maddox & leila [the midsummer nightmare club]

for: leila smitten 3

dnevi so potekali v istem ustaljenem ritmu in naredil je tisto, za kar je mislil, da je zanj povsem nemogoče – navadil se je na to rutino, jo sprejel za svojo in v njej celo našel nekaj stabilnosti, zadovoljstva. okrog šestih, sedmih zjutraj je navadno prišel domov, odspal nekaj ur tja do dveh popoldne, se zbudil, nekaj na hitro pojedel, odšel v fitnes, skok pod tuš in nato v pisarno kluba, kjer je čepel do naslednjega jutra. poslov ni bilo moč sklepati v nočnih urah, zato je vse poskušal opraviti še pred osmo, čez noč pa je večinoma sledilo samo nadzorovanje dogajanja pod njegovo pisarno in reševanje sproti nastajajočih problemov. tokrat mu je koncentracija povzročala nekaj manjših problemov. sedel je za svojo pisarniško mizo v stolu ovitem v črno usnje in stalno pogledoval proti vhodnim vratom v pisarno. vsakič ko je dvignil pogled, je pričakoval da se bodo tokrat res odprla in bo skoznja vstopila svetlolasa postava s širokim nasmeškom, v katerega se bodo nemudoma izoblikovale še njegove ustnice, samo da bo prišla na spregled. zadnjo uro je neprenehoma prestavljal kupe dokumentov naokrog po mizi, se mrščil ob pogledu na uro in nadvse nepotrpežljivo čakal. resnično, nikoli ni bil potrpežljiv. krivo je bilo to, da je bil navajen migniti s prstom in dobiti vse dostavljeno v istem dihu. in ker je leila to vedela, je bilo povsem možno, da zamuja nalašč. trajalo je kar nekaj časa, da jo je prepričal, da pride v njegov klub in sedaj kar naenkrat ni bil povsem prepričan v to svojo željo. kaj če bo ostala v spodnjem delu na plesišču, ugotovila, da je nočno življenje skrajno zabavna zadeva in klub zapustila s kakšnim svetlolasim očarljivcem? že sama ideja je povzročila rdeče lise pred njegovim pogledom, da se je moral prisiliti k preobratu toka misli.

njegov palec je vztrajno vklapljal in izklapljal kemični svinčnik, medtem ko je prosta druga roka s prsti vztrajno bobnala po robu mize. uspelo se mu je osredotočiti na delo in prenosnik pred njem za nekaj več kot pet minut, ko je končno zaslišal korake na stopnišču, čemur je sledilo še potiskanje kljuke navzdol, dokler se vrata niso končno razprla. odprtina je razkrila dekle, ki bi jo zadnjih nekaj tednov morda lahko celo imenoval najboljša prijateljica, če ta oznaka ne bi nosila tako velike sentimentalne vrednosti. zato jo je raje označil kot prijateljico, čeprav je bila mnogo več. in vedela preveč – o njem, st. cloudovih, o vsem. vendar skupaj s tem znanjem ni prišlo obsojanje in morebitni postranski pogledi, kakor je sprva predvideval. daleč od tega. ''zdravo,'' jo je pozdravil, takoj ko je vstopila in njegov obraz se je po pričakovanjih razsvetlil z nasmeškom, vsaka sled nestrpnega čakanja pa je izginila v prazen nič. ''nisem bil povsem prepričan, če boš sploh prišla. si že bila spodaj v klubu ali še nameravaš iti?'' je hitel s povpraševanjem in pomignil na stol nasproti njegovega, v tihi gesti rekoč da lahko sede, če to želi. zaprl je prenosnik in s tem prekinil že prej precej jalovo delo ter se naslonil nazaj na svojem sedežu s pogledom osredotočenim nanjo. verjetno je bila ena redkih žensk, ki jih ni videl kot sredstvo zabave in užitka. pa ne da ni poskušal – njuno prvo srečanje je zaznamovala njegova konkretna opitost, ki je vodila do poljubljanja neznanke, v tem primeru nje, in končna nadvse zaslužena klofuta. ''um, mislim, da je kabinet s pijačo še precej dobro založen. ti s čim postrežem ali...?'' je stavek nedokončan obvisel v zraku, ker ni bil povsem prepričan, če bo pila ali ne.

tagged: maddox.
note: here we go. smitten 1

dan je bil naporen in leila je imela za početi veliko stvari, kar pa ni bila nujno slaba stvar. pravzaprav se je prav rada zamotila z nekimi opravili, namesto, da bi mislila na njeno zadnjo uro poučevanja. bila je amelia, ena izmed njenih najljubših učenk, ki je bila glasbeno izredno nadarjena in ji je tistega dne tudi povedala o svojih željah, kako si želi, da bi šla nekoč na julliard, kako bo bila svetovno znana pianistka in igrala po vsem svetu. takrat ni bilo težko zaigrati nasmeha na obrazu in reči, da bo naredila vse v njeni moči, da ji bo pri tem pomagala, da jo pred njo čaka še lepa prihodnost. na tihem pa je bilo nekoliko mučno, ko je razmišljala o sebi, ko je bila v njenih letih. kako je imela takrat tudi sama le en cilj, ki se ji je potem izmuznil med prsti, ko je bila že tako blizu. morda je ravno zaradi tega še toliko bolj bolelo. poučevati vse te otroke ji je bilo v velik užitek, to je bila čista resnica. ni pa si morala pomagati, da ne bi bilo včasih tudi težko gledati, kako je še vse pred njimi. kako bodo lahko nekoč zapustili ta kraj za življenje blišča in umetnosti, med tem ko je sama na nek način obtičala. kako nesebično razmišljanje, kaj? sovražila se je ob takih trenutkih, ko so jo njene želje zaslepile, da je celo srečo drugih gledala z neko grenkobo, kar ji ni bilo podobno. morda je ravno za to končno pristala na povabilo maddoxa, da se oglasi v njegovem klubu. morala se je zamotiti in v njegovi družbi bi to najraje storila.

