 april beckett
fashion designer
Število prispevkov : 157
Reputation : 38
Join date : 20/10/2012
Kraj : port charles
 |  Naslov sporočila: brighton, kaelyn tiana Ned Okt 21, 2012 5:40 am | |
|  27 - mayberry, usa - bookstore owner - straight - sophia bush, yay se vam včasih zazdi, kakor da so določene stvari odsev lastnega življenja ? na primer, ko gledaš določen film in v njemu prepoznaš sebe in svojo zgodbo in si želiš, da bi tudi sam doživel podoben srečen konec ? nekaj takega se vedno dogaja z menoj, ko se pred mano znajde kakšna sparksova knjiga in imam včasih občutek, kakor da je zgodba napisana po moji resnični. hči pastorja, ki je večino časa preživela v cerkvi in v iskanju same sebe ter dekle, ki se je zaljubilo v vojaka ne da bi se zavedala, da je to njegova želja. vendar to so le zgodbe in filmi s srečnimi konci medtem, ko sama živim to zgodbo v resničnem življenju. vem, da sem začela precej klavrno in imate že občutek kakor, da je moje življenje polomija in niste kaj preveč daleč od resnice, če ste najbolj pesimistično bitje na svetu.
non, je ne regrette rien. bi bil tisti citat, ki bi me najbolje opisal. 'ne, ne obžalujem ničesar, ' ker se zavedam, da je vsaka stvar za nekaj dobra in četudi vem, da sem naredila največjo napako. nočem delovati, kot oseba katera se prav malo briga za kar sama stori in je precej neodgovorna. samo drugačen pogled imam na svet in na stvari. stojim za svojimi dejanji in jih prav zato ne obžalujem pa četudi so bila napačna, imam občutek, da se je motiti človeško in da če lahko bog oprosti naše napake, si jih lahko tudi mi med seboj. sem pač oseba v kateri luč optimizma nikoli ne umre, čeprav se včasih prav za njih skrivam in ustvarjam nek navidezni zid, ki prepreči da bi se zlomila in da moram ostati trdna in biti preprosto vesela, da sem sploh živa. vendar, ko izgubiš nekoga, ki ti ogromno pomeni je to najtežja naloga na svetu in še vedno sem tu po vseh teh sedemindvajsetih letih z nasmeškom na obrazu in iskrico v očeh, ki vsak dan ceni kot da je zadnji. v življenju se mi je zgodilo že toliko stvari, za katere tudi sama nisem vedela kako naj se prebijem čez njih v tako zelo mladih letih , toda nekako sem ugotovila, da je vse lažje, če imaš nekoga, s čimer lahko vse deliš. pri meni je bila to vedno na prvem mestu družina, ki je bila vedno tu ob meni, čeprav je včasih delovala kakor da je vse skupaj samo neka tvorba dveh nasprotij. oče- pastor, izredno pobožen človek kateremu je bolje, da se ne prikažeš pred očmi kot plehko in naivno dekle katera ne sledi načelom biblije in mati, ki je profesorica fizike torej skrajno znanstveno naravnano bitje, ki zaupa videnemu in zakonitostim ne pa pripovedi papeža in nekih apostolov, ki so se odločili da bo svet nastal iz nič in bo na njemu kar naenkrat prebivala naga ženska in nag moški, ki sta ustvarila vse nas. preprosto smo bili otroci razpeti med dvema svetovoma in nekako smo vsi ubrali srednjo pot. verjeli smo v oboje, verjeli smo v dejstva in verjeli smo v neke ideale, ki so nas vodili na naši poti in vedno smo vedeli, da si lahko poiščemo varno zavetje pred bogom. zato verjamem v njega in tudi, če ne bi moram priznati, da je preprosto prijetno priti v prazen prostor in se izpovedati pred nekim kipom, ki ti ne more odgovoriti in te kritizirati. preprosto si prepuščen samemu sebi in svoji vesti in šele takrat res lahko prisluhneš sebi in ugotoviš kako zelo globoko si zabredel. sama sicer ne vem kako bi sploh preživela večino srednje šole. saj vsi vemo, da preprosto šolsko obdobje ni za večino samo zabava, pitje alkohola in zmenek z najbolj popularnimi na šoli, sploh glede na to da so me vsi poznali kot hčerko pastorja in pridno dekle vsako nedeljo oblečeno v prikupna oblačila za na mašo in pridigo. skušnjava koliko si upam je bila postavljena pred menoj in kot trmasto, zaletavo najstniško bitje sem se preprosto