dubois, liam ian

Naslov sporočila: dubois, liam ian Pon Okt 22, 2012 12:58 am

liam i. dubois

22 - nica – med. student - male – chace crawford

Po principu ''kar te ubije, te naredi močnejšega'' ni lahko živeti, še posebej ne v naši družini. Nekako ironično se ti zdi, ko vstopiš v sobo, kjer je tvoja mati, s pomočjo pištole, na novo prepleskala popolnoma belo steno. A takrat mi je bilo 12 let, ravno dovolj, da sem doumel, da matere ni več z nami, a še z daleč ne dovolj, da bi vedel, zakaj je to storila. Pravzaprav nikoli nisem ravno razumel tega, kaj šele, da bi se spuščal v filozofske razprave o tem. Travma, ki sem jo takrat doživel, pa me vsekakor ni pustila hladnega. Zaradi šoka sem doživel kratkočasno amnezijo spomina. Kaj se je potlej dogajalo, vem zgolj iz opisov. Baje so me našli ob materi, ko sem ji s svojimi prsti skušal odpreti veke, zraven pa sem govoril ''odpri učke mami''. Hvala bogu te slike v mojem spominu ni. Ko sem že mislil, da so moji možgani prebrodili vso zadevo, se je na pot postavila nova frustracija – ponesrečen porod moje starejše sestre Pauline, ki je bila, odkar pomnim, edina konstantna stvar v mojem življenju. Skorajšnja izguba nje, ki mi je vedno stala ob strani in dobesedno prevzela materino mesto, je bila nepredstavljiva. Sama misel na to, me je zopet vrgla na stare, ''luknjičaste'' poti. Dogajalo se mi je, da sem stal sredi polja, ponoči, premražen, pa nisem vedel, kako sem sploh prišel tja. To je bil tudi razlog za obisk pri zdravnikih, ki so me nekako spravili nazaj na stare tirnice. Od tu verjetno tudi izhaja želja, da bi postal zdravnik. Po nekaj kritičnih letih sem bil za čuda sprejet na medicinsko fakulteto, a tudi to ni trajalo dolgo, saj nas je Pauline po vsem razočaranju, ki ga je doživela, nekega dne samo zbasala na najhitrejše letalo v obljubljeno deželo. Konec koncev je bil že skrajni čas. Tako ali tako nisem prenesel krokodiljih solz ter neustavljivih hlipanj, ki so prihajala iz njene sobe. Na sestro sem resnično navezan, saj če ne bi bilo nje, po vsej verjetnosti mene že zdavnaj ne bi bilo. Zato mi je bilo toliko težje, ko sem jo moral gledati po cele dneve depresivno, objokano in s spackanim make-upom na obrazu. Kakor se je le dalo, sam ji nudil svojo pomoč, a vračajoči se strahovi iz preteklosti, ji ob pogledu na domačo okolico verjetno nikoli niso zares pustili pri miru. Z očetom tako ali tako po smrti naše matere ni bilo nič. Postal je živ primerek živalske vrste, ki je tip pred izumrtjem. Ker pa je Pauline izklesana mama, tegob nikoli ni bil sposoben preboleti. Vsi ti razlogi so na koncu vodili v Severno Karolino, kjer živimo še sedaj. Sestri sem za to potezo neizmerno hvaležen, saj nam je nekako vsem omogočila svež začetek. Sama je postala učiteljica francoščine, jaz pa nadaljujem pot iskanja znanja v medicini. Mlajši brat pa ravno preživlja najlepša leta svojega do sedanjega življenja, je namreč senior v srednji šoli. Mestece sicer zgelda mirno, a nikoli ne veš, kaj se dogaja za štirimi stenami, kdaj bo zopet nastopil trenutek, ko bo moja, nekako kronična ''bolezen'' zopet stopila na plano. Zato tudi skušam živeti, kar se pač mirno živeti da, ampak strah vedno obstaja. A sebe imam za optimista, zato se tudi pretirano ne obremenjujem s tem. Če mi bo dano, da se to zgodi, potem tako bodi. Vse se zgodi z razlogom …....

alex - 18 – 2/3years - nope =)

Naslov sporočila: Re: dubois, liam ian Pon Okt 22, 2012 7:27 pm

okay, zdaj bi moralo biti vse v redu. ^^ opis je potrjen in lahko se kar lotiš izpolnjevanja obrazcov tukaj. potem si lahko odpreš plot page in začneš nabirati povezave ter pisati. Wink

welcome.