mark's coctail bar,

Naslov sporočila: Re: mark's coctail bar, Tor Nov 06, 2012 2:20 am

oliver smitten 1

bil je samo še en zaspan dan, ki je ljudem vlekel veke čez na široko odprte oči, ki so jih tako vstrajno trudili se držati odprte. in dežne kaplice, ki so počasi začele udrihati po okenski polici, so celotno situacijo samo še naredile bolj turobno in morečo. kakor, da ni bilo že dovolj, da je vstala vsa zmačkana od neprespane noči, ki jo je očitno, na srečo, preživela doma v svoji postelji, brez dodatnih obiskovalcev. včasih se je kar zamislila sama nad seboj, kako ji uspeva delovati tako hladnokrvno pri vseh teh skokih med rjuhe brez dodatnih čustev. včasih ni bila takšna, včasih si tega niti podrazno ne bi upala privoščiti. vedela je, da nekje globoko v sebi še vedno ima tisto staro tamaro, ampak neka lupina ji je preprečevala, da bi stopila na plano nazaj. da bi se pokazala zopet kot ranljiva in čustvena svetlolaska, ki je znala z pozitivizmom in nasmšekom, polepšati dan vsakomur. ampak nekdo je pač moral stvar uničiti, nad tem niti ni bila presenečena. pa četudi je imela v zadnjem primeru zraven prste tudi njena sestra. ampak maščevanja se ji ni hotelo, ne tako zelo, da bi se bila pripravljena spustiti na tak nivo. sicer pa je ob pogledu na sliko, na kateri je stala sama ob privlačnem rjavolascu, razumela zakaj se je takrat tisto zgodilo. oliverju brightonu se je težko uprlo marsikatero dekle in preklela je dan, ko so se tudi njej zašibila kolena ob njem. toda šla je naprej, pozabila ga je in zaživela življenje na novo. in tako kot ga je živela ponavadi, ga je mislila zaživeti tudi danes. visoko spete lase, kratko krilo, svilena srajica in visoke pete, ki jih je imela nataknjene na dolge noge, ki so moškim mešale glavo, so bile dober začetek. in nasmešek, ki ga je namenila svoji podobi v ogledal, je bil samo še dodatna potrditev, da je pripravljena na stvar.

nobenega namena ni imela, da bi se odpravljala nekam daleč, ko pa je imela kopico dobrih nočnih klubov in barv, dobesedno pred nosom. in če je bila iskrena sama s seboj, so jo tako ali tako že povsod dobro poznali in vedeli, kaj si dekle njenega imena želi. četudi ji nihče ničesar ni rekel v obraz, je dobro vedela kaj so prebivalci malega mayberryja govorili za njenim hrbtom o njen in njeni sestri. in mogoče resnica ni bila tako zelo daleč od situacije, toda bila so določena dejanja, ki so vodila v situacijo v kateri sta se znašli. sama je imela povsem dobre. kakor, da dvakratno razočaranje v ljubezni ni zadosten razlog, da obupa do določene mere, nož v hrbet od lastne sestre, vsekakor je. a vseeno je z nasmšekom na ustnicah zakorakala mimo varnostnika, ki ji je odmaknil pleteno vrvico, v precej nabito poln bar, za katerega je vedela, da je na dovolj dobrem glasu, da bo lahko tu našla spodobno družbo. mladoletnih deklet, ki so iskala svoj ulov med bogatimi poslovneži ali kurbic, ki so iskale zaposlitev, si resnično ni želela za svojo družbo, četudi so tudi njo kdaj po malem uvrščali v to kategorijo. a tako ali tako je vedno samo odmahnila z dlanjo na takšne govorice in se z visoko dvignjeno glavo sprehodila naprej. kakor je v tem trenutku to storila, ko je stopila k točilnemu pultu in pri natakarju iztržila kozarec martinija. kratek obhod po baru je kaj kmalu povzročil, da je bil njen kozarec prehitro prazen in preostalo ji ni nič drugega, da stopi po novega. trezna vsekakor od večera ni mogla pričakovati nič dobrega oziroma izjemnega. že se je nasmehnila znanemu natakarju, ko se je kar iznenada prednjo urinila visok rjavolasec in dobesedo vsilil svoje naročilo. »dragec,« ga je z prstom štoknila po ramenu, da je pridobila njegovo pozornost, »mislim, da sem bila tu pred teboj.« in njene besede so imele nadvse sovražen pridih, ki pa se je samo izvil v glasen stok, ko se je mladenič obrnil nazaj proti njej. prekleto, je bila edina stvar, ki se je izrisala v njenih mislih ob pogledu na znani obraz. »oliver,« je iz sebe iztisnila njegovo ime in čutila kako so se ji ustnice v trenutku osušile. in nerada je priznala, ampak kolena so vovič dobila želatinast vložek, čeprav si je prisegla, da pri njej ne bo več povzročil takšnega odziva. »kaj za vraga delaš tu, saj si odšel?« se je hitro zbrala in s srepim pogledom zavrtala v njegove oči. bil je isti kot pred petimi leti. nič se ni spremenil. vsaj ne vizualno, od karakterja je lahko pričakovala samo še večjega idijota.

