 zara delacour
Število prispevkov : 56
Reputation : 34
Join date : 30/10/2012
Kraj : mayberry, usa
 |  Naslov sporočila: delacour, sophia zara Tor Okt 30, 2012 8:58 am | |
|  twenty-three - marseille, france - artist - straight - emilie de ravin ;33
» veš, da si izjemen primer zara ? «
»saj veste, da izjemnost včasih ni najboljša stvar. «
» zakaj tako praviš ? «
» zato, ker v mojem primeru izjemnost predstavlja težavo. «
» odvisno kako gledaš «
» gledam pravilno in edino kakor lahko gledaš. zmešana sem tega se sama zavedam in v tem ne vidim nobene posebnosti. ne vidim nobene posebnosti v tem, da v enem trenutku delujem normalno v drugem pa lahko razbijam stojnice zaradi malenkosti. «
» prav v tem je tvoja posebnost, v drugačnosti «
» moja drugačnost me uničuje. prosim želim drugo temo pogovora.«
» te pogovor o težavi moti ? «
» pravzaprav da, ker nočem govoriti o tem da sem nora.«
» kdo je rekel, da si ? to je tvoja domneva«
» vaša temelji zgolj na tem, da sem posebna torej sem morala stvari vzeti v svoje roke gospod doktor. in vi in jaz se zavedamo, da bo vedno tako in da mi je bolje sami. tako vsaj ne bom poškodovala nekoga kot sem pred leti. «
» še nisi pozabila ? «
» nikoli ne bom. ta oseba je na vozičku zaradi mene. to osebo sem ljubila. «
takšni in podobni pogovori pri zdravnikih me mučijo že od petega leta starosti, ko se je moje življenje spreobrnilo in postala sem drugačna od sovrstnikov. večino mojega otroštva je bilo zgolj posedanje pri psihiatrih, ki so hoteli dognati od kod ta moja nenadna sprememba obnašanja iz enega mirnega trenutka v nek popolnoma kaotičen preobrat. ali danes pri triindvajsetih vem od kod izvor težav ? ne. vse, kar poslušam so le bedarije o tem, da sem izjemen primer in da bi lahko bila hvaležna za takšen problem in iz njega poskušala izvleči nekaj dobrega in se boriti proti temni sili v meni, ki prevlada v nekem mučnem trenutku, ko me nenadoma zajame panika pa četudi dobim občutek, da bo avto zletel s ceste in se zaletel vame. včasih ponorim zaradi pajka, včasih zaradi preglasne televizije in grozljivke sploh nisem sposobna gledati. včasih se moj napad panike spremeni v resničnost, da stvari v moji glavi postanejo tako resnične kakor nočna mora, da počasi začnem si predstavljati stvari. zato najraje rečem, da sem nora in tudi sem. zmešano svetlolaso bitje sem, ki vam v življenju ne bo nikoli preneslo nič dobrega, čeprav dobro tretjino časa predstavljam neko dobro in mirno osebo polno nekega navdiha in ambicioznosti in neke poosebljene prikupnosti. v meni pa se skriva veliko več.
» ta oseba je na vozičku zaradi tvoje težave. «
» če sprejmem jaz lastno krivdo, zakaj vi ne morete tega potrditi ? nehajmo se pretvarjati kot da mi bolje. kot da mi bodo tablete pomagale in ne bom v enem trenutku popolnoma zašla v slepo ulico. «
» preveč črno gledaš na težavo. «
» realno gledam doktor samo naravno. želim si da bi bili bolj podobni connorju. «
» zakaj ? «
» ker mi ne govori samo, da sem izjemen primer ampak dejansko dela nekaj na tem. čeprav je brezupno. toda všeč mi je ta trud. «
» ti je všeč on ? «
» tega nisem rekla. rekla sem, da mi je všeč način dela. vaš je brezupen in potrata časa. slikala bi raje kot sedela tukaj. «
» connor ima pomemben opravek zato sem tukaj jaz. «
» kdaj bo konec ? «
» lahko odideš. «
» hvala gospod doktor. «
sprva je bilo vse skupaj nedolžno. šlo je le za določene trenutke panike, ko sem se samo tresla in mrmrala nekaj čudnega in so iz meni vsuli litri solz. potem pa se je nekako le povečevalo. v srednji šoli počasi nisem bila sposobna pisati testa, če sem naletela na kakšno vprašanje katero nisem razumela in me je zagrabila panika. panika me je ubijala, počasi me še vedno. če nimam razloga za paniko, da se počutim utesnjeno ali soočam z neprijetno situacijo ali strahom se počutim dobro. toda včasih postanem že obsedena z vsem in vsaka nova obsedenost je val novih težav. nisem ravno oseba, ki si mora tridesetkrat dnevno umiti roke toda včasih dobim napad panike, da me bodo bacili na njih razžrli od zunaj.
