo mi je mama celo dovolila ostati do konca. Ne ravno pametno, razmišljam sedaj. Ah, saj verjetno nič ne razumete. No, zabava tokrat ni bilo preprosto popivanje in poplesavanje, kot običajno. Vsaj ne zame. Lani priznam, da zna pripraviti DJ-ja in verjetno bi se precej zabavala tudi, če je ne bi spoznala. Vse se je začelo tako; Sedela sem za točilnem pultu in rahlo flirtala z natakarjem, ter se smejala nekaj prijateljicam. Potem pa je mimo pristopila postavna blondinka in mi plačala pijačo. Beatrice van Walder, se je predstavila. Vse bi bilo čisto normalno, toda nekdo je prišel na idejo, da bi se lahko šli flašo resnice. Najprej nisem nameravala igrati otroških igric, a ko sem videla, da se ona strinja, me je nekaj zvleklo tja. Sem že kdaj omenila kako ne verjamem v usodo in me potem vedno nekaj pripravi do tega, da imam pomisleke? No, tole je en primer. Plastenka coca cole se je obrnila proti meni in samozavestno sem dejala izziv. V bistvu sem se prav malce bala kaj vse bom morala narediti, tako sem se v mislih zahvalila vsem bogovom za moj igralski dar. Toda stvar sploh ni bila tako grozna. Poljubiti sem jo morala. Izziva se je domislila sama Lana in nama pomežiknila. Prav dobro se spomnim kako sem v mislih zavijala z očmi. Obrnila sem se proti svetlolaski, ki je sedela tri mesta stran od mene. Z majhnim nasmeškom in rahlo zardelimi lici sem se zastrmela v njene svetlo zelene oči. Pogled je trajal približno pet sekund, ko je že nekdo začel sitnariti naj opraviva, ker mora čez uro in po, domov. Zavzdihnila sem in se ji približala. Začutila sem njeno toplo sapo na svojem obrazu in sklenila nanje ustnice. Najprej so se samo oplazili, a nato me je prijela za koleno in rahlo razprla svoja usta, začutila sem njen jezik, ki je nežno obliznil mojo spodnjo ustnico in si utrl pot so mojega jezika. Videlo se je, da sva obe izkušeni in tudi fizične privlačnosti ni bilo mogoče ignorirati. Za trenutek mi je bilo popolnoma vseeno, kaj si drugi mislijo. Kot st. Cloud-ova se mi to redko zgodi in znam takšne trenutke zelo dobro ceniti. Še nekaj sekund jezičnega poigravanja, ko sva se končno, rahlo zadihani, odmaknili druga od druge. Nekateri v krogu so začeli ploskati in vpiti, a obe sva se le rahlo nasmehnili, češ saj ni bilo nič takšnega, igra je pač igra. Preostanek zabave je bil nepomemben. Zgodilo se ni nič omembe vrednega. Skoraj. Proti koncu sem jo izgubila iz vidnega polja, toda ni minilo deset minut, ko sem zasledila pramen svetlih las v množici. Stekla sem naprej ter nazadnje zavila v eno od praznih sob. Tale del je malce bolj meglen, saj sem vmes spila vsaj tri steklenice vodke. Prepričana sem, da v sobi nisem bila sama, mislim, da je ležala na postelji. Bea, ja. Stvari se sedaj spominjam le po koščkih. Mislim, da sva se poljubili. Bila je skoraj tako pijana kot jaz, saj se občutila priokus alkohola med poljubom. Dogodki po tem so povsem megleni, čeprav glede na poljub, ki sva si ga delili med igro ne morem reči, da ni dovolj dobra, da bi se je spomnila. In dragi dnevnik, prosim ne imej me za neko bedno lejzbiko, saj to zagotovo nisem. It tudi, če bi bila, je tole preprosto preveč tvegano. Ne morem in ne smem. Ter najpomembnejše ne bom! Tole bo zvenelo prekleto kot v Romeu in Juliji toda ja moj priimek je kriv, da je tole le del zabave – del zabave in NIČ več! Damn, st. Cloud.
Je z nalivnim peresom naredila piko. Zaprla je srednje debel zvezek z temno rjavimi platnicami na katerih je z zlatimi črkami pisalo My diary. Oče ji ga je podaril nekaj tednov pred svojo smrtjo. Drugače sploh ne bi pisala dnevnika. Dvignila se je s okenske police in pogledala na uro. Kazala je, da se bliža popoldne, ter, da bo nedelja minila enako hitro, če ne celo hitreje, kot preostali dnevi v tednu.
V kuhinji si je nalila kozarec vode, ter pograbila košček čokolade, nato pa stopila v kopalnico. Iz trenerke se je preoblekla v oblekico v kateri se je dejansko bilo vredno pokazati v javnosti. »Mami, Char, Eli – ven grem!« se je zadrla med obuvanjem čevljev. Po kratkem odgovoru od najpomembnejše osebe – torej mame, je zapustila hišo.

Počasi se je odpravila po mestu, medtem pa si na roke hitro navlekla rokavice, ki so pokrile njena zapestja. Svež zrak je resnično dobro del, po včerajšnji zabavi. Toda v njenih misli je bilo nekje drugega. Oziroma nekdo drug, Če se ugibali, da je to blondinka z zabave, imate prav. Zakaj za vraga si je ni mogla spraviti iz glave? Sploh ni slišala večine žvižgov, ki so spremljali njeno pot do rosvelt avanue. Sploh ni vedela zakaj je zavila sem, nekaj (verjetno usoda) jo je vleko sem. Ustavila se je ob fontani, ter prst pomolila v mrzlo vodo. Pregledala je okolico in jo zagledala. Kako za vraga ji je to uspelo? Tukaj. Prav tukaj je morala biti tudi ona. Prav, prav. Usoda obstaja, vdam se, je pomislila in pristopila k dekletu. Nanjo in na knjigo, ki ji je ležala v naročju je vrgla svojo senco in nekaj sekund z ukrivljenimi ustnicami, čakala, da je dvignila pogled. Iz njenih ust se je razlezel Ariannin vzdevek in takrat je njen nasmešek razkril vrsto snežno belih zob. »Bea.« je odvrnila in pred očmi so se ji odvrteli dogodki včerajšnjega večera. Sedla je poleg nje, ter se poskušala delati, da se ali ne spomni ničesar kar se je zgodilo na zabavi ali, da se to sploh ni zgodilo. Pretvarjanje ji je vedno šlo dobro od rok, toda tokrat. Oh, prekleto… Kaj za vraga delata v javnosti?
»Kaj pa ti tukaj? Kako si?« je nekako začela pogovor. Enostavno ni mogla ostati tiho in čakati, da ona prekine motečo tišino, ki ju je obdajala po pozdravu. V ozračju je bilo nekaj zadrege, to sta verjetno čutili obe. [i]Samo ne omeni zabave, samo ne omeni zabave..[/b] je v mislih ponavljala Ari, čeprav je v bistvu želela, da b i storila prav to. Oh, prekleto!