njena obleka se je nekoliko dvignila v vetru, ko je po mestu korakala proti obali. za tisto priložnost si je izbrala belo čipkasto obleko, ki je bila preprosta, a kljub temu ljubka, zagotovo ena izmed njenih najljubših. rada je imela preproste stvari, stvari v katerih ni vzbujala preveč pozornosti, a so bile kljub temu elegantne na svoj način. le zakaj bi komplicirala s čem bolj ekstravagantnim? očitno pa se s tem njenim razmišljanjem ne bi strinjala vsaj polovica žensk v klubu, ko jih je na hitro ošinila s pogledom, kakor hitro je stopila v prostor. kot je pričakovala, je bil le ta nabito poln, nevzdržno vroč in vse skupaj se je kar treselo v ritmu glasne glasbe, ki je, vsaj njej, parala ušesa. hitro se je izmuznila skozi stranska vrata in gor po stopnicah, kjer je že bilo lažje za preživeti. res ni bilo tako slabo, da je poznala lastnika, ki je bil povrhu vsega še toliko prijazen, da je sam predlagal, da bi lahko čas raje zabijala kar v njegovi pisarni. verjetno je vedel, da je bila to najbrž edina možnost, da se sploh prikaže.

kljuka se je vdala pod njenimi prsti, glasno škripanje pa je oznanjalo, da so se vrata le odprla in nasmejano je odzdravila dobro znanemu glasu. »po pravici povedano še sama nisem bila povsem prepričana, ampak na koncu sem se te le usmilila. upam da se zavedaš te časti,« je nasmejano odvrnila, z očmi pa je zaobjela njegovo pisarno. »ni slabo,« je rekla, ko je s prstom pomignila proti vsemu okoli sebe. morda nekoliko preveč moderno za njen okus ali pa neosebno, to je bila najbrž boljša beseda. »v klub? jaz pa sem mislila, da me poznaš,« svoj obraz je namrščila v nekakšno ogorčeno grimaso, ki pa verjetno ni bila preveč prepričljiva. »ne hvala torej. nikakršnega namena nimam, da me polije kakšna pijana trapa, pa tudi klofut danes raje ne bi delila.« in že zaradi njenega navihanega pogleda je bilo jasno, da je ob tem pomislila na njuno prvo srečanje, ob spominu na katerega je lahko še vedno le z nasmeškom zmajala z glavo, čeprav bi dober opazovalec verjetno lahko videl tudi rahlo rdečico, ki se je prav tako še vedno pojavila, to je bilo pač nekaj nad čemer ni imela preveč moči. »saj te ne moti, če ostaneva tukaj? boš videl, da se lahko tu veliko bolj zabavava,« je rekla, ne da bi preveč pomislila kako bi bil lahko ta stavek interpretiran, sama je imela v mislih povsem nedolžno verzijo le tega. »karkoli imaš bo super. and keep them comming,« še vedno je bila namreč nekako odločena, da želi nekoliko pozabiti na vse ostalo in imeti dober večer. »bi te še opozorila, da ne mislim piti sama, ampak mislim, da me s tabo to ne rabi skrbeti,« ga je podražila in se pri tem sama pri sebi namuznila. res je ni bilo preveč strah, da ji bi bilo dolgčas.

nanj je imela prav poseben učinek. njegova volja bi lahko bila v katastrofalno nizkem stanju - lahko je bil neprespan, imel za seboj kup nadležnih sestankov, nesporazumov okrog dela, lahko mu je tesno za ovratnik dihalo katero od njegovih trenutnih razvedril v obliki ženskega telesa, a zanjo bo vedno našel iskren nasmešek. bil je odločen, da se v to ne poglablja preveč. odločen, da ne bo razmišljal, zakaj je temu tako, zakaj se je poleg nje vedno pripravljen izprsiti in dokazati, da so njegove sposobnosti bilo česa veliko nad pričakovanji. kdo bi vedel, morda se je samo želel oddolžiti za njegov katastrofalni prvi pristop do svetlolaske. alkohol je nenazadnje znal biti odločilni faktor, ko se je šlo za govorjenje in početje neumnosti - tisti poljub je bil odličen dokaz tega dejstva. ''ah, v vsakem primeru - vesel sem, da si se odločila priti,'' se je nasmehnil ob njenem lahkotnem tonu in verjetno je njegov širok nasmešek tekmoval z njenim. ''se zavedam, da. saj sem ti rekel, da lahko ostaneš samo pet minut, samo da vsaj poskusiš,'' je pomežiknil v njeno smer in si dal nekaj opravka s pospravljanjem preostalih papirjev, ki so bili raztreseni po celotni pisalni mizi. ''ni slabo? hm, verjetno res ne. mislim, mora biti vsaj solidno, če samo pomislim na to, koliko denarja je šlo za vse skupaj,'' je skomignil z rameni in opazoval njeno reakcijo, ko se je ozirala naokrog po njegovi pisarni in jo v mislih ocenjevala. pisarna je imela tipičen priokus poslovnežev - minimalizem, nekaj tako imenovanih modernih dodatkov v obliki nenavadno oblikovanih luči in čudnih foteljev. a tukaj je preživel toliko časa, da teh malenkosti ni več niti opazil.