Naslov sporočila: Re: mark's coctail bar, Čet Nov 08, 2012 6:54 am

[

]

dejstvo da je bila ura že precej pozna, ga ni ustavilo da se nebi na poti iz središča mesta proti domu se ustavil še v arizona square. pravzaprav je mogel narediti precejšen ovinek, a ni bil zaspan, pravzaprav se je počutil precej pripravljeno na zabavo. oblečen s svoje navadne kavbojke, črno-belo-sivo karirasto srajco in usnjeno jakno se je znašel pred naključnim klubom, kamor je redno zahajal, saj je vedel da so tu vedno najbolj divje in nekontrolirane zabave, na katere je naslednji dan vedno imel dobre spomine – kolikor se jih je spomnil. sam ni bil ravno pristaš drog, čeprav je bilo jasno da je od časa do časa rad potegnil kakšen joint, ni pa bil nikakršen tujec alkoholu, ki je včasih tekel po žilah pogosteje kot kri. ni vedel od kje se mu je nabrala tolikšna energije, ki jo je čutil v svojem telesu ta večer, a vedel je da ni boljšega trenutka da jo izkoristi kot v nabito polnem klubu. vrsta pred klubom ni bila dolga, zato se je odločil za 'tradicionalen' način vstopa in se lepo postavil na konec vrste in se počasi premikal proti vhodu. ni trajalo dolgo preden se je znašel v nabito polnem klubu, kjer je že odmevala glasba. brez da bi si slekel jakno se je odpravil proti šanku, kjer si je naročil svoj običajen viski, s katerim je začel svoj večer in ga zvrnil vase, kot da bi želel pogasiti žejo. na vrsto je seveda prišlo pivo in s steklenico v roki se je s komolcem naslonil na pult in se ozrl na plesišče. bilo je precej prezgodaj, da bi se jim pridružil tudi sam, za to je potreboval v sebi precej več alkohola, kot ga je imel zdaj. vendar pa kljub temu se je vstal iz stola ter sprehodil do stranišča.

