prost dan v službi, ni za anamarie pomenil nič drugega kot pa sprostitev. zbudila se je zgodaj - še pred zoro, ker ni bila znana kot zaspanka, in je jutra najbolj oboževala. pograbila je stojalo in snežno belo platno. ob pogledu na 'sveže' platno ji je vedno poskočilo srce. v drugo roko je prijela še majhen kovček z čopiči, paleto in barvami in zapustila hišo. veselo si je požvižgavala, in se odpravila na kraj, kjer se v mestu vidi najlepši sončni vzhod. njen najljubši kraj. hodila je hitreje kot ponavadi, ker ni želela zamuditi magičnega sončnega vzhoda. vedno je trdila, da na svetu ni nič lepšega, nič bolj čarobnega od sončnega vzhoda in zahoda. zato je ob prostih dnevih vstajala zgodaj, da slučajno ne bi zamudila lepote narave.
k slapovom je prispela pravočasno, še pred sončnim vzhodom in si v stojalo vpela belo platno in si pripravila barve. s nežnimi in počasnimi gibi je s čopičem na platno zarisala lep prizor - sonce vzhaja nad slapovi. uživala je, ko je pred seboj vihtela čopič in z mehkimi potezami risala nove in nove črte. sploh se ni zavedala, da čas mineva hitro in iz zasanjanosti se je prebudila šele, ko jo je sonce že močno žgalo po hrbtu. v trenutku se je zavlekla v senco velikega, starega drevesa, platno pustila, da se je sušilo, sama pa malce zadremala ob nežnem šumu slapov. spala je mirno in spokojno in sanjala lepe, sladke sanje. vsaj zdelo se je tako. to bi lahko prav vsak prebral iz njenega obraza, kajti nasmeh ni niti za trenutek zapustil polnih ličnic. videti je bila preprosto srečna.
spet so minile ure in ure, preden je počasi odprla težke oči. bila je izredno dobre volje, prepevala si je neko veselo melodijo in počasi odšla čisto do slapa. bilo ji je vroče, zato se je usedla na travo in v vodo namočila nogi. počutila se je kot prerojena, kot nimfa, ki spada v naravo, ki bi v tem trenutku lahko ostala za zmeraj. življenje je res lepo je zasanjano pomislila in poslušala ptičje petje. bližal se je večer in šele, ko je opazila, da se je sonce začelo spuščati je ugotovila, da tisti dan ni nič jedla. vstala se je in odšla nazaj do platna, pospravila čopiče in iz kovčka potegnila sendvič, ki jo je čakal že od zjutraj. uživala je, bila je popolnoma sproščena, počasi je jedla in opazovala sliko. vsake toliko časa je zamrmrala nekaj, kar je zvenelo kot: "tukaj bi lahko naredila mehkejšo potezo." ali pa popraviti bom morala točno na tem mestu. medtem, ko je preučevala svoje delo se je mrščila ali nasmihala, svoj sendvič pa je že zdavnaj pospravila v varno zavetje želodca. s prsti je nežno drsela po sedaj pisanem platnu, ki je bilo bolj hrapavo kot prej. zopet je prisluhnila ptičjemu petju in opazovala svojo sliko.
kar naenkrat pa je ptičje petje nekaj preglasilo. počasni, a spretni koraki skozi gozd. anamarie se je rahlo nasmehnila in se ni dala motiti, ko se ji je na jasi zraven slapa pridružil rjavolasi neznanec. le rahlo mu je pokimala in se naprej ukvarjala s svojo sliko. ko je imela pred sabo platno je ni skoraj nič motilo. tokrat pa jo je iz početja potegnilo nekaj izredno motečega, nadležnega. neznani moški je stal za njo, najverjetneje opazoval sliko in bil tako blizu, da je čutila njegovo nežno sapo na svojem vratu. pogoltnila je slino in se obrnila...