''imaš prav. bolje, da ne greš tja dol med tisto rajo. samo za tvojo varnost bi porabil tri varnostnike, če bi te na lepem spustil med hordo pijanih potrebnih bebcev,'' je prikimal ob njeni zaigrani grimasi, le da je on mislil povsem resno. če bi se odločila iti dol v klub, bi storil vse, kar je v njegovi moči, da bi bila zavarovana z vseh strani in je ne bi nihče niti slučajno malce oplazil s komolcem. en napačen pogled v njeno smer bi bil najverjetneje dovolj, da osebo postavi pred vrata kluba. je bil pač zaščitniški, ko se je šlo zanjo, v isti razred je lahko uvrstil samo še družino z vsemi sestrami na čelu. ''njihova izguba, moja pridobitev,'' je dodal še kratek nasmešek ob njenem opisu nočnega žurerskega dogajanja, ki ga bolje res ne bi mogla zadeti. ''in da, bolje da človeštvu prihraniš te znamenite klofute. tisto namenjeno meni sem čutil na licu še cel teden,'' ji je namenil zaigran karajoč pogled, čeprav ji je od takrat naprej že nekajkrat zatrdil, da ga je klofnila povsem utemeljeno in upravičeno. ''niti malo. tako ali tako sem večino večerov tukaj, izleti v spodnji dekadenčni predel so redkost. danes bi bila izjema, če bi ti hotela dol,'' je odgovoril in vstal s svojega usnjenega stola ter se namenil čez prostor do male črne kabinetne omarice, ki je služila kot shramba za žganje. ''mislim, da imam skorajda vse. boš kakšen liker, imam celo sok in um... ne vem, kaj točno tukaj počne metaxa, ampak tudi to imam,'' je s pogledom prečesaval malo omarico in bi ji najraje vse dostavil na pladnju, da bi potem lahko sama izbirala. ni bil povsem prepričan ali je imela danes namen piti alkohol ali samo uživati v 'prijateljsko' obarvani družbi. ''hm, zdaj bi moral reči, da na delovnem mestu ne pijem, ampak v čem bi bil smisel sprenevedanja?'' se je namuznil ob njenem malem izzivu. ''nočem biti klišejski, ampak jaz bom viski. ti?'' se je nato končno sam odločil za eno steklenico in se prek ramena ozrl proti njej ter počakal še njeno razsodbo.

nasprotja se privlačijo. to je bilo že od nekdaj znano dejstvo, ki se je pri njima izkazalo za popolnoma pravilno. morda ne ravno v tistem romantičnem smislu, a kljub temu ni mogla verjeti, da je bil zdaj ravno on oseba s katero je najraje preživljala čas. nekdo s katerim se je lahko počutila dobro in pristno, ker ni bilo potrebno nobenega pretvarjanja. bila sta to kar sta pač bila, vsak s svojimi svetovi v sebi, napakami, ki pa v skupnih trenutkih niso bile pomembne. »tudi jaz.« in besede so bile povsem iskrene, četudi se je poprej spraševala zakaj za vraga bi privolila na tako povabilo, a je bil odgovor tam, v njegovem širokem nasmešku, ki si ga je nadel zanjo in zaradi katerega si ni mogla kaj, da ji ne bi bilo toplo pri srcu. . »pa si prepričan, da te ne bom preveč zmotila pri tvojem delu?« je rekla ob pogledu na papirje, ki jih je ravnokar začel pospravljati. da bi mu bila v napoto je bila namreč zadnja stvar, ki bi si jo želela.

»pff, podcenjuješ moje sposobnosti. več kot zmožna sem se sama braniti, samo poglej si te mišice,« je pokrčila svoje roke, da bi se le te napele, a so bile zelo drobne in ne kaj preveč zastrašujoče. balet sicer ni bil preprost, a so vedno pazili, da so prišle mišice na prava mesta, konec koncev v tutuju sicer ne bi bila videti preveč lepo. sicer pa tudi mišice, ki jih je imela niso bile več to, kar so bile včasih. že dolgo časa je minilo odkar je nazadnje plesala in prepričana je bila, da bo zaenkrat tako tudi ostalo. le korak ali dva bi nazaj pripeljala preveč bolečih spominov »nikar se ne pritožuj. samo srečen si lahko, da ti nisem pustila kakšnih trajnih posledic, to bi si več kot zaslužil,« ga je grdo pogledala, a sta oba vedela, da zaradi tistega ni kuhala nobene zamere, do zdaj se ji je za vse skupaj že namreč povsem oddolžil, če ne drugače, že takrat, ko se je odločil, da bo z njo počakal na avtobus. »ne bi ga bilo. pa tudi, če bi poskusil - predobro te poznam,« se je zasmejala ob njegovem odgovoru.

»potem pa jaz ne bom klišejska in ga pila s tabo,« mu je odvrnila, celo nekoliko bolj odločno kot je sprva nameravala. »moram pa te opozoriti, da tega ne počnem preveč pogosto, zato pri celotni zadevi prisostvuješ na lastno odgovornost,« mu je še priznala, preden ji je le nalil kozarec. resnica je bila, da tako ali tako ni bila ravno neka poznavalka alkoholnih pijač, je pa vsaj vedela toliko, da viski ni bil ravno 'varna' izbira, a kaj potem. morda pa je bil čas za kakšne spremembe. zaradi vseh svojih treningov je zamudila tisto eksperimentalno obdobje, ko bi poskušala alkohol in kakšne druge substance, pa tudi kdaj kasneje ni, razen občasno kakšen kozarec vina, posegla po alkoholnih pijačah, za to ji je bil tudi njihov učinek nanjo dokaj neznan. na srečo je temnolascu dovolj zaupala, da bo to prvič preizkusila skupaj z njim, tako ali tako pa ni nameravala pretiravati in mu nakopati kakšnih preglavic. »veš kaj sem razmišljala. morala bi ti nadeti nek vzdevek, maddox se včasih sliši tako resnobno.« namuznjeno se je delala kako se je povsem posvetila premišljevanju, čeprav ji je pri tem kar naprej šlo na smeh. »lahko bi bil maddy, kako bi ti bilo to všeč?« je sprva povsem resno rekla, a prasnila v smeh že po nekaj sekundah. »jaz mislim, da ti blazno pristaja. takšno pravo, možato ime,« je v smehu nadaljevala in zraven veselo kimala. »oh, skoraj bi pozabila - na kaj bova nazdravila?« ga je radovedno pogledala izza dvignjenega kozarca, ki je bil zaenkrat še vedno nedotaknjen.