ko je prišel iz njega, je- povsem tipično zanj- se na poti do točenega pulta, za katerim je imel namen preživeti večer, ga ustavila skupina deklet- povsem tipično. najprej se je le zasukal proti njimi ter prekrižal roke na prsih, kakor da ni zares razpoložen za pogovor, vendar ni trajalo dolgo, ko so dekleta spravila nasmeh na njegov obraz. ni se zavedal ravno kako dolgo ter o čem točno je pogovor potekal, vendar kot ponavadi, je moral priznati, da je v družbi deklet, ki so se sicer zaradi vpliva alkohola povsem odkrito ter hja, vsaki stvari smejale izredno zabaval- mogoče, ker jim je bil po količini alkohola v krvi blizu ali pa mu je bila resnično všeč njihova družba, ni ravno vedel pravega razloga. v naslednjem trenutku je bil primoran iti iskati pijačo ter po nekaj minutnem pregovarjanju se je le vdal. tako se je sprehodil do pulta ter povsem ne vedoč, da se je ob tem vrinil pred svetlolasko. tako je utegnil naročiti le svoj viski, ko ga je neznanka dregnila, navsezadnje je drugače najbrž niti opazil ne bi ter počasi se je obrnil k njej, pripravljen da ji odgovori z nasmeškom na obrazu, vendar ta je v hipu zginil, ko je osebo prepoznal. »tamara,« je zamrmral njeno ime. njegova reakcija ob tem, da jo je zopet videl? pa saj se mu ni niti sanjalo. dobro, kamen na srcu se je definitivno pojavil v istem trenutku ko jo je opazil in sedaj ko jo je premeril od glave do peta… prekleto, izgledala je mnogo bolje kot bi morala. zares mnogo bolje. prav tako pa… saj se niti ni zavedal kaj naj reče, kako naj se obnaša do nje, sploh po tistem, kar se je zgodilo, ko sta se razšla. ne, res se mu ni sanjalo, kaj bo iz tega. v bistvu je imel željo, da bi se vrnil k tistim dekletom ter izbil to srečanje iz glave. namesto tega pa je njim le pomahal, da pride kasneje, nato se pa zopet zasukal k tamari. napaka. »oh, sem odšel pred približno petimi leti, da. kajti to tvoje vprašanje malo prej je zvenelo, kakor da sem včeraj izginil. si me res tako pogrešala?« je dejal, narahlo privzdignil obrvi, nato pa ne da bi ji pustil, da odgovori, nadaljeval. »in kakor si opazila, sem se vrnil. živ in zdrav, z malce večjo voljo do življenja,« je dejal ter ni se mogel upreti nasmehu ob tem, pa čeprav je vedel, da ga bo v naslednjem trenutku najraje živega odrla. no, glede na to, kaj ji je naredil, si je to definitivno zaslužil.