zaletavala z glavo ob zid in počela neumnost za neumnostjo. in bog ve kaj bi se zgodilo, če mi ne bi pot v knjižnici prekrižal on- nathan. to, da mi je ukradel srce ni bila dolgo skrivnost in kar naenkrat sem svoje življenje umirila in droge, alkohol in zabave pustila za seboj. vse to je bila manjvredno v primerjavi z večerom preživeti v njegovi družbi. preprosto je bil edini, skupaj sva sanjala o otrocih, zaroki in življenju po srednji šoli. sem vedela, da je on pravi ? seveda od trenutka, ko sem ga spoznala do trenutka, ko sem se mu predala in od trenutka, ko sem videla ponos v očeh očeta. vedela sem, da je bilo preprosto usojeno ne, da bi se zavedala kako zelo trapasta sem bila s svojimi sanjami in svojimi plani. ko je rekel, da mi mora povedati nekaj pomembnega sem verjela, da me bo zasnubil ali pa še enkrat poudaril koliko mu pomenim. marinci. samo to je bilo, kar sem slišala. predno sem vse skupaj doživela sem mu že mahala v slovo in se spraševala kdaj ga bom videla, kdaj bo spet ob meni. del mene je izginil z dnevom, ko je on izginil in prišel samo od časa do časa za kratek čas potem pa znova odšel in, ko je to storil drugič za njega več nisem slišala in niti videla. a vseeno sem čakala kot sem obljubila.
trkanje pri vratih sredi lepega pomladnega dneva mi je spet dalo upanje, da je on. vendar ni bil. kdo pa je bil ? potrditev, da nathana nikoli več ne bom videla v svojem življenju in da je preprosto mrtev. toliko časa sem čakala, da se bo spametoval in na koncu sem ga preprosto izgubila. krivila sem se nekaj časa, da sem ga sploh spustila da ga nisem zadržala in mu rekla da ne odide in zaklenila vsa vrata, ter ga ugrabila. toda ali sem lahko imela njegovo prihodnost v rokah ? ne. samo padla sem neznanemu človeku v objem, izjokala svojo dušo in ga pokopala z ameriško zastavo na vrhu. vse moje sanje pa so izginile, on je bil samo še spomin. boleč spomin. še vedno sem vodila svojo knjigarno in se vsak večer spraševala kam je odšlo moje življenje. kje sem končala ? skoraj bom stara trideset in, ko sem bila stara sedemnajst sva z nathanom že imela predstavo, da bova takrat že pozdravljala prvega otroka. vse, kar sem sama pozdravljala pa je bila prisega, da se ne bom več zapletala z nikomer, ki je kakorkoli povezan z vojsko ali, ki to hoče postati. če bom kdaj pisala ženitveni oglas bom z debelimi črkami poudarila dejstvo, da nočem biti vojakova žena. da nočem v resnici samo čakati truplo, navsezadnje nikoli nisem zares čakala njega. čakala sem nolana z novico o njegovi smrti in tega sem se zavedla šele pred časom. žalostno,a resnično.
kdo pa je tiana danes ? predvsem sem se odločila, da ne bom ovita v črnino igrala vdovo. vedno sem bila precej močno bitje in sem vedno znala vstati ne glede na to kolikokrat sem padla. večino dneva tako ali tako delam in samo živim svoje življenje, ne da bi se ozirala ali je dobro ali ne. preprosto se nočem ustaviti in živeti v preteklosti, ko je očitno da želene osebe ne bom dobila nazaj. lahko pa delam nekaj dobrega zase naprej in preprosto po dolgem času živim samsko življenje in se ne oziram na posledice šest dni v tednu in sedmi dan to spremenim . sedmi dan bo pa dan, ko se bom oblekla v črnino in stopila v cerkev in molila za nathana, molila za vojake in vse njihove žene in družine, da njihova ljubljena oseba preživi, ker vem kako boli. je pa res, da sem izgubila vero v upanje in sem se začela oklepati res samo še dejstev. zaradi te izkušnje sem nekako samo še odebelila svoj oklep in v meni se je vzbudil strah, da bo vsaka ljubljena oseba od mene odšla, ko jo bom najbolj potrebovala. zato pozdravčki in poljubčki pa se vidimo na kakšni kavi pred mojo knjigarno na sončen dan v tem malem mestecu !
alma - 17 - 5/6 years - teresa and valentin as my muffins |
|
 sandra
administrator
Število prispevkov : 573
Reputation : 69
Join date : 16/09/2012
| |