''če bi moral narediti, kaj nadvse nujnega, potem te niti ne bi povabil. ampak danes je bolj kot ne miren večer – dokler se kdo ne onesvesti na plesišču, sem ti prepuščen na milost in nemilost,'' je hitro pregnal vse njene dvome o njegovih obveznostih. že pred njenim prihodom je bil vse preveč neučakan, da bi se lahko z mislimi resnično posvetil delu in sedaj je bila tukaj kot dobrodošla distrakcija. ''samo da pospravim vse... takole,'' je z dlanjo nakazal na mizo, medtem ko je v predal vrgel še zadnji kup papirjev in je bil tudi prenosnik izklopljen, zaprt ter na varnem v svoji črni messenger torbi. sedaj je lahko vso svojo pozornost preusmeril izključno na svetlolaso prijateljico, ki je morda malce preveč spominjala na njegov običajen tip ženske. ''da, res si pravi hulk. še barvno se povsem ujemata in vsak bi se te ustrašil,'' se je namuznil ob pogledu na nadlaht, ki jo je poskušala stisniti skupaj, da bi dokazala, kako veliki so njeni bicepsi in koliko močni ima – približno toliko kot mravlja. nihče pa ji ni mogel ugovarjati, da je znala dobro ciljati in ni mogel reči, da so bile njene klofute ravno nežne. ''samo pravim, nekateri tipi tam spodaj so kreteni in ne dojamejo takoj, če nočeš nič imeti z njimi,'' je z dodatnim komentarjem pospremil prejšnje besede o treh varnostnik in verjetno deloval kot prekomerno zaščitniški starejši brat, ki bi jo najraje zavil v vato in obvaroval pred vsem hudim. in verjetno bi jo res, če ne bi na lastni koži, dobesedno, izkusil, da se zna dobro braniti tudi sama. ''malce potuhnjeno, da to prihaja od mene, ko sem te prav jaz... takrat, saj veš,'' je naenkrat sklonil pogled in pred seboj vil dlani skupaj ter s palci pletel čas: ''ampak na napakah se učimo, tako da, hja, začenjam blebetati, resno rabim pijačo.'' z zavzdihom se je spravil pokonci in pripravljal vse potrebno za začetek večera – kozarčki in steklenica viskija.

lahko ji je samo pritrdil: ''vem, lahko bi mi namenila še brco v kakšen občutljiv predel, vendar sem jo odnesel še poceni, za kaj sem ti nadvse hvaležen. v nasprotju s splošnim prepričanjem nekega dne hočem imeti otroke. samo predstavljaj si kup malih maddoxov, ki skačejo naokrog.'' pravzaprav ga je že sama misel na njega obdanega z otroki nadvse zabavala in nekako je prišla na dan vsakih nekaj mesecev, ko se je pred vrati njegovega stanovanja pojavila noseča ženska in vztrajno zatrjevala, da je otrok njegov. ''sranje, če svetu podarim tri miniaturne verzije mene, potem bo nedvomno prišla apokalipsa,'' se je tokrat iskreno zasmejal in zmajal z glavo, medtem ko je nalival viski v dva kozaca. iz miniaturne skrinjice je pobral nekaj kock ledu in jih vrgel v jantarno tekočino, čemur sta sledila dva tiha pljuska. ''hm, to bo še zabavno – alkoholizirana leila. očitno bova v kratkem ugotovila, v katero vrsto pijancev sodiš. rekel bi, da med tiste, ki postanejo čustveni in filozofski v enem ter skušajo rešiti svet, medtem ko se zvrnejo na tla ob izgubi ravnotežja,'' je stopil proti njej in ji podal enega od kozarcev. zaokrožil je z zapestjem, da se je tekočina zavrtinčila v kozarcu in njegov pogled je dobil značilen navihan preblisk: ''morda pa bo na dan prišla tvoja druga stran in me boš poskušala sleči, hah, bomo videli.'' nameraval je že ponesti kozarec k ustnicam in napraviti dolg težko zaslužen požirek, a se je ustavil sredi poti in jo v zanimanju pogledal ob omembi vzdevkom. ''vseeno mi je, kako me kličeš, leila,'' je samo skomignil z rameni in se rahlo nasmehnil ob skrajno ženskem vzdevku, kateri jo je očitno nadvse zabaval. verjetno bi pristal tudi na to, če bi se le vsakič na njen obraz pririsal takšen nasmešek. ''imena so samo imena,'' je napol zamrmral in končno trknil s svojem kozarcem ob njenega: ''na dašanji večer – karkoli bo že prinesel, tvoje komiranje ali plesanje na mizi.'' no ja, zdravljica ni bila preveč izvirna, a bila je boljša kot preprost 'na zdravje' in pripomogla je k temu, da je vsebina njegoveg kozarca v nekaj sekundah izginila po njegovem grlu. ''še?'' se je na kratko odkašljal ob pekočem občutku in prijel za vrat steklenico, da bo lahko služila svojemu namenu.

»torej te imam cel večer le zase, bog mi pomagaj,« se je namuznila in potem nadaljevala: »ampak resno – si prepričan, da si lahko to privoščiš? me ne bo potem napadla horda žensk, ker si enako obljubil tudi njim?« njen glas je dobil navidez prestrašen ton in po pravici povedano ji je bilo prav zabavno, ko ga je lahko malce zbadala s takšnimi rečmi. pa saj maddox ni nikoli skrival, da je ženskar, sama je pač verjela, da je v resnici še veliko več kot le to. »prav zares, ne? saj so me povabili k sodelovanju pri snemanju tega najnovejšega filma, ampak so se potem baje odločili iti v drugo smer. pf, mark ruffalo mi ne seže do kolen.« pravzaprav je bilo skorajda nenavadno, kako zelo se je lahko spremenila v njegovi družbi. iz nekoliko zadržane, tihe in zasanjane leile se je prelevila v povsem sproščeno osebo, ki okoli njega ni rabila preveč paziti na besede ali karkoli drugega. lahko je le uživala. »saj sem ti takrat dokzala, da znam odlično reagirati v takih situacijah, tako da mi verjetno ne bi bilo hudega. sicer pa tako ali tako nimam nobene želje, da bi to preizkusila,« je skomignila z rameni, sama pri sebi pa se je spraševala ali bi bilo res tako preprosto. na nek način ji je bilo prav všeč, da ga je tako skrbelo zanjo, pokazalo je tisto stran v njem, ki jo je ponavadi skušal skriti. »moram priznati, da je to prav smešna misel. ti z otroci, poroka in vse, kar pač spada zraven.« se je zasmejala, a ga pri tem pozorno pogledala. ne glede na to, da je bila smešna, pa to ni bilo nujno na slab način. seveda ni vedela koliko misli resno, ampak zdela se ji je kar velika stvar, da je iz njegovih ustnic prišlo nekaj takega. »ko pa bo res prišlo do nečesa takega… no , prepričana sem, da boš kos tudi tej nalogi,« se je potem nekoliko zresnila. slišala je za nekaj primerov žensk, ki so ga skušale prepričati, da imajo njegove otroke, a se je na koncu vse izkazalo za laž, precej patetično od njih, če si vprašal njo, nikoli pa ga ni vprašala kako to vpliva nanj - vedela je, da mu ni moglo biti vseeno. »jaz pa mislim, da bi lahko bili srečni, če bi ti bili vsaj malo podobni,« ga je preprosto zavrnila in besede mislila popolnoma resno. v njem je bilo toliko dobrega, mnogo več, kot je priznaval sam sebi ali pa praktično komurkoli drugemu. njene ustnice pa je tudi spreletel nasmešek ob misli na tri majhne fantiče, ki bi mu bili na las podobni, s tistimi njegovimi očmi, v katere je tako rada gledala.

