FOR Jennifer
Comment Ok, začetk je malce dolg, upam da nisem preveč dolgovezil.. kot sem ti že rekel, so moji začetki obupni haha xD but still... I hope you like it
WORDS 884
Inspiration new album Red by Taylor S.



''I feel good, na na na na na nana, knew that i would, na nananna'' se je drl Liam, ko je v svojem kabrioletu drvel čez mesto. Še zavedal se ni, da je na križišču pravkar izsilil nekega voznika, ki se je že obesil na hupo. Pogledal je v vzvratno ogledalo in se le pikro nasmehnil. Ni mu bilo mar, bil je lep sončen dan, veter se je poigraval z njegovimi lasmi in bil je namenjen na najboljši sladoled v mestu. »Vikend je tik pred vrati,« je pomislil in ugotovil, da še nima nekih velikih načrtov, kaj bi pravzaprav počel. »Napovedano je lepo vreme, morda bi se odpravil na kakšno jezero ali kaj podobnega," je razmišljal na glas, medtem ko je parkiral svojega lepotca E-kalse na edino še prosto parkirno mesto. Ljudi se je res trlo. Zdelo se je, da se je v enem popoldnevu prebivalstvo Mayberry-ja potrojilo. Seveda je bilo treba šteti še nekaj turistov, a to še ni izbrisalo resnice, ki je bila več kot očitna – »Prebivalci našega ljubega mesta se radi 'martinčkajo''« je pametno zaključil. »Martinčakjo… ha, ha,« se je nasmehnil svoji novo izumljeni besedi, ki je letela na ljudi, ki so se radi nastavljali soncu tako kot kuščarji Martiči. Svojo ledrasto jakno si je vrgel čez ramena, nataknil sončna očala in krenil proti svoji najljubši kavarni. Na poti tja je sklenil, da bo za spremembo vzel kornet in ga v miru pojedel v mestnem parku. Opazoval je ljudi okoli sebe. Čeprav ni bilo dolgo, odkar se je rodbina Dubios preselila v to mirno pokrajino, je že lahko razlikoval med domačini in turisti. Ti so bili po večini Azijci, najverjetneje Japonci, tako da pravzaprav ni bila neka velika umetnost ločiti ti dve skupini. Navsezadnje je skoraj vsak imel pri sebi fotoaparat in nekako ni logično, da bi ga po domačem mestu nosil domačin. Izjema so bile skupine mladih deklet, ki so se fotografirale do malega na vsakem vogalu in nato na Facebook objavljale svoje 'duck-face' posnetke. Ob tej misli je zmajal z glavo. Domačini so bili tudi veliko bolj umirjeni, nikamor se jim ni mudilo. Spet so bile tu izjeme, a ko je ugotovil, kako globoko je zabredel s svojo filozofijo o turistih in ne-turistih, je raje prenehal.
Tudi v kavarni se je poznal vsip ljudstva, ki so se po dolgem obdobju hladnega, nič kaj prijetnega vetra spravili na sonce. Čakal je v vrsti za sladoled, ko je preslišal neko opravljanje dveh deklin.
»Oh, daj ga ne seri! Ona da je prekrasna?! Ta je pa lepa!«
»Nisem rekla, da je prekrasna, le da ima zelo lepe črne skodrane lase. Sama si že nekaj časa želim imeti take, pa mi nikakor ne uspe …«
»Kako si rekla, da ji je ime?« je črnolasko prekinila blondinka.
»Jennifer Murry, Muria, Murii ali nekaj podobnega«

»Jennifer Muriah mogoče?« sem se kar tako vključil v pogovor.
Plavolaska me je sprva prečekirala od glave do nog, mi namenila nek skremžen obraz, nato pa pritrdila mojemu vprašanju.
»In kje se nahaja Jenni?«
»Jo mar poznaš?« je takoj zanimalo črnolasko.
»Yeah … we go way back..« sem odgovoril, a resnica je bila nekoliko bolj zapletena do tega. Ravno sem hotel priklicati zadnji spomin, ki sem ga hranil nanjo, pa so me moji možgani zaštopirali. Ni šlo. Še večje presenečenje sem doživel, ko je ena izjavila, da se je moja znanka preselila v mesto. »Jenny v tako mestece, that's not likely…« sem pomislil, nato pa še preden sem se zavedal pristal nekje sredi centralnega parka s sladoledom v roki. Opazil sem, da že vse teče dol, zato sem hitel oblizovat, da ne bi bil ves popackan. Kar se je zgodilo naslednje, bi lahko z gotovo pripisal usodi. Mimo je z slušalkami v ušesih pritekla znana črna frizura. Lahko bi prisegel, da je ni take na svetu. Bila je zatopljena, ne vem točno v kaj, mogoče glasba, ali pa sam tempo teka. Kakorkoli že, bila je Jennifer, to sem takoj vedel. Njene obrazne poteze se praktično niso spremenile. Vse kar je bilo drugače je bilo … »ja no, vse ostalo bi rekel,« sem se zopet zasmejal svoji bedni šali. Ampak resnično. Sedaj je bila tako … odrasla! Nazadnje ko sem jo videl, je bila stara kakih 12 let. Izginila mi je izpred vidnega polja, zato sem pospešil korak v njeno smer in ugotovil, da je vstopila v stavbo, nedaleč stran od koder sem gledal. Nisem si mogel kaj, sledil sem ji v kompleks. Like it or not, počutil sem se kot nekakšen stalker in to mi tudi najmanj ni bilo po godu, a nekaj me je vleko tja, kot da bi vedel, da bo to srečanje ključnega pomena za moja nadaljnja leta.
Nad nekim zvoncem sem opazil njen priimek. Prestopil sem se malo in okleval, ali naj iztegnem prst proti zvoncu ali ne. A sem ga! Ni bilo 30 sekund, ko se je na vratih pokazala mična gospodična. Gledal sem jo kot tele v nova vata. Celota stvar je bila sprva nekako nerodna. »Kaj naj si sploh rečem,« in trenutek zatem je sledil najbolj čuden 'HEY', ki je bil do malega ne sličen Heath Ledger-jemu, ko je igral vlogo Jockerja v filmu 'The Dark Knight'.