neke noči sem hotela zapeljati v naše dvorišče. doživela sem nenaden napad panike, kajti imela sem občutek kakor da me bo volan posrkal vase, v svoj krog. izgubila sem nadzor nad vozilom in zapeljala čez ograjo na sosednje dvorišče, kjer je moj fant odlagal smeti in zapeljala sem naravnost vanj. nekaj časa je bil v komi, dober mesec potem pa se je prebudil in njegovo telo se ni moglo več premikati od pasu navzdol. to je bil trenutek vrha v vsej drami mojega življenja, ki je zahteval odhod iz rodne francije. zdravniki v ameriki so boljši, bolj izkušeni, bolj napredni. mogoče je vse to lari fari toda moji družini da upanje, da njihova edina punčka lahko zaživela normalno življenje. toda sama sem bila preveč v zdravstvu in dobro se spoznam na številke, da vem kako zelo majhne možnosti imam. stanje se lahko psihično izboljša, če se malce potrudim delati na sebi toda zavedam se da nikoli ne bom popolnoma zdrava. ta bolezen, ta obsedenost, ta krivda in vse kar spada zraven bo vedno del mene. si res lahko zamišljate, da se bom lahko nekoč prebudila v nov mesec brez težav in niti za trenutek pomislila na njega, leona, ki sem ga malomarno povozila in uničila življenje do konca ? in še vedno me ne sovraži. razume, da nisem bila jaz. da je bil tisti demon v meni, sovraži njega ne mene. sama pa sovražim oboje. demona, sebe, življenje, zdravnike skratka vse. želje po izboljšanju skoraj da več nimam, ker vem da ga ne bo. ne popolnoma. ne za vedno. nikoli ne bom v celoti to zabavno, ambiciozno dekle, ki bo z nasmeškom na obrazu raziskovalo barve in z žarečimi očmi hodila po galerijah in opazovala umetnine na stenah. želim si tega toda realnost je drugačna.
» ljubica, kako je bilo ? «
» kot vedno. «
» izboljšalo se bo, draga boš videla. «
» da mama, seveda da se bo. v tem prepričanju živiš že več kot dvajset let pa nič. «
» no živela sem tudi v prepričanju, da nikoli ne bom imela otrok, ko nisem mogla zanositi pa me poglej sedaj. «
» bolje bi bilo, če ne bi. jaz sem kazen za tvoje želje. «
» ne govori tako. «
» oprosti. kaj je za kosilo ? «
ko rišem, sem pomirjena. včasih menim, da je to moje edino zdravilo za mojo težavo. edino takrat sem res lahko zara, katera bi morala biti. mirna, zadovoljna, srečna in vesela, pozitivna, jezikava in uporniška, zavedna česa si želi in kje so njene meje. zara, ki obožuje zeleno barvo na krožniku in ki obožuje gledanje risank s kosmiči za zajtrk, sprehod po plaži ob sončnem zahodu, dobre parfume in francosko umetnost od filma pa do glasbe. zara, ki nosi ljubezen do zgodovine in, ki verjame da lahko staro vedno postane novo. nekdo, ki se rad spušča po toboganu in, ki vedno lovi milne mehurčke in jih poka. nekdo, ki obožuje pisane balone raznoraznih oblik, ter mora v vsaki bombonijeri pojesti vsako vrsto čokolade zase in, če ji katera ne tekne pustiti polovico nazaj. to je zara katero bi morali poznati vsi večino časa. veste v meni kot v normalnem dekletu je veliko potenciala. naj bi ga bilo, toda moja druga stran tega ne dopusti pokazati. v mesto sem tako ali tako prinesla samo nove težave in edino, kar lahko upam na tej točki je da me bo v francijo vrnil nov začetek, sedaj v zdravem življenju, če ima kaj resnice v besedah matere, connorja in ostalih zdravnikov da bo z mano bolje in da bo nekje neka rešitev kako preprečiti dogajanje v meni.
» zamenjati mi je potrebno možgane. to je moja edina rešitev samo noben noče v tem videti resnice, zgolj šalo. prekleto. «
alma- 17 years - 5-6 years - teresa/tiana/valentin
|
|
 sandra
administrator
Število prispevkov : 573
Reputation : 69
Join date : 16/09/2012
| | Naslov sporočila: Re: delacour, sophia zara Tor Okt 30, 2012 7:47 pm | |
| emilie is lovely and so is zara, poor girl. opis je potrjen, kje in kako se izpolnjujejo obrazci pa že veš. enjoy! |
|