»obstjajo vrste?« ga je zgroženo pogledala, medtem ko je poslušala njegovo teorijo. lica so se ji v hipu obarvala rožnato ob naslednjih besedah in sama je upala, da se v tisti svetlobi to ne bo opazilo. vse skupaj je bila namreč res nadležna navada, vsaj zanjo, a si ni mogla kaj dosti pomagati. »you wish,« je odvrnila, še vedno precej v zadregi. ne glede na to, da je bil to on, ob takih stvareh je še vedno zardevala kot majhna deklica, kar ji ni bilo prav nič všeč. »na današnji večer,« mu je pokimala in tudi sama na dušek spila tekočino. izraz na obrazu se ji je v trenutku skremžil od pekočega občutka v grlu , da je morala kar zajeti sapo. ni si znala predstavljati, da bi bil ta okus komurkoli dejansko všeč, a prav tako ni nameravala zdaj odstopiti od celotne zadeve. v odgovor je tako temnolascu le pridržala kozarec, da ga je lahko znova napolnil. pripravljena na grenak okus, je tokrat z nekoliko manj težav spravila tekočino po grlu in se na koncu celo pripravila do pogumnega nasmeška. »zdaj bi se lahko šla tisto igro, flaša resnice, ki smo se jo vedno igrali kot otroci,« no prav, morda se je ona res ni nikoli igrala, ker je bila za to vse preveč sramežljiva, ampak ta podrobnost se ji v tistem trenutku ni zdela preveč pomembna. »čeprav ne vem ali to funkcionira tudi z dvema udeležencema.«

''prijateljstva ne mešam z užitkom, tako da so vsem ostalim vrata danes zaklenjena in zaponka mojega pasu nedostopna,'' so se njegove obrvi izdatno usločile ob njenem malem izzivu. morala je vedeti, da bi njo postavil pred še tako dober seks. prijatelji so v njegovo življenje navadno prišli za visoko ceno in ob več kot eni priložnosti se je izkazalo, da vztrajajo ob njej zgolj zaradi izdatne vsote na njegovem bančnem računu in ne zaradi njega samega. leila je imela že na samem začetku priložnost spoznati njegovo drugo stran, arogantno in kretensko, a vendar ji je uspelo videti preko tega in je ostala ob njem. sam si ni bil pripravljen priznati, da ima dve strani, vsaj ne še. preveč je bil zaposlen z igranjem usodnega bogataša, ki pričakuje vse dostavljeno na srebrnem pladnju. v vlogi je na trenutke užival celo malce preveč. vendar ne poleg nje. poleg nje je hotel biti samo maddox, brez tistega prepoznavnega priimka prilepljenega k imenu. ''njihova izguba, resnično. bila bi odlična zelena pošast. sploh z vsem tem pomankanjem mišic in čudovitim obrazom,'' je pomignil na njo in ohranil pogled na njenih nebeško modrih oči, ki bi lahko bile identične njegovim, če sam ne bi imel primešane nevihtne sive. ''tudi jaz nimam nobene želje, da bi te spustil med lačne volkove. verjetno bi se pogrizel od ljubosumja,'' je zavzdihnil s kislim nasmeškom ter skomignil z rameni, češ ljubosumje bi bilo neizogibno. poleg svetlolaske ni preveč pazil na to, kaj reče. nekako je vedel, da bo razbrala pomen njegovih besed direktno in ne bo iskala nekih podpomenov med vrsticami. ljubosumnost bi bila tako prijateljske narave, ker bi bil prikrajšan za njeno družbo ta večer. čeprav je bilo treba priznati, da je bila misel nanjo v objemu nekega tipa, kar nekoliko moteča. vendar to so morale biti samo zaščitniške poteze.

''smešno ali ne, upam da enkrat prilezem tako daleč,'' se je s težavo nasmehnil ob toku pogovora. prihodnost je bila zanj velik bavbav. nikoli ni mislil nanjo, ker je vedno živel le iz dneva v dan. odkar je napravil prve poskuse k odgovornosti, se je po njegovi glavi motala čedalje bolj. in to, da ni vedel, kaj bo prinesla, ga je, milo rečeno, prekleto strašilo. ''hvala, leila,'' je samo še prikimal in sklonil pogled, ker ni vedel, kako točno naj sprejme njen kompliment. ''da, da. več vrst je. sam sodim med tiste, katerim se še dodatno napihne ego in mislijo, da so neustavljivo privlačni ter si dovolijo malo preveč. na srečo razumem besedo ne v vsakem stanju, tako da kakšna resna grožnja ravno nisem,'' je raje hitel k drugi temi in zraven prikimaval. takole, povsem zlahka je priznal svoje šibke točke in lastnosti, ki so ga naredile veliko manj kot dobrega človeka. svoj kozarec je odložil nazaj na omarico in vanj nalival novo dozo, ko je opazil grimaso na njenem obrazu, da se je moral široko nasmehniti: ''hm. morda bi ti moral naslednjič za začetek dati nekaj blažjega?'' vendar je proti njemu že molila svoj kozarec v tihi prošnji, naj nalije še, in tako ji je ustregel. trknil je še enkrat ob njenega in svojega ustavil napol poti k ustnicam. ''vse se da, če se hoče. torej pretvarjava se, da sem te vprašal ali izbereš resnico ali izziv in si odgovorila resnico – mislim, da na moje izzive še nisi pripravljena,'' se je glasil njegov komentar na njen predlog o igranju otroške igrice, ki je ob takšnih trenutkih znala biti skrajno zabavna. stopil ji je korak bližje, naravnost prednjo, da je bila ujeta med njega in njegovo pisalno mizo, pogled pa je bil osredotočen na modre draguljčke, ki so strmeli vanj: ''ko sem te poljubil na avtobusni postaji? je bilo res tako grozno?''