»Hey …« besde so za nekaj sekund obvisele v zraku … »Jaz sem … Liam…« to pa je bilo tudi vse, kar sem spravil iz sebe.

for fabulous liam;
note: haha ne super je:D hehe. no moj tale post je bl k ne piece of s*it, ampka se bom naslenič potrudla bl, oblubm;) hah
words:okrog 760
my insipration: evenscence: bring me to life, my immortal

Sončni žarki so začeli prodirati skozi belo-rdeče zavese Jenninega stanovanja. Blazino ob sebi je potisnila čez oči in zagodrnjala. Bting,bring,bring… Še budilka je začela divje poskakovati po snežno beli nočni omarici poleg njene postelje. Z roko je tavala po mehki blazini in gladki površini omarice potem pa nervozno udarila po budilki, ta pa je naglo utihnila. Majavo se je usedla na rob postelje in glavo uprla na roke, katere je naslanjala na kolena. Za trenutek se ji je zvrtelo a vrtoglavica je izginila, ter, kot, da se v njenem telesu pretakajo litri alkohola se je premikala skozi sobo do kopalnice, ki je bila oddaljena le nekaj metrov a v jutranjih urah je teh 10 metrov izgledalo kot cela relacija. Spet je v njeno glavo stopila omotična vrtoglavica, ki pa sedaj ni minila. Roko je položila na mrzlo kljuko ter s počasnim gibom odrinila vrata. Vanjo je butnil hlad, in dvignila je pogled ter zagledala na stežaj odprto okno, skozi katero je bril mrzel vetrič. Jezno ga je butnila v obok in roke težko naslonila na umivalnik ter si v obraz butnila mrzlo vodo, ter se poskusila dokončno zbuditi. Zmajala je z glavo in se rezko nasmehnila sama sebi. Nase je navlekla raztegnjeno črno majico z zelenim potiskom in kratke črne hlače z majhnimi žepi. Pograbila je svoj žareče zelen iPod in ključe ter v naglici zaklenila za sabo in ključ skrila pod predpražnik in se pognala po stopnicah. Med hitro hojo si je v ušesa vtaknila slušalke ter v ušesih ji je odmevala glasba Bring me to life, skupine Evenscence, ki je bila sicer stara,a Jennifer jo je od nekdaj oboževala. ''How can you see in to my eyes, like open doors,…'' si je mrmrala v brado in tekla čez park in vijugala med drevesi ter se izogibala pešcem, ki so v zgodnjih jutranjih urah vodili ljubljenčke na sprehode. Nekaterim ljudem - ki jih je spoznala od prihoda v mesto – se je prijazno nasmehnila. Lasje so ji poplesavali na hrbtu in preklela se je ker jih ni spela v visok čop na vrhu glave. Roke so se same od sebe premikale v ritmu njenih korakov, ter visele ob telesu napol skrčene.

''Oh..'' je čemerno skoraj zavpila in dvignila pogled, ko se je zaletela v osebo, ki ji je prekrižala pot. Mlad moški, star okoli 25 let, zagotovo ni bil domačin. S fotoaparatom v roki jo je pogledal s podolgovatimi temnimi očmi. ''Oprostite, oh,'' je rekel z močnim japonskim naglasom in ji namenil prijazen, skoraj priliznjen nasmeh. Le pokimala je in se tudi sama nasmehnila, čeprav vidno prisiljeno. Ne samo, da ji je uničil tempo teka, razblinil je vse njene misli, katere so bile v tem trenutku pomembne, in nikakor se jih ni morala spomniti več kot teden dni. Prekleto, se je namrščila. ''Res ne mo..'' je začela besno, a se je odločila za drugačen pristop. ''Jah, oprostite, sploh vas nisem opazila, kar na enkrat ste se prikazali,'' je rekla in svoje besede začinila s sarkazmom. Še enkrat je pokimala ter roke naslonila na kolena ter nekajkrat globoko vdihnila in stekla čez park. Ljudi je bilo z vsakim trenutkom več, sonce je res spreminjalo razpoloženja, še včeraj je bil park ob taki uri skoraj prazen, sedaj se v njem gnete Mayberryčanov in tujcev. Po nekaj minutah teka je pristala na pločniku, ter sunkovito se je ustavila, ko bi skoraj padla pred natovorjen avto evropske registracije. ''K vragu!'' je zavpila za rdečim avtom in s počasnimi koraki stopala po dovozu do svojega bloka. Odprla je nabiralnik in pograbila revije in nekaj položnic ter stekla po strmih stopnicah. Čeprav je imel, ta premožen blok dvigalo, se je od nekdaj sovražila voziti z njimi. Od trenutka ko je pri 7 letih več kot za uro obtičala v njem, za povrh še strašljivo steklenem. Butnila je vrata, ko jih je z majhnim rožnatim ključem odklenila, in pošto je odvrgla na mizo ter si nalila vodo v velik kristalen kozarec.