Naslov sporočila: Re: mark's coctail bar, Sob Nov 10, 2012 4:57 am

v tem trenutku ga je bila pripravljena prekleti, začarati, poslati k hudiču in še kaj drugega. bil je zadnji obraz v katerega se je želela zagledati in njegov glas je bil zadnje kar je želela slišati. na prvem mestu bi bil verjetno dotik njegovega telesa, ki pa je bil že mimo, ko se je zrinil mimo nje k točilnemu pultu. in četudi si je težko priznala to, se ji je zvrtelo v glavi, ko se je zopet zazrla v obličje njegovega obraza, ko se je njen pogled po toliko letih spet srečal z njegovim. nikoli si ni tako predstavljala vnovičnega srečanja med njima. po pravici povedano si ga sploh nikoli ni zamišljala, glede na to, da si ga je dolga leta zgolj želela videti mrtvega. in toliko mu je imela za povedati, zmetati v obraz še po tistem, ko sta se pravzaprav zdrla drug na drugega sredi promenade pet let nazaj, pa je v tem trenutku skoraj okamenela, ostala popolnoma suhih ust in brez besed. »prekleto oliver dobro veš kaj sem s tem mislila,« je obupano odgovorila na njene besede, ko jo je postavil na hladno s svojo reakcijo na njeno vprašanje. in z zadnjim delom je zadel v sredino srca. resnično ga je pogrešala, kljub vsemu kar ji je storil in prizadejal. in sovražila je to dejstvo, sovražila je sama sebe zaradi tega. sklonila je pogled, da na njenem obrazu ne bi razbral sledi rdečice, ki se je pojavila tam povsem nepričakovano. prekleto, v vseh teh letih bi se lahko nekako naučila brzdati svoja čustva oziroma jih vsaj približno skriti pred svetom. saj ne, da ji pri ostalih to ni odlično uspevalo, ampak oliver je bil očitno povsem druga pesem, povsem drug človek. človek na katerega ni imela vpliva več, on pa je svojega še vedno lahko izrabljal na njej. »da bi pogrešala tebe?« se je zaigrano posmehnila, »sej nisi resen.« a vseeno se ji je ob tem naredil cmok v grlu zaradi dejstva, da mu je lagala, da mu je prikrivala celotno stvar. ampak resnice mu ni nameravala postreči na pladju, ne preden se ni prepričala, da ni še vedno stari brighton, ki je znal vsako stvar prekleto dobro izkoristiti, potem pa te pustiti strtega srca in objokanega obraza.»pravzaprav mi niti malce ni mar kako si,« ga je zavrnila in z dlanjo odmaknila pramen las, ki ji je silil na oči. ob tem so se zbudili spomini, ko je on s svojimi dolgimi prsti vedno tlačil pramena za njena ušesa, ob tem pa pridušeno stisnil še njeno lice, kamor je kasneje ob pozornosti dodal še poljub. prekleto, samo, da ga je videla, pa so bili spet vsi spomini nazaj. tako lepi kot tisti slabši. kot tisti, v katerih si je še vedno živo zarisevala podobi njega in njene sestre med beš satenastimi rjuhami, ki so pokrivale njegovo posteljo. med rjuhami med katerimi se je ponavadi z njim valjala ona. ob tem jo je nepričakovano stisnilo pri srcu in kratek požirek pekoče tekočine iz njenega kozarca je vsaj približno omilil spomin in ga potisnil nekam v ozadje. odločila je kozarec nazaj na točilni pult in sedla na stol poleg njega, roke pa ni odmaknila iz stekla. s prstom je nežno drsela po robu in si ob tem prestavljala zvoke, ki bi jih priklicala, če bi bili njeni prsti nekoliko navlaženi. a potne dlani, ki jih je dobila zaradi oliverjeve prisotnosti očitno vseeno niso bile dovolj. »poglej oliver, resno me ne zanima nič o tebi, najina zgodba pa se je končala že dolgo nazaj,« se je trudila, da bi svojo vrstico povedala kar se da odločno in da se njen pogled pod nobenim pogojem ne bi srečal z njegovim. potem bi se ji zgolj še zašibila kolena in njen oklep bi kar sam odpadel stran. »pravzaprav se je končala z dnem, ko si se odločil, da očitno ne moreš živeti samo z eno od sester delaney,« se je vseeno odločila svoj pogled obrniti proti njemu, ko se je sprehodila preko njegove pojave, še vedno prekleto dobre pojave, oblečene v kavbojke in preprosto majico. ampak vseeno je izgledal kakor, da je ravnokar stopil iz filma. šit. »te sestre še vedno mikajo kakor včasih?« če sta se že srečala in bo morala z njim preživeti nekaj trpkih minut, potem bo iz tega odšla kot zmagovalka. s sklonjenim pogledom vsekakor ni želela.