»počaščena sem,«

»preveč skrbiš zame,«

»uf, je to sploh možno?«

»vsekakor nekaj, kar moram videti na lastne oči.«

še

»ni pomembno. saj ne bi naredilo nobene spremembe, če rečem ne, ali pač?«

prav.

»oh, obožujem to pesem,«

»malce sem iz vaje,«

»jaz sem na vrsti,«

»kako dobro misliš, da me poznaš?«

note: sorry it sucks. :3

z lahkoto bi ji ugovarjal in ji naštel dolg seznam razlogov, iz katerih je skrbel zanjo. bil je mnenja, da svet ni bil dovolj pripravljen na njeno neverjetno karizmo in čudovit nasmešek. najraje bi v tek spravil pravljico o zlatolaski in jo zaklenil v visok stolp, kjer bi ostala do svojega petdesetega leta starosti, da ji res ne bi bilo nič hudega. odmaknil je dlani z roba mize, ko se je samodejno poskusila umakniti, četudi pravega izhoda ni imela. ''to ni bil odgovor, leila,'' se je nasmehnil, ko je iskala neko srednjo pot, da bi se izognila odgovoru. z veseljem bi počastil svoj ego in njene besede tolmačil kot priznanje, da res ni bilo grozno. da ji je morda bilo celo všeč. vendar nikakor je ni mislil še naprej tiščati v kot in iz nje poskušati izvleči priznanje. tovrstne stvari so morale biti stvar lastne izbire in spontane. ''torej? grozno ali solidno? ah, in resnica pomeni, da moraš povedati resnico, tako da...'' jo je opomnil na to, katero opcijo je izbral namesto nje. sranje, sedaj je seveda avtomatično začel razmišljati o tistem davnem poljubu na avtobusni postaji, ki mu je sledila klofuta. do tistega nastopa njene desnice na njegovem licu je bil večer kar v redu. takrat si zagotovo ni mislil, da stoji pred svojo bodočo dobro prijateljico in da bo nadaljnih nekaj tednov vsak prost trenutek preživel v njeni družbi.

namuznil se je, ko je kar sama od sebe segla po novem kozarčku in si pričela nalivati jantarni viski ter ga takoj zatem tudi v hitrih kratkih požirkih srkati. morda ni bila tako dobra ideja, da jo predstavi gospodu jimu, a izgledalo je, da vsaj za zdaj res uživa – kaj več bi si torej lahko sploh še želel? izpil je svoj drugi kozarec do dna in brez upiranja sledil svetlolaski na sredo pisarne, kjer se je pričela vrteti v krogu in se smejati, da je njen smeh odmeval od vseh štirih sten. svetli lasje so plesali okrog nje kot osvetljeni vrtiljak in zdelo se je, da nima nobene skrbi pod milim nebom. ali stropom pisarne v njunem primeru. občasno ji je podal dlan ter jo zavrtel naokrog, sicer pa je bil le priča njenemu poplesavanju dokler se ni hipoma ustavila in priletela vanj. dobri refleksi so zagotavljali, da se je njegova roka nemudoma ujela okrog njenega pasu in jo ohranila na mestu, a njen obraz se je znašel tik ob njegovem in nehote je pogled spustil navzdol na rožnate ustnice, ki so mu bile tako blizu. ''mislim, da te ne poznam tako dobro, kot bi si želel, in mislim, da ti poznaš mene bolje kakor jaz tebe,'' je odgovoril na njeno vprašanje in jo spustil iz polovičnega objema, da je zdrsela proti mizi, sam pa je sedel na rob poleg nje.

''raje bi vzel izziv in ne resnice,'' je od strani pogledal proti njej in znova nalil obema svežo dozo žganja, nato pa zavrtel zamašek okrog vratu steklenice in slednjo odložil nekam za svoj hrbet. ''naenkrat imam čuden občutek, da tole ni bila dobra ideja,'' se je nasmehnil in pomignil na njuna kozarca. če je njena razigrana razposajenost bila kakšen pokazatelj, potem se bo to samo še stopnjevalo in sedaj je resnično dvomil, da bi lahko krotil hiperaktivno leilo, ko bi skakljala z enega konca njegove pisarne na drugega. ''ni mi zares žal za tisti poljub, veš,'' je pogled usmeril v tla in napravil premor popestren z dolgim požirkom viskija. ''verjetno ne bi do tega prišlo, če bi vedel, da bova nekaj tednov zatem pristala tukaj kot prijatelja. ampak... dvomim, da bi karkoli spremenil,'' je nadaljeval z odsotnim glasom, ki je jasno nakazoval, da se je izgubil nekje v razmišljanju in preteklem spominu. ''ampak bila si tako neverjetno ljubka, ko si stala na tisti postaji in gledala naokrog z velikimi modrimi očmi. in potem nisem mogel niti premisliti, kaj počnem, naenkrat sem bil samo pred tabo in... to je bilo to,'' se je rahlo nasmehnil, ko je zmajal z glavo in zavzdihnil. ''eh ja. torej, podaj mi krut krvoločen izziv,'' je končno pogledal proti njej.

lahko bi ostalo pri tistem, a saj je po eni strani kar vedela, da se ne bo tako lahko izmazala. »prav. če že moraš vedeti – in sam si prosil za to – ja, bilo je grozno,« se je zlagala ne glede na njegove besede, a pri tem vztrajno gledala nekam v daljavo. »tega ne bi smel storiti in mislim, da sem tako ali tako že takrat jasno pokazala svoje občutke,« je potem še rekla in si ga šele po nekaj sekundah upala pogledati v oči. saj še sama ni vedela zakaj je to storila, ampak v tistem trenutku se ji je zdelo vse skupaj še najlažji izhod, ni si upala priznati, da je v poljubu dejansko uživala. stvari bi se zakomplicirale, mar ne? ni pa vedela, če je bil morda čas za to, da se.