Ring! Je divje zazvonil zvonec in debelo je pogledala ter proti vratom potem pa nežno prtisnila na tipko, ter oglasil se je globok moški glas. ''Ja?'' je rekla rezko, a polna pričakovanja. Kdo bi lahko to bil? Ji je šinila čez glavo. ''Hey, jaz sem,'' je naredil kratek premor in besede so obvisele v zraku ter plavale okoli nje. ''Liam.'' Je dokončal stavek. ''Ja, jaz sem Jennifer.'' Je rekla začudeno in pojma ni imela kdo bi to lahko bil. Napenjala je možgane in se poskušala spomniti, koga z imenom Liam, ki ga je spoznala v teh nekaj mesecih v Mayberryu. ''Se poznava?''

for amazing Jennifer
note: oprosti, tole je bilo res malo na hitro, tik pred spanjem. upam, da sem ti dal dosti iztočnic iz katerih lahko nadaljuješ. povej če ti bo všeč
Words: 712
Inspiration: Ed Sheeran - A team

Rezek ton v njenem glasu ga je presenetil. »Mogoče ima slab dan,« je pomislil. Dokončal je svojo misel in sledilo je novo presenečenje. »Ali je možno, da se me ne spomni?« A že sekundo za tem se je rahlo udaril po glavi. »Seveda se te ne, teslo! Se ti ne zdi, da si bil takrat mlajši, nisi imel takega mutiranega glasu in si bil videti še kot čisti otrok?« Imel je občutek, kot da se mu notranji 'jaz' posmehuje. »HA, ha, really funny Liam!« mu je odgovoril. Za rjavolasca so bili ti notranji monologi dokaj normalni. Vedno se je rad pogovarjal s svojim notranjim jazom, pa če prav so ga zaradi tega brž kot ne obsodili za umsko prizadetega. Skozi leta se je vsaj naučil skrivati to svojo hibo. Dogajalo se je namreč, da je na random sredi kosila nekaj na glas zabrusil svojemu drugemu jazu, posledica pa so bili čudni pogledi vse prisotnih. Na srečo se je vse to sedaj dogajalo le še v glavi. Pravzaprav se je čudil dejstvu, da lahko pogovor, ki bi z neko normalno osebo trajal več minut, sam seboj opravil v pičlih nekaj sekundah. »Brains – truly a gift from God!« se je zopet nasmehnil in upal, da ga oseba na drugi strani slušalke ni zaznala. To je bil tudi drug značilen znak, po katerem bi tudi z zavezanimi očmi ugotovil, s kom imaš opravka. Liam se je namreč sam sebi zdel sila hudomušen in zabaven. Svojim šalam se je smejal, pa naj si bodo smešne ali ne … po večini ne seveda.. Vsaj tako je bilo prepričanje širše množice ljudi, ki ga seveda niso poznale dovolj dobro. Hitel je odgovarjati sogovornici. »No, jaz sem mnenja da se, mogoče bi morala sama presoditi? Me boš spustila naprej ali ne?« Bil je malce na trnih, to si je moral priznati. Ni namreč vsak dan, da srečaš lušno deklino, jo zasleduješ domov in jo nato prosiš, naj te spusti v stanovanje, če prav si nekako čisti neznanec. Temu primerno so se tudi vrstili številni napačni odgovori in vprašanja. »Yeah… sure.. she is gonna let a total stranger in her apartment … nicely done again liam!« Sarkastični prizvok njegovega notranjega jaza je postal sila nadležen. »Oprosti, ne bi smel kar tako ti nekako vsiliti svoje ponudbe,« je hitro popravil svojo napako in pri tem še opazil ni, da jo je pravzaprav prekinil sredi njenega odgovora. »Liam … Liam Dubios … ti je to kaj bolje znano?« Dal ji je nekaj sekund razmisleka in še dodatnih nekaj, da je na hitro zaplavala po časovni premici. »To ji bo morda dalo nekaj dodatnega zagona, da me osveži v spominu.« Očitno je delovalo, saj je po trideset sekundnem premoru le privolila, da naj se ji pridruži.
Stopnic je bil navajen in v normalnih okoliščinah bi bil v njenem nadstropju kot veter, a nekaj ga je zadrževalo. Hodil je počasi in si ogledoval vsako podrobnost. Rože, okna, slike, to niso bile običajne stvari, ki bi jih videl na takšnem hodniku. Vse je dajalo nekakšen domač občutek, ki mu je bil sila všeč. Ni bila nobena skrivnost, da se je že dlje časa želel odseliti iz družinske hiše in taki prostori so ga v to le še spodbujali. »Zapomni se, da boš vprašal, ali morda kdo prodaja stanovanje!« ga je opominjal notranji glas, ki ga je v sekundi zopet potlačil ter upal, da je to naredil tako dobro, da mu ne bi sredi pogovora z lepotičko prišel na plano. Ko je končno prilezel do njenih vrat, je le upal, da se ga bo vsaj po videzu nekako spomnila. Nežno je potrkal in velika vela vrata so se odprla. »Pozdravljena!« Ko mu je z gestam nakazala, da naj stopi noter, je to storil brez oklevanja. Zatem ga je povabila v prostor na levi. Vrata so bila zaprta, tako da ni vedel, kaj točno bi bila ta soba. Vprašljivo jo je pogledal. »Moram čevlje sezuti, ali si navajena hoditi v njih?« Za mnoge bi se zdelo to vprašanje bizarno, a ne za Liama. Sam je namreč izredno spoštoval red in čistočo. Tako so ga navadili že od malega. To je bil tudi razlog, da so ob najavi obiskovalcev, v predsobi pripravili celo vrsto copatov. Čakal je na njen odziv, zatem pa sta se odpravila v skrivnostno sobo.

for fabulous liam
note: haha okej nekej je no:D nevem nekaj se zmisli kako bova nadlaljevala
words: bout' 660 besed is here for you, hun;*
my inspiration: moroon 5 - One more night