Naslov sporočila: Re: mark's coctail bar, Sre Dec 05, 2012 7:28 am

tagged is mister RYAN smitten 3

zadnji dnevi so minevali bolj ali manj po istem vzorcu – nekje okoli poldneva se ji je končno uspelo skobacati iz njene neverjetno udobne postelje v sobi in brez trajnejših posledic prilesti do kavomata, kjer si je po kakšnih treh skodelicah poživljajoče tekočine končno dovolj opomogla, da se je lahko odpravila proti kopalnici in se spravila v red. po tem je iz hladilnika izbrskala kaj za pod zob, v svoji sobi nekaj stvari iz škatel spravila na njihovo novo mesto, nato pa, ko se je tega že po nekaj minutah naveličala, pustila vse skupaj in se odpravila v mesto. potrebovala je inspiracijo, potrebovala je ideje in nujno je potrebovala nekaj narediti iz svojega življenja tudi na nivoju njene kariere. če se je že vrgla v pisateljevanje ni mogla samo posedati naokoli in prenašati svojo noro italijansko družino, ampak ven poslati kakšno uspešnico in dejansko biti končno po dolgem času ponosna na to, da je naredila nekaj prav. preveč napak je imela za seboj in preprosto jo je nekje moralo čakati nekaj dobrega, mogoče neka vrata, ki jo bodo popeljala v dobro prihodnost brez težav za vsaj nekaj časa. vse kar je morala storiti je verjeti in zmigati svojo rit. če že zaradi koga, potem zaradi njenega sina. pri sedemnajstih sebe ni videla kot mame, zarodek v sebi je deloma prezirala in si nikoli ni predstavljala kako bo čez sedem let otroka kovala med zvezde in bila pripravljena sprejeti to odgovornost kot tudi jo je. čeprav mnogi ne bi označili, da je puščanje otroka pri sorodnikih v italiji najbolj odgovorno, a je bilo bolje počakati predno mu spremeni življenje, postavi neka dejstva pred nos in ga popelje iz italije v ameriko. bil je star komaj sedem let in svet še ni doživljal najbolj odraslo samo zato, ker je hodil in govoril. seveda je prvo zavila po sprehodu v park, se srečala z nekaj znanimi obrazi in ure so jo posrkale vase.
vstopila je skozi vrata z že pripravljenim kosilom, ko jo je presenetilo glasno zvonenje telefona. pograbila ga je in prebrala sporočilo- ryan- dejansko si ni mislila, da jo bo dejansko poklical ter jo povabil ven. odgovorila mu je potrdilno, hitro pojedla in njen naslednji korak je bila lahko samo kopalnica in nato omara. oblečena in pripravljena se je odpravila do svojega avtomobila in glede na hiter pretok prometa v mestu je hitro prišla do dogovorjenega kraja, vseeno z nekaj modne zamude, a bilo ji je oproščeno glede na to da je bila ženska in da se je morala odločiti ali je bela obleka katero je imela na sebi res prava odločitev ter kateri čevlji res sodijo k njej. vstopila je in se prebila čez manjšo množico ljudi in veselo iskala znan obraz, dokler ga naposled ni našla s hrbtom obrnjenega proti njej. nasmehnila se je in stopila do njega in, ko je bila dovolj blizu je drzno ovila svoje roke okoli njega in mu na lice pritisnila poljub. » oprosti za manjšo zamudo,« se je opravičila in ponovno nasmehnila, čeprav ji je nekaj pravilo naj skrbi in naj pazi okoli tega večera. nekako ni bilo varno združiti njiju, alkohola in pa seveda dejstva, da ne ve niti malo o otroku. » torej, če je že pijača na tvoj račun, s čim začneva ? « vprašanja kot kako si in kaj si počel čez dan so se ji zdela nekako tako zelo odvečna. želela si je samo pijače, ki ji bo dala dovolj poguma, da bo preživela čisto normalen-prijateljski večer- kot je bil sedaj označen njun odnos. prijatelja in čisto nič drugega, čeprav roko na srce je nekako težko gledala nanj kot na prijatelja,znanca ali karkoli podobnega, ko pa je bila mati njegovega otroka. preprosto ji je bilo čudno, a očitno se je morala navaditi, sprejeti in narediti vse kar je v njeni moči, da adrianu ponudi normalno, a vseeno malce zmešano družino.