»saj ravno to je to. ljudje imajo neko predstavo o meni, ki jo moraš potem vedno doseči in vse skupaj zna biti prekleto težko. ne morem biti vedno tista prijazna, skromna leila, ki še muhi ne bi storila hudega. to ni človeško…« morda je imela maddox vendarle prav in je z nekoliko preveč alkohola v sistemu res rada filozofirala. »nisem tako dober človek, kot bi si morda mislil,« je potem zavzdihnila in vanj otožno uperila svoje oči. »vseeno pa mislim, da lahko ti vidiš skozi to, vidiš pravo mene. pravo mene… je to sploh pravilen stavek?« se je sama pri sebi zahihitala, preden je nadaljevala: »in zato si nekaj posebnega, ker me imaš kljub temu rad in jaz imam rada tebe,« z dlanjo je nežno pogladila njegovo lice ter se mu nasmehnila. besede so bile tako preproste in skorajda otroško iskrene, ker je bilo kakor, da bi ji manjkal tisti filter, ki bi ponavadi ločil njene misli od tega, kar je dejansko povedala. res ga je poznala in morda ga ni sodila ravno zaradi tega, ker se je zavedala, da tudi sama ni popolna, da dela še preveč napak. ko je poslušala njegove besede, si ni mogla kaj, da ne bi dobila slabe vesti, zaradi svoje laži. poleg tega pa se je v tistem trenutku že zdelo povsem preprosto, da bi mu pač povedala resnico, zakaj pa tudi ne. saj je lahko ob vsem kar je imel za povedati le zardevala kot majhna deklica, ustnice pa so se ji kar sama usločile v nasmešek. »okej, počakaj, čas za priznanje,« je rekla, še vedno vse nasmejana in ga z roko nežno povlekla predse, da je sama sedela na mizi, medtem ko je on stal pred njo, da ga je lahko gledala naravnost v oči, kakor da mu želi videti v dušo. »prej sem se zlagala,« mu je potem skrušeno priznala in pri tem nekoliko dvignila, da mu je lahko besedici zašepetala tik pri ušesu, preden je z roko razmršila njegove lase. »poljub sploh ni bil grozen, samo jaz sem bila prevelika reva, da bi to lahko priznala,« je potem zavzdihnila in opazovala njegov obraz, tiste oči, v katerih se je bilo lahko tako lahko izgubiti, potem pa pogled spustila nižje, proti ustnicam. »veš kaj… namesto izziva imam boljšo idejo,« je zašepetala ter se sklonila naprej, da je lahko združila njune ustnice, kakor da je bila to zadnja stvar, ki jo bo lahko naredila. verjetno je bilo prvič, da je sama za nekaj prevzela pobudo in lahko je čutila, da je bila to ena izmed tistih odločitev. tistih, ki se na začetku morda zdijo majhne, a se je zavedala, da je v tistem trenutku, s tistim poljubom, začela nekaj novega, da se je nekaj v njunem odnosu spremenilo. bila je odločitev, ki je lahko njen svet ravnokar obrnila na glavo, a morda je bil to del vznemirjenja, ki ga je ob tem čutila. že res, da ni mogla povsem jasno razmišljati, a s vsakim atomom svojega telesa je bila prepričan, da so bile njegove ustnice na njenih vse, kar si je želela čutiti. kako je izgubil svojo sapo in kako so se ga njene roke trdno oklenile, kakor bi se držala za življenje samo. bil je trenutek, ki je lahko vse spremenil, a prvič v življenju o tem ni razmišljala, ni je bilo strah, samo želela si ga je in ja – bilo je tako preprosto, vsaj za tistih nekaj sekund.

note: nimam več pojma, kakšen je bil dogovor, tako da improviziram po občutku. Razz

lahko je samo prikimal, kaj drugega mu resda ni preostalo. morda je njegov ego sedaj doživel manjši udarec in je njegov moški ponos rahlo zatrepetal ob njenih besedah, a morda je bilo tako najbolje, kajne? da odpiše tisti poljub kot neponovljiv dogodek, ki je v njegovo življenje pripeljal svetlolaso prijateljico. ''in kakšna bi rada bila?'' se je namrščil, ko je na dno potlačila svojo osebnost in predstavo, kakršno je gledal cel svet, tudi on. ''mar nisi prijazna in skromna? mislim, vem da nisi samo to. da si mnogo več. ampak če bi rada to pokazala vsem, potem to stori,'' je nadaljeval, ko je glavo nagnil rahlo vstran in opazoval otožnost, ki se je prikradla v njene modre oči. ''bodi to, kar hočeš biti. ne delaj mojih napak,'' je skomignil z rameni ob nadvse preprostem nasvetu. sam je sprejel posploševanje drugih in jim dal točno tisto, kar so od njega hoteli. sčasoma se je povsem nehal truditi, da bi jim dokazal, da nič ni črno-belo. da tudi on ni samo enodimenzionalna slika, temveč nekaj bolj kompleksnega. z dlanjo je prekril njeno, ko je segla proti njegovemu licu, in jo lahno odmaknil na stran. človek bi mislil, da bo bolje znal sprejemati komplimente, a resnici na ljubo se je ob njenih besedah počutil kot riba na suhem. ''bi me moralo biti strah?'' se je namuznil ob omembi priznanj, ko je sam zaključil svoj del izpovedi. prepustil se je njeni diktaturi in se premaknil prednjo. nikakor ni pričakoval, da se bo dvignila proti njemu in prešla na nevarno območje igranja z ognjem. njene ustnice tik ob njegovi koži so bile vsekakor dovolj velik razlog, da ni ujel niti ene same samcate izgovorjene besede.