''Ja, ja.. Seveda. Kdorkoli…'' se je iz njenih ust zmedeno izlila poplava besed. V tem trenutku je ugotovila, da je izpadla kot popolna tepka. Z nasprotno stranjo dlani desne roke si je otrla čelo in zmajala z glavo. Laim Dubois. Liam Dubois. Si je ponavljala njegovo ime v mislih in si hotela v misli privabiti fanta s tem imenom. Liam. To mi je znano, Liam, mali Laim s katerim sem preživljala otroštvo. Se je nasmehnila ob tem spominu. ''Ah, ne to že ni on!'' je zamahnila z roko in prhnila v zrak. Bi ga bilo pa dobro, kaj videti. Obrnila se je in še preden je neznanec potrkal na njena vrata jih je na stežaj odprla ter ga z vljudno gesto povabila v svoje stanovanje. ''Živjo.'' Je rekla rahlo zbegano. V njeno stanovanje je ravnokar vstopil čisti neznanec. Zmajala je z glavo in pogledala v tla. Le kaj vse lahko je! Jenn! Pomisli preden kaj narediš! Lahko je, no..Kot morilec ravno ne izgleda. Pa vseeno. Prekleto, Jennifer! So ji misli švigale sem in tja po glavi. Jennifer, mirno kri! Si je v mislih eno prisolila. ''Oh, ja prosim!'' je rekla z mehkim glasom, a na koncu je bilo začutiti ostrino, kakršno je bilo slišati, vsakič jo je spregovorila z neznancem. S pogledom je pomignila proti vrsti raznobarvnih copat. ''Izberi si ene.'' Skomignila je z rameni. Dvignila je pogled in fant se je zazrl v njene oči. Vrnila mu je pogled in sedaj je videla, da se ni motila. Liam! Se je komaj zadržala, da ni glasno zakričala, in ga preplašila, da bi stekel iz stanovanje preden uspe reči:keks. Zagledala se je v njegove svetle, tople modre oči. Skoraj bi pozabila na svoje veščine plavanja in hitro se je potegnila nazaj na trdna tla. ''Liam,'' je komaj slišno ponovila. Vrata njene dnevne sobe so bila zaprta, kot po navadi. Skoraj vedno je na velikem kavču ležala sama, in se nažirala z ne dietno kokakolo. Prehitela ga je in z nasmehom na obrazu odrinila svetla, rjava vrata in pred njo se je razprostrl svetel prostor. Veliko okno, ki je bilo po navadi, zastrto z zavesami, je bilo odgrnjeno in nanjo metalo prelepo sončno svetlobo. Spustila ga je naprej in se vrgla na kavč. Kar naenkrat se ji fant ni zdel več tujec, zdel se ji je domač in prijazen. Vedno se je obnašal kot kakšen angleški kavalir iz prejšnjega stoletja. Vedno ji je pomagal nositi knjige, in ji odpiral vrata, čeprav so ga prijatelji zmerjali s copato, je bil tako navajen, tako so ga vzgojili in prav zaradi tega ga je Jennifer vzljubila in ga imela toliko let rada, čeprav sta bila takrat stara 12, mogoče 13 let. Sedaj se je vse spremenilo, ampak on se je še vedno zdel isti. ''Hej, me počakaš tu, samo preoblečem se in oprham.'' V roke mu je porinila daljinca velike tanke televizije, ki je počivala na steni nekaj metrov pred njo.
Rahlo zmedeno je poskočila iz mehkih blazin in stekla v kopalnico. Desnico je uprla na mrzle ploščice v kopalnici nad seboj in glavo nagnila naprej. Toliko časa je minilo. Vanjo so začeli butati spomini kot butanje morskih valov ob skalnate pečine. Slekla je majico, hlače, modrček, in hlačke. Stopila je pod hladno prho in se naslanjala na steno. Voda je tekla čez njen obraz in ji močila lase, ter se izlivala v odtok. Trdno je pritisnila na gumb in voda je v naglici ugasnila in se obrisala z mehko brisačo, drugo pa si je zavila okoli las. Sive kavbojke, ki so bile obešena poleg ogledala je hitro navlekla nase, oblekla črn modrček in belo majico brez rokavov. Odrinila je vrata kopalnice in skupaj z njo je ven pripuhtel oblak vroče pare. ''Hm..Boš kaj pil, Liam?'' ga je vprašala in na njenem obrazu je spet igral širok nasmeh.

Jen
Comment hahahaha, ta mi je všeč haha.. poste namreč haha pa tut pogovr bo vse bolj znaimiv postajal, že vidim...
inspriration Owl City and Carly Rae Jepsen - Good time