Naslov sporočila: Re: mark's coctail bar, Sob Dec 08, 2012 7:16 am

tamara, smitten 3

bile so zadeve, ki so mu preprosto šle odlično od rok- in igranje je bilo definitivno eno izmed tistih. lahko jo je gledal z nasmehom na obrazu, medtem ko se je jezila nanj, kaj za vraga počne tu, vendar iskreno, moral je priznati, da ga je ob vsakem ponovnem pogledu nanjo stisnilo pri srcu. vendar vraga, bil je oliver brighton in to zadevo priznati, pa je bila hkrati povsem druga pesem. pravzaprav je dvomil, da bi komurkoli priznal, kaj se zares dogaja z njim. prekleto da ne, to je bila tema, ki jo je preprosto držal globoko v sebi in tako je nameravalo tudi ostati. vsaj do nadaljnjega. »ne vem, bi mi razložila?« se je kot ponavadi naredil neumnega ter se ob tem z igrivim nasmeškom na obrazu zazrl vanjo. oh, pa saj je vedel, da ni pametno prekoračiti meje potrpežljivosti in niti ni pametno biti prav tako grdo nesramen, vendar preprosto se mu ni zdelo, da se je do nje kako drugače pametno obnašati. preveč jo je prizadel in vedel je, da če bi se le malo odprl, bi vanj zmetala tiste najbolj boleče stvari, tega pa ni hotel. ni hotel zopet zlomiti svojega in njenega srca, katero pa je bilo najbrž to že bilo tako ali tako. »to pa imaš prav, resnost mi načeloma gre slabo od rok« je dejal ter ob tem za dodatek še pokimal in naredil požirek pijače. »sicer pa, to zadevo si tako ali tako lahko sama okusila na svoji koži,« je dejal ter pogled zopet obrnil k njej. poznal je njen obraz in vsako podrobnost, da je vedel kaj čuti in kaj pomeni. in bilo mu je jasno, da ji ni vseeno. lagal bi, če bi rekel, da je tudi njemu. vendar da bi pa priznal, je bila pa povsem druga pesem. da bi priznal to, da je odšel iz mayberryja za tri leta zgolj zato, ker ni mogel več gledati kaj ji je naredil in ker je vedel, da jo vse skupaj boli? oh, prekleto da ne, tega ni bil sposoben, nikakor. morda se je spremenil v teh letih, vendar tega ni bil pripravljen pokazati, sploh ne njej. ni mogel.

»dobro, dajva se pretvarjati, da ti je prekleto vseeno za vse« je podprl njeno igro ter ob tem naredil požirek pijače. »kdaj si postala tako…?« je dejal ter se namrdnil ob navideznem iskanju besed. »zadirčna? ali pa na sploh, tečna« je zamrmral ter se z radovednostjo zazrl vanjo. seveda jo je le zbadal, vendar kljub temu, je imel tisti tih občutek, da bo njegove besede, kljub temu, da je vedela kakšen je, vzela nekako resno. »no, potem lahko pustiš tole nadležno tamaro oziroma novo priredbo malce na strani, ker mi ni niti malo všeč in glede na to, da je najina zgodovina res popolnoma za nama, kot praviš ti, lahko ta večer normalno spiješ kakšno pijačo z mano in pogovor lepo steče. ali me slučajno nisi dovolj pozabila, da bi bila sposobna tega?« je narahlo privzdignil obrvi ter se igral s kozarcem v njegovi roki, medtem ko je z zanimanjem zrl vanjo in čakal njen odgovor. seveda bi raje slišal, da ji ni vseeno zanj, seveda bi mu bilo lažje, vendar bilo mu je jasno kako zelo jo je prizadel in mogoče bi bilo bolje, če bi res dejala, da ji je povsem in samo vseeno zanj. »nisem jaz kriv, da ste bile obe tako prekleto privlačne« je mogoče malce preveč drezal v to temo, ko je še skomignil z rameni. posledično je bilo veliko lažje narediti požirek pijače kot pa se v bistvu zazreti v njene oči ter videti njeno reakcijo. preprosto so bile stvari, katere ni imel srca gledati- in to je bil tamarin obraz, ko se je zavedal, da je morda le zadel bolečo točko. zares je ni maral gledati nesrečne, vendar ne glede na vse, nocoj ni prav nič pripomogel k nasprotnemu učinku. ko je iz njenih ust celo prišlo normalno vprašanje, si je zopet drznil pogledati k njej ter na kratko je skomignil z rameni. »ne bi rekel. baje, da so me ta leta, ko me ni bilo nekako zresnila. vsaj večina jih je tega mnenja. kdo ve? morda je pa res čas, da se končno zresnim. tako da posledično, sestre več ne pridejo v poštev« je dejal ter pomahal natakarju za novo pijačo, ko je to izpil do konca. »saj boš še eno, kajne?« je dejal, preden je natakar prišel po naročilo in za trenutek predolgo se je njegov pogled ustavil na njenem. prekleto, res je še vedno izgledala prekleto dobro kakor nekoč. morda še preveč.