nekje v ozadju meglice, ki je zapolnila vse kotičke njegovih misli, se je oglasil tih glasek, ki ga je pozival k umiku. toda kot prikovan je obstal poleg nje in spremljal njen pogled, ko je le-ta drsel po njegovem obrazu in se spustil na njegove ustnice. v očeh je lahko prebral njen naslednji korak, vedel je, kaj bo sledilo, in vendarle je sklonil glavo proti njej ter se s svetlolaskinimi mehkimi ustnicami srečal sredi poti. ni bilo tako kot prvič, ko jo je povsem opit potegnil k sebi v poljub. ni bilo kot prvič, ko je bila zanj samo neznanka na ulici. ne. zdaj je imela ime in priimek, poznala je njega in on njo. to ni bilo počasno drsenje proti dnu, to je bil direkten skok navzdol v prepad. tovrstno eksperimentiranje za njegove pojme ni imelo dostopnega prostora v prijateljskih odnosih. a vendar so ustnice ubrale svojo pot in igrale melodijo z njenimi v rahlih drobnih poljubih. niz nedolžnih dotikov se je razvil v več. njene dlani so se oklepale njegovih ramen, ko se je nagnil naprej proti njej in se z dlanjo oprl na mizo za njenim hrbtom. ''leila,'' je zamrmral ob prvi priložnosti za umik, a ločile so se le ustnice in ne telesi. ''huh... pozabi,'' so se njegove ustnice le za hip ukrivile v droban nasmešek in se je njegov pogled spustil med njima navzdol. njene noge so se ga oklepale, krilo je zdrselo navzgor, ali pa ga je tja pomaknil on, in razkrivalo golo svetlo sončno kožo. ''tole. nikakor ni prav. pila si in sranje, samo da me pogledaš, že...'' se je glasila dolga linija nepovezanih besed, ki so smisel pridobivale le v njegovi glavi. ohranil je dlan oprto na hladen les in dvignil pogled proti njej. ''prosil te bom, da odideš,'' je njegov glas končno našel jekleno barvo, ko je skorajda odskočil od nje in ji obrnil hrbet, ko je odšel naravnost proti vratom v pisarno in jih odprl. ''žal mi je,'' je dodal, a zdelo se je, kakor da laže. mu je bilo žal za vrnjen poljub ali za na široko odprta vrata, ki so kričala od hladu.

»sedaj se vse skupaj sliši tako preprosto,« je odvrnila na njegove besede in se nasmehnila. bodi to, kar hočeš. je bilo res tako lahko? v tistem trenutku se je že zdelo tako, a prav tako je nekje v notranjosti vedela, da stvari ne grejo kar tako. še vedno so neka pravila in pričakovanja, po katerih bi naj živeli vsi, vključno z njo. vsaj za tistih nekaj minut pa je lahko na to pozabila. pravzaprav v tistem trenutku ni imela niti ene skrbi pod soncem, občutek pa je bil nadvse osvežujoč.

ko ga je poljubila ni vedela kaj naj pričakuje, a ko ji je vrnil poljub z enako zavzetostjo, se je zavedala, da je bilo to vse kar si je želela. razmišljati v naprej ali kaj je vse skupaj sploh pomenilo, bi bilo v tistem trenutku zanjo brez pomena. ni hotela, da bi se končalo in sploh se ni trudila, da bi odgovarjala na njegove besede, ko pa je lahko namesto tega čutila njegove ustnice na svojih in zakopala prste v njegove lase ali pa z dlanjo drsela po njegovem hrbtu. bila je lačna po njegovih dotikih, poljubih in prav vsak je bil nekaj posebnega, pripravil jo je do tega, da je pozabila na vse ostalo in živela v tistem trenutku. kako si je želela, da bi lahko tam ostala, točno v tistem času in ga ponavljala znova in znova, se izgubljala v njegovih poljubih, ne da bi ji misli za trenutek odtavale kam drugam. vendar pa se je vsa čarobnost razblinila, kakor hitro se je maddox odmaknil proč in je v zraku začutila spremembo ozračja. »vem kaj počnem,« ga je sprva zavrnila, ko je končno prišla do sape, a trenutek je že bil izgubljen, le da se ga je v tisti sekundi še vedno želela oklepati. bilo je prelepo, da bi trajalo.

»prosil te bom, da odideš,«

pustila je, da so besede obvisele v zraku in se zarile vanjo kakor noži. bile so, kot bi ji nekdo ravnokar prisolil močno klofuto, da je lahko za nekaj sekund le strmela vanj v nejveri. »ne delaj tega,« je tiho rekla, ko ga je opazovala kako se je počasi premaknil proti vratom in jih na stežaj odprl. ni razumela kaj se je zgodilo in po pravici povedano niti ni želela razumeti, vedela je le, da jo je prizadel in občutek ni bil preveč prijeten. »resno? vrgel me boš ven?« je dvignila obrvi, njen ton pa je po hladu, ki je vel iz njega, lahko brez težav tekmoval z njegovim.. »pred kakšno minuto še ni bilo videti, da bi bilo karkoli narobe, ampak očitno le nisem dovolj dobra zate, kaj?« res je znala biti občutljiva in v tistem trenutku se ji je zdelo, da bo ravnokar konec sveta, za to niti ni bilo čudno, ko je odreagirala precej burno. že tako ali tako je znala biti nekoliko melodramatična, v tistem trenutku pa si lahko to pomnožil še s sto, če si videl pogled, ki mu ga je namenila. v resnici ni bila zares jezna, samo užalil jo je, prizadel njen ponos in počutila se je, kot da ni dovolj dobra. da ni dovolj dobra zanj, ki ji je toliko pomenil in v čigavih očeh ji je bilo še kako pomembno, da jo vidi v dobri luči. »ne skrbi, ne bom te prosila, da si premisliš,« je še rekla, preden je odkorakala iz pisarne, pri čemer je vrata z glasnim treskom zaloputnila za sabo. vsi njeni občutki so bili izostreni in takoj je začutila, da se ji v očeh zlovešče nabirajo solze, ki so se ji naenkrat usule po licu. v tistem trenutku bi res potrebovala nekoga, a edina oseba, ki bi si jo želela, je stala za tistimi prekletimi vrati in bilo je prepozno, da bi to spremenila.

» the midsummer nightmare club,
» amber & jax [the midsummer nightmare club]
» ashley & jimmy [the midsummer nightmare club]
» luke and leila
» armentrout, leila jade

maddox & leila [the midsummer nightmare club]

maddox & leila [the midsummer nightmare club]

Similar topics

Similar topics