Na hitro je izbral prve copte, ki so mu prišli pod noge in šele kasneje ugotovil, da je vzel ravno najbolj roza odtenek copatov, kar jih je kdaj videl. »Tipično!« si je rekel, »če je možnost, da Liam izbere najbolj neustrezno potezo, bo to tudi naredil, ha ha.« Stopil je v osvetljeno dnevno sobo. Žarki svetlobe, ki so prihajali skozi okno, so se zdeli magični. Glede na njen pogled v prejšnji sobi, je doumel, da se ga je več kot očitno spomnila. Še sedaj ji je na ustih ležal velik nasmešek in čeprav ga je hotela prikriti, ji to ni uspevalo najbolje. »God, look at that gorgeous smile of hers,« je neprestano skorajda že ne buljil v njeno smer. Nikoli je ni videl v taki luči in ravno zato se mu je vse zdelo še tako bolj čudovito. Bila ga je vesela in to mu je bilo všeč, kajti najbolj se je bal, da bi ga gledala kot nekega čistega neznanca. Pogled mu je ušel na njene oči in malo je zaplaval po spominu. Kot ''otroka'' sta bila skoraj soseda. V isti ulici sta živela. Countless hours were spend playing hide and seek. Najbolj mu je ostal v spominu pogovor z njegovo starejšo sestro, ki mu je vedno svetovala, naj bo do deklet priajzen, ustrežljiv, kar malce kavalirski. Nasvet se je prijel in lahko bi rekel, da je tudi njegovi prijateljici to ustrezalo, pa če prav je bilo to le odpiranje vrat zanjo, bodisi to, da jo je vedno pospremil do doma, tudi ko je zunaj divjala nevihta. Celo svoj pulover ji je nekoč posodil, ker jo je zeblo v šoli, sam pa je zaradi te geste čez teden dni staknil pljučnico. Pulover pa še po dobrih treh tednih ni vrnil. Po vsej verjetnosti ga je pozabila prinesti, ali kaj podobnega. Ob teh spominih se je nežno nasmehnil in jo pogledal. »Stara dobra Jen!« Na hitro jo je podražil. "Veš zakaj sem sploh tu? Spraševal sem se, če imaš še vedno tisti pulover, ki sem ti ga nekoč posodil." Naenkrat je poskočila in se ustavila pri vratih. Še bolj čudno kot to pa je bil njen vprašanje. »Yeah, sure, why not…« si je rekel, v resnici pa se mu začelo smejati na noter. Ko ji je pritrdil, da ga ne moti in jo je že odšla se je zadrl za njo. »Predvidevam, da je to ena čist random zadeva pri tebi? Mislim namreč to, da se greš tuširat, medtem,ko imaš obi…« ugriznil se je v jezik. »Tepec! Ravnokar je prišla iz napornega teka!« nato je hitro dodal. »Veš kaj, never mind, moje misli prehitevajo razum!« Nekako se mu je potem zdelo logično, da želi pod prho, če prav v resnici sploh ni smrdela. Ravno nasprotno, ko je šla mimo njega, je bil njen vonj omamen. Utihnil je in ji dal čas da se stušira. Pogedal je dalinec, ki mu ga je poturila v roko. Skomignil je z rameni in prižgal televizor. Oči so mu na vsake toliko časa uzrle proti vratom kopalnice in ob zvokih tuša, je pomislil na neprimerne stvari. »Thanks brain, for that image in my head!« se je jezil nad svojimi možgani. Ni si moral pomagati, bil je moški, to je bila tudi njegova tolažba. Oči je usmeril proti svojemu čelu, kot da bi hotel pogledati svoje možgane in si rekel »Now, please stop picturing her naked, ok? No lepo, da sva prišla do lepega zaključka!« Stresel je glavo in jo usmeril proti ekranu. Pritiskal je na dalinec in slike so se druga za drugo menjavale. Kmalu se je pokazala na vratih. Prenehal je s pritiskanjem in jo pogledal. »Kaj bo pil?« Tudi trenila ni z očesom, njen ogorčen obraz pa je bil usmerjen proti televiziji. »Kaj je narobe z njo?« si je rekel, nato pa se še sam ozrl tja. Tudi njemu je čeljust padla do tal in postal je rdeč kot kuhan rak. »Oh ne, ne ne, ne ni tako kot zgleda,« je hitel prestavljati kanal, ki se je pomotoma ustavil ravno na ''vsebinah za odrase''. »Joj, kako nerodno! Resnično Jennifer, le pregledoval sem kanale in se je pomotoma ustavilo na tem mestu. Joj res.. saj sploh ne vem kaj naj rečem.« Zato se je tudi utišal. Revež je bil čisto iz sebe. Gledal je no, potem dalinec v roki in tudi predstavljati si ni hotel, kaj si misli o njem.

liaaaaaaaaam
note: haha no pa začniva
my inspiration: beyonce - if i were a boy
words: 660 besed. gosh, zdj sm pa k en luzer (bog, a sm res to zdle rekla) ko je moj post tok krajši. haha

Le zrla je nekaj časa v televizijo, katere glas je bil utišan. Hvala bogu, saj se je predvajal resno neprimeren program. Nekaj časa je še gledala v televizijo potem pa prhnil v zrak in se glasno zarežala ter se rahlo nagnila, da ji je brisača padla z glave, mokri lasje pa so ji razpuščeno padli po hrbtu, ter mokri udarili ob njeno kožo. ''Oh, ne skrbi. Tudi meni se je to nekajkrat že zgodilo. Toliko jih je,'' je s pogledom mignila proti televiziji in sliki, ki je še vedno neutrudno a tiho premikala sem in tja. Spet se je glasno zarežala potem pa se obrnila in stopala po preprogi iz sobe, do kuhinje. ''Pa ravno nekje na začetku in se jih ne morem znebiti.'' Je rekla brezskrbno in mokro brisačo vrgla čez stol, kjer je mirno obvisela. ''Torej, viski ali cedavito?'' je rekla in se sklanjala v nizek hladilnik. Zasmejala se je in izvlekla mrzlo vodo ter jo zmešala z nekaj žlicami cedavite. Res velikimi žlicami. ''Predvidevam, da viski, kajne?'' je zaklicala čez ramo. Obrnila se je in odkorakala proti dnevni sobi. ''In kako si me našel?'' je Jenn končno načela temo in mu dala s tem vedeti, da se ga spomni. O pa še kako se ga spomni. V njej se je spet prebudilo tisto čustvo in začelo kot plamen sveče plapolati globoko v njenem prsnem košu. Usta je rahlo povesila. Trapa, zapri usta! Si je v mislih spet eno prisolila. V zadregi je pogledala v tla se usedla na kavč ter noge po turško prekrižala in temnolasemu fantu nasproti nje v roke porinila kozarec viskija. Slišala je dve kocki ledu, ki sta nežno udarjali ob steklo kozarca. Močno se je oprijemala plastenke ter še vedno je čutila vročo rdečico, ki je spreletavala njena lica. Sedaj se je spomnila njegovega vprašanja o puloverju. Dvignila je pogled in si nadela privlačen nasmešek. ''Uh. Zdaj si me pa ujel. Em..Mislim, da imam, nekje globoko v omari zakopanega.'' Je rekla in šele zdaj dojela kaj je rekla. Ravno kar mu je priznala, da čustva v njej niso ugasnila, da še vedno za seboj vlači njegov pulover, ki ji očitno nekaj pomeni. Joj! ''Ja, veš da ga imam.'' Je ponovila in skomignila z rameni. V njej je divjal vihar, ki ji je mešal misli. Srce ji je govorilo nekaj, možgani drugo. ''Hej, se spomniš Lanne? Kako se že piše? Iz osnovne šole. Tista tečna punca, ki je vedno tako težila in težila, da sem jo en dan usekala okoli tiste njene gofle?'' se je zarežala in se spomnila tistega trenutka. Ooo, kako je pasalo, ko je njena dlan zadelo v gladko lice dekleta, na katerem je pustila rdeč obris dlani. Sicer Jennifer ni bila pretepačica ali kar koli takega, a takrat se je res tako razjezila. Ni mu pustila do besede in kar brbrala je in brez premora govorila. ''Zadnjič sem jo videla v mestu! Si moraš misliti? Joj, kako me sovraži, boji se me.'' Je Jenn rekla rahlo ponosno in si nadela resno masko. Gledala je vanj in čakala, da kaj reče. Desno nogo je stegnila in začela risati različne like po mehki, rdeči preprogi, ter se z levo ramo naslonila na naslonjač. Kako bi bilo, če bi ga spet.. No..Poljubila? se je v njeni glavi pojavilo vprašanje, ki ga je hotela čim hitreje izgnati a ji ni uspelo. Počivalo je tam in čakalo na odgovor. Ne, Jenn ne. Ne bi bilo dobro! Pa saj veš koliko časa se nista videla, daj no Jennifer! Je sama sebe prigovarjala. Plastenko oranžne tekočine je odložila na stekleno mizo. Ja v redu bo! Vem , da bo! Je odgovorila tistemu piskajočemu glasku v njeni glavi. Ker ni ubogala misli jo je za opozorilo močno stisnilo v trebuhu in naredil se ji je velik vozel. Nagnila se je naprej proti njemu in njene ustnice so spet spoznale njegove mehke ustnice. Z roko se je naslonila na mehko podlago poleg njega ter ga spet nežno poljubila. Trd vozel v njenem trebuhu se je v trenutku razblinil.