Naslov sporočila: Re: mark's coctail bar, Sre Jan 09, 2013 7:38 am

teresa

kaj praviš na to, da ne bi preveč pretiravala v dolžini? ;D

dan po kratkem sprehodu, ki ga je preživel s tereso, se je odvijal kot ponavadi. s sprehoda, ki se je kasneje spremenil v krajši tek, je ryan dan preživel doma. z dostavo si je naročil kitajsko hrano ter se ob tem, tako kot že ničkolikokrat poprej, najprej nekaj minut trudil s palčkami, a jih je kasneje vdan v usodo zamenjal z vilice. tako kot je bil spreten z nogami, tako je bil popolnoma obupan s prsti. popoldne je tako kot ponavadi namenil fitnesu, ki se je nahajal v zgornjemu nadstropju stanovanja. na srečo se jih je trener ob vikendih usmilil in treningov ni bilo, ampak to še ni pomenilo, da lahko pozabi na vadbo. približno tri ure kasneje se je popolnoma moker in prepoten spravil pot tuš ter z menjavo hladne in tople vode poskrbel, da se mu je telo popolnoma prekrvavilo. ura je bila že šesta zvečer, ko se je rahlo utrujen sesedel na kavč in avtomatsko odprl športni kanal. a njegov pogled ni bil osredotočen na dogajanje na ekranu. vsakih nekaj minut je namreč pogledoval proti telefonu, naenkrat v dvomih, če se je dobro s tereso ponovno spustiti v sproščen prijateljski odnos. oba sta namreč vedela, kje se je zadnjič njuno prijateljstvo končalo. a na koncu je z roko vseeno segel po njem in rjavolaski poslal krajši sms. pol ure kasneje sta ža bila dokončno zmenjena za pijačo v mestu.

ura je kazala petnajst minut do devetih, ko se je ryan že oblečen za odhod obotavljal med vrati stanovanja. v roki je namreč držal ključe avtomobila a po krajšem premisleku jih je spustil nazaj na omaro ob vratih, vhodna vrata zaprl za sabo, ko je stopil na hodnik, ter zaklenil. glede na to, da sta bila zmenjena za pijačo je nekako dvomil, da bo avtomobil pametna odločitev. preveč dobro se je poznal, vedel je, da se večer verjetno ne bo ustavil le pri enem ali dveh kozarčkih. tako je stopil po stopnišču navzdol ter med potjo poklical eno od cenejših in predvsem hitrejših taksi služb. ko je tako stopil na pločnik ob stanovanjskih hiši, ga je že čakal taksi, ki ga je popeljal proti želeni lokaciji, kjer sta bila zmenjena z rjavolasko. vozniku je pustil precejšnjo napitnino zaradi hitre vožnje, nato pa vstopil skozi vhod v niti ne tako zelo natrpan bar ter si izboril enega od štirih prostih sedežev ob šanku. terese še ni bilo, zato je ta čas izkoristil za pregled cenika in seznama pijač, ki so jih ponujali. ni imel občutka, koliko časa je minilo od tega, ko je okoli vrati začutil tople roke in le trenutek kasneje poljub na licu. »je že v redu. če se prav spomnim, ti je to že v navadi,« je z nasmehom komentiral njene besede ter ji pomignil na sedež, naj prisede. »me veseli da si prišla. da se nisi premislila,« je povsem iskreno še dejal ter potem v smehu prikimal. »prav. pa začniva. za začetek predlagam gin tonic. kaj praviš?« jo je sicer vprašal za mnenje a obenem že pomignil natakarici in z dvema prstoma dvignjena v zrak nakazal koliko rund želi. za začetek za vsakega po dva kozarca. »pozabil sem, kaj točno piješ. ampak če me spomin ne vara, tudi ti, tako kot jaz, ne prenašaš najbolje tekile. mislim da se ne spomnim polovico stvari, katere sem delal pod vplivom tekile. vsekakor nas ta pijača v srednji šoli ni popeljala do treznih spominov,« je namuznjeno pristavil, ob tem pa sta že dobila pijačo pred sabo. »bova na kaj nazdravila?« je predlagal, ko je zagrabil enega od štirih kozarcev ter jo vprašujoče pogledal.

» asher & beatrice [mark's coctail bar]

mark's coctail bar,

mark's coctail bar,

Similar topics

Similar topics