Jennifer
Comment ah ne skrbi, saj je bilo veliko povedanega
umes sem šel nekaj drugega delat in zato bo zadnja tretina verjetno precej slabša kot prva, saj sem vmes, kot kaže, zgubil inspiracijo .... hope you liek it anyway ^^
Words: 812
inspiration Taylor Swift - 22

Ob njenem smehu se mu je odvalil kamen od srca. Nekako nelagodno bi se počutil, če bi šel že prvi dan njunega snidenja k vragu. Oddahnil si je, a le za trenutek, kajti v naslednjem trenutku ji je njena brisača padla z glave. Pokazali so se mokri lasje. »Maaaan, that's so sexy!« je vzkliknil njegov drugi jaz. Prisegel bi, da ni bilo namerno, a ko se je obrnila okoli svoje osi in odkorakala proti kuhinji, se je zazrl v njeno zadnjico. Sam sebi je dal 'high-five''. »Yeah man, she's defenetly hot as hell!« Na obrazu se mu je pokazal zloben nasmešek, za kar pa roko na srce, ni bil sam kriv. Začel se je spraševati, kdaj je postala tako privlačna. V osnovni šoli, ko jo je še pod roko peljal na valeto, je bila še povsem običajno dekle. Nekje v spominu je še imel, da je nosila zvezdice. In sedaj, 7 let kasneje …
Njeno vprašanje ga je predramilo. Hotel je reči, da mu viski pravzaprav ne paše, saj je ravnokar jedel sladoled, a še preden je rekel 'mu', je imel prijetno ohlajen kozarec v svoji desnici. Njune oči so se srečale, sledil je še dotik njenih prstov, ob katerem je odrevenel in skoraj spustil kozarec iz rok. Rahlo jo je polil po roki. »Oprosti, ni bilo nalašč!« se je hitel opravičevat. Hitro je naredil požirek. Moral si je priznati, da ni mislil, da bi ga lepotička poleg njega, še po toliko letih zbegala. V otroških letih mu ljubezni ni vračala, ne glede na to, kako prijazen je bil, bil je nekako friend-zoned. Od tod je tudi prihajalo prepričanje, da tudi dandanes nimaš šans. Punca je nato udarila hitro govoreči monolog, ki je bil sestavljen iz vprašanj, ki so bila pravzaprav namenjena Liamu, a mu tudi časa ni dala, da bi jih revež odgovoril. Tako hitro je blebetala, kot bi bila nekako živčna in potem BEEEEEEM! Kot strela iz jasnega je sledil en najbolj nežnih poljubov, ki jih je Liam kadarkoli dobil v svojem življenju. Ironija tega pa je bila, da je še sam sekundo pred tem razmišljal, ali bi njeno gobcanje utišal s svojim poljubom. In za čuda je trajal … 5 sekund …. 10 sekund … 15 sekund, dokler se po približno pol minute nista ustavila. Pogledal jo je … totalno presenečeno …. In zmedeno … in oči so mu begale po sobi. V njene zenice si ni upal pogledati, že tako je čutil, da mu je postalo vroče kot v savni.
»I wasn't expacting that … but … thanks … I guess ….« mu je bilo nerodno. Še sam ni vedel, s čim si je pravzaprav to zaslužil. Na hitro se je spravil k sebi. »Najbolje bo, če se delava, kot da se nič ni zgodilo,« si je rekel, spil še en požirek viskija, ki mu je sedaj še kako prav prišel.
»Kako sem te našel,« je kar začel govoriti, » … kindda long story. Če povzamem. Bil je lep dan, Liam se je odločil, da bo šel na sladoled in mimogrede pogledati kakšne nepremičnine …« ustavil se je za trenutek, nato pa nadaljeval, »Dobro, ne se mi smejat, trenutno sem kindda homeless… dobro ne čisto, ampak sem v fazi preseljevanja in iščem kak lep apartma.« Naredil je še zadnji požirek in upal, da v naslednjih dveh minutah ne bo izpadel čisti stalker. »Nato sem te videl, kako si tekla mimo mene, sem te hotel pozdravit, ušla si v stanovanjski kompleks, nato sem opazil, kako je tu lepo in sklenil, da te povprašam, ali morda veš za kakšen prost apartma v tej stavbi?« Počakal je sekundo in nato izustil. »In ja, upam, da nisem izpadel kot nek zalezovalec,«je pokazal jezik in se nasmehnil. Upal je le, da bo s tem nekako zabrisal, kar se je ravnokar zgodilo, četudi mu je bilo neznansko všeč. Puloverja ni hotel omenjati, če prav se mu je neznansko dobro zdelo, da ga ima še vedno nekje pospravljenega, kot bi imel del njega, ki ji vedno stoji ob strani. Ob misli se je le nasmehnil in zatem zopet spregovoril. »Oh, samo ne omenjaj mi je. Manj kot jo vidim, rajši jo mam, pa naj se sliši še tako grdo. Spomnim se, kako mi je v prvem razredu venomer najedala in mi spraševala, če bi se poročil z njo. Po kakih 100 opozorilih mi je tako prekipelo, da sem jo, meni nič tebi nič, usekal po nosu in začela ji je teči kri. Ampak hej, od takrat naprej se je njeno skakanje po mojih živcih znatno zmanjšalo!« Začel se je smejati. Pogledal je predse in Jennifer, še vedno v vsej svoji veličini, mu ni ušla iz glave. Vedel je, da ne glede na to, kako se morda trudi prikriti dogodek, ki se je zgodil samo kako minuto poprej, ne bo izplahnel kar tako in Jenny …. Nikoli več je ne bo videl v isti luči …

liam
note: uh..um. sori sori sori sori še enkrat ker je tok doug trajal tole za odpisat
my inspiration: hale of fame - the script
words: 690
now she wear: this

Jenny je samo zrla predse in v roki stiskala plastenko vode Evian, ki je bila pod njenim stiskom že čisto sploščena. Členki so ji pobelili, na obrazu pa ji je še vedno igral nasmeh.

''Hej, hej Jenn!'' je za njo vpil Liam, ki je za njo tekel po ulici, za njima pa še nekaj drugih prijateljev. ''Daj no, pohiti!'' je zaklicala čez ramo in se obrnila ter tekla vzvratno in se režala. ''Daj no, Liam, počasnela!'' je še zakričala in se skrila za grmovje, ko je bila prepričana, da je nihče več ne gleda. Globoko je dihala in lovila sabo, ter se zadržala, da ne bi planila v jok. Štirinajstletni rjavolasec je stekel mimo in potegnila ga je za roko da se je zvrnil poleg nje na mehko travo. Glasno je godrnjal in se medtem smejal. ''Ah, daj no bodi tiho, no!'' je rekla tiho in se zarežala ter se hrbtom naslonila na grmičevje ter sopla in lovila sapo. ''Pšš!'' je rekla in mu prst položila na usta ter dvignila pogled. ''Pridi.'' Je mirno rekla in 'čisto po nesreči' se je pred njenimi nogami pojavila vejica hrastovega drevesa ter padla na kolena čez fanta, ki je bil od 2.razreda njena simpatija, čeprav ga je imela le še za prijatelja, ki ji vedno stoji ob strani, se je ob pogledu na njegove tople rjave oči, in predrznem nasmešku ki je ves čas bedel na njegovem obrazu, ko je osvajal punce v njej vedno nekaj premaknilo. Mehke ustnice je naslonila na njegove in ga nežno poljubila potem pa se le zahihitala in ga še enkrat cmoknila. ''Ohoho, kaj imamo pa tu?'' je slišala zadaj porogljiv, a vseeno prijazen in znan glas. ''Jack!'' je se je obrnila in si pomela roko ter ga dregnila v ramo, ko je šla mimo njega.

Je zaplavala v morju prelepih spominov, ki so jo božali po koži in greli. ''Oh, oprosti,'' se je temnolaska hitela opravičevati in čutila vroč občutek v licih, in se zavedla da grozno zardeva. Čeprav so ji nekateri pravili, da so njeni lički ljubki ko so rdeči se je vedno počutila kot kuhan rak. ''Tega ne bi smela storiti.'' Je le odločno rekla in se mu nasmehnila, ko ji je ustnica trzala, ko ni vedela ali naj se ugrezne v zemljo ali vred z njim pozabi na to kar se je ravnokar zgodilo. Iz teme, kako jo je videl teči – ob kateri se je mimogrede počutila kakor bebka, ko je mimo njega tekla vsa prepotena – sta prešla na temo o stanovanju v tem bloku. ''Uh.. Res ne vem če je kaj še prosto. Vprašati bi moral najemnika.'' Nagnila je glavo in ga nagajivo pogledala, ko jo je prešinilo. Seveda. V stanovanju, ki ni bil majhen, sploh, je bila še ena postelja, ker je mislila da bo dobila sostanovalko, ki se je odločila, da bo raje živela s fantom. No saj ji ne zamerim, bil je res seksi. ''Oh. Mogoče se bo zdelo malo čudno, morda melo preveč čudno, saj se srečava po 6 letih. Jaz imam še eno prosto spalnico.. In ja, um, lahko živiš z mano.'' Je skomignila z rameni in hitro nagnila plastenko, preden bi bleknila še kaj čudnega, zaradi česa bi hitro pobegnil ven in se nikoli več vrnil. ''Oh, ja.. Pravi nasilnež si bil, res.'' Se je delala, da ga kara in poskušala obdržati miren obraz, a na obraz ji je z vsakim trenutkom lezel večji nasmešek. ''Kar udaril si jo, no! Pa saj veš, da se punc ne tepe, Liam Ian Dubois!'' je izrekla njegovo celo ime, in sama nase je bila ponosna, da se ga je spomnila v celoti po toliko letih. Me zanima, če se še vedno spomni mojega celega imena. O bog, kako sovražim ime Delilah. O groza! Se je sama v sebi posmehljivo pregovarjala in zrla vanj. Po nekaj trenutkih je dojela, da bulji vanj, in gotovo mu ni prijetno. Sedaj pa se je v njej spet premknilo tisto nekaj, in v njej je začelo tleti upanje, da bo privolil v to, da bo stanoval z njo. Iskrice upanja so prasketale ob njeno kožo in jo prijetno žgale po celem telesu.

Jenny
Comment: Navadn. Tole bo zaključek najinega pogovra v tej sobi, for the time beeing... pač trenutno, ker itak vem da se bova vrnila še sm, sam tko da bova vedal od kje do kje je kšn pogovr
Inspiratin: Cherly Cole - the flood
Word: 780

Še vedno ni bil prepričan, kaj točno se je zgodilo nekaj trenutkov nazaj. Oziroma, zakaj se je to zgodilo. Zopet je vrgel pogled na prikupno dekle zraven njega. Opazil je, da je nekam odplavala s svojimi možgani. »She's taking a trip down the memory lane,« si je rekel in v sekundi se mu je prikazal prizor iz otroštva, ko sta se prvič poljubila. Bilo je resnično nekaj posebnega. Ko jo je tako gledal nekaj sekund, je ugotovil, da je ta pogled že nekje videl. Bil mu je tako zelo znan, le nekaj je bilo drugače. Skušal se je spomniti, a zaman. Toda, po bolj poljubljenem praskanju možganske skorje mu je šinilo v glavo. »Seveda … bilo je….«

»Jenn, prosim!« Punca je bila več kot očitno jezna in je trmasto hodila svojo pot naprej. »Jenny, to je že smešno, prosim, vrni se!« Jezno je prhnil, »Dammit!« in stekel za njo. Če prav je bil že ves premočen do kože od hudega naliva, mu je bilo to v tistem trenutku postranskega pomena. Neverjetno se mu je zdelo, kako lahko dekle pri svojih rosnih štirinajstih tako udarno in hitro hodi v visokih petah. Dohitel jo je, prijel za nadlaht in obrnil proti sebi. A na njegovo presenečenje na obrazu ni več videl trme in jeze, pač pa solze, ki jih ni mogla skriti, če prav so ji na obraz padale debele kaplje dežja. Prisoten pa je bil isti zamišljeni obraz, kot ga je gledal sedaj, ko je sedela nasproti njega na kavču, le v nekoliko bolj žalostnem tonu. Svojo roko je premaknil na njeno ramo, z drugo pa jo je prijel za brado ter ji povešeno glavo dvignil tako, da sta se gledal iz oči v oči. »Oprosti Jennifer, moraš vedeti, da tudi jaz tega nisem želel, kaj šele pričakoval.« Rekla ni nič, le obrnila je glavo in svoj pogled umaknila proti tlom. Vedel je, da je to njun zadnji večer skupaj in ni hotel pustiti stvari v tako žalostnem trenutku. A ni mu preostalo drugega. Poskusil je še nekajkrat, da bi spregovorila, a ni šlo. Še zadnjič jo je močno stisni k sebi, a ona mu objema ni vrnila. Še do danes ni zvedel zakaj. Obrnil se je in to je bilo resnično zadnjikrat, ko sta si zrla v oči, preden je on, po nenadnem načrtu svoje sestre, odšel na drugo stran luže – v ZDA.


Njeni redeči ličnici sta bili prav prikupni in da se ne bi počutila osramočeno, ji je namenil lep nasmeh in pogled, ki se je kmalu sprevrgel v čisto presenečenje. »Jaz? …. Tu … s tabo … stanovati?« Po analiziranju svojih besed, se je počutil kot mojstej Yoda. »Saj se šali, ali ne? …… Ne, mislim da se ne stari …. Dude, it's been 6 years, ali ni to malce čudno? ….. Ne? …. How about yes? ….. Pretiravaš! Sicer pa, kaj gre sploh lahko narob….« »JA! NAREDIVA TO!« je vzkliknil še preden je v glavi dokončal svoj, zanj značilni, monolog. Seveda je zopet izpadel kot popolni bebec. »Oprosti, tole je bilo rečeno čisto prenaglo in s preveliko evforijo,« se je hitel opravičevat. Zasmejala se je, po čemer je sklepal, da ji je čisto vseeno, le da je pristal njeno ponudbo. »Ok, ok, čudovito…« je naenkrat postal čisto zmeden, »Moja prtljaga, moje stvari, moje …. Joj, joj, joj,« je začel zbegano letati po sobi. »Aja, niso še tu… no sej…. Kakorkoli že, kdaj se lahko vselim?«
Minuto zatem se je vrgel dol na kavč in globoko zajel sapo in izdihnil. Preden se je lahko normalno nadihal, ga je rjavolaska zopet presenetila z dejstvom, da še kar ve njegovo polno ime. »No, no, kdo se oglaša! Gospodična Jennifer Delilah Muriah, še vedno nisem pozabil in stavit grem, da tudi ti nisi, kako si ubogega Jacka nekoč namerno spotaknila na hodniku, da si je revež polomil roko. Zato nikar ne obsojaj!« Vse je bilo izrečeno v hudomušnem tonu, na koncu pa je še pokazal jezik, da je vedela, da se šali. Vstal je, se sprehodil mimo nje, se pri vratih obrnil ter z nežo-prijaznim glasom dejal. »Mislim, da bo je tale dogovor en boljših, kar sem jih v zadnjem času sklenil in za nameček mislim, da bo vse tole še izredno zabavno. Po tem ko se stuširam me samo spomni, da določiva neka ''hišna pravila'', da ne bo prihajalo do zmešnjav. Saj veš kakšne ste ženske!« Zopet je bruhnil v smeh in ko se je obrnila jo je nagajivo pogledal. Zatem se je umiril in še dodal. »Hey, Jenn … resnično hvala,« njegov glas pa je bil toplejši in polen hvaležnosti, saj je bil resnično veselil novega okolja, v katerem bo preživel še kar lep del svojega časa v Mayberyu.